Strah,strah,strah

[Tamara]

Pozdravljeni 

Ze lep cas vas berem,hvala bogu,da sem vas najdla,da vem,da nisem edina z tezavami taksnimi in drugacnimi. Pa da preidem k bistvu. Z junijem sem se iz porodniske vrnila v sluzbo,kjer sem pa zdrzala tocno 14 dni. V sluzbi sek prvic dozivela panicni napad. Marija sveta,kako je to hudo,ko ne ves kaj ti je,a mislis,da te bo pobralo.?? Grozno res. No potem sem mislila,da ker so mi dali nekaj za pomiritev,da bo to boljse,in je to to. Pa sem se hudo ustela. Zelo narobe sem mislila. Od takrat sem tudi doma na bolniski. Hodim na psihoterapije,sicer samoplacnisko. Ampak problem je moj pa ta,da moji mozgancki mislijo,da sem jst hudo bolna. Meni se ze mal blede,ker karkoli mi je pomislim na najslabse...primer: prehlad,bel jezik..moje misli ze da je rak jezika,grla in vsega. Strah me je,da me ne bo infarkt ali mozganska kap. Od tega se ne znam odklopit. Ne vem zakaj ne. Enostavno nic ne morem,ne spim skoraj nic ker me je strah ko macko? kako si pomagati? Kako ste si vi pomagali?ali sem samo jaz taksen brezupen primer? Hvala za vaso pomoc  ?

[Regina]

Ojla Tamara  in dobrodošla med nami 

Najprej bi vprašala, ali si podobne težave doživljala že kdaj prej ali je to čisto na novo?
Padla si v začaran krog misli, ki ga je potrebno ustaviti 
Kaj je bilo tisto, kar te je pripeljalo do takega razmišljanja?

Ne boš umrla in nič hudega se ne bo zgodilo. Predvidevam, da si kakšne osnovne preiskave že imela? (Kri, EKG..). V kolikor je bilo vse BP se res nimaš česa bati, verjamem pa, da ti glava ne dovoli se sprostiti, pozabiti, ker je tvoje telo v pripavljenosto pred tem, da zbeži
To je proces, v katerega moreš zakorakat in se boriti. Kup takih negativnih misli še bo. Je pa tako, bolj kot bežiš pred tem, slabše je. Bolj kot želiš zatreti paniko, močnejša bo. Pa saj to ti je verjetno tudi psihoterapevt povedal.

Jaz sem imela hudo obdobje dolgo časa, 2014- 2017, z vmesnimi izboljšanji. V tem času sem doživljala panične. Potem je šlo na boljše s pomočno psihoterapije, delanja na sebi, predvsem pa sprehodi tudi takat, ko je hudo. Pomaga! Biti moraš vztrajna a prizanesljiva do sebe, se ineti rada in sprejeti situacijo. Zelo pomaga, da imas nekoga, kateremu lahko poves, ko ti je hudo, predvsem koga iz druzine, prijateljaw,… ne skrivat tega v sebi 

Kakorkoli, nisi sama. Le napiši, ko te kam muči 

[Tamara]

O hvala za tako izcrpen odgovor. Ja seveda vse sem dala preiskave cez. Kri,scitnica,vnetja,EKG vse super bp. Ja veliko stvari se mi je zgodilo. Ja hvala bogu za mojo psihoterapevtko da se lahko pogovoriva in vse. Ja zame je to na novo. Zgodilo se mi je prvic junija v sluzbi. In je res grozno to. Najbolj mi je hudo to,da ko sem prisla na urgenco so me obravnavali ko da sem malo nora res? Daj vem,da sem zmozna to zborbat in hvala bogu za tale forum,ko vidis da nisi sam v tem. ?? Je pa res tezko. Tudi jaz sem zacela s sprehodi,ter tem,da sem si zacela pisati kaj se mi dogaja cez dan. Vem,da je dolga pot do srecnega konca,ce lahko temu tako recem,ampak saj zmoremo kaj ne? Ce ni skrivnost,kako se je pa vam zacelo? Hvala za vas cas za odgovor. Lep vecer,Tamara ?

[Regina]

vse sem dala preiskave cez. vse super bp.

No potem je treba to lepo si 'vbiti v glavo' Zaupati zdravnikom. Veliko nas je, ki smo s takimi težavami priši na urgenco, ugotovili, da ni nič. Kar je ubistvu še huje. Sama sem imela občutek, da sem v tistem momentu, ko so mi povedali, da nič ni - izvisela. Pošljejo te domo, potem se pa ti sooči s tem. Torej telo JE ZDRAVO. Delati na tem, da bo tudi psiha 

Ja veliko stvari se mi je zgodilo. Zgodilo se mi je prvic junija v sluzbi. In je res grozno to.

Očitno je bil nek povod, da je pripeljalo do tega. Stvari so se nabirale. Meni je moja psihiterapevtka lepo povedala. Polniš in polniš kozarc. Ko je enkrat prepoln, se polije. Tako je s psiho. Glavo polnimo in polnimo s skrbmi, strahom, ki ga ne predelamo. Ko je preveč pa udari ven. Na več različnih načinov.

Tudi jaz sem zacela s sprehodi,ter tem,da sem si zacela pisati kaj se mi dogaja cez dan.

Pisanje zelo pomaga. Jaz tudi pišem dnevnik. So stvari, ki jih povem možu, so pa stvari, ki jih raje zapišem in je tudi neke vrste pomoč 

 

Ce ni skrivnost,kako se je pa vam zacelo?

Pri meni se je počasi in tiho pripravljalo. Imela sem neke mini panične napade že pred tisti pravim, ampak nisem dojela, da je to to. Trajalo je pol leta, potem je pa udarilo s silo. Bila sem sama doma, takrat stara komaj dobrih dvajset ... panični se je začel iznenada. Močno razbijanje srca, panika, strah, da bom umrla, prebavne težave ... najhujši od vsega je bil strah in dejansko sem mislila, da bom umrla sama. Preživela noč s telefonom v roki, saj si nisem upala poklicati 112. Naslednji dan me je pa prijateljica peljala na uregnco, iz tam naprej v bolnico. Zvečer sem šla domov  Takrat se je začela borba. Tisto poletje 2014 je bilo grozljivo ... strah, jok, panika. Nihče me ni razumel, za to je vedel samo fant (zdaj mož). Ni razumel... Sama sem potem začela brati o tem, šla do psihologa,.. ni bilo kaj boljše. Ubistvu sem počasi lezla iz luknje, večkrat tudi padla nazaj noter. Sedaj sem v stanju, ko lahko rečem, da sem OK hodila sem na psihoterapijo in tam ugotovila, da moj strah izvira že iz otroštva, zaradi ene situacije. Od takrat se je v meni počasi nabiralo ... No..... seveda pridejo dnevi, obdobja, ko me vrže ... ampak gre! Veliko se naučiš z leti, mislim pa, da te poti nikoli ne bo konec, anksioznost je del mene in je moja prijateljica