Anksioznost nemir pomoč

[Michael]

Pri katerih letih se ja pa tebi zacelo dogajati in koliko si zdaj star Michael, ce lahko vprasam?

Pri 18 letih doživel prvi panični napad in potem kar nekaj časa preživel v stanju depersonalizacije/derealizacije. Pri psihiatru sem kot AD dobil Aurorix in nekako sem "izplaval" ven iz tega čudnega stanja.
Danes pri 43 letih se je spremenilo to, da sem začel ta negativna čustva sprejemati in ne od njih bežati. Vsi z anksioznostjo in paničnimi napadi smo razvili razne obrambne mehanizme za izhod v sili. AD-ji so tudi en tak fajn mehanizem s katerim se izogibamo soočenja z našim trenutnim stanjem duha. Iskreno povedano, da sem precej v dvomih glede tega koliko pri ad-jih je name deloval placebo efekt koliko pa samo zdravilo. Pri samem zdravljenju raznih težav ima včasih placebo presenetljivo visoko učinkovitost. Konec koncev, placebo ali ne...važno da pomaga pa čeprav s tem zanikaš ta svoj podzavestni del in se mu na nek način hočeš odpovedat.
So pa naši možgani/zavest/duša en čuden in kompleksen stroj. Se spomnim v stanju derealizacije, ko sem se pogledal v ogledalo in dejansko prepoznal tisto osebo v odsevu ampak nekaj je bilo tako spooky čudnega, kot da nekdo drug živi tvoje življenje in upravlja tvoje telo. Danes z dostopom do raznih informacij vidiš, da so ta čudna stanja dejansko nek obrambni mehanizem, ki te hoče zaščitit pred travmo. Zdaj a je za to travmo nekaj realnega ali ne pa je za ta obrambni mehanizem nekako vseeno in vedno deluje kot da gre za neko dejansko nevarnost. Dodatno zmedo k vsemu temu pa so dodala tudi moja verska prepričanja, da me čuva Bog in da on že ve zakaj grem skozi to. Dojemanje Boga, da je on tam kot nek bankomat, ki izpolnjuje moje želje in ga krivim za vse slabo pa je eno tako izkrivljeno in egocentrično dojemanje Boga, sveta in ostalega dogajanja okoli sebe.
Imamo namreč del možganov, ki je precej primitiven in počasen in je velik izziv živeti v tem času, ko bi vsi neke instant rešitve, vse se mudi, vsi grafi morajo bit vedno zeleni, delanje katastrofe iz tega če nekaj ne uspe. Dodatno me žalosti tudi to, da se sodobna znanost in medicina zelo težko spopadata s porastom depresij in raznih anksioznih motenj. Proizvajamo nove generacije še večjih zafrustrirancev in duševnih bolnikov kot smo mi sami.

Dostikrat pogledam tole sliko, da dam svoje konje na nižjo predstavo:

[VIA]

Nives in Michael, tudi sam sem del vajine generacije. Tukaj se bolj malo oglašam, ker imam še vedno problem, da bi s svojimi stiskami bremenila druge. Tako so me navadili že v otroštvu - da poskrbim sama zase in da sem v redu. Neproblematična in nemoteča. A ta forum, ta prostor neizmerne utehe je moje, včasih edino zatočišče, že vrsto let, četudi samo berem. Anksiozna sem bila že kot otrok, v tem stanju pa popolnoma nevidna in neslišna. Simptome sem prvič prepoznala v zgodnjih dvajsetih. Zgodba je bila klasika: srce, omotice, urgence itd. Nekaj časa sem se borila; pri 30. našla psihoterapevta. In smo začeli. Potem je šlo načeloma navzgor. Počasi. No, vmes so ves čas tudi padci. Navzven izgleda, da mi nič ne manjka. Ampak ves čas imam občutek, da nisem v redu. Anksioznost sem načeloma sprejela kot del sebe - to mi je še najbolj pomagalo, sploh pri hendlanju siptomov, ampak prav zdaj sem v obdobju, ko se moram spet boriti. Dovolj imam tega počutja, teh nenehnih vzponov in padcev, brskanja po sebi. Rada bi bila samo ok, kdaj pa kdaj tudi vesela in radostna. Pa večinoma nisem. Rada bi šla z družino ali poslovno brezskrbno na potovanje, brez panike in nenehnega parkticiranja tehnik sproščanja. Kot "normalni ljudje". Rada bi bila samo v redu. Nikoli nisem jemala ad-jev in včasih se sprašujem ali je bila to napaka in ali je zdaj čas, da poskusim tudi na tak način. So dobri in slabi dnevi. Danes je eden slednjih.

