Anksioznost nemir pomoč

[Miko]

Za enkrat ni sprememb, na srečo ne občutim kakšne bistvene razlike med Zoloftom in Asentro, tako da bomo videli kaj se bo pokazalo v 2-3 tedni če bo sploh kaj…

Še vedno je precej tesnobe, megle pred očmi, utrujenosti…

[Strahka]

Ne more biti sprememb Miko, ker je v obeh sertralin. Razlike med generikom in originalnim so minimalne in jih ne občutimo. Zagotovo. Ne skrbi.

[Miko]

Ja saj to vem ja. Me pa res zanima ce bo kaksna razlik cez cas. Sem ze veckrat zasledil da so original zdravila dolocenim ljudem bolj pomagala kot generiki, ceprav naj bi bili generiki isti. Pa tudi celo eno studijo sem nasel na to temo kjer je bilo spet dokazano da je bil boljsi ucinek original zdravil… bomo videli ?

[Strahka]

No upajmo.
Da pa ti sploh kaj pomagajo pa si rabil dolgo časa?
Si poskusil biti kdaj brez?

[moja]

Zivjo,

Bi samo dodala....že dve leti se trudim, da nazaj najdem samo sebe. Glede na dogodke ki so bili, sem verjetno izgorela posledično tesnobna in anksioznost. Nekje 15 let nazaj podobne simptome, ne pa iste kot dve leti nazaj. Splošni zdravik mi je takrat predpisal Zoloft ( 50 mg - postopoma seveda) , kateri je takoj začel učinkovat.

Tokrat sem ponovno začela z jemanjem Zoloft. Stranski učinki kot v grozljivki. Se nisem več poznala. Počasi je šlo na bolje, ampak res zelo zelo počasi. Dvigala sem res po 1/4 tablete.

Vmes teh tablet ni bilo za dobiti, tako da sem morala prestavila na Asentro. Trenutno sem na 100 mg.
Lahko rečem da je bolje kot prej,  nikakor pa ne uredu. Ob stresnih situacijah me največkrat zvije, sicer s par dni zamika. Stresna situacija je zame že en vesel dogodek.
Zgodi se tudi, da imam par dni zaporedoma stresne situacije in sem vmes super, vse stvari pod kontrolo brez da bi kasneje imela težave. Lahko pa so malenksoti in me zvije. Takrat spet pridejo vsi ti simptomi na plan. Od stiskanja v želodcu, vrtoglavice, mravljičenja, oteženega gledanja....ko samo čakam in v sebi paničarim da zdaj pa je to to...da me bodo odpeljali in bo konec. Še vedno imam ob teh situacijah miljon strahov....če se mi kaj zgodi, kako bodo bližnji prenesli.

Potem pa spet posije sonce in sem super, fino, ....brez teh strahov, simptomov...JAZ. Polna energije, volje itd........do seveda naslednjega padca, za katerega ne veš kdaj bo in kaj točno bo povod.

Tak padec doživljam sedaj....se skušam zamotit .  Bliža se namreč kratko potovanje z dvema bližnjima osebama in namesto da bi se veselila me stiska, duši in grabi panika.


Ampak verjamem da bo vse OK na koncu

Moja

[sonce57]

Moja, kako zelo te razumem. Tudi veseli dogodki so zame velik problem. Jaz pravim, da pride za mano. Tudi jaz imam po dolgem času spet slabe dneve. Čudno imam po glavi, hoče se mi vrteti, notranje sem zelo napeta. Sem zelo žalostna. Meni takšno počutje vrže pa še nepopisni strah pred visokim pritiskom in posledično si ga kar naprej merim. Ne zmorem, da si ga ne bi. Kruto je to naše počutje.
Vsem želim, da ste v dobri koži, veseli in dobrega počutja.

