Anksioznost nemir pomoč

[Michael]

Hvala Michael za zanimanje.
Moja prva diagnoza je vezana na čas po diplomiranju. Takrat sem bila v razcvetu, vesela, srečno zaljubljena, imela sem vse. Stara 23 let. Nakar seveda me je sredi nekega dneva začelo zbadati pri srcu in iz tega je nastala drama. Dobesedno. Iz zbadanja strah pred infarktom, nespečnost, kolaps. No takrat sem mislila, da se mi meša, tako zelo me je bilo strah telesnih občutkov. Vezani pa so bili na en travmatični dogodek pri 22ih na letalu. Takrat sem prvič doživela vso grozo paničnih, ampak je po enem tednu minilo. Takrat nisem delala drame iz tega, čeprav je bilo noro. Občutek ujetosti, nemoči, obupa na letalu so zarezali globoko. Poleg težkega otroštva, bolnega perfekcionizma in nasploh klavstrofobije (kot otrok sem ostala v dvigalu), je pri 23ih letih po diplomah torej eskaliralo zaradi fucking strahu pred infarktom. Ko sem teden dni hodila takrat v Ljubljani, kjer sem živela, vsak dan k zdravnici, ki me je prijazno poslušala, sem bila prepričana, da umiram, da zdravnica tega ne vidi. Hipohonder. No ko je prišlo tako daleč, da je panični bil iz ure v uro - občutek pekočih rok, srce nabijalo in driska plus katastrofične misli o tem, da se mi meša, mi je zdravnica napisala Paroxat. Zlomila sem se. Vzela sem ga in driska se je okrepila, strah je bil nenormalen. Travma. Nisem vedela da bo tako. In takrat sem dehidrirala in pristala na infekcijski na infuziji. Ko so ugotovili, da nimam infekta ampak da sem tesnobna, sem prosila za mnenje psihiatra kar tam in ker je imel ordinacijo poleg je prišel. Takoj je diagnosticiral panične napade in mi predpisal cipralex. Takrat bi pojedla še drek, dobesedno, da se neha ta vojna v glavi in da se neham bati svojih občutkov. No cipralex je prijel in jaz sem živela odlično naprej. Ostal je grenak spomin in kar je najhuje, prepričanje, da nujno rabim ad, da sem pač bolna, da sicer se mi zmeša. To prepričanje se je v meni močno zasidralo. Strah pred psihiatrično bolnico je bil v paniki namreč zelo močan. No, ko sem si malo opomogla, sem zdravila počasi nižala. In vedno so občutki prebili in anksa je vedno pokazala svojo moč ter me krepila v prepričanju, da brez ad ne bo šlo - v krizi sem odmerek dvignila in gremo dalje. To mi je govoril tudi takrat psihiater, da pač nič hudega, če ad jemljem celo življenje. No, na cipralexu sem bila odlicno. Ma ne odlično, perfektno. Letela bi po zraku. Misli negativne so odšle, panike ni bilo, čutila sem vse, bila sem popolna. Tesnobo sem pač vedno potlačila.
Do lani, ko cipralex na maximalni dozi več ni pomagal. Takrat se je začel pekel. Moja bergla se je zlomila. Predstavljaj si, kaj to pomeni za hipohondra in panika. Panika na kvadrat. Telesno sem se zlomila, izgorela, dobesedno (zidanje, mali otrok, dr.studij, zahtevna služba in perfekcionist v meni). Začele so se pojavljati tesnobe in fizične bolečine - hudi glavoboli plus strah, omotice in megla v glavi plus strah, rane na obrazu, izguba M, herpes zoster, izguba las, CRP v krvi stalno povišan. Utrujenost taka, da sem po redbullu zaspala. A nisem se dala. S strahom sem menjala ad, v upanju, da bom boljše. Poskusila Zoloft. Seveda je bila menjava nepravilna. Ampak ja, zdravniki so želeli pomagati, jaz sem tonila in zmotno mislila, da bo zoloft moj rešitelj. V enem tednu sem tako iz maximalne doze cipralexa, ki je bil v meni 10 let,.šla na zoloft 100 mg. Sesulo me je. Takrat se je pojavilo vse še huje. 4 mesece sem imela subfebrilno temperaturo, po zoloftu sem bila zadeta. Čutila sem ga. Dobila sem občutek pritiska vglavi, ki je zano še danes. Takrat sem poiskala psihiatra, pri katerem se vodim zdaj in rekel je, da Zoloft ni zame in da menjava. Zoloft sem opustila, psihološka odvisnost od ad pa je v meni iskala nov ad. Dejansko brez ad nisem probala biti od takrat zgolj zaradi strahu kaj bo. Psihiatra sem vprašala, ali obstaja kakšna opcija, da opustim ad in vidim, kako sem, da me.je bolj strah kot karkoli drugega, pa je vseeno menil, da sem tako sesuta fizično, da neko pomoč rabim. Vmes sem hodila v službo, seveda. Ni šans, da bi počivala. Vlekla sem se. Potem sem poskušala nazaj uvesti cipralex na svojo željo, pa ni bilo efekta. Decembra lani pa nisem zmogla več. Tako sem dobila Brintelix. Zdaj sem že pet mesecev na bolniški. Iz izgorelosti in paničnih res sklepam, da sem zaradi onesposobljenosti postala depresivna v smislu, da ne zmorem čutiti pristno. In današnji obisk psihiatra, ki je sicer super in me res razume in dejansko ne pusti delat, ker sem v slabem fizičnem stanju, me je prizadel. Žalostna sem. Iz enega prokletega strahu pred infarktom sem zdaj kot razbita steklenica. Ne zmorem sestaviti črepinj. Imam vse. Svojo hišo, zlatega moža, najbolj krasnega otroka, mojo sanjsko službo, le sebe nimam.
Žalostna sem. Nemočna. Ne vidim izhoda iz te agonije.

