Relaps

[Freya]

Danes je za mano zopet en beden anksiozen dan. Zdaj je že skoraj 2 meseca borim s tem relapsom odkar ne jemljem več AD (prenehala pred cca pol leta Venlafaxin) . Kakšen dan je bolje pa dobim malo upanja pol me pa spet podere in sem znova na psu. Ubijajo me tudi hormonska nihanja pred menstro in med njo. Sprašujem se ali bo sploh kdaj bolje in če sploh lahko zvozim to brez ADjev. Oblije me tisti občutek nemoči in strahu in groze, ko bi se najraje zavlekla nazaj v maternico in vem, da to nisem jaz, ker jaz, ko sem ok sem samostojna in znam poskrbeti zase.
Jemljem vse kar se mi zdi, da mi lahko pomaga. Vsak dan hitra hoja cca 1 uro, prehranski dodatki (omega3, vitamin D, vitamin B, C, železo, kalcij, magnezij, probiotike, zdrava prehrana, vse trike, ki jih poznam za sproščanje in soočanje z negativnimi mislimi, ...
Pa ne vem ali ima sploh smisel in ali se samo mučim brez razloga in ne bo nikdar bolje, če ne bom spet ADjev začela jemat in bodo stvari šle samo na dol dokler se mi ne bo zmešalo.
Počutim se tako nemočno. Po drugi strani pa naj bi bili AD le začasna rešitev in če grem nazaj pomeni, da je to še ena stvar, ki je ne znam handlat in se potem počutim še kot večji luzer. Ker sem nekje prebrala, da če greš v tretje na AD je najbolje, da jih potem jemlješ doživlhenjsko.
A mi lahko kdo pove, ki je nehal jemat AD ali je kdaj bolje ali je neizbežno, da spet na njih pristaneš?

[betula]

Hej, popolnoma te razumem. Tudi bijem bitke ene 2 meseca (sicer sem tudi nehala kadit) in mi se enake misli motajo po glavi. Vztrajam brez AD, ker imam že zgodovino jemanja, se pa sprašujem enako kot ti, ali sem obsojena na doživljenjsko jemanje? Ali je to samo moj vzorec, da ob hujših krizah mislim, da moram takoj na AD. Ne vem....

[Aslan]

Freya meni se zdi bolj smisleno kot nehat z AD (in upat da si lahko brez), da ostaneš še "vsaj leto dni" na taki vzdrževali dozi ali še manj ... tako kot če bi birglo po poškodbi noge nosil pod pazduho samo s seboj (za rezervo če zagusti).

Zdravila AD nas ne pozdravijo - nam pa zmanjšajo anxo/depro, neprijetne občutke, ustavijo tok prehudih misli itd ... V času ko jemlješ AD življenje od tebe terja, da narediš spremembe (v sebi in okoli sebe).

Če to omenjeno nalogo uspešno opraviš, lahko zmanjšuješ AD-je ... ker je telo samo sposobno ohranjat ravnovesje, ker nima več notranjih in zunanjih stresorjev.
V kolikor ostajajo ljudje v istih psihičnih stiskah, v istih nefunkcionalnih odnosih, stresnih službah ... z isto slabo samopodobo ali manjvrednostjo ipd ... pol je iluzija pričakovat, da bodo lahko brez AD živeli v notranjem miru.

Učiti se je treba čustvene inteligence in razvijati reziljentnost ... sposobnost kljubovanja stresu, razviti odpornost na stres. Znat biti z neprijetnimi občutki ... jih predihat, sprejet ... (To je področje za psihoterapijo, za samospoznavanje, za upgrade lastnih vzorcev ki morda niso več funkcionalni itd...)

 

[betula]

Aslan,

tako lepo napišeš te stvari, ampak... Jaz sem po 7 letni psihoterapiji bila prepričana, da sem sposobna ohranjat notranje ravnovesje, saj sem dejansko spremenila kar veliko in res sem delala na seb, a trenutno se ukvarjam z istimi simptomi, zaradi katerih sem pristala na psihoterapiji. Ja, ker bolj razumem lastni mehanizem, morda lažje prenašam simptomatiko oz jo morda drugače razumem, trpim pa isto... Hkrati pa sprejeti sebe, da se tako odzivam, da vem, kaj je huda anksa, da imam izkušnje z AD itd... V glavnem ni easy...

[Aslan]

Betula res je ...ni easy  .
Tudi terapija je takole: lahko hodimo a ni nujno da se res spreminjamo ..., lahko imamo travme v telesu, ki spijo in jih niti sami nočemo odpirati ... lahko imamo premalo podpore iz okolja (življenjska situacija nas drži  v šahu) ... lahko imamo osebnostno strukturo hiper sesnsitivne osebe ... vzrokov zakaj tesnoba pride nazaj je veliko.
Predvsem pa jaz mislim, da če se naučimo čutiti čustva, jih izražamo in tudi upoštevamo na poti življenja da tesnobe ne bo nazaj ... Ker tesnoba (neopredeljen občutek anxe v prsih recimo) pride ponavadi, ko tlačimo jezo, strah, sram, žalost ... In če bi ljudje vedeli, da je tesnoba še enkrat težja za čutiti kot pristna čustva, se jih ne bi tako bali.

[Freya]

No jaz sem se dogovorila za obisk psihiatra pred rokom, ki sem ga imela 15 decembra. Tako da sem naročena za jutri pa bomo videli kaj mi bo svetovala in se bom potem odločila ali zopet začeti ali ne.

[betula]

Freya, kako je?

[Freya]

Živijo, mah zdaj sem 7 dni na ADjih. Še vedno me preganja ta moj strah, da se bo nekaj zgodilo, ko me ni doma (najpogosteje mislim, da bo prišlo do kratkega stika na hladilniku ali zamrzovalniku in bo skočila neka iskrica in bo zagorelo celo stanovanje).
Mislim, da je za spoznanje boljše. Vsekakor pa trenutno so mučni dopoldnevi. Popoldne se mi zdi, da se nekako pomirim in lahko vsaj zaspim. Španec je sicer tako tako in ponavadi se okoli 3h zbudim in se moram prisili, da nazaj zadremam za kako uro, pa se spet zbudim, spet poskusim zadremat. Tako, da na noč skupaj spravim kakih 6 ur spanja.
Še vedno me muči tisti glasek v glavi, ki pravi, da ne bom boljše in to vreme nič ne pomaga.
Skratka rinem naprej dan za dnem in upam, da bo bolje.