Anksioznost nemir pomoč

[Nives]

Vseeno mislim, da smo vsi, ki dlje časa jemljemo ad kar v neki nevarnosti, da se razvije toleranca. In brez ad ne znamo več. 

Tole je velika verjetnost, da bo kar držalo.  Jaz si bom malo časa dala zdaj, da ocenjujem kako je sploh na minimalnem že biti.

[Nives]

Gibanje ... narava ... hrana, ki telesa ne obremeni ... pazit kaj gledaš, bereš ...

 

[Strahka]

Nives, saj bo šlo. Jaz nisem imela nikoli težav z nižanjem. Pa sem vedno, ko sem bila super po letu, nižala. No zalomilo se je ob večjem stresu, ki ga nisem znala prej umiriti. Meni se situacija ni zdela stresna, vse mi je šlo z levo roko, a lučke so utripale in anksa me je vedno do kosti prestrašila. Takrat sem šla nazaj na višji odmerek ad in vse potlačila. Zdaj garam za vsa leta nazaj. 

[Nives]

Nives, saj bo šlo. Jaz nisem imela nikoli težav z nižanjem. Pa sem vedno, ko sem bila super po letu, nižala. No zalomilo se je ob večjem stresu, ki ga nisem znala prej umiriti. Meni se situacija ni zdela stresna, vse mi je šlo z levo roko, a lučke so utripale in anksa me je vedno do kosti prestrašila. Takrat sem šla nazaj na višji odmerek ad in vse potlačila. Zdaj garam za vsa leta nazaj. 

Iskreno upam, da bos za vnaprej nasla svoj pravi balans Ce se bos ukvarjala s tem, ga bos.

[Michael]

Meni se vedno bolj zdi, da so zdravila v resnici v nasi hrani, .. pa podporno psiha in cel life style.

Nives jaz tudi močno verjamem v zdravje hrane in lifestyle.
Gibanje ... narava ... hrana, ki telesa ne obremeni ... pazit kaj gledaš, bereš ...

Vse te stvari so dobrodošle življenju in bi vsak moral gledat na to katero hrano je, rekreacija, razni načini sproščanja. Kajenje, alkohol, razni medikamenti lahko poslabšajo stanje tesnobe.

Da bi samo s prehrano pozdravil anksioznost, panične napade, vsiljive misli, OKM, itd... pa je po mojem mnenju zelo malo verjetno. Verjamem, da obstajajo ljudje in jih tudi poznam(v bistvu samo dva), ki so nekako spontano priplavali ven iz tega in to mislim, da bolj zaradi tega, ker so podzavestno in nehote v določenih stresnih situacijah pravilno odreagirali in so si tako "odstresirali" telo. Možgani so potem avtomatsko iz "high alert" prešaltali v normalno prestavo.

[Michael]

Nives, saj bo šlo. Jaz nisem imela nikoli težav z nižanjem. Pa sem vedno, ko sem bila super po letu, nižala.

Jaz sem moral pri Cymbalti in Effexor(kasneje Alventa) res počasi nižat, ker so me neki čudni sunki drmali po glavi in telesu.

[Nives]

Da bi samo s prehrano pozdravil anksioznost, panične napade, vsiljive misli, OKM, itd... pa je po mojem mnenju zelo malo verjetno. Verjamem, da obstajajo ljudje in jih tudi poznam(v bistvu samo dva), ki so nekako spontano priplavali ven iz tega in to mislim, da bolj zaradi tega, ker so podzavestno in nehote v določenih stresnih situacijah pravilno odreagirali in so si tako "odstresirali" telo. Možgani so potem avtomatsko iz "high alert" prešaltali v normalno prestavo.

Ne. Po mojem se psihicne zadeve ne da pozdraviti samo s hrano, ampak jih je treba zdraviti tako, kot nastajajo... psihicno. S pogovorom v varnem odnosu, s celjenjem ran, z raznimi uvidi, da potem funkcioniramo drugace.

