Kdaj vrnitev na delo ob/po prvi epizodi depresije?

[Novinec]

Pozdravljeni!

Sem "novinec". Pri 43. letih (imam družino, 2 otroka) me je ob menjavi službe zadela prva epizoda depresije. Začelo se je že v letu 2022, ko sem pri starem delodajalcu, kjer so se novi projekti samo "nakladali" name. Nadaljevalo pa v decembru 2022, ko sem se odločil za menjavo službe in sem od novega delodajalca prejel v branje obsežen 5-letni projekt, za katerega sem zadolžen kot "project manager". Pripravo dokumentacije za izvedbo projekta sem začel že med božičnimi prazniki in dobesedno cele dneve in noči presedel pred računalnikom. Projekt je zelo obsežen (vsebinsko in finančno), obenem pa delodajalec očitno meni, da je s tem, ko so mene zaposlili "rešil problem" in bom poskrbel za izpeljavo projekta. Izkazalo se je, da sem tako rekoč za skoraj vse prepuščen samemu sebi in da nimam kaj dosti računati na "ekipo", ki naj bi projekt izvajala. Sicer se name ni izvajalo nikakršnega pritiska s strani delodajalca, a po drugi strani tudi nikogar ni kaj dosti brigalo kaj projekt pravzaprav obsega in kdo bo vse to izvajal. Pristop k izvajanju projekta se mi je zdel popolnoma zgrešen. Po principu "važno da smo dobili projekt, bomo že kako oz. bomo zaposlili enega novega (mene) in problem bo rešen". Ni nekega strateškega pristopa k projektu, ni ekipe, ni sestankov, ni porazdelitve nalog med člane tima, itd. Četudi jaz komu kaj odredim, da naredi, ugotavljam, da pravzaprav nihče nima pojma kako se tega lotiti.

Na delo sem hodil z velikim odporom saj sem se počutil obtežen z bremenom, da sem takorekoč sam za vse (od skrbi za objave na soc. omrežjih, do priprave dokumentacije za izdelavo IT rešitev, navodil za uporabo, itd). Zjutraj sem se komaj motiviral za vstajanje in odhod na delo. Po 2 mesecih dela me je zlomilo in nisem mogel več. Začel sem jemati Cipralex, a sem ga po enem mesecu opustil, nato pa me je v aprilu "zadel bumerang" in sem mislil, da bo konec z mano. Pristal sem v urgentni ambulanti pri psihiatru z diagnozo "kar globoka depresija", ponovno Cipralex (cela tableta-10 mg) in na bolniški. Umaknil sem se k staršem, da bi imel več miru. Prvih nekaj dni sem dobesedno prespal. Po 14 dneh sem nekoliko bolje in sem se vrnil domov k družini. Sedaj čakam na prvo klinično-psihološko obravnavo ter se s psihoterapevtko KVT pogovarjam za prvi obisk.

Nikakor si ne želim več nazaj na zgoraj opisano delovno mesto/delo, ker me bo dobesedno psihično ugonobilo. Imam možnost zamenjave dela, da bi delal v manjšem proizvodnem podjetju, a se zelo bojim, da bi v tej fazi ne bil zmožen kvalitetno opravljati dela zaradi težav, s katerimi se soočam (zmanjšana koncentracija, nihanje razpoloženja, zvečer težko zaspim), saj gre pri novem delu za proizvodne delovne procese, zahteva se "glavo na mestu" za izvedbo proizvodnih del, pripravo blaga za odpremo kupcem, prisotna je tudi vožnja viličarja, itd. Delodajalec me je pripravljen vzeti, vendar ne ve za moje trenutne težave. Nimam več zaupanja vase. Bojim se, da bi me še enkrat "kaj zadelo" in bi ne bil zmožen kvalitetno opravljati zadanih delovnih nalog ter bi me nazadnje odpustil kot "nesposobnega" oz. "nezmožnega za delo" in bi pristal doma kot brezposeln in bi si na koncu rekel, da itak nisem sposoben ničesar.

ZANIMA ME ALI STE SE DRUGI SOOČALI S KAKŠNO PODOBNO SITUACIJO IN KDAJ OZ. PO KAKŠNEM OBDOBJU STE SE IZ BOLNIŠKE (ZARADI DEPRESIJE) VRNILI NA DELOVNO MESTO?

Se vam lepo priporočam za vaše odgovore, mnenja in nasvete.

Lp, Novinec

[Lost]

Dokler CIPRALEX ne prime 100% je vsako iskanje službe samo še dodaten stres.
Mogoče 10mg ne bo dovolj, realno bo 1 mesecu AD-začne delovati, po 2 mesecih pa se
že vidi ali je pravi in dovolj velika doza in  se je stanje stabilizira. Ampak ko bodo ADji prijeli se boš počutil spet "močnega" in lahko nase vzameš še TRETJI projekt...

Nimam več zaupanja vase. Bojim se, da bi me še enkrat "kaj zadelo" in bi ne bil zmožen kvalitetno opravljati zadanih delovnih nalog ter bi me nazadnje odpustil kot "nesposobnega" oz. "nezmožnega za delo" in bi pristal doma kot brezposeln in bi si na koncu rekel, da itak nisem sposoben ničesar.

V stanju kot si so takšne misli "normalne" ker trenutno razen počitka tako fizičnega kot psihičnega telo ne "pričakuje" drugega. Že odhod na stranišče ali pod tuš je podvig, kaj šele da bi počel kaj službenega.