V osnovi so vse naše zgodbe podobne. Nekoč smo v neki situaciji doživeli panični napad ali več njih in od takrat naš svet ni več isti. Živimo v strahu, kdaj se bo to ponovilo, telo postane napeto, naš fokus je totalno usmerjen na dogajanje v telesu. Nonstop merjenje kateri simptomi so trenutno prisotni, katastrofiranje vsake situacije, črne misli,... Čez čas dobimo občutek, da smo nemočni in da ne moremo ven iz tega. Valjamo se v nekem bazenu dreka in ko si rečeš "pa dobro kdaj bo konec" in takrat te pljuskne še en lonec dreka v obraz. Vse to mi je zelo poznano. Takrat v tistem momentu rabiš neko malo zmago, da se ti vsaj malo zazdi, da si namesto dreka v bazenu videl recimo "žemljo" Včasih imam občutek, da moram veliko dreka pojest, da bomo potem cenili tisto žemljo. Na trenutke pa res izgleda tako, da se ti dreka zatakne nekje v grlu in to potem pridno zaliješ s scalnico, da gre naprej in se na koncu še zahvališ, ker nisi crknil od lakote.
Dost o dreku...
Mene je recimo totalno vrgla iz tira selitev. Prejšnje leto smo kupili hišo in se preselili v nek nov kraj in meni to povzroča travme. Preprosto se ne morem sprijaznit z novonastalo situacijo in te hiše ne sprejemam kot doma ampak je to hiša v kateri pač moram živet do konc lajfa.

Dajejo me občutki brezihodnosti in obupa. Letos sem se prvič resno vrgel v iskanje rešitev izven AD-jev in benzotov in naletel na en video na YT z naslovom "Is An Anxiety Disorder Permanent?" Takrat sem nekako prišel do Clare Weeks in njenega pristopa Accepting&Allowing. Po dveh mesecih lahko povem, da so vidni rezultati in včasih dobim tudi kakšno žemljo. Sta pa potrebna samodisciplina in potrpežljivost. Predvsem pa se uspeh ne meri po tem kateri simptomi so prisotni ampak, da živiš življenje in se obnašaš kot, da je vse OK.