Vpliva pa life style zelo na nas fizicno in psihicno.

[Miko]

No se en update z moje strani. Trenutno sem 10 dni na Zoloftu namesto Asentre, kar naj bi bilo isto, anpak razlika je definitivno. Spet cutim malce vrtoglavic in slabosti kot na zacetku uvajanja novih ADjev, tako da neka razlika med zdravili definitivno je, ce se bo to kaj poznalo na pozitivnem ucinku vas bom pa o tem obvestil cez nekaj tednov.

Glede urejenega life stylea in rekreacije itd…sam imam tezave z tesnobo ze 10 let, pa sem po naravi sportnih, tekac, kolesar, pred leti sem ogromno kolesaril, zdravo jedel pa vse to, tezko recem ce je to kaj ponagalo pri mojih tezavah, uglavnem tezave so ostajale, tako da sigurno niso te zadeve resljive samo s tem, morda za nekoga ki ima res zelo blage tezave…

[Nives]

Ja, za nase psihicne motnje po mojem zdrav life style tudi ni dovolj. Je potrebno tudi s psiho se predvsem ukvarjati v tem primeru. Vpliva pa vse fizicno tudi na psiho in obratno. Torej, vse vse je povezano med seboj in so zelo pomembni vsi nasi vidiki.

Upamo, da bo Zoloft vredu izbira zate.

[Strahka]

Jaz pa danes od psihiatra. Zmedena, ker ni in ni okej.
Predolgo sem že v anksioznem primežu in seveda sem postala depresivna. Kako grdo je tole. Ko ne zmoreš začutiti pristnega veselja. Se smeješ, a ne čutiš. Ker nisem dovolj hitro in pravilno ukrepala (sprva sem zavračala ad, potem z njimi gor in dol, izgubila zaupanje v njih popolnoma), sem seveda depresivna. Čeprav drugi del mojega uma pravi, da sem depresivna oz.brez teh lepih občutkov, ki filamo, zaradi Brintelixa. Nevem zakaj, ampak prej ni bilo tako. Tesnoba je bila, a ko je val groze minil, je prišlo olajšanje in nek umirjen občutek, da bo vse okej. Zdaj tega občutka ni.
Saj ne vem kaj je hujše. Pomojem isto sranje. 
Psihiater predlaga dvig Brintelixa in dodal mi je Abilify v minimalnem odmerku. Oh groza, strah me je. Ali bo šlo navzgor ali pa bom pogrnila... Ker nek del mene se upira in misli, da je vse to zaradi zdravil... Je kdo imel še take pomisleke, težave? Bil brez pristne sreče?

[Michael]

Je kdo imel še take pomisleke, težave? Bil brez pristne sreče?

Jaz imam to pogosto in mene bolj kot tisti občutek nesreče ubije občutek brezizhodnosti. V to padem, ko dolgo časa plavam v toku negativnih misli. Takrat se probam zorganizirat in identificirat te črne misli in dejansko pomaga. Je pa tukaj potrebna konsistentost in uporabljat to mentalno gimnastiko, da me ne povleče dol. Ja so izzivi...

[Michael]

Psihiater predlaga dvig Brintelixa in dodal mi je Abilify v minimalnem odmerku. Oh groza, strah me je. Ali bo šlo navzgor ali pa bom pogrnila...

Določeni antidepresivi povzročajo tudi stranske efekte in če se ti po dveh mesecih jemanja stanje ne izboljša oz. celo poslabša je morda tudi to da ti določeni AD-ji povzročajo več negativnih simptomov kot pozitivnih. Je pa pri vseh teh menjavah ad-jev potrebno biti potrpežljiv, ker ne primejo takoj. Jaz sem se "sprogramiral" tako, da od AD-jev zavestno ne pričakujem nič in potem lažje pripišem izboljšanje na daljši rok ad-ju, ki ga jemljem.

