Ne vem ali naj grem na zdravila..

[Taja12345678]

Moje težave so se začele junija 2022 s hudimi paničnimi napadi in tesnobo. Semptembra sem doživela travmatični spontani splav in od takrat naprej se je moje počutje poslabšalo. Postajala sem vedno bolj žalostna in depresivna ter se zapirala v hišo. Nisem zmogla nikamor, tudi iz sobe v sobo mi je bilo težko iti.

Trenutno se je počutje izboljšalo, hodim v službo, vozim avto, ampak še vedno imam obdobja, ko ne zmorem nič. Paničnih napadov imam manj, je pa še vedno prisotna tesnoba. Hodim na psihoterapijo in do zdaj sem menjala že 3 psihoterapevte.

Zdravila so moja zadnja postaja, ampak se mi vse bolj zdi, da trenutno še edina. Strah me je stranskih učinkov in da mi ne bi pomagala.

Zanima me vaša izkušnja z zdravili. Katera pijete in kdaj so vam prijela? Ste lahko ob uvajanju zdravil hodili v službo?

[Nives]

Pozdravljena Taja!

Iti na zdravila ali ne je predvsem odvisno od tega, koliko tesnoba vpliva na vsakdanje zivljenje. Ce je tesnoba manjsa in bistveno ne moti zivljenja, po mojem ni smiselno.

Zakaj pa menjava toliko psihoterapevtov?

Jaz sem uvajala Cymbalto 60 mg in sicer 2×. Prijela mi je nekje po 8 tednih, potem so bila nihanja. Bistveno bolje po 3 mesecih, povsem ok pa pri 6 mesecih.

Je pa to zelo odvisno od posameznika- v kako slabem stanju je bil pred tem, kako dolgo je trajalo in od stopnje vznemirjenosti psihe. Velikokrat oz vecinoma ADji primejo prej. Kateri bi bili bolj primerni svetuje zdravnik ali psihiater.

Jaz sem malo kombinirala v casu uvajanja. Nekaj delala, nekaj bila pa na bolniski.

[Taja12345678]

Prva terapevtka je bila predaleč, je bila pa v redu. Ampak vožnje niso več šle. Druga mi žal ni odgovarjala, zdaj sem pa pri tretji, ki izvaja somatsko doživljanje. Navadna pogovorna terapija mi ni pomagala, zato poskušam drugačen tip.

Ne vem.. zelo me je strah zdravil in stranskih učinkov. Po drugi strani pa.. ali naj poletje preživim zaprta v sobi in nikamor ne grem? Nevem.. imam nizko zaupanje tudi v zdravila. Ne vem, če lahko sploh kaj pomaga.

[Taja12345678]

A si se soočala s tesnobo in paniko ali kaj je bil tvoj razlog za ADje? Si imela zraven tudi pomirjevala?

[Nives]

Morda še malo počakaš z ADji, če si ravno začela z novo terapijo?

Pa skušaš sama čimveč še narediti, kar lahko? Bolj zdrava smer je ta, da greš direktno in postopoma početi ravno to, česar se izogibaš.

En del tesnobe lahko uravnaš z gibanjem in sproščanjem.

Imela sem anksiozno-depresivno motnjo. Večinoma se je kazala bolj kot tesnoba, eno vmesno obdobje pa tudi depresivno. Pri drugem uvajanju sem par tednov jemala še pomirjevala.

Name so ADji zelo dobro delovali in pomagali in tudi na večino delujejo.

Vendar, če zmoreš brez, apriori ni za jemati. V tem primeru je bolje psihoterapija v kombinaciji s tem, kar še sama narediš zase.

[Taja12345678]

Ne vem.. to eno leto od kar je res hudo je eno samo trpljenje. Mucenje skozi dan. So boljsi dnevi, ko imam upanje, ampak zavedam pa se, da najbrz ne bom zmogla spet poleti nikamor. Imam namrec agorafobijo. Ne zmorem vec kot 15 km dalec od doma, drugje se ne pocutim varno, tezave za v trgovino itd.

Danes sem razmisljala.. ce mi kdo umre niti na pogreb ne zmorem it, ce je izven mojega kraja. Ce si zlomim nogo ne bom mogla it v bolnisnico, ker je predalec. Skratka ne uzivam v zivljenju.. dalec od tega.

