Prosim za pomoč

[Nick]

Hej, družba!

Sem Nick, star sem 23 let in imam en res hud problem, ki pa ga nikakor ne morem rešiti/se znebiti sam in me zanima Vaše mnenje, nasvet, pomoč.

Rodil sem se res bled, kasneje mi niso izrastli sprednji zobje(ne zgornji in ne spodnji), posledično sem bil non stop tarča posmeha v OŠ, kasneje v Srednji šoli in sedaj še v službah in še vedno me ljudje čudno gledajo, ker sem pač drugačen.

Začelo se je že v OŠ, kjer se z svojimi sovrstniki nikakor nisem uspel povezati, ravno zaradi tega ker sem bil drugačen, kot oni. Velikokrat sem bil tarča posmeha glede barve kože, ker nisem imel zob ipd. Živel sem v prepričanju da bo z leti vse dobro, pa vendar to niti pod razno ni pomagalo. Težave sem imel pri učenju vseh predmetov, zanimale so me vse druge stvari ravno tisto ne kar bi me moralo. Vse to samo zaradi tega ker sem se /se še vedno obremenjujem z mojo zunanjostjo in z tem kaj si bodo drugi mislili...Z leti so se težave kopičile, v zadnjih leti OŠ sem velikokrat bil celo objokan v šoli, zaradi tega ker so me v šoli pretepali (niso se videle modrice), skrivali oblačila in jih dajali k puncam v garderobo ali celo na dež ko je deževalo, celo risali na oblačila z flomastri, velikokrat sem prejemal sporočila da sem smrt, ker sem bled. Sam nisem imel poguma povedati za težave v šoli( ne v šoli, ne doma). Sem živel z tem stvarmi. Muka mi je bila hoditi v OŠ in v nekem trenutku sem celo pomislil na samomor.

V srednji šoli sem bil večkrat tarča posmeha zaradi izgovorjave črke "s", sicer sam nevem da bi jo izgovarjal narobe ampak, bivši šef mi je dejal, kdaj bom normalno začel govoriti. To me je res prizadelo. Prav tako sem bil tarča posmeha, zbadanja zaradi barve kože in pa zaradi tega ker nisem imel sprednjih zob( ne zgornji in ne spodnjih).
Ne bom pozabil dneva ko smo bili na pijači z sošolci in nekdo je nekaj rekel, jaz sem se nasmejal in ena oseba je rekla kje so pa zobi? Sošolka me je branila, ne zafrkavaj ga, in oseba, ki je bila videti prijateljica od sošolke je rekla: "A to je tvoj prijatelj?" in zavila z očmi ter se smejala na ves glas.
Veliko mojih vrstnikov je dobilo punce v srednji šoli le jaz ne in obremenjeval sem ves čas, zakaj moram biti drugačen, zakaj ne morem biti "normalen" kot vsi drugi in ob pisanju tega mi gre na jok.

P.S: Zobe sem konec šolanja v srednji šoli dobil z pomočjo implantantov.

Sedaj ko ste spoznali čisto mali del mene, bi rad dal iz sebe to kar me muči že kar lep čas, mogoče celo še iz OŠ in bi Vas prosil za nasvet.

Kadarkoli, sem na novem delovnem mestu, se vse začne lepo in prav, se spoznamo z sodelavci, nato pa se začne razvijati pogovor med drugimi sodelavci. Sam ne vem kako začeti pogovor, saj dobesedno zmrznem, bojim se kaj si bo kdo mislil če bi povedal kaj, mogoče ravno zaradi problemov/straha iz preteklosti. Na trenutnem delovnem mestu so vsi postali že pravi prijatelji, le jaz sem ves čas tiho in se držim zase. Ko pridem v službo se pozdravimo in če me kdo kaj vpraša povem, ampak da bi potem jaz nadaljeval pogovor tu pa se ustavi vse. Mnogi so me v službi že vprašali zakaj se bojim, zakaj sem tak, pa sem rekel da sem zadržan in sem pač tak. In so se začeli potihem tudi smejati. Tudi opažam da osebe dosti raje govorijo z ostalimi kot pa z mano in to me potolče do tal. Ampak sem tiho in skoraj da jezen sam nase, ker nevem več kaj naj naredim.

Mnogi mislijo da sem skozi slabe volje, da prinašam slabo energijo, ampak vse kar je, je le to da ne vem kako začeti pogovor ali le tega nadaljevati, saj je strah "kaj si bo kdo mislil" prisoten ves čas. Hkrati pa ne vedo kaj sem prestajal v preteklosti.
Želim si družbe ampak obenem se bojim ljudi. Strah me je iti k zdravniku in mu povedati za moje druge težave, ki niso take narave, ravno zaradi tega ker me je strah kaj si bo mislil.

Rad bi dobil prijatelje, bil komunikativen, vendar me nekaj zelo žre v meni, imam občutek kot da me nekaj drži v srcu ampak nevem kaj, ne morem iz svoje kože in verjetno če ne bom dobil pomoči, bom ostal sam.

Prosim za pomoč in se Vam zahvaljujem vnaprej.

[sonce57]

Nik, žal mi je, da si moral že tako mlad doživeti toliko razočaranj. Predlagala bi ti pomoč psihoterapevta, da bi z njegovo pomočjo pridobil na samozavesti in samopodobi. Si že kaj razmišljal v tej smeri? Verjamem, da se sam težko spopadaš s težavami, zato bi ti bila strokovna pomoč dobrodošla.
Korajžno v življenju naprej.

[Nick]

Hvala za spodbudne besede,

sem razmišljal v tej smeri, vendar je zmeraj ostalo pri razmišljanju. Preveč se obremenjujem z "kaj si bodo pa mislili". Upam da me razumete. Se pa zavedam da bo potrebno premagati vsaj ta strah in nekaj narediti v tej smeri.

Še enkrat hvala!

[Nives]

Tudi jaz predlagam psihoterapevta. Da bos lahko pocasi obrnil to plosco od tega, kaj si mislijo drugi na to, kaj je tebi pomembno.
Verjamem, da ce se bos potrudil v to smer, da ti bo uspelo

[tokki113]

Evo še tretji in enak predlog, psihoterapevt... Odkar sem lansko leto začel obiskovati psihoterapijo se mi je stanje ful izboljsalo.. Sem mel oz. še mam pa enak problem kot ti (pri meni gre za globoko zakoreninjen sram,krivdo).. In res ti polagam na srce, strokovna pomoč bo 100% pomagala.. Če boš šel v to smer upam, da se ujameš znjim/njo.. Kar se pa tiče kaj si bo kdo mislil pa itak nerabiš nobenmu povedat, da obiskuješ terapijo. Čeprov dejansko to res ni nič takega (ja vem slovenija) ampak še vseeno. Ubistvu te kar pozivam, da kr takoj greš delat v to smer! (Obljubim, da ti ne bo žal) Želim ti veliko sreče in zdravja ter ljubezni <3 Rok

[Taja12345678]

Predvsem moraš priti v stik s svojim notranjim otrokom, ga potolaziti in se z njim povezati, saj je se veliko bolecine, ki vpliva na tvoje zivljenjr. To lahko najbolje naredis v psihoterapevtskem lrocesu (morda gestalt ali TA). Drugace pa poskusi razvijati svoje socialne vescine in vescine komunikacije - knjige in literatura na spletu.