[Michael]

Dovolj imam tega počutja, teh nenehnih vzponov in padcev, brskanja po sebi. Rada bi bila samo ok, kdaj pa kdaj tudi vesela in radostna. Pa večinoma nisem. Rada bi šla z družino ali poslovno brezskrbno na potovanje, brez panike in nenehnega parkticiranja tehnik sproščanja. Kot "normalni ljudje". Rada bi bila samo v redu. Nikoli nisem jemala ad-jev in včasih se sprašujem ali je bila to napaka in ali je zdaj čas, da poskusim tudi na tak način. So dobri in slabi dnevi. Danes je eden slednjih.

Daj si iskreno odgovori, če ti to non-stop brskanje po sebi in preteklosti kaj pomaga. In res je, da imamo ljudje dobre in slabe dneve in dovoli si biti kdaj žalosten na tak način, da se ne obsojaš.

[Nives]

Pri katerih letih se ja pa tebi zacelo dogajati in koliko si zdaj star Michael, ce lahko vprasam?

Pri 18 letih doživel prvi panični napad in potem kar nekaj časa preživel v stanju depersonalizacije/derealizacije. Pri psihiatru sem kot AD dobil Aurorix in nekako sem "izplaval" ven iz tega čudnega stanja.
Danes pri 43 letih se je spremenilo to, da sem začel ta negativna čustva sprejemati in ne od njih bežati. Vsi z anksioznostjo in paničnimi napadi smo razvili razne obrambne mehanizme za izhod v sili. AD-ji so tudi en tak fajn mehanizem s katerim se izogibamo soočenja z našim trenutnim stanjem duha. Iskreno povedano, da sem precej v dvomih glede tega koliko pri ad-jih je name deloval placebo efekt koliko pa samo zdravilo. Pri samem zdravljenju raznih težav ima včasih placebo presenetljivo visoko učinkovitost. Konec koncev, placebo ali ne...važno da pomaga pa čeprav s tem zanikaš ta svoj podzavestni del in se mu na nek način hočeš odpovedat.
So pa naši možgani/zavest/duša en čuden in kompleksen stroj. Se spomnim v stanju derealizacije, ko sem se pogledal v ogledalo in dejansko prepoznal tisto osebo v odsevu ampak nekaj je bilo tako spooky čudnega, kot da nekdo drug živi tvoje življenje in upravlja tvoje telo. Danes z dostopom do raznih informacij vidiš, da so ta čudna stanja dejansko nek obrambni mehanizem, ki te hoče zaščitit pred travmo. Zdaj a je za to travmo nekaj realnega ali ne pa je za ta obrambni mehanizem nekako vseeno in vedno deluje kot da gre za neko dejansko nevarnost. Dodatno zmedo k vsemu temu pa so dodala tudi moja verska prepričanja, da me čuva Bog in da on že ve zakaj grem skozi to. Dojemanje Boga, da je on tam kot nek bankomat, ki izpolnjuje moje želje in ga krivim za vse slabo pa je eno tako izkrivljeno in egocentrično dojemanje Boga, sveta in ostalega dogajanja okoli sebe.
Imamo namreč del možganov, ki je precej primitiven in počasen in je velik izziv živeti v tem času, ko bi vsi neke instant rešitve, vse se mudi, vsi grafi morajo bit vedno zeleni, delanje katastrofe iz tega če nekaj ne uspe. Dodatno me žalosti tudi to, da se sodobna znanost in medicina zelo težko spopadata s porastom depresij in raznih anksioznih motenj. Proizvajamo nove generacije še večjih zafrustrirancev in duševnih bolnikov kot smo mi sami.

Dostikrat pogledam tole sliko, da dam svoje konje na nižjo predstavo:

  Fajn slikica Michael. Smo na eni mali zemljici, samo kapljica v vesolju. Res deluje pomirjujoce.