[Nives]

Predvsem pa se uspeh ne meri po tem kateri simptomi so prisotni ampak, da živiš življenje in se obnašaš kot, da je vse OK.

Absolutno se ni za ukvarjati s simptomi.. simptomi so samo posledica in po mojem tam nima smisla rovariti in dramatizirati..

Meni se zdi veliko bolj smiselno na vzroku delati. Ko se dotakneš vzroka in zmehčaš situacijo se že vse spremeni. Simptomatika izgine.

Resda nam očitno vsem ne sede rovariti po sebi...

[Michael]

Predvsem pa se uspeh ne meri po tem kateri simptomi so prisotni ampak, da živiš življenje in se obnašaš kot, da je vse OK.

Absolutno se ni za ukvarjati s simptomi.. simptomi so samo posledica in po mojem tam nima smisla rovariti in dramatizirati..

Meni se zdi veliko bolj smiselno na vzroku delati. Ko se dotakneš vzroka in zmehčaš situacijo se že vse spremeni. Simptomatika izgine.

Resda nam očitno vsem ne sede rovariti po sebi...

Pa saj anksioznost je v samem bistvu točno to, da se večino časa ukvarjamo samo s simptomi in posledično postanemo otopeli do zunanjega sveta.

[Nives]

Anksioznost je več kot to, Michael. Simptomi pridejo zaradi nekega razloga in to je za ozavestit in delati na temu.

Nadaljnje miselno cikljanje okrog simtomov pa samo stopnjuje anksioznost in nas še bolj oddaljuje od sebe.

[Michael]

Anksioznost je več kot to, Michael. Simptomi pridejo zaradi nekega razloga in to je za ozavestit in delati na temu.

Nadaljnje miselno cikljanje okrog simtomov pa samo stopnjuje anksioznost in nas še bolj oddaljuje od sebe.

Ne bi rad generaliziral ampak mislim, da večina anksioznih motenj je dejansko miselno ukvarjanje s simptomi. Recimo v primeru Strahke si je ozavestila zakaj ima klavstrofobijo. Pa nekako imam občtuek, da kljub temu še vedno doživi panični napad, če se jo postavi v določeno situacijo v kateri se počuti utesnjeno. To da si "predelal" in 100x v mislih premlel svoj prvi panični napad iz otroštva še ne pomeni, da si pa zdaj anxiety free. To neko večno iskanje "ranjenega otroka" iz otroštva je zopet lahko samo kumpulzija, ki jo raviješ, da se ne soočiš s sedanjostjo.

[Nives]

Ja, malo različno vidiva in dojemava te zadeve. Nič hudega.

[Strahka]

Moje mnenje pa je tako, da  ko sem okej (prejšnja leta), mi je bila anksa smešna v smislu, kaj sem se bala, kakih bedarij. Seveda v akutni fazi ni bilo niti malo smešno. Zdaj, ko pa zadeva ne izgine, pa lahko se na glavo postavim, pa vidim zadevo drugače. Npr., na psihoterapiji sem ozavestila, kje imam problem, ki ga prej res nisem videla. Deloholizem, perfekcionizem, uslužnost vsem. Torej nek del vzroka sem odkrila, se poskušala umiriti. Vzela bolniško. Študij dala v mirovanje. A simptomi so še vedno tu. Jasno, ne gre čez noč. Razumem. Pa vseeno je en cikel. Izgorelost, anksa, panika, depresija zgleda (to mi je novo). Depresijo sem prej dojemala kot nekaj najhujšega, ko človek otopi, nima volje. Jaz voljo imam, le energije ne. Čutim jezi, žalost... A pozitivna čustva ne začutim tako kot prej. Ko sem bila srečna, občutek zadovoljstva. Jaz vseeno menim, da nisem depresivna, kolikor se poznam. Je pa tesnoba prisotna tako dolgo in tako močno, da je kronificirana. Ne vem... Razmišljam... Tisti, ki ste bili depresivni...a takrat je bila volja? Ste šli kam? Kaj delali?

