PIŠEVKA !!! spet!

[Francka]

Če sem že tako redno zapisovala moj boj, so občasni zapisi nadaljevanja tudi v tem mirnejšem obdobju sprejemljivi.
In sedaj lahko natipkam, da se zelo dobro.
Ni enkratno-ne prekipevam od energije, kot sem pred pol leta, vendar tisto baje tak ni bilo normalno. (je bilo pa lušno)
Simptomi?  Hmmm. Moram prav razmislit. Zbujam se ob šestih. Vendar to je tudi moja ura vstajanja med tednom. Med vikendom se zbujam isto ob šestih, kar nikoli nisem počela. Ponavadi sem potegnila spanje čim dlje-vsaj do osme. Kaj me zbudi med vikendi, ne vem. Jutranje živčnosti nimam že nekaj dni. Ali pa je tako ošvohnela, da je ne čutim-oz. cipralex dobro deluje.
Prav tako nimam slabosti, glavobolov, napetosti,...
Pravzaprav je ostanek simptomov le še občasna "trenutna" napetost, ki jo z enim ali dvojnim zadržanim dihom sprostim. To se mi zgodi mogoče 2x na dan.
Enkratno, ne?
JA, res sem neprimerljivo boljša, močnejša,...
Diplomsko pišem in krasno napredujem.        saj to je povezano-to vsi vemo.
Kaj se bo zgodilo pred zagovorom?  ...... v nadaljevanju.......čez kakšen mesec

[nenci]

Francka, bravo

saj sem vedela, da bo šlo na bolje. Super, da je cipralex prijel. Kar pa se tiče zagovora čez en mesec, se pa ne obremenjuj že sedaj. Kot je steklo pisanje diplomske, tako bo stekel tudi zagovor. Ah, saj jaz sem ista, veš, al pa še slabš. Zato pa vem, da je to strašno hudo, potem pa se vse izide. Jupppiii!

objemček

nenci

[Arwen]

  Francka 

Kaj se bo zgodilo pred zagovorom?  ......

nič, kaj pa naj se? uro bojo premaknili, tako da bomo malce bolj zaspani, pomlad je pred vrati in se bo čez mesec dni že razbohotila... to se bo zgodilo - in seveda še polno lepih stvari 

[lila]

Ravno sem sem zmanjševala antidepresive, pa se ni obneslo, zato sem poklicala psihiatra in mu razložila, da ne gre, da sem premalo močna in imam zato slabo vest. Pa mi je povedal, da sem veliko dosegla, čeprav še ne gre in da to ni znak nemoči, pač pa depresija še ni v celoti ozdravljena in da je vesel, da sem se pravilno odločila in šla nazaj na antidepresive. Ta pogovor mi je koristil bolj kot vse drugo in zato je treba vztrajati na svoji poti, enkrat bom že zmagala, če ne letos pa drugo leto. Nočem več negativno razmišljat, čeprav to ni enostavno naredit, samo vem, da si največ težav naredimo sami, ker se sekiramo in ker nimamo moči, da bi povedali kar mislimo in ne da to jezo držimo v sebi. Nočem več premišljevati o preteklosti, ker mi to samo škoduje, spremenit se pa tako ne da nič.
Mogoče sem ti dala kakšen nasvet, da bo tudi tebi pomagal, imej se rada.

[Francka]

Hvala, Lila.

Jaz sem pravzaprav šele dobro pričela z antidepresivi in ne razmišljam o ukinitvi.
Vseeno me pa zanima po kolikšnem času si opazila, da ti zmanjšanje doze ne odgovarja?

[Francka]

Joj!
Pa to je kot v Santa Barbari ali teh španskih nadaljevankah sedaj.
Ves čas se nekaj dogaja, ves čas je "napeto".
Danes zjutraj sem se zbudila ... in takoj misel, ki je naslov te teme.
Zbudil me je namreč nemir.
Pa dobro! Kaj je pa zdaj?! Kaj me sedaj muči?
Najdem 2 misli. Ena stara in ena nova.    .... torej tu tiči zajec.
Gre za ponedeljek, ko je ta zajec dogovorjen z mentorico na faksu zaradi diplomske.
Realizacija misli, malo sproščanja in mojega guganja, pa nato kopanje in relaksiranje v topli vodi z mehurčki in sem sedaj kot nova.
Kakšna laž!
Niti približno nisem nova! Imam gube okoli oči kot kakšna starka, utrujen pogled in mladina me že dalj časa pozdravlja! Ko sem bila malo starejša od teh šmrkelj z zlikanim obrazom so me ignorirale. To mi ni bilo všeč. Vendar sedaj, ko sem še starejša je še hujše. Pozdravljajo me z "dober dan". Kaj se je zgodilo z živjo, čao ali vsaj hej? Pa kaj sem jaz njihova mama?!!!