[Strahka]

Hm jaa... Brintelix jemljem od januarja. Začela sem se 5 mg in po dveh tednih dvignila na 10 mg. Takrat se je moj pritisk v glavi močno močno okrepil. Norela sem. No, potem sem po 4ih tednih na 10 mg nižala nazaj na 5 in pritisk je začasno izginil, narava je postala lepa. A ne za dolgo. Teden dni. Potem pa spet jokavost, nihanje razpoloženja, strah. No takrat me je psihiater pošteno okregal, da se to ne dela, da če ne bom jemala zdravil kot je treba, da me bo dal v bolnico. Upravičeno, seveda me je ustrašil. Ampak dejansko ne vodi že 8mesecev in nimava izboljšanja na normalo. No potem sem šla nazaj na 10 mg v upanju, da bo le boljše. Na tem sem zdaj 10 tednov točno. Pa je še vedno tako, da nimam popolne remisije.
Kar je pozitivno je to, da imam mogoče malo več energije, lažje hendlam paniko, ko pride (to sicer ne vem, če je od brintelixa, ker ogromno tudi delam na sebi - bolniška, počitek, branje, sproščanje). Zmanjšal se je tudi pritisk v glavi, a se se pojavi.
Negativno pa je to, da ne zmorem začutiti lepih in pristnih čustev. Tisto, ko se vlezes v banjo in bi si oddahnil, tega efekta pri meni ni. Počutim se kot na avtopilotu, ob objemu otroka ne začutim pristne radosti. Ne vem kako opisati, ker se s tem srečujem prvič. Zakaj je temu tako, nevem. Psihiater pravi, da sem predolgo že slabo in da se je k anksi prilepila še depresija. Pa imam voljo v glavi, a ne začutim. Nevem sama. Res sem zgubljena popolnoma. Kakršen koli nasvet, izkušnja, karkoli bo zelo dobrodejno.
Rada bi nzaja sebe, življenje, pa ne popolno, ker to ni nobeno. A življenje, kjer te dež ne spravi v obup, kjer čutiš ljubezen in ankso. Oboje. Kjer ti slabše spanje zvečer ne povzroči katastroficnih misli in čutiš notranjo moč, da vse zmoreš premagati. Zdaj ne čutim niti malo tega.
Obupana sem.

[Nives]

Normalno je, da te je nov predlog psihiatra spravil v stres.. trenutno ne veš, kaj naj pričakuješ.

Kot se sama spomnim za nazaj, je občutek radosti in sreče vedno prišel na koncu vsega. Pri meni nikoli ni bilo ok že po par tednih. Realno sem bila res ok šele po 6 mesecih. Navajena sem, da ne bom ok po par tednih. Pri tebi je bilo če se prav spomnim obratno.

Seveda ne vem, kaj bi bilo zate bolj ok. Morda res pač poizkusiš kot ti je predpisal, potem boš pa videla spet kje si s tem.

Seveda bo prej ali slej sonček tudi zate posijal 

[Strahka]

Hvala Nives. Prav čakam tvoj odziv vedno, ker tako lepo pomiriš. Ja, pri meni je vedno bilo 3-4 tedne pa sem letela. Ma zdaj pa se valjam v lastnem blatu. Oh je težko. Predvsem to neobčutenje lepega. Ko stisnem otroka, pa ne zmorem te pristne sreče kot prej. In nimam inputa. Pa lahko berem, se kopamo, počivam... Ni...mogoče na mesec enkrat uspem priklicati to radost in sproščenost, a vseeno je to premalo. Ah, razjokala bi se. Želim delat. Vrnitev v službo. A me zvrne vsaka sapica. Kako krivično. Jaz, ko sem vedno vse pohendlala z levo roko sem zdaj slabič, razvalina, zmeda na dveh nogah. V sebi. Ha, kako zaboli, ko ti kolegica reče - pa saj dobro zgledaš.... O bog si mislim...ko bi vedela, občutila....je pa to baje blaga depresija...nočem niti vedeti kako je ko je še huje... To je res trpljenje!

