Zdravo somučeniki, nevem točno, kako bi sploh začel. Za ta forum sem izvedel preko svetovalca na klicu v sili in že po nekaj prebranih zgodbah mi je postal zelo všeč. Je v tem času prava redkost, najti ljudi/skupnost, kjer si lahko brez »maske«. Nisem tudi vedel v katero »rubriko« bo moja zgodba pasala, saj imam več diagnoz, katere mi pa potem še neprestano menjajo/spreminjajo.
Star sem 23 let in imam problem z depresijo ter anksioznostjo. Z anksioznostjo imam težave praktično že celo življenje (dobil diagnozo že kot otrok), kar se pa tiče depresije, so se pa problemi začeli nekaj let nazaj. Sem na antidepresivih (jih zamenjal že 4, trenutno na Wellbutrinu), že nekaj let in niti enkrat nisem čutil, da bi mi kakorkoli pomagali…nevem tudi točno, kaj bi moral čutit, da bi vedel, da delujejo (je bilo na vseh isto).
Moja »prva« diagnoza je bila socialna fobija/anksioznost, kot posledica odvisnosti od računalnika, zaradi česar sem se v 4 letih gimnazije brutalno izoliral. Na neki točki sta bili osamljenost in anksioznost, tako hudi, da sem si poiskal pomoč. V roku 2-3 let se je moje stanje drastično izboljšalo, do te točke, da sem se lansko leto vpisal na Pedagoško fakulteto. Želja je bila res ogromna in glede na moj napredek (še posebej v zadnjih nekaj mesecih), se je zdelo, da bi moralo iti. No, pa se je izkazalo za ravno nasprotno, saj sem že prvi dan imel kar hud panični napad, zaradi česar sploh nisem uspel priti blizu fakultete. Vsi simptomi in še več, so se vrnili, kar je vse skupaj še otežilo.
Od takrat naprej je šlo pa samo še navzdol. Nekaj mesecev kasneje sem se izpisal, saj se je moje stanje tako poslabšalo, da še živeti nisem mogel, kajšele, da bi delal faks. To je bilo ogromno razočaranje, katerega občutim še danes. Nato so se pa stvari začele samo še nabirat…doma smo se neprestano kregali, z punco sva se razšla, naredil denarno škodo v službi, selitev od doma je po razhodu z punco padla v vodo, opustil sem prostovoljsko delo, katero mi je takrat pomenilo praktično vse (bil moderator suportivnih skupin za mladostnike)… Tukaj moram še dodati, da je glavni dejavnik, praktično za vse moje težave, osamljenost. Zmeraj bolj mi je postajalo jasno, da praktično nimam nobenega prijatelja ali osebe, kateri bi se lahko zaupal (razen terapevtk). Neprestano obsojanje ter zaničevanje doma je vse skupaj še potenciralo…da korone sploh ne omenjam.
Sedaj pa na še malo »temnejše« stvari…v zadnjem letu sem 2x poskusil narediti samomor, problem imam z samopoškodovanjem, 4x sem bil hospitaliziran (2x Eki, 1x Polje ter 1x na MKZ Rakitna). V polju sem pristal po poskusu samomora , kjer sem bil zaprt samo nekaj dni…sploh ne morem opisat, kako grozno je to bilo…predvidevam, da ima vsak nekakšno predstavo zaprtega oddelka v »umobolnicah« iz filmov/serij ipd., ampak v živo je to čisto nekaj drugega.
Kar se pa tiče Eki-ja, imam pa, samo pozitivne izkušnje, saj sem spoznal nekaj pravih biserov od ljudi…tukaj sem tudi spoznal dve prijateljici (ne hkrati), katerima sem lahko zaupal vse, ter obratno…vendar sem tudi to izgubil, saj se je na neki točki to prijateljstvo spremenilo v nekaj več…in glede na to, da sta bili obe skoraj za 20 let starejši od mene, ter imeli otroke, je potem to zakompliciralo stvari, do te točke, da tudi prijatelji nismo mogli biti več, kar še danes obžalujem. Ugotavljam, da je to ena izmed stvari v življenju, ki jih še najbolj pogrešam in hkrati še najbolj potencira občutek osamljenosti. Tako kot pri partnerstvu, se tudi pri izbiri prijateljev/družbe odločam za starejše od sebe, kar ni pa nič novega, saj se praktično nikoli nisem razumel z sovrstniki (sem bil zmeraj bolj zrel). Jaz ne pašem njim in oni ne meni…se včasih sprašujem, če je problem v meni. »Starejši« ljudje/kolegi imajo pa ponavadi že svoj krog ljudi, ter družine, tako, da na koncu spet ostanem sam.