sem zašla s teme.
Povzetek: bila sem skoraj na konju, danes zjutraj ga ni bilo nikjer več.
Sedaj sem boljše, mislim, da vidim konja v daljavi-a je bolj kljuse kot lipicanec.
Torej grem naprej. Saj se nikoli ne ve. Mogoče pa ta starka dobi žrebca     

[Arwen]

in mladina me že dalj časa pozdravlja! Ko sem bila malo starejša od teh šmrkelj z zlikanim obrazom so me ignorirale. To mi ni bilo všeč. Vendar sedaj, ko sem še starejša je še hujše. Pozdravljajo me z "dober dan". Kaj se je zgodilo z živjo, čao ali vsaj hej? Pa kaj sem jaz njihova mama?!!!

  Francka, kar navadi se  tak je to, tak 

[ton]

Francka, morda pa mislijo, da si neke vrste šefica (ko si že toliko let pri hiši) in so zato vljudne... (saj sicer nihče ne šmirgla staruharjev).
Posluš, tudi takole nujnostno iskanje vzroka za vsako spremembo v počutju ni povsem okej: tebi je sicer uspelo najti nek potencialno dražeč povod, včasih pa se zgodi, da takega vzroka morda pa res ni in smo crknjeni od bogvečesa, morda zgolj spremembe pritiska, lune... Skratka tudi temu iskateljstvu je pametno malo popiliti robove in rogove.
Srečno do ponedeljka (torej boš ves vikend psihirala, ne?)!

[Francka]

Veš kaj, Ton? Imaš prav.
Hmm. Ja, imaš prav.

Vikend?
Kaj pa vem. Psihiranje ni bilo v planu.
In vsako spreminjanje planov prinese toliko administracije....tako, da ...... ne vem. Ne da se mi.
Torej bom to raje preskočila. 

[ton]

Upam, da tole ne pomeni, da se za ponedeljek odpoveduješ seansi z mentoreso.
Pismu, zdaj pa že MORAŠ diplomirati, da boš lahko frkljam v službi še bolj vzvišeno pogledala v nedoletne mozolje ("Kolegica, se vi od tako blizu gledate v ogledalo v vcju? Vse je razmazano, ccc.")
Lipicanci so pa v nedeljo zaprti (bi jih preveč depresiralo, ko bom tako hitro tekel mimo).

[Arwen]

Francka, da bi bil vikend sončen in mavrično obarvan 

[Francka]

Pravzaprav je bil že včerajšnji dan čisto OK.
Le zjutraj me je basalo.
Danes me je zbudila ura. Jaz bi kar še spala.
To se mi ni zgodilo že nekaj mesecev.
Te mesece sem zjutraj čakala in pogledovala kdaj bo ura zvonila.
Mogoče pa je moj spanec prišel nazaj. Jaz sem se namreč ponavadi zelo rada še malo (ali veliko) mucala na toplem pod kovtrom.
No, vikend bo prinesel, kar bo prinesel.
Sem dobra, stabilna, močna. Pretresov ne pričakujem. Če pa bodo, bom pa takrat upravljala z njimi.
Hvala za lepe želje, želim jih tudi tebi.

[Francka]