[Nives]

Hvala Nives. Prav čakam tvoj odziv vedno, ker tako lepo pomiriš. Ja, pri meni je vedno bilo 3-4 tedne pa sem letela. Ma zdaj pa se valjam v lastnem blatu. Oh je težko. Predvsem to neobčutenje lepega. Ko stisnem otroka, pa ne zmorem te pristne sreče kot prej. In nimam inputa. Pa lahko berem, se kopamo, počivam... Ni...mogoče na mesec enkrat uspem priklicati to radost in sproščenost, a vseeno je to premalo. Ah, razjokala bi se. Želim delat. Vrnitev v službo. A me zvrne vsaka sapica. Kako krivično. Jaz, ko sem vedno vse pohendlala z levo roko sem zdaj slabič, razvalina, zmeda na dveh nogah. V sebi. Ha, kako zaboli, ko ti kolegica reče - pa saj dobro zgledaš.... O bog si mislim...ko bi vedela, občutila....je pa to baje blaga depresija...nočem niti vedeti kako je ko je še huje... To je res trpljenje!

Se me dotakne, ko praviš, da lahko z napisanim pripomorem k tvojemu občutku pomiritve.

Lažje ti bo, če boš sprejela, da ti je težko. To ni simple sicer.. vsi mi bi se radi imeli fajn. Je pa res lažje tako..

Kot drugo pa.. mogoče lahko še kaj poizkusiš. Hitreje boš ven prišla, če boš:
- ogromno stvari počela, ki si jih prej rada...
- športala..
- in pa skušala sama pozitivo v sebi čimbolj priklicati in jo nosit v sebi čimveč in čimdlje

Pozitivo v mislih lahko gojiš: z branjem pozitivnih vsebin, ki dvigujejo, s spominjanjem na lepe in pomirjujoče dogodke, z glasbo, ki nate deluje pozitivno in pomirjujoče.

Jaz sem to enkrat preizkusila in res deluje.

Lahko bi bilo še bistveno huje Strahka, ja. Tudi to si povej.

[Strahka]

Hvala Nives iz srca.
Glasba me res dvigne....včasih spravi do solz... Do smeha tudi, a ga ne občutim pristno. Ne znam opisati...je pa nor filing, ker imam občutek kot da sem na avtopilotu. Strah me je, danebo izboljšanja. V takem stanju ne bi prenesla spet menjav. Ampak tako živeti pa ne morem. In ne, tu ne pomaga psihoterapija. Pomaga, da je lažje, žal pa ne pripelje do ozdravitve, zazdravitve. Zgleda je deset let na AD pripomoglo k temu, da brez njih oz. z blagimi ne zmorem normalno funkcionirati. 

[Michael]

Strahka, ne poznam celotne tvoje zgodbe in me zanima katere so tvoje težave v osnovi. A imaš panične napade, kakšne fobije, kakšne telesne simptome, ki so nonstop v tvojem fokusu. To stanje obupa, ki zdaj občutiš je verjetno posledica dolgotrajnega stanja tesnobe in neveš kako izplavat iz tega

[Strahka]