[thinkingmind]

Pozdravljeni, DAM-ovci. Že kar nekaj časa se nisem javila, čeprav bi velikokrat bilo dobro, da se bi. Ne vem, če te kdo drug lahko bolje razume kot tisti, ki težave z anksioznostjo doživlja.
Miko, tudi sama se najdem v tvoji zgodbi. Stara sem 30 let, zaradi panične motnje se zdravim od 16-leta. Najprej sem jemala Zoloft. Meni je zelo pomagal, stranskih učinkov skorajda ni bilo. Po 10ih letih sem sčasoma prenehala z jemanjem, nato so se spet začele pojavljati težave, zato sem ponovno začela jemati AD, tokrat Asentro. Na zdravilo sem odreagirala tako burno, da sem bila nekaj časa celo hospitalizirana. Po treh tednih se je stanje izboljšalo. Kar se tiče psihe, sem dobro, ampak še vedno ne tako kot sem bila včasih. Res pa je, da sem se malo polenila glede dela na sebi. Nekako poskušam to spet vzpostaviti. Sem pa ves čas brez energije, utrujena,.. Lahko, da od zdravil ali pa od "lenobe". Če te karkoli zanima, kar vprašaj, mam že kar nekaj kilometrine s SSRI.

[Strahka]

Joj koliko nas je. Prav žal mi je za vse nas.
Jaz ne vem, kaj se je zgodilo, da zdravila več ne pomagajo tako kot nekoč. Pa ni nas malo takih. Mene obupno moti in spremlja ta občutek pritiska v glavi. To je res prav nori filing nekje zadaj v glavi, v ušesih. Saj ne znam opisati. Ne razumem ga, ne ugotovim kdaj pride, posledično nimam nekega pomagala. Sploh ne razumem.

[Miko]

Ah kaj moramo vse to pretrpeti…. Če bom sedaj cez en mesec spet menjal nevem kaj bo…poizkusim se to ce bo okej, drugace pa nevem ali bi sel nazaj na Ecytaro ceprav sem bil zelo nemiren na njen…se sam nevem, samo da bi ta tesnoba in panika minilo ker to je tako mucno, cisto sem utrujen od vsega tega, vsa sem zategnjen, vse me boli…ceprav se trudi sportat kljub vsemu, tek, kolesarstvo… ampak enostavno ne gre ker sem potem se bol izmucen in dobesedno nic vreden. Marsikdaj se cudim sam sebi kako sem sploh sposoben hodit v sluzbo v takem stanju in stat 8 ur na nogah..

[Strahka]

Oh jaz sem na zelo podobnem.
S tem, da sem na bolniški. Tudi na ne vem, kako bom naprej. Upam, da posije sonce.
A si kdaj poskušal biti brez ad? Mene ta simptom pritiska tako vznemirja, ker ga nikoli prej nisem imela.

[Miko]

Strahka sem, zdaj imam 28 let, vse skupaj se mi je zacelo pri 18 letih, imam zal to dedno po mami. Takrat sem bil 2 leti v obupnem stanju, komaj sem zivel in hodil v sluzbo. Potem je vse skupaj minilo malce za nekaj let, takrat nisem jemal nobenih zdravil. No pred kakim letom in pol se mi je pa nazaj pojavilo v se hujsi obliki s tem pritiskom v glavi ki ga ti opisujes. Tokrat aem pa rekel da tako enostavno ne gre vec in sem sel po pomoc… glede pritiska jaz ti res svetujem da probas s Kveluxom, meni res pomaga, jemljem ga zvecer ker si po njemu lahko malce zaspan… ni pa res nic hudega, sem ga ze jemal pred casom za kake 4 mesece in nato brez problema opustil, zdaj ga pa spet jemljem ker mi res pomaga za ta pritisk ki me drugace dela samo se bol zivcnega.

Kvelux pa tudi glede uvajanja ni noben bav bav, jaz sem bil prvih par dni malce zaspan in tak cuden v glavi, pol je pa to minilo hitro.

[Strahka]

A se ti potem, ko si ukinil kvelux po 4ih mesecih ta pritisk ni vrnil več? Kaj pravi tebi psihiatrinja, od česa je to?
Moj pravi, da je to tesnoba. Ampak jaz tesnobo čutim popolnoma drugače. Bila sem prepričana, da mi ta press delajo zdravila. Pa zgleda ni tako.