Ampak zdaj je dilema. Reskirat z zdravili in potencialno biti se huje, ali vztajat na tej tocki, ko je napredek res minimalen in je vsak dan mucenje. Obupana sem. Bojim se vrocine in zdaj prihajajo lepi dnevi in kaj bom?

Strah me je..

[Taja12345678]

Izjemno me je strah tudi stranskih učinkov.. samomorilne misli, panični napadi, groza, strah.. tega me je najbolj strah.

[Nives]

Tudi, ce se bos odlocila za ADje bo ok. Ni konec sveta.. v zacetku je kratek cas morda se tezje, morda pa sploh ne. Pomembno je samo, da postopoma uvajas. Ce bo sila si lahko se malo s pomirjevali pomagas.

Ce je dilema ja ali ne, potem nisi se tako strasno hudo. Se pravi, da psiha ni tako zelo vznemirjena. V tem primeru gre uvajanje na AD lazje in hitreje

Nekateri od nas smo bili v takem stanju, da ni bilo vec izbire. Jaz sem bila recimo skoraj 2 meseca v smrtnem strahu in grozi nonstop..

Pri tebi bi slo skozi veliko bolje

[Taja12345678]

Ja ta dva meseca, ki ju omenjas sta pri meni ze mimo. Je pa res stanje zelo kriticno in kot sem rekla.. eno samo trpljenje. Poskusila sem ze vse moznje stvari, tako da ocitati si ne morem nic.. mi je pa zal, da nisem ze prej sprejela odlocitve, ampak sem bila ekstra proti zdravilom.

Upam, da mi pomagajo in se mi mnenje spremeni. Drugega mi ocitno ne preostane, ker to ni zivljenje.

[Strahka]

Draga Taja.
Če le gre in si kolko tolko ok (spiš, ješ) z zdravili počakaj. Ko si enkrat na njih, ni enostavno biti brez njih. Uvajanje je lahko naporno, ni pa nujno. Lahko "primejo" prva zdravila, lahko je potrebna menjava. Računaj pa na to, da rabiš vsaj nekaj tednov/mesecev, da to ugotoviš. Hitre menjave te spravijo na kolena. Če imaš srečo in najdejo takoj pravi ad pa je življenje spet lepo. A tudi tu traja nekaj tednov, da najprej prideš do predpisane doze, potem do učinka. Skratka ravno tako težko obdobje kot poskusiti biti brez. Mogoče se bo zdaj slišalo smešno in grdo, a čudežne tablete, ki bi prijela takoj v pol ure NI. To je kruto spoznanje. Vsaj zame je bilo.
Kako izgleda tvoj dan?

[Nives]

Ja.. spanje in hrana sta zelo dober pokazatelj, kje si.

Jaz sem kar nehala spati in jest.. morda sem na silo pojedla 1-3 grizljaje hrane na dan. Na hitro sem shujsala takrat za cca 17 kg. Spala tudi nisem vsaj ze 1 teden nic, preden sem sla na AD. Non stop sem bila na ultra psiho-fizicno vznemirjena, kot da mi gre vsak trenutek za zivljenje. Non stop na polno razbijanje srca, hitro dihanje, tresenje, obcutek smrtne groze. Ko sem sla ven, da bi kaj postorila npr sem kar bruhala po veckrat na poti, itd..itd.

Se nam pa tesnoba ali depresija lahko kazeta na zelo razlicne nacine. In vsak zase je lahko precej strasljiv in obremenjujoc.

Lahko se posvetujes se z zdravnikom ali psihiatrom morda?

Odlocitev bo vsekakor tvoja potem.

[Taja12345678]

Hvala obema za odgovor in delitev. Moj dan izgleda tako: zjutraj vstanem, naredim jogo, meditiram, pisem dnevnik hvaleznosti in grem na sprehod. Potem grem v sluzbo in sem tam 6 ur. Prve par ur mi je zelo tezko, imam strah pred dolocenimi prostori v sluzbi in tja sploh ne grem. Zelo me je strah visine in ko pogledam skozi okno mi postane slabo. Ko se vrnem domov, naredim nekaj osnovnih opravil in grem spet na sprehod ali vrt. Obcasno gledam tv, ampak postanem precej anksiozna. Komaj cakam, da pride mrak, da se lahko ulezem in grem spat. Zjutraj pa je spet isto. Tako je vec ali manj ze eno leto. Sem pa ze popolnoma sfrustrirana, ker na mesec za svoje pocutje zapravim 300 evrov. Obiskujem terapijo 1x ali 2x na teden, skrbim za zdravo prehrano in jemljem ogromno prehranskih dodatkov.

