Zdravo tu sem nova in se trenutno soočam z vrtiljakom čustev
.
No ja pa, da povem kako se je začelo, vse se je začelo z občutkom akcioznosti in strahu, ki sem nekako ignorirala in prepisovala pač stresnemu obdobju v službi. Nato se je to stopnjevalo do te mere, ko nisem več spala. Pa ne mislim slabo spala, ampak celo noč tudi za minuto ne. Strah se je povečal spremenil v paniko in poiskala sem pomoč. Psihiatrinja mi je rekla da gre izgorelost in predpisala počitek. takrat se mi je sesul svet. Jaz počitek, kako zakaj? Sej zmorem, le en teden pred dopustom sem.. ne morem zdaj počivati. No ja nekako izjokala to in se sprijaznila s tem. In potem vs svoj fokus dala na spanje. Bila sem kot da sem obsedana, gledala ali naredim dovolj korakov ali bom naredila sprostilne tehnike etc.. Spet je bilo vse moram... moram moram.. Nisem se znala ustavit, strah me je bilo se ustavit.. Tudi ko sem bila na dopustu, se nisem morala sprostiti, vse je bilo kot ena naloga, ki jo bom opravila v 2 tednih in potem bom ok. nato pa na terapijah s psihoterapevtem pridejo spoznanja, kako se mi enaki vzorci pojavlajo 20 let, kako sebe nisem cenila in delala enako tako v službah kot parnerskih odnosih. in vsa ta zatlačena čustva bolijo, vse boli. tudi ko sem bila s prijatelji, se nisem znala sprostiti, bil je prisoten strah in nemir. zato mi je za prehodno obdobje psihiatrinja predpisala brintallix. sedaj ga jemljem 2 tedna in iskreno ne opažam razlike. Morda čutim manj tesnobe, vendar pa še vedno jokam. Jokam za stare stvari. Stvari, ki jih nisem izjokala kot najstnica. vem da je to obdobje in da je luč na koncu tega tonela, vendar pa mi je težko najti pozitivo, ko je še toliko bolečine v meni. Upam, da je to le vmesno obdobje pri zdravilih in da bodo kmalu pozitivne spremembe videne in bom lažje tudi šla čez to težko obdobje. Upam, da ima kdo kako pozitivno in spodbudno izkušnjo. Hvala.