[Miko]

Takrat sem jemal samo Kvelux brez ADja, kvelux mi je za ta pritisk zelo pomagal, ceprav mi ni pomagal pri tesnobi v smislu tiscanja v prsih, utrujenosti, slabosti… potem so mi pa dali nov AD ki ga jemljem se sedaj in ukinili kvelux. Ta AD (zoloft) mi delno pomaga ampak zelo malo, zato so mi dodali se kvelux zraven in je spet veliko boljse s tem pritiskom oziroma ga skoraj ni. Pravi pa psihiatrinja da je to vse od tesnobe/panike, da je znan pojav ta pritisk v glavi, tako da je vse skupaj eno in isto sranje.

Sem pa tudi sam na zacetku mislil da je ta pritisk od zdravil (ADja), saj se je tudi meni obakrat ta pritisk poslabsal ko sem uvajal AD, verjetno glih zaradi te povecane tesnobe ki se na zacetku pojavi..

[Strahka]

Hja, smešno je. Ker se ta pritisk locira na glavo, na fizično bolečino, medtem ko si mogoče čisto vesel. Vsaj meni se to zgodi na ta način, npr. med pogovorom kar naenkrat. No pa saj tudi panični pride kar naenkrat. 
Jaz vse to spoznavam na novo. Moj simptom tesnobe je bil prej easy, jaz pa sem se ga na smrt bala. Pekoč občutek v rokah in katastroficne misli v v glavi. To me je potem privedlo do panike in zdravil. Zdaj se tem pritiskom pa je mnogo težje. Edino kar je finta, kar opažam, da ko je pritisk, misli ni. Tiste klasične tesnobe ni.  Ko se pojavi ona pa ni pritiska. Kot da se z mano igra. Jaz pa plezam in plezam iz te luknje pa se ne vidi nikjer še svetlobe. Moram priznati, da mi pri tem zdravila niso v neko pomoč kot prej. Nevem, mogoče imam premajhen odmerek. Nimam pojma. Borba pač. Iz dneva v dan. Ampak zmaga bo moja. Če borbam že leto in pol, bom še malo. Hočem nazaj sebe, svojo pristno radost. Zdaj sem kot na avtopilotu. Se smejem, a notranje ne zmorem čutiti tega tako kot prej. A ima še kdo take težave?
Pa ne verjamem, da je od ad, ker imam minimalno dozo. In če ne poreže vrhov tesnobe, potem tudi vrhov pozitivnih čustev ne odnese. Vem, bila sem na Max odmerku cipralexa pa sem vedno čutila vse, popolnoma vse! Le utrujenosti ne, to pa me je pripeljalo do izgorelosti. 

[Michael]

Jaz vse to spoznavam na novo. Moj simptom tesnobe je bil prej easy, jaz pa sem se ga na smrt bala. Pekoč občutek v rokah in katastroficne misli v v glavi. To me je potem privedlo do panike in zdravil. Zdaj se tem pritiskom pa je mnogo težje. Edino kar je finta, kar opažam, da ko je pritisk, misli ni. Tiste klasične tesnobe ni.  Ko se pojavi ona pa ni pritiska. Kot da se z mano igra. Jaz pa plezam in plezam iz te luknje pa se ne vidi nikjer še svetlobe. Moram priznati, da mi pri tem zdravila niso v neko pomoč kot prej. Nevem, mogoče imam premajhen odmerek. Nimam pojma. Borba pač. Iz dneva v dan. Ampak zmaga bo moja. Če borbam že leto in pol, bom še malo. Hočem nazaj sebe, svojo pristno radost. Zdaj sem kot na avtopilotu. Se smejem, a notranje ne zmorem čutiti tega tako kot prej. A ima še kdo take težave?