Vse to kar delam in se trudim mi je ZELO pomagalo. Sem napredovala iz tega da se nisem niti 1 minuto pocutila okej, so tega da sem zdaj 30% dneva okej. Vendar tako je, ce sem doma. Ce zelim poceti karkoli to od mene zahteva ogromno energije. Odhod v sluzbo, trgovino, na pijaco, sprehod.. naporno.. kaj sele da bi sla z avtom od doma vec kot 20 minut strah.. ze misel na to mi povzroca stisko.

Zivljenje to eno leto je eno navadno trpljenje. Pa ne samo zame. Trpi tudi moj partner, ker se nama je zivljenje cisto spremenilo.

Zdi se mi, da tako ne gre vec naprej. Morda ce ne bi poskusila ze nesteto stvari ne bi razmisljala o zdravilih. Ampak sem vlozila ogromno truda, denarja in energije. In se je obrestovalo. So pa mocni padci in obcutki obupa, nemoci in takrat se lahko cel dan samo jocem in smilim sama sebi.

Ce mi bo psihiatrinja dala dober obcutek in bom zacutila, da je vredno poskusit bom. Rada bi spet videla svetlobo zivljenja, imela upanje, da je vredno biti na tem svetu in da me caka se veliko lepega. Trenutno mi to ni jasno.

[Nives]

Hvala obema za odgovor in delitev. Moj dan izgleda tako: zjutraj vstanem, naredim jogo, meditiram, pisem dnevnik hvaleznosti in grem na sprehod. Potem grem v sluzbo in sem tam 6 ur. Prve par ur mi je zelo tezko, imam strah pred dolocenimi prostori v sluzbi in tja sploh ne grem. Zelo me je strah visine in ko pogledam skozi okno mi postane slabo. Ko se vrnem domov, naredim nekaj osnovnih opravil in grem spet na sprehod ali vrt. Obcasno gledam tv, ampak postanem precej anksiozna. Komaj cakam, da pride mrak, da se lahko ulezem in grem spat. Zjutraj pa je spet isto. Tako je vec ali manj ze eno leto. Sem pa ze popolnoma sfrustrirana, ker na mesec za svoje pocutje zapravim 300 evrov. Obiskujem terapijo 1x ali 2x na teden, skrbim za zdravo prehrano in jemljem ogromno prehranskih dodatkov.

Vse to kar delam in se trudim mi je ZELO pomagalo. Sem napredovala iz tega da se nisem niti 1 minuto pocutila okej, so tega da sem zdaj 30% dneva okej. Vendar tako je, ce sem doma. Ce zelim poceti karkoli to od mene zahteva ogromno energije. Odhod v sluzbo, trgovino, na pijaco, sprehod.. naporno.. kaj sele da bi sla z avtom od doma vec kot 20 minut strah.. ze misel na to mi povzroca stisko.

Zivljenje to eno leto je eno navadno trpljenje. Pa ne samo zame. Trpi tudi moj partner, ker se nama je zivljenje cisto spremenilo.

Zdi se mi, da tako ne gre vec naprej. Morda ce ne bi poskusila ze nesteto stvari ne bi razmisljala o zdravilih. Ampak sem vlozila ogromno truda, denarja in energije. In se je obrestovalo. So pa mocni padci in obcutki obupa, nemoci in takrat se lahko cel dan samo jocem in smilim sama sebi.

Ce mi bo psihiatrinja dala dober obcutek in bom zacutila, da je vredno poskusit bom. Rada bi spet videla svetlobo zivljenja, imela upanje, da je vredno biti na tem svetu in da me caka se veliko lepega. Trenutno mi to ni jasno.

Super. Verjamem, da bos prej ali slej cisto vredu.