Hvala Michael za zanimanje.
Moja prva diagnoza je vezana na čas po diplomiranju. Takrat sem bila v razcvetu, vesela, srečno zaljubljena, imela sem vse. Stara 23 let. Nakar seveda me je sredi nekega dneva začelo zbadati pri srcu in iz tega je nastala drama. Dobesedno. Iz zbadanja strah pred infarktom, nespečnost, kolaps. No takrat sem mislila, da se mi meša, tako zelo me je bilo strah telesnih občutkov. Vezani pa so bili na en travmatični dogodek pri 22ih na letalu. Takrat sem prvič doživela vso grozo paničnih, ampak je po enem tednu minilo. Takrat nisem delala drame iz tega, čeprav je bilo noro. Občutek ujetosti, nemoči, obupa na letalu so zarezali globoko. Poleg težkega otroštva, bolnega perfekcionizma in nasploh klavstrofobije (kot otrok sem ostala v dvigalu), je pri 23ih letih po diplomah torej eskaliralo zaradi fucking strahu pred infarktom. Ko sem teden dni hodila takrat v Ljubljani, kjer sem živela, vsak dan k zdravnici, ki me je prijazno poslušala, sem bila prepričana, da umiram, da zdravnica tega ne vidi. Hipohonder. No ko je prišlo tako daleč, da je panični bil iz ure v uro - občutek pekočih rok, srce nabijalo in driska plus katastrofične misli o tem, da se mi meša, mi je zdravnica napisala Paroxat. Zlomila sem se. Vzela sem ga in driska se je okrepila, strah je bil nenormalen. Travma. Nisem vedela da bo tako. In takrat sem dehidrirala in pristala na infekcijski na infuziji. Ko so ugotovili, da nimam infekta ampak da sem tesnobna, sem prosila za mnenje psihiatra kar tam in ker je imel ordinacijo poleg je prišel. Takoj je diagnosticiral panične napade in mi predpisal cipralex. Takrat bi pojedla še drek, dobesedno, da se neha ta vojna v glavi in da se neham bati svojih občutkov. No cipralex je prijel in jaz sem živela odlično naprej. Ostal je grenak spomin in kar je najhuje, prepričanje, da nujno rabim ad, da sem pač bolna, da sicer se mi zmeša. To prepričanje se je v meni močno zasidralo. Strah pred psihiatrično bolnico je bil v paniki namreč zelo močan. No, ko sem si malo opomogla, sem zdravila počasi nižala. In vedno so občutki prebili in anksa je vedno pokazala svojo moč ter me krepila v prepričanju, da brez ad ne bo šlo - v krizi sem odmerek dvignila in gremo dalje. To mi je govoril tudi takrat psihiater, da pač nič hudega, če ad jemljem celo življenje. No, na cipralexu sem bila odlicno. Ma ne odlično, perfektno. Letela bi po zraku. Misli negativne so odšle, panike ni bilo, čutila sem vse, bila sem popolna. Tesnobo sem pač vedno potlačila.
Do lani, ko cipralex na maximalni dozi več ni pomagal. Takrat se je začel pekel. Moja bergla se je zlomila. Predstavljaj si, kaj to pomeni za hipohondra in panika. Panika na kvadrat. Telesno sem se zlomila, izgorela, dobesedno (zidanje, mali otrok, dr.studij, zahtevna služba in perfekcionist v meni). Začele so se pojavljati tesnobe in fizične bolečine - hudi glavoboli plus strah, omotice in megla v glavi plus strah, rane na obrazu, izguba M, herpes zoster, izguba las, CRP v krvi stalno povišan. Utrujenost taka, da sem po redbullu zaspala. A nisem se dala. S strahom sem menjala ad, v upanju, da bom boljše. Poskusila Zoloft. Seveda je bila menjava nepravilna. Ampak ja, zdravniki so želeli pomagati, jaz sem tonila in zmotno mislila, da bo zoloft moj rešitelj. V enem tednu sem tako iz maximalne doze cipralexa, ki je bil v meni 10 let,.šla na zoloft 100 mg. Sesulo me je. Takrat se je pojavilo vse še huje. 4 mesece sem imela subfebrilno temperaturo, po zoloftu sem bila zadeta. Čutila sem ga. Dobila sem občutek pritiska vglavi, ki je zano še danes. Takrat sem poiskala psihiatra, pri katerem se vodim zdaj in rekel je, da Zoloft ni zame in da menjava. Zoloft sem opustila, psihološka odvisnost od ad pa je v meni iskala nov ad. Dejansko brez ad nisem probala biti od takrat zgolj zaradi strahu kaj bo. Psihiatra sem vprašala, ali obstaja kakšna opcija, da opustim ad in vidim, kako sem, da me.je bolj strah kot karkoli drugega, pa je vseeno menil, da sem tako sesuta fizično, da neko pomoč rabim. Vmes sem hodila v službo, seveda. Ni šans, da bi počivala. Vlekla sem se. Potem sem poskušala nazaj uvesti cipralex na svojo željo, pa ni bilo efekta. Decembra lani pa nisem zmogla več. Tako sem dobila Brintelix. Zdaj sem že pet mesecev na bolniški. Iz izgorelosti in paničnih res sklepam, da sem zaradi onesposobljenosti postala depresivna v smislu, da ne zmorem čutiti pristno. In današnji obisk psihiatra, ki je sicer super in me res razume in dejansko ne pusti delat, ker sem v slabem fizičnem stanju, me je prizadel. Žalostna sem. Iz enega prokletega strahu pred infarktom sem zdaj kot razbita steklenica. Ne zmorem sestaviti črepinj. Imam vse. Svojo hišo, zlatega moža, najbolj krasnega otroka, mojo sanjsko službo, le sebe nimam.
Žalostna sem. Nemočna. Ne vidim izhoda iz te agonije.

