Huda anksioznost in sama doma

[mxiiiikr]

Pozdravljeni, sem nova tukaj.
Stara sem 26, imam diagnosticirano anksioznost, depresijo, OKM, panično motnjo in PTSD.
Mogoče se bo komu zdelo malo čudno, ampak imam res ogromen strah pred samoto. In ravnokar bom sama doma od petka do ponedeljka. Moj support in rama za nasloniti sta moja starša. Drugih članov ni, tudi družbe nimam takšne, na katero bi se lahko obrnila.
Starša sta šla na zaslužen dopust v Španijo in tokrat sem prvič sama doma. Par mesecev nazaj, mi ne bi bilo tako hudo, saj sem dobro prenesla anksioznost. Tokrat, pa imam občutek da me bo pobralo.
Sem že en mesec v takšnem, težkem in stresnem obdobju. Študiram magisterij in me je precej fizično in psihično izmučil. Slabo jem, tu pa tam kakšno juho, smuti in proteinske napitke.
In sedaj, ko sta se starša odpravila na pot, imam občutek kot da me bo razneslo. Tišče me v prsih, slabo mi je, tresem se, jokam. In ker sta daleč, vem da ne moreta nič kaj storiti zame. In sem sama. Mene je pa vedno strah najhujšega, v njuni odsotnosti (npr. ko mi je slabo, me je strah bruhanja (imam emetofobijo) in me lahko samo onadva pomirita). Takšnih skrbi v umirjenem obdobju nimam.
Mi je mama naredila urnik, da se ga probam držati. Probavala mi je dopovedati, kako hitro bo minil vikend in da bo vse OK. Jaz pa nikakor ne morem umiriti glave. Gledam na uro, čakam in čakam da mine.
Kako si pomagate? Ali je kdo kdaj bil v podobni situaciji?

[Strahka]

Pozdravljena!
 Hudo mi je, ko tole berem. Sem pa pred leti bila na podobnem. Ko je bila anxa huda, sem skos morala imeti nekoga ob sebi. Strah me je bilo biti sama s sabo. To sem potem nekako raziskala na psihoterapiji in od takrat sem sama s sabo najraje
 Počivam in ko počivam, spim, ankse ni. Imam seveda en kup drugih težav v fizičnem smislu od ankse zgleda, pa vseeno. Te razumem. Imaš kakšno prijateljico, ki bi lahko bila ob tebi?

[mxiiiikr]

Prav bolje mi je, ko vidim da me nekdo razume.  Tudi sama razmišljam, da bom mogla poseči po psihoterapiji zaradi travm iz otroštva. Ampak iskreno, sem trenutno bolj slaba na financah, da bi si lahko proviščila.
Velike družbe žal nimam, sem precej samotarka. Imam eno, ki pa je trenutno tudi na potovanju, tako da sem sama. Najbolj me duši, ko sem v hiši in ne vem zakaj je tako. Sem bila na sprehodu s psičko, je bilo malo bolje. Ampak drugače pa takoj ko se vsedem in pričnem razmišljati o vsem možnem, pa mi je spet hudo. Se dušim, težko diham, slabo mi je, strah, krč. Ko bi lahko le čas prevrtela naprej..

[Strahka]

Popolnoma te razumem. Sem imela enake težave. Saj jih imam še zdaj, le da so se transformirale bolj na fizični del (omotica, pritisk v glavi). Jaz sem, ko je bilo tako hudo, da sem se tresla od strahu in nič spala par dni, odločila za AD. Ampak če bi se zdaj odločala, ne bi nikoli posegla najprej po njih. Prvo je psihiterapija, resnično! Jaz sem jo pričela obiskovati lani in dala mi je neskončno. Vem, se pa ustavi na financah. Te razumem. Sploh pri tvojih letih. Tudi jaz sem na bolniški zaradi izgorelosti in tesnobe in prvič v lifu gledam kako z denarjem malo bolj natančno. Službo imam res fajn ampak se pa teh 20% manj konkretno pozna. Ampak itak, prvo se je treba sestaviti. Nikoli si nisem vzela časa zase...le hitela sem, podirala meje in bila za vse na 120%. Zdaj plačujem, se učim, da to ni bilo ok...tako da draga moja, vse bo ok. Nic se ti ne bo zgodilo, le neprijetno občutki so v tebi, ki jih je potrebno predelati in občutiti. Kako si s spanjem?