No malo za debato. Saj je res navsezadnje vse iz enega in istega koša. Ampak če je ta pritisk v glavi in vse to kar ne začutim depresija, potem je res to skrajno kruto. In tu ne pomaga deset psihoterapij v akutni fazi. Verjamem, da pomaga kasneje. A ko te celo telo boli, ko si tako negotov kaj se ti dogaja, je najmanj kar rabiš rovarjenje po preteklosti. Pomaga pa blagodejna beseda in sočutje sočloveka.

[Nives]

Moje mnenje pa je tako, da  ko sem okej (prejšnja leta), mi je bila anksa smešna v smislu, kaj sem se bala, kakih bedarij. Seveda v akutni fazi ni bilo niti malo smešno. Zdaj, ko pa zadeva ne izgine, pa lahko se na glavo postavim, pa vidim zadevo drugače. Npr., na psihoterapiji sem ozavestila, kje imam problem, ki ga prej res nisem videla. Deloholizem, perfekcionizem, uslužnost vsem. Torej nek del vzroka sem odkrila, se poskušala umiriti. Vzela bolniško. Študij dala v mirovanje. A simptomi so še vedno tu. Jasno, ne gre čez noč. Razumem. Pa vseeno je en cikel. Izgorelost, anksa, panika, depresija zgleda (to mi je novo). Depresijo sem prej dojemala kot nekaj najhujšega, ko človek otopi, nima volje. Jaz voljo imam, le energije ne. Čutim jezi, žalost... A pozitivna čustva ne začutim tako kot prej. Ko sem bila srečna, občutek zadovoljstva. Jaz vseeno menim, da nisem depresivna, kolikor se poznam. Je pa tesnoba prisotna tako dolgo in tako močno, da je kronificirana. Ne vem... Razmišljam... Tisti, ki ste bili depresivni...a takrat je bila volja? Ste šli kam? Kaj delali?

No malo za debato. Saj je res navsezadnje vse iz enega in istega koša. Ampak če je ta pritisk v glavi in vse to kar ne začutim depresija, potem je res to skrajno kruto. In tu ne pomaga deset psihoterapij v akutni fazi. Verjamem, da pomaga kasneje. A ko te celo telo boli, ko si tako negotov kaj se ti dogaja, je najmanj kar rabiš rovarjenje po preteklosti. Pomaga pa blagodejna beseda in sočutje sočloveka.

Fino, da si ene vzorce ze ozavestila Tole ti je dolgotrajna lekcija, tako da bos gotovo veliko odnesla in drugace prioritete zastavila.
S preteklostjo se bos seveda kasneje lahko ukvarjala. Mislila sem v toliko, ce je zdaj kaj, da te drzi v primezu. Veckrat je tudi neka konkretna taka zadeva, samo ni ozavescena. Ce se jo uspe sprostiti pa hitro pomaga.

Morda si malenkost ali na trenutke depresivna, v neki konkretni depresiji pa nisi, ker tisto cisto drugace zgleda. Anksa in depra se  vsaj na case prepletata. Razumljivo, noben ni navdusen nad temi dogajanji. Tako da to nic neobicajnega. Biti malo depresiven ali v depresiji je cisto nekaj drugega.

Ena od mojih faz je bila depra. Lahko recem, da je drugace kot anksioznost.

[Strahka]

Ja to me preseneča. Da je psihiater ob moji pritožbi, da ne začutim pravega veselja še, kar zaključil, da je to depresija. Hmmm... Sem brala, da je to lahko. Ampak sem mu rekla, da pravo mirnost in zadovoljstvo na trenutke doživim v meditaciji. Torej nekje je to zadovoljstvo poniknilo. Depresija je menda nekaj drugačnega, ali?

[Nives]

Ja to me preseneča. Da je psihiater ob moji pritožbi, da ne začutim pravega veselja še, kar zaključil, da je to depresija. Hmmm... Sem brala, da je to lahko. Ampak sem mu rekla, da pravo mirnost in zadovoljstvo na trenutke doživim v meditaciji. Torej nekje je to zadovoljstvo poniknilo. Depresija je menda nekaj drugačnega, ali?

