Moji strahovi in epizode panike. Prosim za pomoč

[Jazsem123]

Pozdravljeni!

Najprej hvala, ker ste. Že več krat sem se potolažil in si pomagal s prebiranjem vašega foruma.

Kaj naj napišem, še eden med vami. Že nekaj časa nazaj bi vam lahko pisal, pa se nisem za to odločil. Nekako se mi vedno uspe potolažiti. Sploh ne vem kje naj začnem in kje naj končam, da ne bo moj spis predolg in preveč raztresen. In se vam opravičujem že v naprej, če bo takšen.

Naj se na hitro okvirno predstavim. Sem fant, star 26 let, in že od rojstva sem imel opravka z zdravniki, saj imam Pierre robinov sindrom. Kateri mi je pustil nekatere posledice, predvsem na govoru, videzu, zobeh in dihalnih poteh.

Za pisanje vam, sem se odločil zaradi mojih, mislim da pre velikih in pre pogostih skrbi in paničarjenja okoli zdravja in na splošno sekiranja v življenju.
Če se dotaknem mojih paničarjenj okoli zdravja. Najbrž so vsi obiski zdravnikov v otroški in najstniški dobi meni pustili določene travme, katere nisem predelal. Že kot otrok se spomnim, da sem za vsak "simptom" in obisk zdravnika bil ves prestrašen in v skrbeh kaj bo pa sedaj. Zdi se mi, da sem prehitro preveč "vedel" o vseh boleznih, ki obstajajo. In seveda sem vse simptome hitro začel pripisovati tej in oni bolezni. V dobi interneta sem se hitro nalezel takoimenovanega "googlanja" po simptomih. Čeprav danes vem, da je to velika napaka se še vedno vjamem v to past.
Da ne bom opisoval vseh epizod v mojem življenju se bom preselil v leto 2017. Eno izmed njih. Kot sem že napisal vse simptome jaz spotenciram. Spomnim se, ko sem imel neke težave z hemeroidi itd. Seveda preden sem spoznal, da so "samo" hemeroidi je bilo prisotno veliko tesnobe, googlanja itd. Nekega dne po opravljeni veliki potrebi vidim, da je moje blato precej bolj tanko kot po navadi. Takoj na googel, panika, strah. To je rak črevesja itd. Spravil sem se v takšen strah in paniko, da si blata nisem upal pogledati več kot leto dni. Vem čudak. Vmes so bila pač obdobja, ko se nisem sploh obremenjeval, so pa bili dnevi, ko nisem šel na potrebo pa sem že tuhtal zakaj in kaj je vzrok tega. Nato sem po dolgem času zbral pogum in si rekel "kaj je s tabo". Spet začel opazovati blato in videl da imam normalnega. Seveda je sledilo olajšanje, in hkrati občutek koliko živciranja je šlo za brez veze. Problem pa je spet nastal, ko sem si blato pregledoval "preveč" itd. Čez nekaj mesecev sem na blatu zasledil krvavo sluz. Tema na oči, konec, panika. Spet epizoda pregledovanja itd. To se je nato hvala bogu po posvetu kmalu umirilo in prišlo v staro stanje. Ko sem se nehal obremenjevati z mojo prebavo in stanjem tam spodaj so se težave nehale. Vmes med to epizodo sem imel tudi tri operacije, katere so bile povezane z mojim sindromom. Mi je pa povzročalo še dodaten stres seveda.
Nato se spomnim, ko sem kake dve leti nazaj v ustih z jezikom zatipal bunkico, ki je prej nisem. Seveda, hitra samodiagnoza in pregledovanje pred ogledalom v nedogled. In seveda googlanje. Katastrofa. Ko sem si uspel dopovedati da to ni nič je strah ponehal. Nato čez nekaj časa sem v notranjosti jezika zatipal neko bulo, in spet......na koncu se je ponovno izkazalo, da je stvar prehodne narave. Na zdravniškem pregledu sem enkrat imel slabe rezultate spirometrije in zdravnica me je pod nujno napotila k pulmologu in z njeno obravnavo me je spravila v popolno paniko in strah. skušal sem ji razložiti, da je to najbrž zaradi mojega sindroma ampak ni poslušala. Sledil je teden dni panike, tesnobe, brskanja po netu kaj vse je lahko narobe če imaš takšne rezultate itd. Nato pride dan, ko imam pulmološki pregled in seveda sem bil v velikem strahu. Po opravljeni ponovni spirometriji in slikanju pljuč mi pulmolog pove da so moji rezultati odlični in nimam kaj skrbeti. In potrdil moja predvidevanja, zakaj je bila spirometrija pri zdravnici toliko slabša. In razložil, da ona tudi nima tako dobrega aparata. Sledilo je seveda olajšanje in zgražanje nad samim sabo koliko brezpotrebnega strahu sem si povzročil zaradi vsega. Seveda vmes med temi epizodami, pa tudi prej sem imel tudi kakšne druge krajše, ki jih nisem omenil.
No ravno včeraj pa sem si na lasišču zadaj zatipal trdo bulo v velikosti lešnika. Čeprav sem verjel, da je ta že kar nekaj časa tam me je pograbila panika. Spet sem začel premlevati in brzkati po netu kaj bi to bilo in spet sem v tem ciklu. Groza, strah. Drug teden grem pokazat zdravnici. Malo sem se pomiril, ker sem na podlagi fotografij iz prejšnjih let opazil, da se na tem delu glave vedno nekaj vidi, podobno kot danes. Bomo videli, upam, da je spet samo moja panika.
Tudi če ni nič hudega vem, da bom ob naslednjem simptomu spet v strahu in spet v tem mojem ciklu.