Včeraj sem bila na faksu in sva z mentorico šle skozi diplomsko.
Ni prebrala vsega kar imam napisano, le tezo in kazalo in podrobneje sem opisala kaj opisujem in kako .... in je zadovoljna.      posledično sem tudi jaz zadovoljna.
Smešna zadeva.
Napisanih imam 60 strani. Vsebinsko sem na 2/3 diplomske.
Zato sem bila opozorjena, da je 60 strani skoraj maximalno v diplomski. In mi je dala knjižico pravil o pisanju diplomske. Mislim! Jaz se tako trudim, sedaj bom morala pa krajšat in celo stvari ven metat.
No, bolje preveč kot, da nimam kaj napisat, kar je bil največji strah pred začetkom pisanja.
Prav kamen se mi je dovalil od srca.
Ja, dokaj težek dan je bil včeraj-po 4 letih it na faks in nadaljevat. Kaj rečeš prfoksu-kje si bil ves ta čas. Si zabušaval? Ali priznam, da imam zdravstvene težave? Polno vprašanj, polna glava. Vendar sem se odločila, da to speljem. Morala sem si dokazat, da to zmorem. Stiskala sem prste v pest tako, da sem zapikovala nohte v dlan. Tako je fizična bolečina v dlaneh prevladala bolečino v prsih.
Sedela sem v avtu in prigovarjala rit, naj se dvigne s sedeža in prične korakat proti faksu.
Resen pogovor s sabo je bil potreben, da sem dejansko to storila. Nadela sem si šmensi očala, dvignila glavo in to storila s stilom. S stilom! Pogled na faks je zbudil stilsko stisko, vonj v samem faksu pa stilsko slabost.
V dvigalu sem bila obdana z ogledali. Pogledam se in vidim miš. Zbegane oči, ki nekako lovijo glavo/misli: kaj me bo vprašala? Kaj počnem tu? Kaj če ne bom razumela kaj govori?..... Potem se spomnim izseka iz televizije, ko se miš pogleda v ogledalo in vidi leva. In se spomnim Begunj. In se spomnim kaj sem počela vsa ta leta. Tudi jaz hočem to samozavest! Mogoče ne serijsko, a vseeno. Kdo je tisti, ki pravi, da sem šibka? Da ne zmorem? Kdo pravi, da sem neumna? Jaz! Itd, itd. Celoten pogovor vas ne zanima.
V glavnem: ko sem prišla iz dvigala sem takoj na hodniku zagledala mentorico. Stopila sem do nje, ji stisnila roko ...
Evo, tudi sedaj, ko sem to napisala, sem globoko vdihnila in izdihnila. Kot sem v trenutku, ko sem stopila iz njenega kabineta. Ker noter ni bil lev, noter sem bila jaz. Ne miš, ne levinja.
Spet dolg sestavek, ne? Kaj morem. Tako je. Takšna sem. Kaj bom videla v ogledalu, ko bom imela zagovor bo odsev strahov, ki jih še vedno imam. Vendar jih je od včerajšnjega dne veliko manj.

Naj povem, da sem se potem nagradila s tortico v slaščičarni ob prijateljici, ki mi je presekala misli na faks in me vrnila v realnost. Nekatere ljudi enostavno moraš imeti rad.

[ton]

Čestitke. Bravo, punca.
(morda pa jih prevaraš z bolj drobnim fontom in dodaš še ene par strani?)

[Arwen]

Francka 

[alexx]

Francka...ma faca si. Korakaš zmagi nasproti. :oki:Ma...saj si že skoraj zmagala.

[Francka]

Ni zmaga, ker še nisem diplomirala. Je pa ena od zmag na poti do zmagovitega cilja.
Pravijo, da je zmaga sestavljena iz veliko majhnih zmag. Torej sem tu nekje.
Zelo lepo od vas, da me spremljate in spodbujate.
Vem, da navijate zame, saj tudi moji starši, vendar se pri njihovem hrabrenju počutim kot gladiator v rimskih časih. Besede, ki jih zbirajo, ko taaaakkooo trpijo z mano ob tem mojem študiju.
Par let življenja sem jim vzela. Daj že končaj to, da se malo oddahnemo, pravi oče.
Pravi, da trpi bolj kot jaz.
A-ja? Naj stopi v areno z zvermi!
No, saj vemo, da je to naš boj. Da so naše zveri nevidne drugim. Vem in nekako razumem.
No, lepo je imeti ob sebi vas, ki tudi veste in tudi razumete, ki skupaj živimo v rimskih časih.
Upam, da bomo na koncu mojega boja držali palec navzgor.   
No, danes sem imela drugačen boj in neskončno prav mi pride povabilo na kavico, ki sem ga ravnokar prijela.
Človek bi mislil, da samo okoli hodim jem tortice, pijem kavico in klepetam.

Obljubim: danes bo diplomska zopet napredovala.
Vendar najprej razvedrilo.

grem!  čao.

[Aslan]

Francka tole se pri tebi zelo hitro odvija in v zelo pravo smer.
Odlično!

[poletje]

Go girl, go      

[Francka]

Ha, ha,...
Pišem v večini, ko sem slaba.
In sedaj res nisem najbolje.
Sredi sestanka sem občutila tesnobo, napetost, živčnost.
Bil je kar sproščen sestanek, nihče ni želel nič od mene.
Nimam pojma zakaj me sedaj to daje.
V glavi imam Tonove besede: ne rabiš vedno vedet kaj se dogaja.
Ja. In to me umirja. Vseeno pa bi rada vedela. Bi potem lažje odpravila.
Jaz nisem navajena na nihanja. Očitno je to to.
Jaz bi rada zadeve, ki me mučijo rešila in se tako rešila tudi depresije-za zmeraj.
Ah.
Očitno sem se spet navadila, da sem OK. Kajti to malo ščemenje po trebuhu me prav živcira, pa to ni nič v primerjavi s simptomi 2 meseca nazaj.
No, upam, da me bo minilo tako hitro kot je prišlo.