ADji, ja..veliko je vsega okrog njih. Lahko je tudi placebo, ni pa samo placebo. Vseeno je ena dokazljiva znanost, da vecini pomagajo.
Vcasih brez njih enostavno ne gre, sploh ni izbire. Sama sem bila en od takih primerov. Kaj se zgodi pa v takem primeru, ce AD ne bi prijeli? Ne vem. Kako prezivis derealizacijo in depersonalizacijo brez, ..tezka. Sem pa sama prvic ocitno se lahko sfurala brez njih. Zelo tezko, ampak sem. Vem pa da v drugo in tretje to ni bilo izvedljivo. Ko se je moja psihiatrinja zavedla, da sem sla cez eno tako fazo brez, se je zgrozila. Ker je baje varianta tudi, da v psihozo zapades. Ocitno pri dolocenem odstotku je tako.
Kako se prezivi, ce nate ADji ne delujejo sploh, mi tudi ni jasno. Ce je ekstra hudo? Nekateri imamo vsak eno varovalko v ADjih.
Jaz nikoli nisem bila na nekih visokih odmerkih. Skoraj celoten cas na 60 mg Cymbalte, ki je prvi terapevtski odmerek. Tako, da sem se kar cutila.
Bog pa.. ja.. jaz se nisem prevec nagibala k verovanju ravno zaradi tega prelaganja odgovornosti.

[Nives]

Nives in Michael, tudi sam sem del vajine generacije. Tukaj se bolj malo oglašam, ker imam še vedno problem, da bi s svojimi stiskami bremenila druge. Tako so me navadili že v otroštvu - da poskrbim sama zase in da sem v redu. Neproblematična in nemoteča. A ta forum, ta prostor neizmerne utehe je moje, včasih edino zatočišče, že vrsto let, četudi samo berem. Anksiozna sem bila že kot otrok, v tem stanju pa popolnoma nevidna in neslišna. Simptome sem prvič prepoznala v zgodnjih dvajsetih. Zgodba je bila klasika: srce, omotice, urgence itd. Nekaj časa sem se borila; pri 30. našla psihoterapevta. In smo začeli. Potem je šlo načeloma navzgor. Počasi. No, vmes so ves čas tudi padci. Navzven izgleda, da mi nič ne manjka. Ampak ves čas imam občutek, da nisem v redu. Anksioznost sem načeloma sprejela kot del sebe - to mi je še najbolj pomagalo, sploh pri hendlanju siptomov, ampak prav zdaj sem v obdobju, ko se moram spet boriti. Dovolj imam tega počutja, teh nenehnih vzponov in padcev, brskanja po sebi. Rada bi bila samo ok, kdaj pa kdaj tudi vesela in radostna. Pa večinoma nisem. Rada bi šla z družino ali poslovno brezskrbno na potovanje, brez panike in nenehnega parkticiranja tehnik sproščanja. Kot "normalni ljudje". Rada bi bila samo v redu. Nikoli nisem jemala ad-jev in včasih se sprašujem ali je bila to napaka in ali je zdaj čas, da poskusim tudi na tak način. So dobri in slabi dnevi. Danes je eden slednjih.

Lepo, da si se oglasila Via. Tudi jaz sem v druzini povzela, da je najbolje, da sem tiha, neopazna in neproblematicna, tako da te cisto razumem. Danes nisem vec samo tiha in neopazna. Sem pa po mojem se zmeraj dosti neproblematicna. Se zmeraj  se mi zdi, da sem v prvi vrsti za vse sama in ne obremenjujem drugih.

Kot pravis, danes nisi najbolje. In je se bolj tezak dan, ker ti "ne jamras in ne opozarjas nase". Bere se, kot da imas danes malo vsega dovolj.

Opazila sem, da smo se te dni precej bolj razpisali na forumu. Okrog praznikov je bilo ocitno generalno boljse razpolozenje.
Tako da po mojem tole netipicno dolgotrajno majsko dezevje na nas deluje. Zdi se mi, da tudi na druge izven foruma bolj slabo te dni deluje.