Upam, da nisem bil predolg. Napisal bi lahko še marsi katero mojo epizodo ampak bo preveč. Seveda so kakšne, ki se jih niti ne spomnim več. Za konec naj povem še, da se tudi za druge stvari v življenju, po mojem mnenju preveč obremenjujem in preveč premlevam stvari. Sem včasih tudi prehitre jeze....

Prosim vas za mnenje in kakšen nasvet. Najlepše se vam zahvaljujem že v naprej in hvala vsakemu, ki je prebral moj spis.

Lp!

[Nives]

Pozdravljen!

Verjamem, da je veliko zdravstvenih pregledov in dogajanja okrog sindroma pri tebi sprožilo več strahu okrog lastnega zdravja. Naš "stari oz. plazilski" del možganov, ki ga imamo vsi, se nam vsem hitro sproža v boj - beg reakciji, kar smo nekoč potrebovali za preživetje. Takrat smo bili precej bolj ogroženi.. od divjih živali, drugih plemen, itd... Danes se nam pa ta isti del sproža še vedno in samoohranitveno, z namenom, da se zaščitimo. Čeravno so nevarnosti glede na prej v novodobnem svetu bistveno manjše.

Naša psiha deluje tudi tako, da tisto kar v nas sproža strah in če tega dela ne pomirimo, v nas še povečuje občutek grožnje. Psiha še bolj in bolj premleva o tej stvari, da bi se zaščitila... In takrat, kar marsikdo od nas počne je, da gremo googlati.. raziskovati.. Kjer dobimo še več informacij možnih groženj in potem smo še bolj prestrašeni in si s tem le škodujemo. In naša psiha je še bolj zbegana... morda gremo še malo poggoglati in začaran krog se sklene.
Veliko boljša izbira je, da se, ko dobimo neko negativno misel okrog zdravja, pomirimo in o njej bolj realno razmislimo. ter se potolažimo. Ljudje smo nagnjeni k temu, da okrog zdravja posebaj zapaničarimo, česar se je dobro zavedati. V skoraj vseh primerih se izkaže, da nam ni nič ali pa je kakšna manjša zadeva, ki jo zmoremo obvladati. Zelo redko je drugače. In na to se je dobro vsakič znova to opomnit. In si za veke vekomaj zapomniti!

Če boš apriori na tak način že malo vnaprej pripravljen in boš tako deloval in se vsakič uspešno pomiril, boš svoji psihi zelo pomagal. V psihi se ravno tako seštevajo vsi ti plusi +, ko si se uspešno pomiril. Ko si uspel racionalno pristopit k situaciji. Ko si jo torej obvladal. Sčasoma se bo psiha na tak način avtomatsko navadila in ne boš tako vznemirjeno niti reagiral na karkoli si opazil.

Kot bi bila psiha na tehtnici... na eni strani so negativne misli in nakopičen strah... Na drugi strani so misli o zdravju, ki jih podkrepiš s tem, kar o tem racionalno veš (še enkrat preberi zgoraj) in se uspešno pomiriš. Od tebe je pa odvisno na katero stran boš več naložil. Če boš več naložil v strah, boš bolj prestrašen. Če boš več v drugi del, kjer se pomiriš in realno razmisliš, boš pa zadevo obvladoval.