Preseneca me, da tako na hitro delijo nalepke.

Meni se sicer ne zdi iz tega, kar pises. Nisem pa uradno pristojna za oceno.

Lahko gres sicer gledati teste na spletu in sama presodis, ce izpolnjujes dovolj faktorjev.

Je pa res tudi, da ima depresija veliko razlicnih obrazov, tako da vcasih tudi zbirka faktorjev ne pomaga.

Ti si enako kot dan prej, preden si bila pri psihiatru. To nic ne spremeni. Anksa se malo z depro tudi prepleta.

Moja depresija je izgledala tako, da sem se recimo zbudila enkrat zjutraj oz dopoldan in me je bolelo v prsih in sem ure in ure vsak dan najprej jokala. Prelezala tako pol dneva. Potem se prisilila, da grem delati za sluzbo. Imela sem problem s koncentracijo na polno in s pozornostjo. Dajala me je huda jeza oz potem hudi obcutki krivde. Zanimanja nisem imela za cisto nic. Veselja tudi ne. Samo negativa. Zalost. Krivda. Jeza. Bolecina v meni kar naprej. Tesnoba. Druzila se nisem. Brezizhodnost, obup. Precej so me dajale samomorilne misli in impulzi, da bi se fentala. Bilo je kar nekaj situacij, ko sem vlozila veliko napora, da se nisem. Skoraj nic nisem jedla. Tako sem vegetirala nekaj mesecev.

[Lost]

Predalčkanje in analiziranje občutkov in misli na začetku naredi več skode kot koristi.
Psihiatri nimajo "krvnega" testa z katerim bi lahko določiti stopnjo depresije, to lahko določijo
samo iz tega kar jim mi povemo. Zato tudi ne morejo določi točne doze zdravil, začnejo z
najmanjšo in pač povečujejo in če ni učinka ali pa je preveč stranskih, pač zamenjajo.
IN hudi dlje trajajoči anksioznosti se slej ko prej pridruži depresija ker telo ne zmore več in gre v "varni način". Tudi na onkologiji če pozdravijo RAK in ni nobenih markerjev več, ne morejo zagotoviti da RAK ne
bo vrnil. ENAKO je pri psihi tudi z več let terapij , sprememb, nihče ne more zagotoviti da sem ob novem
hudem stresu ali življenskih prelomnicah tudi mi ne bomo spet prelomili. ADji so edino BERGLA, že nešteto krat napisano in povedano da se postavimo na NOGE. In če želimo razrešiti notranje konflikte ki so nas pripeljali do AD-jev, BREZ psihoterapije ne bo šlo. USPEH pa je odvisen od tega, koliko smo pogumni da se soočimo s samim sabo.

[Miko]

Lost se strinjam s tabo. Dolgotrajna tesnoba sigurno vodi tudi v depresivno simptomatiko. Meni je to osebno zelo znano, ko se stalno pocutis zelo slabo, tesnobno, utrujeno…pa tudi ce imas voljo za se spravit nekaj pocet, sportat, karkoli…enostavno ni energije

[Nives]

Predalčkanje in analiziranje občutkov in misli na začetku naredi več skode kot koristi.
Psihiatri nimajo "krvnega" testa z katerim bi lahko določiti stopnjo depresije, to lahko določijo
samo iz tega kar jim mi povemo. Zato tudi ne morejo določi točne doze zdravil, začnejo z
najmanjšo in pač povečujejo in če ni učinka ali pa je preveč stranskih, pač zamenjajo.
IN hudi dlje trajajoči anksioznosti se slej ko prej pridruži depresija ker telo ne zmore več in gre v "varni način". Tudi na onkologiji če pozdravijo RAK in ni nobenih markerjev več, ne morejo zagotoviti da RAK ne
bo vrnil. ENAKO je pri psihi tudi z več let terapij , sprememb, nihče ne more zagotoviti da sem ob novem
hudem stresu ali življenskih prelomnicah tudi mi ne bomo spet prelomili. ADji so edino BERGLA, že nešteto krat napisano in povedano da se postavimo na NOGE. In če želimo razrešiti notranje konflikte ki so nas pripeljali do AD-jev, BREZ psihoterapije ne bo šlo. USPEH pa je odvisen od tega, koliko smo pogumni da se soočimo s samim sabo.

