FORUM Nebojse.si
Novice:
 
*
Dobrodošli, gost. Prosim, prijavite se ali registrirajte.
Ali ste pozabili aktivirati vaš račun?
nedelja, 16. junij 2024 ura: 17:23


Prijavite se z uporabniškim imenom, geslom in dolžino seje.


Strani: [1]   Pojdi dol
  Natisni  
avtor Tema: Depresija, stiska, obup...  (Prebrano 2109 krat)
0 uporabnikov in 1 gost pregleduje temo.
Verbo
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Spol: Moški
Prispevki: 3


« dne:: ponedeljek, 01. november 2021 ura: 20:23 »

Zdravo somučeniki, nevem točno, kako bi sploh začel. Za ta forum sem izvedel preko svetovalca na klicu v sili in že po nekaj prebranih zgodbah mi je postal zelo všeč. Je v tem času prava redkost, najti ljudi/skupnost, kjer si lahko brez »maske«. Nisem tudi vedel v katero »rubriko« bo moja zgodba pasala, saj imam več diagnoz, katere mi pa potem še neprestano menjajo/spreminjajo.

Star sem 23 let in imam problem z depresijo ter anksioznostjo. Z anksioznostjo imam težave praktično že celo življenje (dobil diagnozo že kot otrok), kar se pa tiče depresije, so se pa problemi začeli nekaj let nazaj. Sem na antidepresivih (jih zamenjal že 4, trenutno na Wellbutrinu), že nekaj let in niti enkrat nisem čutil, da bi mi kakorkoli pomagali…nevem tudi točno, kaj bi moral čutit, da bi vedel, da delujejo (je bilo na vseh isto).

Moja »prva« diagnoza je bila socialna fobija/anksioznost, kot posledica odvisnosti od računalnika, zaradi česar sem se v 4 letih gimnazije brutalno izoliral. Na neki točki sta bili osamljenost in anksioznost, tako hudi, da sem si poiskal pomoč. V roku 2-3 let se je moje stanje drastično izboljšalo, do te točke, da sem se lansko leto vpisal na Pedagoško fakulteto. Želja je bila res ogromna in glede na moj napredek (še posebej v zadnjih nekaj mesecih), se je zdelo, da bi moralo iti. No, pa se je izkazalo za ravno nasprotno, saj sem že prvi dan imel kar hud panični napad, zaradi česar sploh nisem uspel priti blizu fakultete. Vsi simptomi in še več, so se vrnili, kar je vse skupaj še otežilo.

Od takrat naprej je šlo pa samo še navzdol. Nekaj mesecev kasneje sem se izpisal, saj se je moje stanje tako poslabšalo, da še živeti nisem mogel, kajšele, da bi delal faks. To je bilo ogromno razočaranje, katerega občutim še danes. Nato so se pa stvari začele samo še nabirat…doma smo se neprestano kregali, z punco sva se razšla, naredil denarno škodo v službi, selitev od doma je po razhodu z punco padla v vodo, opustil sem prostovoljsko delo, katero mi je takrat pomenilo praktično vse (bil moderator suportivnih skupin za mladostnike)…                                                                                                                     Tukaj moram še dodati, da je glavni dejavnik, praktično za vse moje težave, osamljenost. Zmeraj bolj mi je postajalo jasno, da praktično nimam nobenega prijatelja ali osebe, kateri bi se lahko zaupal (razen terapevtk). Neprestano obsojanje ter zaničevanje doma je vse skupaj še potenciralo…da korone sploh ne omenjam.   
                             
Sedaj pa na še malo »temnejše« stvari…v zadnjem letu sem 2x poskusil narediti samomor, problem imam z samopoškodovanjem, 4x sem bil hospitaliziran (2x Eki, 1x Polje ter 1x na MKZ Rakitna). V polju sem pristal po poskusu samomora , kjer sem bil zaprt samo nekaj dni…sploh ne morem opisat, kako grozno je to bilo…predvidevam, da ima vsak nekakšno predstavo zaprtega oddelka v »umobolnicah« iz filmov/serij ipd., ampak v živo je to čisto nekaj drugega.