Se glede sredstev v pocutje bi samo rekla, da je pomembno, da poskrbis zase tam, kjer trenutno pac najbolj potrebujes. Pocutje in hrana sta del zdravja, tako da je to zelo smiselna investicija. Veliko bolj kot novi kosi obleke, kozmetike, pohistva ali cesarkoli drugega. Trenutno je malo vec tega, kasneje bo bo pa tudi drugace.

[Strahka]

Oh, kako te razumem. Tudi sama sem zadnje leto tako. Ni notranjega miru, zadovoljstva. Pa imam vse. Ne vem, kje sem izgubila to vero vase, a vem, da jo bom našla.
Si se naročila k psihiatru?

[Taja12345678]

Hvala Nives

Strahka kaj vse si pa ze poskusila? Ja, jutri imam pregled hvala bogu

[Taja12345678]

Pogovor s psihiatrinjo je za mano in obcutki niso prevec dobri. Na podlagi testa je zakljucila, da so zame primerni SNRI antidepresivi in mi predpisala Venlafaxin skupaj z majhno dozo antipsihotika, ki naj bi ublazil nemir in tesnobo. Ima kdo od vas izkusnje s tem?

Rekla mi je tudi, da jih bom mogla jemat minimalno 1 leto in da naj trenutno ne razmisljam o prihodnosti in otroku.

[Strahka]

Joj, iskreno in glede na moje izkušnje bom napisala tako.
Venlafaxin je kar močan AD, katerega ne gre kar tako na izi opustiti. No, saj ne gre nobenega, pa vseeno je po prebranem pot iz njega malo težja. Je pa po navodilih psihiatrov to prva izbira pri tesnobi.
Ponavadi sicer, če nisi še jemala Ad nikoli, začnejo s SSRI - bolj vzpodbujajoč je cipralex, escitalopram...bolj pomirjajoč pa Zoloft, asentra, stari Paroxat, Parogen...
Zoloft naj bi bil varen v nosečnosti, čeprav sem ravno zadnjič našla ameriško študijo, da to ne drži. Dodajam link:


https://womensmentalhealth.org/posts/antidepressants-during-pregnancy/

Sama sem jemala minimalni odmerek Escitaloprama v nosečnosti, ker takrat nisem znala drugače, ni pa bilo nujno. Moj otrok je super. Sicer pa ni nobenega zagotovila. Vem, da sem takrat obupano hodila od enega do drugega za mnenja o varnosti ad v nosečnosti, pa sem dobila toliko različnih mnenj kot je bilo različnih strokovnjakov (farmacevt, psihiater, osebna dr).
Me je pa zadnjič malo spodbudil komentar mojega psihiatra, ko sem malo povprašala o varnosti ad v nosečnosti (nisem noseča, si pa želim biti v prihodnje), pa je rekel, da naj se vprašam, ali je zdrav vsak otrok od tistih, ki ne jemljejo nobenih zdravil?! Ni, tudi ne, žal. Tako da tu nekega pravila ni. Raziskave pa se na nosečnicah ne delajo iz etičnih razlogov, zato bo to vedno uganka.
Skratka. Ena taka dvorezna pot. Vsekakor za premislek. SSRI so serotoninski, medtem ko so SNRI iz druge skupin, vplivajo tudi na noradrenalin, dopamin.

Antipsihotiki na začetku so za pomoč, pogosto namesto benzodiazepinov, saj slednji povzročajo odvisnost.

S čimer koli boš začela je na začetku običajno še slabše, zato dobiš v pomoč antipsihotik.
Toliko na kratko.
Vem, da je hudo.
Ohrani vero vase.
Anksa se da rešiti z psihoterapijo. Vem, da se sliši nemogoče, ker tudi sama pred leti temu nisem verjela. A edina prava pot je odkrivanje vzrokov, razreševanje travm.

[Nives]

Pozdravljena!

Sama s tem AD nimam izkušenj. Osebno poznam le Cymbalto. Imela sem jo tudi v času nosečnosti in se takrat šla posvetovat tudi na Genetiko, kjer so mi enako kot pri takratni psihiatrinji Marjeta Blinc Pesek zagotovili, da je AD varen za plod. In res ni bilo nobenih težav.

AP po novem predpisujejo za umirjanje ali za spanje, ker ne povzročajo odvisnosti.