Sama tudi nisem najboljse volje.  Bo bolje

[Strahka]

VIA o tej želji, da bi bila preprosto samo okej, sanjam tudi jaz.
In iskreno, na živce mi gre, ko kdo pravi, da je pač normalno biti žalosten. Vsi vemo, da anksa ni "le" žalost. Je nemoč, so številni simptomi, ki jih je težko kar sprejeti. Ja, pomaga. Ampak zaradi tega sprejemanja ne izgine, zaradi tega sprejemanja se vrtimo v krogu in obupujemo. Tudi jaz sem ena tistih. Name zdravila več ne delujejo. Noben Neve zakaj. Si mečem pesek v oči in verjamem, da pomagajo. A realno, deset let sem imela ad, ki je pomagal in sem živela lepo. Zdaj životarim. Ni opore, na katero bi se naslonila; ni bergle. V tem sem že od februarja 2022. Ker je preveč vsega sem izgorela. Glava ne deluje kot bi morala. Milijon simptomov, življenje pa teče dalje. Tudi jaz bi rada en normalen dan, ni nujno da srečen. Samo normalen, brez simptomov in polne glave, umikanja na počitek poleg otroka, prevpraševanja, kdaj bo okej. Berem, meditiram, se sproščam. Uspeh? Hmmm, včasih bi se zapeljala na psih.oddelek. 
Kak dan upam, večina dni ne zmorem. Kje je meja, nevem. Vem, kako je, ko ad pomaga in vem kako je, ko ne pomaga. Obe strani sem preizkusila in ne vem, kako bom končala tokratni boj. Utrujena sem, neskončno. Mož in hči me rabita, jaz rabim njiju. Hočem življenje nazaj, a nič ne izgleda, da bo prišlo.

[Michael]

VIA o tej želji, da bi bila preprosto samo okej, sanjam tudi jaz.
In iskreno, na živce mi gre, ko kdo pravi, da je pač normalno biti žalosten. Vsi vemo, da anksa ni "le" žalost. Je nemoč, so številni simptomi, ki jih je težko kar sprejeti. Ja, pomaga. Ampak zaradi tega sprejemanja ne izgine, zaradi tega sprejemanja se vrtimo v krogu in obupujemo. Tudi jaz sem ena tistih.

Žalost je "nažalost" čustvo, ki ga ljudje dajemo skozi ob raznih situacijah. In žalost kot čustvo je normalno, ni pa normalno, da si žalosten non-stop. Če pogledam sebe me pogosto dajejo žalost,občutek obupa in brezihodnosti. Zakaj se jaz počutim žalosten pa tudi vem: ker z racionalnim mišljenjem težko prebijem ta cikel "žalosten sem ker sem anksiozen in zato sem dodatno anksiozen, ker sem poleg vseh teh težav, ki jih imam tudi žalosten". Analiziraj se o čem razmišljaš večino časa in boš opazila, da si zelo verjetno v tem ciklu. Nihče pa ne trdi, da je lahko prebiti ta cikel in da se to zgodi čez noč.

[Michael]

Tukaj smo, da si pomagamo in mene zadnje čase precej gor drži kanal na YT od res fajn mladeniča Shaan Kassam, ki res na preprost način pove to kar doživljaš in kaj naredit glede tega.

Strahka, če znaš angleško ti priporočam ta video "Can Anxiety Lead to Depression?":
https://www.youtube.com/watch?v=3gBOUEj0hXk

Je pa tako, da samo gledanje in branje ne prinese rezultatov če tega ne daš v prakso. Sploh na začetku je potrebna ena velika brca v rit.

[Nives]

VIA o tej želji, da bi bila preprosto samo okej, sanjam tudi jaz.
In iskreno, na živce mi gre, ko kdo pravi, da je pač normalno biti žalosten. Vsi vemo, da anksa ni "le" žalost. Je nemoč, so številni simptomi, ki jih je težko kar sprejeti. Ja, pomaga. Ampak zaradi tega sprejemanja ne izgine, zaradi tega sprejemanja se vrtimo v krogu in obupujemo. Tudi jaz sem ena tistih. Name zdravila več ne delujejo. Noben Neve zakaj. Si mečem pesek v oči in verjamem, da pomagajo. A realno, deset let sem imela ad, ki je pomagal in sem živela lepo. Zdaj životarim. Ni opore, na katero bi se naslonila; ni bergle. V tem sem že od februarja 2022. Ker je preveč vsega sem izgorela. Glava ne deluje kot bi morala. Milijon simptomov, življenje pa teče dalje. Tudi jaz bi rada en normalen dan, ni nujno da srečen. Samo normalen, brez simptomov in polne glave, umikanja na počitek poleg otroka, prevpraševanja, kdaj bo okej. Berem, meditiram, se sproščam. Uspeh? Hmmm, včasih bi se zapeljala na psih.oddelek. 
Kak dan upam, večina dni ne zmorem. Kje je meja, nevem. Vem, kako je, ko ad pomaga in vem kako je, ko ne pomaga. Obe strani sem preizkusila in ne vem, kako bom končala tokratni boj. Utrujena sem, neskončno. Mož in hči me rabita, jaz rabim njiju. Hočem življenje nazaj, a nič ne izgleda, da bo prišlo.