Kar se pa tiče Eki-ja, imam pa, samo pozitivne izkušnje, saj sem spoznal nekaj pravih biserov od ljudi…tukaj sem tudi spoznal dve prijateljici (ne hkrati), katerima sem lahko zaupal vse, ter obratno…vendar sem tudi to izgubil, saj se je na neki točki to prijateljstvo spremenilo v nekaj več…in glede na to, da sta bili obe skoraj za 20 let starejši od mene, ter imeli otroke, je potem to zakompliciralo stvari, do te točke, da tudi prijatelji nismo mogli biti več, kar še danes obžalujem. Ugotavljam, da je to ena izmed stvari v življenju, ki jih še najbolj pogrešam in hkrati še najbolj potencira občutek osamljenosti.                                                                   Tako kot pri partnerstvu, se tudi pri izbiri prijateljev/družbe odločam za starejše od sebe, kar ni pa nič novega, saj se praktično nikoli nisem razumel z sovrstniki (sem bil zmeraj bolj zrel). Jaz ne pašem njim in oni ne meni…se včasih sprašujem, če je problem v meni. »Starejši« ljudje/kolegi imajo pa ponavadi že svoj krog ljudi, ter družine, tako, da na koncu spet ostanem sam.

No, da ne bom predolg, bom zdej, po hitrem postopku, opisal še obdobje zadnjih nekaj mesecev. Življenje se mi je obrnilo na bolje…trenutno živim sam, imam svoj avto in pred dvema tednoma sem dobil delo na področju, ki me veseli (sem spremljevalec fantka z avtizmom + nudim učno pomoč v Osnovni šoli). Na vzven se zdi vse perfektno…posledično mi je zato zelo težko govoriti o sebi in svojih problemih, saj občutim ogromno ene slabe vesti. Tudi napisati tale spis, ni bilo najlažje…se zdi, kakor, da so moje težave/stanje čisto neupravičeni (ko se primerjam z drugimi).

Kadar sem med ljudmi, jaz čisto normalno funkcioniram, saj znam zelo dobro skrivati svoje notranje stiske. Vsi (razen doma) mi pravijo, da naredim zelo dober prvi vtis na človeka in posledično so potem vsi presenečeni, ko izvejo, da imam mentalne težave.
Občutek imam, da, kljub pozitivnim zunanjim dejavnikom, jaz slabše še nisem bil. Kaj mi pomaga hiša, avto, služba, pozitiven feedback od na novo spoznanih ljudi, ko pa na koncu dneva še zmeraj ležim sam, v solzah, na kavču in razmišljam o samomoru. Nimam nobene volje/energije, ne morem spati ter jesti, imam zelo pogoste panične napade iz katerih se rešujem tako, da se režem, ne vidim smisla v ničemer, vse je brez pomena…                                                                                                                                  Ne morem in ne morem, za dlje časa, priti ven iz tega cikla apatije. Pred nekaj dnevi so me klicali iz psihoterapevtskega oddelka v Begunjah, kamor sem bil že nekaj časa prijavljen…tukaj se kaže, da je tale šola »dvorezen meč«, saj bi drugače, brez pomisleka, sprejel povabilo na zdravljenje, katero čutim, da bi v tem trenutku zelo rabil. Ampak rekel sem ne, saj nočem za 1 mesec izginit, saj potem nevem, če me bo delavno mesto še čakalo, glede na to, da sem na 4 mesečnem poskusnem obdobju…hkrati me je pa tudi bremenilo, pustiti tega fantka samega, saj nagle spremembe zelo slabo vplivajo nanj. Imam tudi že od zmeraj problem, dajati sebe na prvo mesto…ponavadi zmeraj zase poskrbim na koncu.

Trenutno sem tudi v postopku menjave terapevtov, tako da me ze misel, biti brez podpore, straši. Zelo težko sprejemam, da je to očitno moj life…da tudi, ko je večina aspektov mojega življenja relativno v redu, ne morem najti miru ali občutka olajšanja/zadoščenja. Nočem tako živeti…se zavedam, da se ljudje borijo tudi po 10 let, preden se jim stanje obrne na bolje in če sem čisto iskren, jaz tega nebi zmogel…del mene tega tudi noče. Ta del je tudi našel nekakšno udobje v depresiji in trpljenju, za kogar bi izboljšanje stanja pomenilo stres.