[Nives]

Hvala Michael za zanimanje.
Moja prva diagnoza je vezana na čas po diplomiranju. Takrat sem bila v razcvetu, vesela, srečno zaljubljena, imela sem vse. Stara 23 let. Nakar seveda me je sredi nekega dneva začelo zbadati pri srcu in iz tega je nastala drama. Dobesedno. Iz zbadanja strah pred infarktom, nespečnost, kolaps. No takrat sem mislila, da se mi meša, tako zelo me je bilo strah telesnih občutkov. Vezani pa so bili na en travmatični dogodek pri 22ih na letalu. Takrat sem prvič doživela vso grozo paničnih, ampak je po enem tednu minilo. Takrat nisem delala drame iz tega, čeprav je bilo noro. Občutek ujetosti, nemoči, obupa na letalu so zarezali globoko. Poleg težkega otroštva, bolnega perfekcionizma in nasploh klavstrofobije (kot otrok sem ostala v dvigalu), je pri 23ih letih po diplomah torej eskaliralo zaradi fucking strahu pred infarktom. Ko sem teden dni hodila takrat v Ljubljani, kjer sem živela, vsak dan k zdravnici, ki me je prijazno poslušala, sem bila prepričana, da umiram, da zdravnica tega ne vidi. Hipohonder. No ko je prišlo tako daleč, da je panični bil iz ure v uro - občutek pekočih rok, srce nabijalo in driska plus katastrofične misli o tem, da se mi meša, mi je zdravnica napisala Paroxat. Zlomila sem se. Vzela sem ga in driska se je okrepila, strah je bil nenormalen. Travma. Nisem vedela da bo tako. In takrat sem dehidrirala in pristala na infekcijski na infuziji. Ko so ugotovili, da nimam infekta ampak da sem tesnobna, sem prosila za mnenje psihiatra kar tam in ker je imel ordinacijo poleg je prišel. Takoj je diagnosticiral panične napade in mi predpisal cipralex. Takrat bi pojedla še drek, dobesedno, da se neha ta vojna v glavi in da se neham bati svojih občutkov. No cipralex je prijel in jaz sem živela odlično naprej. Ostal je grenak spomin in kar je najhuje, prepričanje, da nujno rabim ad, da sem pač bolna, da sicer se mi zmeša. To prepričanje se je v meni močno zasidralo. Strah pred psihiatrično bolnico je bil v paniki namreč zelo močan. No, ko sem si malo opomogla, sem zdravila počasi nižala. In vedno so občutki prebili in anksa je vedno pokazala svojo moč ter me krepila v prepričanju, da brez ad ne bo šlo - v krizi sem odmerek dvignila in gremo dalje. To mi je govoril tudi takrat psihiater, da pač nič hudega, če ad jemljem celo življenje. No, na cipralexu sem bila odlicno. Ma ne odlično, perfektno. Letela bi po zraku. Misli negativne so odšle, panike ni bilo, čutila sem vse, bila sem popolna. Tesnobo sem pač vedno potlačila.
