Heej hejj!
Sem nova tukaj, malo prebirala forum in vau top zadeva! pisem pa ob taki uri zato ker sem gledala film Ugrabljeni, zelooo dober triler priporocam in smo bile z mamo in babico takooo navdusene da nemoremo spat haha no realnost je da mam tudi tezave z spanjem tezko zaspim, zbujam se dosti itd ampak bo ze
da se jaz malce podelim svoje tezave. moje tezave so se zacele letos konec februarja nekje po koncu izpitnega obdobja, lezala sem doma, gledala ligo prvakov in naenkrat bum taka bolecina v prsnem kosu, potenje, razbijanje srca, mravljinci, bolecine v levi roki takoj na urgenco. priklopili me na ekg, vzeli kri, dali na opazovanje naredili vse mozno in rekli da je to stres in panicni napadi(bolelo me je tudi v zlicki) zato mi je takrat vseeno zdravnica predpisala nolpazo valda da sem zacela jest v upanju da bo boljse ampak drek, od takrat je moja vsakdanja spremljevalka tesnoba in znjo povezana bolecina tako fizicno kot psihicno. Naredila vsee mozne preiskave za srce, pljuca, kri, zelodec vse TOP zdrava punca aleluja..ampak meni te potrditve niso bile dovolj da ko me je kaksen mocen napad zgrabil sem sla na urgenco in ko gledam za nazaj koliko sem bila tam v zadnjih 4 mescih me je sram...ampak vedno sem pomislila na najhujse taki pac smo ane;/
no in od takrat sem se zaprla v stanovanje na sprehode hodim samo z mamo tu pa tam da grem kam ce me kdo povabi ampak se to za kratek cas ker iscem izgovore in me je strah kaj ce me zgrabi kaj ce me bo kap pred vsemi bla bla ampak ja to tako negre naprej in sem se pac odlocila za antidepresive. sedaj je komaj 10 dan paroxata 20mg, nekih hudih sttanskih ucinkov nimam razen to bedno razbijanje srca in bolecine v prsnem kosu in roki, smpak sem brala da bolecine po nekaj casa jemanja kao zginejo. cakam tudi da bom sprejeta na prvo terapijo k psihoterapevrki in tako upam da se bo zacelo novo poglavje v mojem zivljenju.
dostikrat se doma jocem(hvalezna sem da mam podporo starsev) in se pogovarjam tudi sama sabo da si nikoli v zivljenju nebi mislila da lahko to kdaj mene doleti. vedno sem bila nasmejana, pozitivna, hodila ven zurat na kavice jest sedaj pa nic kd tega. kot da nisem vec jaz. motivacije tako ali tako nimam sem pa naredila vecino izpitov no vsaj nekaj dobrega! ko grem ven mi razbija srce ker imam obcutek da vsi gledajo v mene se o meni pogovarjajo posmehujejo...nimam ravno nekaj prijateljic, z tistimi iz srednje sole smo zgubile stike vsaka sla po svoje, narazen sva sla z fantom, gledam slike drugih kako se zabavajo v klubih na morju jaz pa bediram doma sama, najvec je la tako naredila sranja ta korona...mah malo sem se razpisala ce bo kdo zelel se lahko javi v chat da kaksno recemo bi bila vesela! pantudi kaksne vase zgodbe, prigode
zelim vam vsem samo najboljse, za dezjem vedno posije sonce in mavrica, pregurali bomo to!!