Želim si le, da bi intenziteta čutenja/bolečine popustila, ter bi našel pot ven iz tega cikla, nazaj v vsaj približek stabilnosti. Je potem veliko lažje delati na sebi…

Glede na to, da na začetku nisem vedel kako začeti, se je pa kar nekaj nabralo  sesmejem                     Upam, da nisem bil predolg…verjamem, da bo dolžina »spisa« nekatere odvrnila, tako, da bom vesel čisto vsakega, ki si bo vzel čas za branje  Smiley
Prijavljen
Micha
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Prispevki: 26


« Odgovori #1 dne:: sreda, 03. november 2021 ura: 22:26 »

Ker sem iskal skupne točke, mi ni bilo problem prebrati do konca.

Teh točk sicer zelo malo.
Mi je pa dal misliti stavek, da del tebe ne želi, da bi ti bilo bolje. Ker se mi močno zdi, da je tako tudi pri meni.

Razmišljam celo tako, da mi moja podzavest nekako sporoča, da naj počasi zaključim zgodbo (sem tudi starejši), racionalni del pa mi pravi: ne se vdat, ne se pustit, bori se.

Ti si se v stiski samopoškodoval, vejetno si se poškodoval zaradi velike stiske, nemoči, jeze. ki si jo izrazil proti sebi.
Si se na nek način "kaznoval". Si bil sam svoj sodnik in si si tudi že sodil, ker si presodil, da se za vse težave, ki so jih opisal, kriv ravno ti in nihče drug.

Možnost, da nisi kriv praktično praktično za nič od napisanega, si nisi niti dovolil...

Napiši še kaj in SREČNO!
Prijavljen
Nives
Global Moderator
Expert
*****
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 1.876


"I See You"


« Odgovori #2 dne:: sreda, 03. november 2021 ura: 22:54 »

Verbo  rozicodam
Napisal si, da si v postopku menjave terapevtov. Psihoterapija je gotovo prava pot, da se zleze ven iz taksnih tezav.
Mlad si se in vse zivljenje je se pred teboj. Samo na tebi je, katero smer bos izbral. Cetudi bi terapevtska pot trajala 10 ali 15 let, to ne pomeni, da moras cakati 10 let, da ti bo bolje. Terapija se pozna postopoma. Bolj, ko poznas in razumes sebe in bolj, ko odkrivas bolj konstruktivne nacine, bolje je.

Na terapiji se med drugim naucimo ravnati s svojimi custvi... s to notranjo agresijo. Cutiti in izrazati svojo jezo. Postavit meje okolici. Poskrbeti zase in za svoje potrebe. Kaj preboleti. Zaziveti zivljenje, kot si ga zelimo. Itd.

V vseh nas, ki smo se znasli na tem forumu so taksni destruktivni notranji mehanizmi. Z nekaj sprotne volje je mozno te mehanizme postopoma presegati. Scasoma v nas raste tudi volja, da si zelimo zase dobro.

Vse je mozno, ce bo sel v to smer. Cetudi bos po obdobjih in trenutkih nihal v eno ali drugo smer. Pomembna je ta pot.. ki pelje ven. V zivljenje, kot si ga zelis zacutiti.


Prijavljen
Verbo
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Spol: Moški
Prispevki: 3


« Odgovori #3 dne:: četrtek, 04. november 2021 ura: 18:59 »

Prvo, hvala obema za odgovor Smiley

Tako je, nekakšna razdvojenost znotraj tebe. Na koncu ugotoviš, da obstaja več delčkov tebe, ki se med sabo borijo. Jaz velikokrat občutim, da me moja podzaves oz "tisti delček tebe, ki ga je tako strah, da te je pripravljen tudi uničit, samo da sebe reši iz "nelagodja.
Niti ne kaznoval, ampak bolj rešil oz zbudil. To je edina stvar, ki me v zelo slabih trenutkih "potegne" ven iz cikla. S tem tudi preprečim, da bi si še kaj hujšega naredil.
Glede "moje krivde" za moje težave, pa ne čutim tako. Se dobro zavedam, da veliko vplivala tudi okolica v kateri sem bival. Bremeni me to, da si te ljudje tega nočejo priznati in krivijo mene.

