Pozdravljeni.
Saj ne vem kje naj začnem..parkrat sem se vam že javila, kadar sem bila v krizi. Večinoma pa samo prebiram, da se ne počutim tako same v tem.
Pred cca. enim letom se mi je prvič zgodilo med vožnjo: čudni mravljinci po sklapu ki so se preselili v roke in noge, postala sem čisto mehka, čuden vid,..nisem vedela a bom zdržala brez da padem skupaj. Tako kot je zadeva prišla je po kakšni dooolgi minuti ali dveh, tudi odšla. To se mi je še nekajkrat ponovilo, skoraj vedno med vožnjo. Potem se je vse skupaj umirilo, so se zacele pa omotice oziroma občutek, kot da sem pijana, da me vleče na eno stran. Največkrat se mi je to zgodilo med sprehodom ali takoj po njem. Tečno, zelo. Ampak ker se mi je to v preteklosti že dogajalo sem poskusila ne preveč paničarit. Tako stanje se vleče že nekaj mesecev in se kar vztrajno slabša. Zadnjih par mesecev se mi dogaja tudi, da se zelo hitro prestrašim. Tako čudno je..npr. vozi mož (dober voznik in nikoli nisem bila udeležena v prometni nesreči, niti nisem bila priča ne nič) in avto pred nami zabremza se tako ustrašim, da mi srce ponori, stiska me v prsih in traja kar nekaj minut, da se uspem umirit. Isto se ustrašim kakšnega hrupa, otroškega joka,..skratka pri vsaki malenkosti se ustrašim in imam občutek, da me lahko enkrat zaradi tega še kap
No, pred dvemi/tremi tedni sem pa po koži opazila petehije(malo številne, da ne bo pomote). Itak takoj šla h zdravniku, dala kri, ki je čist OK. Torej..nimam vnetja v telesu, kri se mi normalno strjuje, ščitnica ok, minerali/vitamini ok, jetra ok, ledvica ok ..
To se mi je tudi v prejšnji krizi dogajalo in je potem minilo ko sem se umirila in so AD začeli učinkovati
Ampak valda..mislim..je kdo že napisal "petehije" v google??
GROZNO!
Spet imam v glavi 1001 bolezen, ki bi jo lahko imela..od levkemije, endokarditisa, raznih avtoimunih obolenj..cela paleta.
Zdaj praznike preživljam na googlu, kjer iščem in berem tudi po tujih forumih. Sem našla kar nekaj sotepinov ampak saj veste..KAJ PA ČE..to mi razžira možgane. Najprej ko se zbudim začnem razmišljat: kaj me boli, kako se počutim, ali sem omotična, kako bo minil dan, kaj če bom spet bolj omotična, kaj če se pojavi en kup petehij,..tako dolgo, da se z lučko skrijem pod kovter in si pregledujem kožo in iščem rdeče pikice. Zaradi teh pikic in omotice se mi že meša.. omotična sem včasih kar tako, včasih med aktivnostjo, včasih cel dan. Zdravnica mi je sicer rekla, da če bi bile petehije nevarne narave bi jih bilo vsak dan več in bi se tudi na krvi kaj poznalo AMPAK..mah, saj veste kako je, kako težko je verjeti zdravniku, ki te želi pomiriti. Čeprav sem identično že doživljala v blažji obliki ne morem mimo misli, da imam eno avtoimuno bolezen, ki ima ponovni "zagon". Prejšnjič sem bila pregledala tudi pri revmatologu, ki je izključil kakšno resno zadevo, saj so bili testi negativni oz. mejno pozitivni(po besedah zdravnika prenizka vrednost, da bi lahko bila aktivna bolezen, me pa verjetno čez leta čaka kakšen artritis-glede na izvid). In sedaj seveda..mejna vrednost..kaj če je zdaj višja vrednost? Zdravnica pravi, da mi glede na izvide izpred 3let ne more napisati nove napotnice. Nebi pa rada spet zapravila polletne plače za zdravnike, kar mi je precej v navadi
No, saj sploh ne vem kaj sem želela povedati. Verjetno to, da sem na dobri poti proti dnu. Izogibam se ljudem, obiskom, sprehodom(zaradi omotice), ne morem jesti, ne morem misliti na kaj lepega,.. še hišne ljubljenčke se komaj prisilim, da jim dam hrano. Lahko rečem samo hvala za moža in otroke, ti me še edini malo prestavijo kam.
Me je pa groza kako bo čez dva dni, ko gre mož nazaj v službo, otroci v šolo. Jaz pa bom ostala sama doma z najmlajšim, ki je bolan in ne bo v vrtcu. Groza me je tega..strah me je, da bi doživela nekakšen napad in ne bo nobenega, ki bi lahko poklical reševalce in da bom umrla doma, pred očmi otroka. Ne morem spraviti teh misli iz glave
Sicer bom takoj v sredo poklicala zdravnico in prosila za recept za AD ampak do izboljšanja je še dolga pot...
Upam, da imate vi bolj mirne praznike in da uživate še namesto mene