No, da ne bom predolg, bom zdej, po hitrem postopku, opisal še obdobje zadnjih nekaj mesecev. Življenje se mi je obrnilo na bolje…trenutno živim sam, imam svoj avto in pred dvema tednoma sem dobil delo na področju, ki me veseli (sem spremljevalec fantka z avtizmom + nudim učno pomoč v Osnovni šoli). Na vzven se zdi vse perfektno…posledično mi je zato zelo težko govoriti o sebi in svojih problemih, saj občutim ogromno ene slabe vesti. Tudi napisati tale spis, ni bilo najlažje…se zdi, kakor, da so moje težave/stanje čisto neupravičeni (ko se primerjam z drugimi).
Kadar sem med ljudmi, jaz čisto normalno funkcioniram, saj znam zelo dobro skrivati svoje notranje stiske. Vsi (razen doma) mi pravijo, da naredim zelo dober prvi vtis na človeka in posledično so potem vsi presenečeni, ko izvejo, da imam mentalne težave.
Občutek imam, da, kljub pozitivnim zunanjim dejavnikom, jaz slabše še nisem bil. Kaj mi pomaga hiša, avto, služba, pozitiven feedback od na novo spoznanih ljudi, ko pa na koncu dneva še zmeraj ležim sam, v solzah, na kavču in razmišljam o samomoru. Nimam nobene volje/energije, ne morem spati ter jesti, imam zelo pogoste panične napade iz katerih se rešujem tako, da se režem, ne vidim smisla v ničemer, vse je brez pomena… Ne morem in ne morem, za dlje časa, priti ven iz tega cikla apatije. Pred nekaj dnevi so me klicali iz psihoterapevtskega oddelka v Begunjah, kamor sem bil že nekaj časa prijavljen…tukaj se kaže, da je tale šola »dvorezen meč«, saj bi drugače, brez pomisleka, sprejel povabilo na zdravljenje, katero čutim, da bi v tem trenutku zelo rabil. Ampak rekel sem ne, saj nočem za 1 mesec izginit, saj potem nevem, če me bo delavno mesto še čakalo, glede na to, da sem na 4 mesečnem poskusnem obdobju…hkrati me je pa tudi bremenilo, pustiti tega fantka samega, saj nagle spremembe zelo slabo vplivajo nanj. Imam tudi že od zmeraj problem, dajati sebe na prvo mesto…ponavadi zmeraj zase poskrbim na koncu.
Trenutno sem tudi v postopku menjave terapevtov, tako da me ze misel, biti brez podpore, straši. Zelo težko sprejemam, da je to očitno moj life…da tudi, ko je večina aspektov mojega življenja relativno v redu, ne morem najti miru ali občutka olajšanja/zadoščenja. Nočem tako živeti…se zavedam, da se ljudje borijo tudi po 10 let, preden se jim stanje obrne na bolje in če sem čisto iskren, jaz tega nebi zmogel…del mene tega tudi noče. Ta del je tudi našel nekakšno udobje v depresiji in trpljenju, za kogar bi izboljšanje stanja pomenilo stres.
Želim si le, da bi intenziteta čutenja/bolečine popustila, ter bi našel pot ven iz tega cikla, nazaj v vsaj približek stabilnosti. Je potem veliko lažje delati na sebi…
Glede na to, da na začetku nisem vedel kako začeti, se je pa kar nekaj nabralo
Upam, da nisem bil predolg…verjamem, da bo dolžina »spisa« nekatere odvrnila, tako, da bom vesel čisto vsakega, ki si bo vzel čas za branje