Strahka, ce sprejemas, ne pomeni, da se non stop notri v feelingu vrtis, ampak hitreje slabse pocutje mine, ce ga sprejemas. Ce se ga pa  hoces na vsak nacin resiti-ga tlacis ali bezis, ga pa samo krepis.

Fighter-ka si, itak

[Michael]

Kako prezivis derealizacijo in depersonalizacijo brez, ..tezka. Sem pa sama prvic ocitno se lahko sfurala brez njih. Zelo tezko, ampak sem. Vem pa da v drugo in tretje to ni bilo izvedljivo. Ko se je moja psihiatrinja zavedla, da sem sla cez eno tako fazo brez, se je zgrozila. Ker je baje varianta tudi, da v psihozo zapades. Ocitno pri dolocenem odstotku je tako.
Kako se prezivi, ce nate ADji ne delujejo sploh, mi tudi ni jasno. Ce je ekstra hudo?

Ti povem en dogodek glede derealizacije/depersonalizacije, ki se mi je zgodil letos...

Fobije so se v zadnjih nekaj letih preselile tudi na vožnjo po avtocesti in zaradi neprijetnih simptomov in panike se vožnji po AC načeloma izogibam. Ampak včasih pač moram vozit tudi po AC. Ravno sem začel s pristopom Allowing/Accepting pri fobijah - podobno kot je to povzela Claire Weekes v svojih knjigah. Ko se greš ta Allowing/Acceptance se na začetku stanje glede simptomov poslabša in ti simptomi postanejo bolj izraziti in še kakšni novi se pojavijo. Gledal sem tudi en zelo dober YT video pri katerem je en tip povzel zakaj pride do DP/DR in kaj naredit ko se znajdeš v tem stanju in ta video mi je ostal v spominu.

Uglavnem...vračali smo se iz dopusta in sem moral vozit kar precej po AC. Po nekaj sto kilometrih vožnje na AC me je prevzemal strah in namesto, da bi doživel panični napad sem prešel v to DP/DR stanje. Na začetku sem si rekel "o fak, še ta DP/DR", potem sem se pa spomnil tipa iz YT videa zakaj pride do tega in kakšna je mehanika v ozadju in zakaj je to obrambni mehanizem, ki nas ščiti pred nevarnostjo. Prepustil sem se temu občutku dp/dr, sprejel sem dejstvo, da sem trenutno v tem stanju in vozil naprej. Opazil sem, da v stanju dp/dr namreč drugega kot to, da si v nekem sanjskem svetu ne občutiš. Nič neprijetnih telesnih simptomov, samo to neko navidezno steklo med tabo in realnim svetom. Uglavnem, prevozil sem preostali del poti (Zagreb->Ljubljana) v tem čudnem stanju. Občutek je bil tak kot, da bi imel nekega kopilota, ki upravlja avto in pozna prometna pravila. Na koncu poti sem se zahvalil temu avtopilotu in prešel sem nazaj v normalno stanje.

Ta izkušnja me je naučila tole: "poskusi se počutiti udobno v neudobni situaciji". Počutje je precej odvisno od tega kakšen imaš odnos do simptomov in emocij. Če se jim upiraš te bodo bolj žuljili in "varovali" tudi naslednjič ob podobni situaciji. Seveda pa moraš iti precej preko sebe in ne smeš ravnati impulzivno.

[Nives]

Zanimivo.. znotraj tesnobe izberes opcijo, ki te manj ovira.  Ljudje smo kreativna bitja, res.