Za samo-pomiritev obstaja zelo veliko tehnik. Pomembno pa je, da smo si v podporo in da dosežemo občutek pomiritve. Ker obiskuješ ZD lahko povprašaš, če te lahko uvrstijo v delavnico za spoprijemanje s stresom. To je delavnica krajšega tipa z nekajkratnim srečanjem, na katerem razložijo, kako na nas deluje stres, zakaj nastane, kako funkcioniramo in kako si pomagati. Naučijo te tudi različnih dihalnih tehnik. Dihanje je odlična starodavna modrost za doseganje sprostitve. Na delavnici se izvaja tudi meditacija.
Pomaga pa tudi šport, joga, itd..

V tvojem primeru najbolje, da začneš to takojoz. čimprej  spoznavati in osvajati, ker si bil izpostavljen veliko pregledom, operacijam, itd.. kar je v tebi že sprožilo ta notranji negativni cikel. Veliko bolje je, da si začneš takoj pomagati, kot kasneje, ker kasneje se zadeva poslabšuje.... Zdaj najverjetneje lahko na tem delaš še sam. Kasneje bi morda lahko iz tega nastala kakšna anksiozna motnja, bi nujno potreboval psihoterapevta, itd.

Bo šlo?

P.S.: Googlanje pa samo, ko že vemo, da bomo znali bolj racionalno pristopit k zadevi in če se znamo umiriti, sicer nima smisla. 

[Jazsem123]

Živjo!

Najlepša vam hvala za tako izčrpen odgovor in res preprosto pojasnitev v kateri se kar najdem. Kar se tiče športa lahko povem, da se že eno leto ukvarjam s fitnesom in hojo. Kar mi sigurno pomaga poleg fizičnega zdravja tudi psihično.
Ja ta naša psiha je res zanimiva. Vidim pri sebi kako me taki trenutki kot sem jih opisal v momentu vržejo iz tira in padem v cikel. Sigurno si bom več krat prebral vaš odgovor 
Tudi o obisku psihoterapevta oz. psihologa sem že več krat pomislil, saj bi se imela marsikaj za pogovorit po mojem. Poleg vsega zgoraj naštetega. Ampak saj veste kako je, vedno si človek reče, ah saj ni še tako hudo  Veliko pomaga tudi takšen forum, kjer vidiš, da nisi edini. Doma pa največkrat zamolčim takšne stvari, ker nisem imel nikoli navade se tako poglobljeno pogovarjati z družino o teh stvareh. Čeprav moram reči, da so me starši in ostali družinski člani vedno podpirali in mi pomagali pri vseh mojih življenskih (tudi zravstvenih) preizkušnjah. Za kar jim bom vedno hvaležen

Še enkrat vam hvala, in bom razmislil ter se potrudil delati v tej smeri, da si ne bom kvaril življenja samemu sebi. Vam še kaj pišem 

[Nives]

Jaz sem navajena, da na forumu ljudi kar tikamm. Upam, da ne zameris. Na ta nacin se mi zdi bolj osebno in da se bolj dotaknemo en drugega.

Veseli me, da se v druzini podpirate, ker je to izjemno pomembno za cloveka. Ce te nasplosno podpirajo, te bodo gotovo tudi, ce se boste pogovarjali okrog skrbi za zdravje. Vecinoma smo nauceni, da se o custvih ne pogovarjamo najbolj, ampak nas ravno to najbolj pomirja in zblizuje v odnosih. Ce morda poskusis? Ce custva bliznjemu pokazemo in ubesedimo ze s tem precej izgubijo na svoji moci.

Enako me veseli, da si si pripravljen pomagati in ze zdaj pomisljas o psihoterapevtu ali psihologu, kar je se dandanes za mnoge tabu, se bolj pa za moske. Bravo za to

Zelo modra izbira. Pri terapevtu se odpre se marsikaj drugega, kar lahko predelas/se naucis/zastavis drugace. Vse to delo na sebi pa prispeva k dobrobiti cloveka in pomembno vpliva na vsa zivljenjska podrocja, odnose, nadaljnje dozorevanje in kvaliteto zivljenja nasploh.

Sport tudi zelo pomaga. Bo pa potrebno se kaj direktno na sproscanje in umiritev.

Kakorkoli se bos odlocil, zelo modro bi bilo, da z necim od tega pricnes. V tem trenutku je pac veliko lazje, kot je kasneje, ko se zadeva razbohoti.

Javi se se kaj.
Srecno