Kaj pa če bi ubrala malce drugačno pot. Sama opaziš, da s trenutnim načinom boja proti občutkom tesnobe kot so nonstop premlevanje kateri simptom imam zdaj, vrtenje raznih "kaj pa če" misli, bežanjem pred občutkom tesnobe itd.... se spopadeš tako, da se prepustiš občutku tesnobe. Bežanje pred simptomi samo podžiga in daje bencin na ogenj. Občutke za tesnobo regulira tvoj zavestni del, ki se bori proti tem občutkom in tvoj podzavestni del, ki poplavlja telo z raznimi stresnimi hormoni. Bolj kot hočeš bežat pred temi občutki bolj s tem prmitivnemu delu možganom sporočaš, da je situacija nevarna in ta naprej "šprica" hormone stresa v telo. Deluj kontraintuitivno, povabi tesnobo, rada imej tesnobo in na dolgi rok bo izzvenela. Morda se sliši blesavo, ampak na dolgi rok ti bo tak pristop pokazal pozitivne učinke.

[Nives]

Tesnoba je vcasih samo intenzivno custvo strahu, drugic nam pa tudi kaj globljega sporoca. V vsakem primeru vec naredimo, ce smo z njo.. ji dovolimo biti..jo sprejemamo. Jo opazujemo in smo socutni do sebe. Ali pa jo skozi cutenje se ojacamo, da se lahko se bolj zacutimo in pogledamo katera custva so se skrita v njej in kaj nam sporocajo.
Veckrat se tam globje najde jeza.. bolecina.. Del nas, ki zeli biti opazen, potrebuje socutje in morda tudi kaksno odlocitev, kako bomo v podobnih situacijah naslednjic ravnali drugace (npr postavili mejo...ali kako drugace bolje poskrbeli zase).
Vecje cutenje sebe pomeni tudi, da bolj realno dojemamo sebe in svoje zivljenje. Se bolj vidimo in se lahko bolj odlocamo, kako bomo naprej peljali svoje zivljenje. Da bo to cimbolj skladno z nasimi zeljami in potrebami. Da bomo lahko cutili tudi ljubezen in radost. Da bomo lahko sledili tudi nasi dusi v tem, kaksno poslanstvo se zeli izpolniti na tej materi zemljici.
 

[Michael]

Tesnoba je vcasih samo intenzivno custvo strahu, drugic nam pa tudi kaj globljega sporoca. V vsakem primeru vec naredimo, ce smo z njo.. ji dovolimo biti..jo sprejemamo. Jo opazujemo in smo socutni do sebe. Ali pa jo skozi cutenje se ojacamo, da se lahko se bolj zacutimo in pogledamo katera custva so se skrita v njej in kaj nam sporocajo.
Veckrat se tam globje najde jeza.. bolecina.. Del nas, ki zeli biti opazen, potrebuje socutje in morda tudi kaksno odlocitev, kako bomo v podobnih situacijah naslednjic ravnali drugace (npr postavili mejo...ali kako drugace bolje poskrbeli zase).

Zelo dobro zapisano.
Da sem osvojil podoben pristop dojemanja in sprejemanja tesnobe in paničnih napadov sem rabil več kot 20 let. Tista tesnoba je pač tam z nekim razlogom in bežanjem pred njo ji samo damo samo več prostora. Pri spopadanju s tesnobo se obnašamo kot da imamo na voljo samo kramp in s tem krampom želimo popravit čisto vse. Za nekatere stvari rabimo bager, za kakšna bolj fina opravila pa morda rabimo kdaj tudi pinceto 

[Nives]

Da sem osvojil podoben pristop dojemanja in sprejemanja tesnobe in paničnih napadov sem rabil več kot 20 let. Tista tesnoba je pač tam z nekim razlogom in bežanjem pred njo ji samo damo samo več prostora. Pri spopadanju s tesnobo se obnašamo kot da imamo na voljo samo kramp in s tem krampom želimo popravit čisto vse. Za nekatere stvari rabimo bager, za kakšna bolj fina opravila pa morda rabimo kdaj tudi pinceto 

Zelo dober tudi tvoj opis. Ali bager.. ali pinceta...
Kot tesnoba tudi ni nek virus, ki se ga hočemo znebit. Še virus si takega odnosa ne zasluži, ker ima tudi ta svojo funkcijo ali dinamiko