Za tale DP in DR sem tako reagirala, ker tega pa ne poznam. Saj hvalabogu cisto vseh opcij pa tudi res ni treba preizkusiti. 

Carsko, da si ze tako suveren glede simptomatike. 

[Strahka]

Res je Michael. Ciklam se. Žalostna sem ker sem anksiozna. Sprejemam, noben črni scenarij se ne zgodi iz mojih misli, a še vedno telo reagira, še vedno sem v strahu z minimalno pozitivnih čustev. Tudi to me moti. Smejim se, a ni pristne radosti v meni. Skratka, mamo to.
Drugače pa sem prebrala C.Weeks - v slovenščini je leta '91 izšla njena knjiga (prevod) - KAKO OHRANIMO ZDRAVE ŽIVCE. Res dobro branje, realno. Ampak stari obrambni mehanizmi butajo ven. Čakanje na AD buta ven... Jaz še vedno čakam malo podpore zdravil, če ne jih raje ne jemljem.

[Michael]

Zanimivo.. znotraj tesnobe izberes opcijo, ki te manj ovira.  Ljudje smo kreativna bitja, res.

Za tale DP in DR sem tako reagirala, ker tega pa ne poznam. Saj hvalabogu cisto vseh opcij pa tudi res ni treba preizkusiti. 

Carsko, da si ze tako suveren glede simptomatike. 

Ma nisem prav nič suveren okoli simptomatike. Meni če rečeš, da grem vozit po AC je približno enako kot, da bi rekla pojdi v Ukrajino in se bori proti rusom. Delam katastrofo iz tega, vnaprej premlevam kot da imam samo npr. 20% možnosti preživetja. Ko sem pa enkrat v situaciji si pa po dolgi mentalni gimnastiki rečem "grem pa tud če crknem"

[Michael]

Res je Michael. Ciklam se. Žalostna sem ker sem anksiozna. Sprejemam, noben črni scenarij se ne zgodi iz mojih misli, a še vedno telo reagira, še vedno sem v strahu z minimalno pozitivnih čustev. Tudi to me moti. Smejim se, a ni pristne radosti v meni. Skratka, mamo to.

Ja te črne misli, vsiljive misli, vnaprejšnje katastrofiranje situacije so tudi meni mistika. Enkrat sem gledal video s kakšnimi vsiljivimi mislimi se je ena z OCD spopadala sem od strahu raje kar zaprl, da se ne bi še jaz kaj navlekel. Tudi sama znanost glede tega kaj je v ozadju črnih in vsiljivih misli zna povedat samo to, da naši možgani pač tako delujejo, da nas zavarujejo. Pristop, ki meni pri vsiljivih misli pomaga je, da tako misel zavestno "ujamem" in si rečem "to pa je bila vsiljiva misel" in nekako pustim da gre svojo pot.

[Nives]

Zanimivo.. znotraj tesnobe izberes opcijo, ki te manj ovira.  Ljudje smo kreativna bitja, res.

Za tale DP in DR sem tako reagirala, ker tega pa ne poznam. Saj hvalabogu cisto vseh opcij pa tudi res ni treba preizkusiti. 

Carsko, da si ze tako suveren glede simptomatike. 

Ma nisem prav nič suveren okoli simptomatike. Meni če rečeš, da grem vozit po AC je približno enako kot, da bi rekla pojdi v Ukrajino in se bori proti rusom. Delam katastrofo iz tega, vnaprej premlevam kot da imam samo npr. 20% možnosti preživetja. Ko sem pa enkrat v situaciji si pa po dolgi mentalni gimnastiki rečem "grem pa tud če crknem"

  primerjava z Ukrajino  Jah, očitno v štartu razmišljaš tipično anksiozno.. potem greš pa vseeno in to narediš pa "zmagaš". In to je že ogromna razlika, glede na koga drugega z ankso, ki tega ne bo naredil  Ker se že zaradi tega pri nevem kateri ponovitvi začne dogajati, da ni več (toliko) razmišljanja o tem.