[mxiiiikr]

Najlepša hvala še en krat za čas in odgovor. Jaz tudi občutim veliko fizičnih simptomov. Sedaj sem že 5 tednov popolnoma izgorela. Ne vem, kdaj sem nazadnje en dober obrok pojedla, ker živim na juhah, proteinskih napitkih in smutijih. Stalno me tišči v prsih, sili na kašelj, občutek nepopolne sape, slabosti, spahovanje (to mi je še toliko huje, ker se bruhanja bojim), jokam veliko. Sem bila včeraj pri zdravnici, pa so pljuča bp, saturacija bp. V novembru sem bila še na gastroskopiji, ultrazvok, kri. Vse bp. In res ne morem verjeti, kako lahko glava vpliva tako na fizično počutje.
Spala še nisem. Največ kaj spim je 5 ur, mogoče kdaj malo več. Še takrat imam grozne sanje, strahove. Zdaj ko sem sama 3 dni, sploh ne vem kako bom spala pa če sploh bom. Mene je ta PTSD tako zbrazgotinil. Ker sem imela ponoči napade v spanju, ko sem se spominjala travme in me je samo mama uspela umirit. Strah me je, da bi bruhala ko njiju ni, itd. Res en začaran krog.
Da bi lahko si dala občutek, da sem varna, da sem ok, da ne bo nič. Pomojem bi se zjokala od sreče, če bi mi to uspelo.

[Gregy 81]

Mene je tudi strah bit sam doma,tako da te razumem

[mxiiiikr]

Razumem ta strah, me pa 'veseli' da nisem edina. Kako si narediš situacijo lažjo, ko si sam? Meni se zdi, da čas nikamor ne gre.

[Gregy 81]

Nisi edina in sama v tem.Jaz se zamotim kužkom,mal tv,mal net....Ko pa sem sam,me je pa strah,da se mi kaj zgodi,da mi kdo hoče škodit,streči po življenju....

Kako si pa ti kaj?Oglasi se še kaj,nisi sama.

[mxiiiikr]

Enako. In ker sem trenutno v precej stresnem obdobju, sem še toliko bolj ranljiva.
Muči me tiščanje v prsih in siljenje na kašelj, predvsem po jedi te dni in slabosti. Se zelo bojim, da bi se mi kaj zgodilo ali da bi bilo kaj narobe.

Danes sem precej nervozna. Se mi zdi, da čas ne gre nikamor ko sem sama.

[Strahka]

Kako gre?
Še malo pa se vrnejo starši. Upam, da si mirna in ti gre okej.
Nevem a sem spregledala - zdravila si že jemala?

[mxiiiikr]

Danes mi je zelo težko. Sem imela že dva panična napada, ko sem mislila, da se bom pri živem telesu zadrgnila. Komaj sem pojedla kaj, ker imam stalno občutek, kot da se bom zadrgnila. Jutri še morem stisniti, v ponedeljek popoldne sta starša nazaj.
Zdravila sem imela, imela precej negativno izkušnjo. Zato po tem ne upam poseči.

[Strahka]

Kaj pa si jemala in kako dolgo? Malo več napiši, da približno razumem tvojo pot.

[mxiiiikr]

Jemala sem Xanax, 2 leti in pol. Pa še to mi je bilo dano brez moje zavesti par mesecev (zloraba s strani starega starša) in sem bila odvisna.

[Gregy 81]

Oj,kako si kaj danes?

[mxiiiikr]

Zdravo. Tako, tako. Precej me tišči v prsih in tu pa tam me anksioznost stisne.
Noč sem imela bolj bogo, nisem nikakor mogla spati in stalno sem se zbujala.

[Regina]

Jaz sem prvi panični napad doživela ravno, ko sem bila sama doma. Pred tem (tisti dan mogoče nekaj dni prej) sem doživela nek blažji panični, za katerega nisem vedela - da je to panični. Bila sem potem tesnobna, nervozna ampak nisem dajala velike pozornosti na to. No potem sem pa tisti večer dobila panični in pristala na urgenci itd. Po tem sem imela tudi jaz nekaj časa strah biti čisto sama, čeprav se je to redko zgodilo, če pa že, je bilo tako po pol dneva, ne več... No počasi sem dojela, da tako ne gre in sem ubistvu iz teh situacij, ko sem bila sama in me je bilo stra, potegnila največ. Šlo je počasi ampak vedno znova sem videla, da se ne bo zgodilo nič hudega. Vedno sem imela rezervo - če bi bilo hudo, da grem do sosedov, poklilem domače, (takrat še) fanta,... in je šlo. Zamotit sem se pa mogla obvezno - kakšna knjiga, pospravljanje, muzika, križanke, ... to delam še sedaj, ko mi je nelagodno, pa je od tistega paničnega minilo že skoraj 10 let in sem sedaj na drugačni ravni kot takrat  .. zdi se mi pomembno, da ne pustiš mislim, da so proste, zaposli jih kolikor se le da.