Jaz sem se z njo prvič zares srečala pri 27 letih... danes jih štejem 45. Če sem v štartu mislila, da bom to za vedno rešila v letu ali parih letih... spet drugič pa me je preveval strah, da bom popolnoma sama zaključila življenje za zapahi psihiatrije.. se mi jih skozi obdobje spreminjal in nekako bolj oblikoval pogled. Sem resnično pri sebi prepoznala vzroke, znam danes precej bolj ravnati s svojimi čustvi, poznam veliko takšnih in drugačnih tehnik, veliko znanja, sem spremenila kar nekaj vzorcev, sem precej predelala, sem določene stvari postavila.. Itd. Itd.

Ni na hitro. Postopoma in počasi. 

[Strahka]

Res je. Imata popolnoma prav. Ampak jaz sem deset let imela za backup pri poslabšanju vedno ad. Lani me je pustil na cedilu in zdaj spoznavam vse radosti ankse. Spreminjam mišljenje, delovanje, pa vseeno je kruta ta pot. Nagrada upam, bo sladka - svoboda od strahu. Me pa jezi, ker mi AD pri tem nič dosti ne pomaga. Ali je deset let pomagal preveč, ali pa zdaj nič. Ne vem. Malo olajšanja je, a zdaleč ne tako kot je bilo prejšnja leta ko sem "pridna" jemala cipralex.
Michael, kako gre tebi z zniževanjem?

[Nives]

Res je. Imata popolnoma prav. Ampak jaz sem deset let imela za backup pri poslabšanju vedno ad. Lani me je pustil na cedilu in zdaj spoznavam vse radosti ankse. Spreminjam mišljenje, delovanje, pa vseeno je kruta ta pot. Nagrada upam, bo sladka - svoboda od strahu. Me pa jezi, ker mi AD pri tem nič dosti ne pomaga. Ali je deset let pomagal preveč, ali pa zdaj nič. Ne vem. Malo olajšanja je, a zdaleč ne tako kot je bilo prejšnja leta ko sem "pridna" jemala cipralex.
Michael, kako gre tebi z zniževanjem?

Te nase epizode in dogajanja znajo biti tezka ali ekstremno tezka. Vcasih lahko ravno zaradi tega delamo pri sebi se vec.. vlagamo vec napora v spremembo. Smo se bolj pripravljeni videti, prepoznati zadeve.. Kdaj in kaj custveno potlacujemo? Se opazujemo, da prepoznamo vzorce, kako delujemo in kako si skodujemo. Smo pripravljeni cutiti mocna neprijetna custva, bolecino.

Meni so nekoc govorili... da imam sreco, ker sem sploh fizicno prezivela, kar sem prezivela. Ali pa da imam sreco, ker sem tako sestavljena skupaj, da nimam druge izbire, kot da ogromno vlozim vase. Jaz sem bila glede na moje otrostvo res, kot en stroj za samounicenje. Takrat nisem razumela.. nisem videla.. Razumem sele zadnja leta.

Jaz sem imela sreco, da mi je Cymbalta obakrat, ko sem uvajala, pomagala. Prvic sem tesnobno epizodo dala skozi brez ADja, pa iskreno povedano ne vem, ce je bilo vredno. Je intenzivno trajalo slabo leto.

Zdaj sem ze dlje casa bistveno bolj stabilna in se mi zdi, da se ze precej dobro poznam in razumem stvari. Sem pa na cisto osnovni dozi 30 mg Cymbalte. Ce bo vse ok, imam plan naslednje leto cisto ukiniti. Si jemljem ekstra daljsi cas, da vidim, kako mi bo. Ekstra previdnost, ker se zelo dobro spominjam "strmoglavljenja". Popolne garancije, da ne bo se kdaj kaj, pa itak ni. Glede na to, da AD jemljem zdaj z vmesno prekinitvijo ze slabih 15 let, niti ne vem, ce telo se zmore funcionirat brez. Bomo videli.

Pri katerih letih se ja pa tebi zacelo dogajati in koliko si zdaj star Michael, ce lahko vprasam?