[Strahka]

Ja Michael, bravo. Jaz vse to tudi poskušam. A je tako utrujajoče. Zdaj me je obiskala še nespečnost. Ko mirna ležim v postelji in ne zaspim, ni šans. Si razlagam, da gre na boljše, da je to ravno znak. Ker prej sem eno leto spala kot ubita, tako izkurjena sem bila.
Kako ti gre pri opuščanju Brintelixa?
Mogoče pa imaš zaradi njega toliko poguma. Baje je ad, ki zdravi. To je info iz priznanih ust Čeških psihiatrov in nevrologov. Tam jih predpisujejo pogosto. V tekočini. Odmerjajo po 1 mg na teden, nato dvig. Tam velja za močno in najboljše zdravilo. Ki pa rabi mesece, da sploh pomaga. Sem z eno od tam v navezi.

[Michael]

Kako ti gre pri opuščanju Brintelixa?
Mogoče pa imaš zaradi njega toliko poguma. Baje je ad, ki zdravi. To je info iz priznanih ust Čeških psihiatrov in nevrologov. Tam jih predpisujejo pogosto. V tekočini. Odmerjajo po 1 mg na teden, nato dvig. Tam velja za močno in najboljše zdravilo. Ki pa rabi mesece, da sploh pomaga. Sem z eno od tam v navezi.

Zadnje čase vzamem Brintelix po 10 mg in še to bolj ko se spomnim. Name nima vpliva, to vem po tem, ker sem največ paničnih napadov doživel med jemanjem Brintelixa. Tudi stranskih učinkov nima, niti odtegnitvenih. Pomoje pa AD-ja, ki zdravi ni, ker anskioznost in depresija sta stanje našega duha. Lahko določene simptome omiliš, ampak samo bistvo naše nenehne napetosti pa s tem ne "ozdraviš".

[Nives]

Pomoje pa AD-ja, ki zdravi ni, ker anskioznost in depresija sta stanje našega duha. Lahko določene simptome omiliš, ampak samo bistvo naše nenehne napetosti pa s tem ne "ozdraviš".

Zelo resnicna izjava o "zdravilih"

Vprasanje tudi, koliko zdravila za kaj drugega- fizicnega, zares zdravijo. Meni se vedno bolj zdi, da so zdravila v resnici v nasi hrani, .. pa podporno psiha in cel life style.

Partner si povisan holesterol trenutno "zdravi" z vec gibanja in sadnimi smoothiji. Vsak popoldan pridno sadje sestavlja, mixa in pije. Celo buklo o smoothijih zdaj studira.  Sem prepricana, da si lahko holesterol s tem cisto porihta.
Ko sem jaz s hrano zacela, se je se ogrozenega pocutil... kaj bom tezila, da mora kupit/jest. Nisem nic tezila, zdaj se mu pa kar samemu dogaja..

Nasa family gre v nek zdrav life style.

[Strahka]

Jaz pa sem imela stranske in ko sem vmes nižala tudi odtegnitvene. Koncentracija vortioxetina pada postopoma in če še vedno jemlješ 10 mg je to kar dosti. Ko boš brez dva mesec, bo šele slika realna. Definitivno pa smo različni. Različno se odzivamo. Pravim le, da na Češkem Brintelix velja za Ad nove generacije. O tem v Sloveniji bolj malo vejo. Ko sem to povedala/povprašala mojega psihiatra prvič ni imel nobenih info, predpisoval ga je redko. Vsakič ko pridem zdaj pa vidim, da ima neke nove info. Traja pa res dolgo da kaj pomaga, če sploh. Je vseeno netipični ad. Nevem no. Jaz v kemijo verjamem oz.sem verjela deset let. Cipralex je zame delal čudeže. Dokler ni več. Tako normalno in dobro kot sem se počutila na njem, se ne počutim odkar je nehal pomagati. Vseeno mislim, da smo vsi, ki dlje časa jemljemo ad kar v neki nevarnosti, da se razvije toleranca. In brez ad ne znamo več. 

[Aslan]

Pomoje pa AD-ja, ki zdravi ni, ker anskioznost in depresija sta stanje našega duha. Lahko določene simptome omiliš, ampak samo bistvo naše nenehne napetosti pa s tem ne "ozdraviš".

točno tako je to!

Meni se vedno bolj zdi, da so zdravila v resnici v nasi hrani, .. pa podporno psiha in cel life style.

Nives jaz tudi močno verjamem v zdravje hrane in lifestyle.
Gibanje ... narava ... hrana, ki telesa ne obremeni ... pazit kaj gledaš, bereš ...