Odlicno zapisano!

[lilija]

Pozdravljeni
Malo da potoži nisem ok in kar vse se mi dogaja.
Odločila sem se da tu zdaj zadnjič pišem samo brala bom.
Lep pozdrav.

[Aslan]

Pozdravljeni
Malo da potoži nisem ok in kar vse se mi dogaja.
Odločila sem se da tu zdaj zadnjič pišem samo brala bom.
Lep pozdrav.

Lilija poslušaj sebe, če tako čutiš pa samo beri nekaj časa.
Na ta način lahko tudi varuješ svoj notranji svet.
Pisati o sebi in stiskah ni lahko. Včasih potem niti ne dobimo tega kar mi pričakujemo, da bomo dobili.
Ljudje radi delijo nasvete a pogosto iščemo sočutje, ko smo v stiski.
Tako, da en namig vsem je ta, da napišite kaj potrebujete - tako boste prej dobili to.
Lilija pošiljam ti en topel virtualni objem,
Aslan 

[Strahka]

Vsak ima prav skozi svoje oči. Meni je psihoterapija dala ogromen, bistven uvid. Upam, da bom kmalu lahko nadaljevala.
Bi pa rada napisala, da je tudi zame včeraj začelo sijati sonce. Nevem kaj se je zgodilo, cel dan je bil lažji. Danes isto. Sem pa dvignila četrtino tbl. Sploh ne razmišljam, od kje izboljšanje, le uživam v njem. V tem, da ležim in mi je pri duši prijetno.
Po enem letu in pol je to nor nor občutek. Tako hvaležna!!!!!!

[Nives]

Vsak ima prav skozi svoje oči. Meni je psihoterapija dala ogromen, bistven uvid. Upam, da bom kmalu lahko nadaljevala.
Bi pa rada napisala, da je tudi zame včeraj začelo sijati sonce. Nevem kaj se je zgodilo, cel dan je bil lažji. Danes isto. Sem pa dvignila četrtino tbl. Sploh ne razmišljam, od kje izboljšanje, le uživam v njem. V tem, da ležim in mi je pri duši prijetno.
Po enem letu in pol je to nor nor občutek. Tako hvaležna!!!!!!

Super. Me veseli 

[Strahka]

Ja, kako sem hvaležna.
Čeprav sem zdaj  vročino in grlobolom... Ma nič semi ne zdi več tako težko kot prej. Dobivam počasi svojo moč. Upam.
Nives, tako krasna si! Prav fajn je zapisati na forum, ko veš, da nekdo prebere, se poglobi in odgovori. Res. Hvala ti! Objemam!

[Nives]

Ja, kako sem hvaležna.
Čeprav sem zdaj  vročino in grlobolom... Ma nič semi ne zdi več tako težko kot prej. Dobivam počasi svojo moč. Upam.
Nives, tako krasna si! Prav fajn je zapisati na forum, ko veš, da nekdo prebere, se poglobi in odgovori. Res. Hvala ti! Objemam!

    hvala tudi tebi

[Aslan]

Sploh ne razmišljam, od kje izboljšanje, le uživam v njem. V tem, da ležim in mi je pri duši prijetno.

Strahka tole se sliši čudovito - uživat v sedanjem trenutku brez ukvarjanja za naprej in za nazaj.
 
Sem toook vesela zate. Res vesela.

Uvidi v terapiji so pomembni ja, predvsem pa je velika razlika med vedeti in realizirati oz predelati.
Ko sem te včeraj brala sem razmišljala o depresivnem počutju, ki si ga omenila.
Ko se umirimo in ustavimo - več čutimo - bolj smo v stiku s seboj in občutki. Zato tudi nismo ok lahko,
ker so stvari, ki jih moramo odčutit nam neprijetne. Potlačena žalost na primer. In morda se je nekaj takega odčutilo in sedaj je posijalo sonce.