 

[mxiiiikr]

Hvala za sporočilo. Jaz nisem bila rada sama oziroma stran od staršev, odkar sem bila mala. To se je na koncu izkazalo, da sem bila psihično in verbalno zlorabljena v oskrbi svojega starega starša. In sem se bala, zato sem hotela njiju. In to je nekako vplivalo na celo moje življenje, da sta ob meni.
No, leta 2018 sem pa zbolela. V bistvu sem 'podedovala' očetovo zdravje. Pričelo se je z izjemno povišano težo, izgubo menstruacij, pojav migren, hiperprolaktinemija, itd. Najbolj me je travmatiziral en večer, ko sem izgubila vid na eno oko in dobila napad, podoben epilepsiji. Šlo pa je za fokalni napad. In sem takrat ponoči uspela hitro stisniti mamino telefonsko, da ji je pozvonilo sredi noči in je prišla v mojo sobo, ker nisem morala sploh govoriti. Ne vem kaj bi bilo, če je ne bi poklicala. In od takrat naprej, imam ta strah, da se mi kaj zgodi ko ju ni. 
Se poskušam zaposliti ampak najhuje je to, da se takoj začnem sekirati, ko začnem fizične simptome dobivati. Od slabosti, tresavice, glavobola. In te se samo še bojim. In to je potem ta začaran krog.

[Regina]

Glede na vso preteklost sklepam, da si vodena pri terapevtu/psihiatru? V kolikor ne toplo priporočam. To so stvari, ki jih je treba rešit če želiš “normalno” živeti. Jaz nisem imela nobenih težav v otroštvu ali kasneje, se mi je pojavila anksioznost zaradi določene situacije, ki sicer nima veze s kakšnimi zlorabami, slabimi stvarmi… ampak je pač tako vplivalo name.. kakorkoli, obiskovala sem psihoterapijo kar nekaj časa in mi je zelo pomagala. Tablet nisem rabila. Seveda pridejo tudi slaba obdobja ampak je več dobrih.
Če še nimaš, si obvezno poišči pomoč v obliki terapij. Verjetno imaš željo biti samostojna ženska, s svojo družbo, službo, svojim življenjem, mogoče kdaj družino

Traja, ampak se splača. Pri meni se je uradno začelo pri 21 letih. Poleti bom 30, z možem pričakujeva otročka. Same take stvari, za katere sem si mislila, da jim ne bom kos… tako, kot sem takrat mislila, da ne bom kos temu, da sem kdaj sama doma

Srečno!

[mxiiiikr]

Trenutno sem 10 let že pri psihologu. Takrat tistih 60 minut mi res pomaga, da izkrčim ven vso breme. Sama imam tudi recimo super obdobja, pol pa me spet vrže iz tira. Trenutno študiram magisterij in je težko funkcionirati, ko se ne mentalno, ne fizično ne počutim najbolje.
Ful si želim na terapijo, ampak mi je finančno težko dostopna. Tudi bojim se, da ne bi našla pravega psihoterapevta. Se mi je že zgodilo podobno pri psihiatrih, zato več nisem hodila k njim. Sem čakala mesece na prvi pregled, potem pa sem prišla nasproti bosonogih psihiatrov, ki so mi želeli Jezusa prisiliti kot način zdravljena. Tudi takšne, ki me sploh poslušali niso ali so me žalili, ker sem iskala pomoč in češ, da niso oni tukaj za pogovor.
Verjamem pa, da je veliko lažje, če se takšnih travm in stahov čimbolj znebiš.

[Regina]

Super, potem si že na poti, da tole premagaš 
Samo vztrajna bodi, in dnevom, ki niso ok pokaži sredinca 
Ja, škoda je, da nam je večini psihoterapija težko dostopna. Če mene vprašaš bi mogel vsak imet psihoterapevta (tako kot imamo ginekologe, osebne dr in zobozdravnike)