Do lani, ko cipralex na maximalni dozi več ni pomagal. Takrat se je začel pekel. Moja bergla se je zlomila. Predstavljaj si, kaj to pomeni za hipohondra in panika. Panika na kvadrat. Telesno sem se zlomila, izgorela, dobesedno (zidanje, mali otrok, dr.studij, zahtevna služba in perfekcionist v meni). Začele so se pojavljati tesnobe in fizične bolečine - hudi glavoboli plus strah, omotice in megla v glavi plus strah, rane na obrazu, izguba M, herpes zoster, izguba las, CRP v krvi stalno povišan. Utrujenost taka, da sem po redbullu zaspala. A nisem se dala. S strahom sem menjala ad, v upanju, da bom boljše. Poskusila Zoloft. Seveda je bila menjava nepravilna. Ampak ja, zdravniki so želeli pomagati, jaz sem tonila in zmotno mislila, da bo zoloft moj rešitelj. V enem tednu sem tako iz maximalne doze cipralexa, ki je bil v meni 10 let,.šla na zoloft 100 mg. Sesulo me je. Takrat se je pojavilo vse še huje. 4 mesece sem imela subfebrilno temperaturo, po zoloftu sem bila zadeta. Čutila sem ga. Dobila sem občutek pritiska vglavi, ki je zano še danes. Takrat sem poiskala psihiatra, pri katerem se vodim zdaj in rekel je, da Zoloft ni zame in da menjava. Zoloft sem opustila, psihološka odvisnost od ad pa je v meni iskala nov ad. Dejansko brez ad nisem probala biti od takrat zgolj zaradi strahu kaj bo. Psihiatra sem vprašala, ali obstaja kakšna opcija, da opustim ad in vidim, kako sem, da me.je bolj strah kot karkoli drugega, pa je vseeno menil, da sem tako sesuta fizično, da neko pomoč rabim. Vmes sem hodila v službo, seveda. Ni šans, da bi počivala. Vlekla sem se. Potem sem poskušala nazaj uvesti cipralex na svojo željo, pa ni bilo efekta. Decembra lani pa nisem zmogla več. Tako sem dobila Brintelix. Zdaj sem že pet mesecev na bolniški. Iz izgorelosti in paničnih res sklepam, da sem zaradi onesposobljenosti postala depresivna v smislu, da ne zmorem čutiti pristno. In današnji obisk psihiatra, ki je sicer super in me res razume in dejansko ne pusti delat, ker sem v slabem fizičnem stanju, me je prizadel. Žalostna sem. Iz enega prokletega strahu pred infarktom sem zdaj kot razbita steklenica. Ne zmorem sestaviti črepinj. Imam vse. Svojo hišo, zlatega moža, najbolj krasnega otroka, mojo sanjsko službo, le sebe nimam.
Žalostna sem. Nemočna. Ne vidim izhoda iz te agonije.

Iz zapisanega je videti in cutiti, da si zelo mocna, prodorna in inteligentna punca. Da si kot en buldozer za doseganje svojih ciljev. 

Sprasujem se pa, koliko so te tvoje lastnosti kot en tvoj oklep. In kje v tebi je pa tvoj bolj custveni, obcutljivi in ranljivi del? Kaj bi tebi on povedal? Kak odnos imas do sebe? Kako se pocuti deklica v tebi? Kaj je ta deklica v otrostvu vse morala preziveti, da se je morala pocutiti tako mocno?

Dobro se je poglobiti v obcutke in custva .. prek njih je povezava s tem, kar je v nas potlaceno in nas muci. Odpreti malo te ventile, videti stvari, pustiti, da iztece, kar mora..  To da obcutek osvoboditve, postajamo bolj celi, pri sebi in se polno cutimo.