Verjamem, da občutki trenutno niso OK. Že itak ni počuje najbolje, zdaj pa še ADji in razmišljanja ter skrb okrog tega.

Seveda boš pa bolje, v nekem času tako ali drugače.

V razmišljanja o otroku in v nosečnost se je smiselno spustit, ko je počutje vredu in stabilno. Ali na varnih ADjih ali brez ADjev. Ko boš bolje. pomezik:

[Taja12345678]

Hvala obema. In ja res je veliko ugank glede ad-jev. Gledala sem mnenja ljudi, ki so na tem adju in pravijo, da je tezko it iz njega. Ne razumem potem zakaj mi je tega predpisala.

Ali sta bili vidve na bolniski, ko sta se uvajali? Meni je svetovala 1 mesec bolniske, ampak se mi zdi, da bo samo se huje, ce bom doma. Baje antipsihotiki povzrocajo vrtoglavice in nizek pritisk.

Najbrz ni najbolje, ce zacnem zdaj, ko so prazniki? 7. maja imam pa se rojstni dan in me skrbi, da bom tako slaba, da ne bom zmogla.

Obstaja kje kaksna skupina (razen te) kjer se lahko pogovarjaa z drugimi, ki so sli cez to? Da imas motivacijo in ne obupas, ko se uvajas na ad?

[Nives]

Hvala obema. In ja res je veliko ugank glede ad-jev. Gledala sem mnenja ljudi, ki so na tem adju in pravijo, da je tezko it iz njega. Ne razumem potem zakaj mi je tega predpisala.

Ali sta bili vidve na bolniski, ko sta se uvajali? Meni je svetovala 1 mesec bolniske, ampak se mi zdi, da bo samo se huje, ce bom doma. Baje antipsihotiki povzrocajo vrtoglavice in nizek pritisk.

Najbrz ni najbolje, ce zacnem zdaj, ko so prazniki? 7. maja imam pa se rojstni dan in me skrbi, da bom tako slaba, da ne bom zmogla.

Obstaja kje kaksna skupina (razen te) kjer se lahko pogovarjaa z drugimi, ki so sli cez to? Da imas motivacijo in ne obupas, ko se uvajas na ad?

Da bi bila kaksna ekstra skupina za uvajanje, se nisem slisala. Je pa res, da se sem in tja kdo AD uvaja tudi na EKI - Enota za krizne intervencije v Lj., kjer so eni celodnevni programi 2-3 tedne in je vkljuceno tudi uvajanje za tiste, ki so zacetniki, poleg ostalega dela programa.

Morda ne bi bilo slabo v tvojem primeru vzeti zadevo bolj na easy. Ni nujno, da bo uvajanje res hudo. Zna biti tudi zelo blago, pri nekaterih pa celo ni nobenih ucinkov uvajanja (poznam osebno nekoga, ki ni obcutil nicesar). Po potrebi vzames pa AP za umiritev. Jaz nisem imela ekstra tezav z vrtoglavicami ali pritiskom.

Prevec branja info izkusenj uporabnikov in o stranskih ucinkih, v tvoji trenutni fazi skoduje in je kontraproduktivno.

Jaz sem v casu uvajanja delovala kot s.p. na daljavo za nekoga. Tako, da nisem bila v zivo in veliko v stiku z delodajalcem. Resda sem bila sposobna narediti samo najbolj nujne zadeve. Ko je bilo treba kaj s strankami na terenu resiti, sem vzela pa pomirjevalo, da sem nekako prezivela.

Sem mnenja, da je dobro, kolikor se le da, imeti v casu tesnobe in uvajanja svoje "obicajno zivljenje". Po zmoznostih. Da se prevec ne izkljucimo in da imamo neko okupacijo in ne premlevamo samo o motnjah, ADjih, svojem pocutju, ipd.

Ni se za prevec za izmikati situacijam, ki nas strasijo. Bolj ko smo v njih, vecjo potrditev sebe scasoma dobivamo, da zmoremo.

Psihiatrinji lahko morda po mailu napises, kaj te skrbi okrog tega AD in bos videla, kako bo odgovorila. Lahko pa vprasas tudi za kaj drugega seveda. In startas po RD.