Sej, glede terapij mi je vse čisto jasno...sem imel v prvih 2eh letih moje obravnave, 2 super terapevtki, s katerima sem se zelo povezal. Smo imeli praktično prijateljski odnos. Žal sem to izgubil oz moral zamenjati in od takrat naprej ne uspem najti terapevta s katerim bi se lahko povezal in mu res zaupal. Imam občutek, da bi to naredilo ogromno razliko v mojem življenju.

Še enkrat hvala Smiley
Prijavljen
ds34
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Spol: Moški
Prispevki: 4


« Odgovori #4 dne:: četrtek, 04. november 2021 ura: 21:20 »

Zdravo najprej bi ti čestital za pogum da si izrazil vse kar ti leži na duši in da si vse lepo napisal, sam ne verjamem da bi mi uspelo nisem tako vešč pisec in tudi o svojih problemih mi je težko govoriti.

Bom pa izrazil svoje mnenje in upam da ti bo to kaj pomagalo sam se že tudi borim proti depresiji in socialni fobiji več kot polovico svojega življenja in že eno je dosti hudo kaj šele oboje, in ti ni treba meti slabe vesti glede svojega počutja ker po mojem mnenju si upravičen da potožiš ker si že kar nekaj dal skozi, in je težko če nimaš podpore doma in pravega kroga ljudi ki te podpirajo. Ni pa vredu da sam sebe poškoduješ o čemer bi bilo super če bi se pogovoril s svojim terapevtom ko boš našel tapravega, te pa razumem ker imam tudi sam uničevalni odnos do sebe. Upam da bo bolečina usahnila in da najdeš tapravega terapevta ki ti bo pomagal prebroditi to obdobje, ker bi te bilo škoda ker si videti vredu glede da si sam v slabi koži in kljub temu drugim pomagaš in misliš na njihov dobrobit.

Za zaključek bi še samo napisal da če si željan mi lahko pišeš in se malo pogovorima mogoče kdaj grema na kavo ker sem tudi sam zadnjih let v neki fazi osamljenosti in si lahko dama podporo drug drugemu, ni ti pa potrebno ne bom nič užaljen ker razumem da si na forumu zaradi podpore in ti ni do tujih ljudi, se pa opravičujem če je kaj slabo napisano sem se odločil da se bom kar "po domače" izrazil.
Prijavljen
Verbo
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Spol: Moški
Prispevki: 3


« Odgovori #5 dne:: sobota, 06. november 2021 ura: 02:09 »

Hvala, za napisano ds34 Smiley
Glede psihoterapije, mi je že uspelo najti zamenjavo, tako da imam uvodno srečanje že naslednji teden, tako da vsaj nekaj...
Ni v redu, tega se zavedam, vendar je trenutno edina stvar, ki "takrat" pomaga.

Meni so pri govorjenju o svojih problemih pomagale skupinske psihoterapije, si nekako prisiljen "to speak up". Je bilo pa to v krogu ljudi ob katerih mi je bilo prijetno, kar je pa zelo težko najti.

Glede kave pa z veseljem, sem slišal tudi, da se kdaj več folka iz foruma zbere in se dobi na kavi...se sliši zanimivo  Grin
Prijavljen
ds34
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Spol: Moški
Prispevki: 4


« Odgovori #6 dne:: ponedeljek, 08. november 2021 ura: 15:39 »

Super da si dobil upam da se bosta ujela.

Glede skupin sem pa že razmišljal da bi se udeležil vendar zaradi korone trenutno vse stagnira se bom pa udeležil ko bodo spet aktivni.

Glede kave pa sem ti poslal zs s podatki je pa super da se ljudje s foruma večkrat dobijo zato smo tu da si damo podporo drug drugemu.
Prijavljen
Strani: [1]   Pojdi gor
  Natisni  
 
Pojdi na:  

oglas oglas ETIKETA medicinski slovar
Powered by SMF 1.1.5 | SMF © 2006-2008, Simple Machines LLC

Društvo DAM in uredništvo Portala Nebojse.si ne odgovarjamo za vsebine prispevkov na Forumu in vsebine komentarjev novic.
Vsi komentarji so lastništvo osebe, ki jih je napisala. Za njihovo vsebino so odgovorni njihovi avtorji.
Stran je bila ustvarjena v 0.089 sekundah z 21 povpraševanji.