Takšne temelje kot si boš postavil za naprej, tako bo šlo, če boš prehiteval.... te bodo "problemi" dohiteli.Če jih boš ignoriral, bodo čakali na tvojo pozornost in te takoj spet "obkolili"

En steber naj bo fizična kondicija, koliko zmoreš in vsak korak šteje
Drugi steber vsaj trenutno AD-ji
Tretji psihoterapija, KTV je dobra za oblvadovanje misli in posledično tudi spremembo vedenj.
Četrti steber pa si določi sam ..... tisto kar te vsaj malo dvigne

Tukaj imaš še uvod v KVT http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83 

[Nives]

Pozdravljen!

Danes je zelo v trendu eno vsesplošno pretiravanje s količino dela v vsakdanu in precej delodajalcev tudi izkorišča podrejene... vse je naravnano na eno storilnost, produktivnost, tekmo s časom.. v imenu kapitala. Mislim, da to ni v skladu s človekovo prvobitno naravo in so delovniki predolgi, preveč je obremenitev in vsak posameznik, če temu sledi, prej ali slej plača nek zdravstveni davek.
Tukaj smo pa še določeni posamezniki, ki smo nagnjeni k pretirani delavnosti, se čutimo pretirano odgovorni in smo še malo perfekcionistični.. morda pa tudi workoholični. Zahtevni delodajalci tako dobijo čudovitega "delovnega konja" in morda še "paradnega konja", ki je za zgled vsem ostalim zaposlenim. Ta delovni konj je občudovan in od šefa in sodelavcev dobiva občutek ene veljave.. vrednosti, ker toliko naredi in tako dobro, kot morda drugi niso sposobni... morda je zase vreden tudi zaradi naziva pozicije. Znotraj sebe pa temeljne vrednosti v resnici nima in ga vodi nek program, po katerem sam sebe precej sili v delo. Kolikor že naredi, nikoli ni dovolj ali zares dovolj dobro. Očita si za vsak tisti dan, ko je manj sposoben, kot na običajen dan. Zdi se mu, da je delo treba vzeti še domov in še doma o tem kaj razmisliti, pretuhtati, morda tudi kaj za vikend ali praznike. Sodelavci itak ne znajo, niso dovolj sposobni, naredijo manj... zato jim ne gre zaupat in je treba vse narediti sam. Pa še o svojih dilemah, stiskah, itd. se seveda ne bomo pogovarjali s šefom. Ker sposoben delavec pač teh potreb nima, a ne?
Človek pa ni narejen za to, da se bo toliko ukvarjal z delom. Časovno je preveč. Odgovorno delo pomeni večji pritisk. Preveč ukvarjanja sproži še več ukvarjanja še takrat, ko ni treba.. dokler nas ne začenja delo miselno preplavljati. V katerikoli kotiček svojega uma pogledamo, se ukvarjamo samo še z delom...tudi ko ne delamo, mislimo samo na delo.
Pa ni treba, da je tako. To se zgodi zatem, ko smo se lep čas s tem ukvarjali časovno preveč... ali/in s preveč pritiska. Ampak tudi iz tega se da izpluti. Na drugi strani tehtnice se nahaja prosti čas, šport, sproščanje, narava, družina... In v tej dobi je pomembno, da si spočiješ in ukvarjaš čimveč s tem delom, kar je na drugi strani tehtnice. Morda te bodo misli zavirale in boš še vedno preveč premleval o delu. In tudi za prepoznavanje teh notranjih vzorcev in stanj ter njihovo spremembo, je potreben čas.
Zato bo zelo dobrodošla psihoterapija, lahko KVT, za katero si napisal, da si se prijavil. Ali pa kasneje še kakšna globinska terapija. Ker človek pri teh stvareh sam zelo težko kaj naredi. ADji bodo pa tudi doprinesli trenutno podporo, ki jo rabiš in boš z njimi stabilnejši in močnejši. Dolgoročno pa - delo na sebi - psihoterapija.

Urejanje in štart v novi službi v tej fazi je kontraproduktivno, ker povzroča izreden stres. Bolje vztrajati v obstoječi, sploh če si nedolgo nazaj menjal... in se ukvarjati z mislimi, čustvi... Kako funkcioniraš, da se pripelješ do te točke? Morda je za spremeniti samo svoj odnos do sebe? Se naučiti poskrbeti zase v prvi vrsti. Sicer lahko menjavaš službe eno za drugo... pa imaš na koncu enak efekt. Kasneje lahko greš še vedno drugam... Ko ugotoviš, da si najprej presegel lasten notranji konstrukt. Da bi pa potem vseeno šel v kaj bolj v izi...kolikor v teh časih tega sploh še ostane.

Še ena zelo pomembna točka, ki manjka v tvoji službeni zgodbi je komunikacija z delodajalcem-s šefom. Če boš o izgradnji projekta z nekom premleval in zastavil oporne točke, itd, boš čutil precej manjši pritisk. Najprej zgradiš skelet.. kako bo kaj potekalo...oporne točke.. Skomuniciraš vmes vse na polno s šefom, potem pa sledi samo lažji del, da zapolniš vsebino. V njo lahko vključiš tudi druge zaposlene-jim daš konkretna navodila, kako morajo kaj narediti in to je to. Če boš šel tako, boš razdelil in odgovornost in s sodelavci še čas, porabljen za izvedbo.

AD ji polno primejo ponavadi v 3-4 tednih, max v 8 tednih. Čas za polno stabilazacijo pa traja še malo dlje. Koliko? Povsem individualno..

Je bilo razumljivo in kaj koristno?

Jaz sem bila v preteklosti preveč delovna in odgovorna, perfekcionistična, deloholična.. Danes ne več.

[Novinec]

Hvala obema (Lost in Nives) za vajina odgovora. Bom vzel na znanje.

[AsandraA]

Pozdravljen,

dodajam samo kratko izkušnjo. Dokler ti osebni zdravnik na osnovi pogovora s tabo napiše bolniško in jo komisija potrdi, je minimum kar potrebuješ. Žal je v dosti primerih to premalo.