Anksioznost ali kaj drugega???

[dejannt]

Pozdravljeni!

Pišem prvič in sem zapisal sem, ker se ne vem uvrstiti v vrsto anksioznosti ali pač kar koli mi je oz. se mi dogaja.

V glavnem sploh ne vem kje naj začnem pisati, ker toliko vsega.

Bom začel v najhujšem obdobju. Decembra lani sem izgubil očeta, star 61 let. Sam sem star 35. Takrat smo seveda vsi doživeli šok, potem žalovanje itd. In potem tesnoba. Potem sem zaradi očetove smrti šel na preventivne preglede, kjer je bil najprej EKG malce pod idealnim. Nisem mogel prenesti tega, čeprav so mi vsi rekli da to ni nič narobe. Nato sem šel na UZ srca, kjer so ugotovili, da imam zelo majhne lističe oz. oblege na eni izmed žil. To je seveda vse skupaj pospešilo v psihi in padel sem v totalno tesnobo. Povedal sem osebni zdravnici in mi je predpisala AD + tablete za spanje. Spal nisem namreč 3 tedne, lahko bi bil buden brez problema celo večer, spal nisem niti podnevi, pa še dokaj dobro prenašal dneve. Ko sem vzel tableto sem zaspal, pa še to samo 3 ali 4 ure. AD nisem nikoli vzel in ga tudi sedaj ne jemljem. Malo prej sem začel z obiski pri psihoterapevtki. Ker sem ugotovil, da moram nekaj spremeniti, sem si dal ogromno nekih aktivnosti, da to vse skupaj pozabim in naredim nekaj za sebe. Tek, joga, dihanje, tuš z mrzlo vodo, meditacija, fitnes. V glavnem ni da ni. No to je vse še poslabšalo in sem po tednu dni vse tiste stvari, katere mi niso ustrezale dal stran. Stanje s spanjem se je po približno 3 tedni izboljšalo in sedaj spim dobro.
No potem pa se je začelo z različnimi simptomi. Recimo nekaj časa sem imel zelo napete liste na nogi in sem to povezoval s srcem in ožiljem. Potem sem nekaj časa čutil pritisk v glavi, pa spet misli da je nekaj narobe. V glavnem kar koli se je pojavilo, je bila misel da je nekaj narobe.

Naj povem da se mi je hitro po izgubi očeta pojavilo preskakovanje srca ali kak se pač to imenuje, v glavnem en utrip malo zakasni in potem naslednje čutim močneje pa spet normalno dalje. In to recimo na vsakih 2 3 minute, ko sem tesnoben. Ima kdo podobne težave?

No, nova moja "pogruntavščina" je nenehna pozornost na dihanje. In to me hudo obremenjuje. In ker to traja že 3 tedne, sem vse skupaj spet povezal da je nekaj z mano narobe. Ob tem imam tudi to preskakovanje srca in slabost. Ne vem, če je dihanje oteženo, ali težko diham. V glavnem dih spremljam, določim vdih, določim izdih. In to pri vseh aktivnosti. Razen takrat ko se spozabim. Sem si rekel, da je vseeno kako dihaš, pa je nekaj časa OK potem pa spet nazaj. Potem si rečem, da naj bo, če že je, pa je spet malo mir in potem spet pride. Nekaj dni mi je sedaj tudi slabo. Ne sicer cel dan, ampak začutim slabost, predvsem v dopoldanskem času. In seveda se sedaj spet sprašujem ali je pa to sedaj res neka bolezen, ali je srce, ali je ožilje, ali je želodec itd. itd.
Na psihoterapiji sem prepoznal svoje strahove, od kod izvirajo, ... Veliko jih je bilo že prej, pa se tega nisem zavedal. Sem pa imel veliko prostočasnih dejavnosti in sem to nekako krpal. Vse do sedaj, ko več ni šlo. Sedaj se bolj posvečam družini, zmanjšal sem različne dejavnosti in iščem mir. Ampak ta mir je pri meni huda obremenitev saj tega nisem vajen. Ne vem se sprostiti, ne vem kaj je čas brez dela, to je za mene huda muka. Da se vsedem na kauč ali zunaj na ležalnik in lepo ležim- katastrofa.
Delal sem jogo, kar mi je še od tega vsega najbolj ustrezalo, veliko sem tekel. Sedaj pa tega ne morem, ker sem se poškodoval. Kar mi je sedaj to še v veliko večje breme.

No tega je še veliko. Mogoče bom potem po različnih odgovorih še kaj dodal oz. se spomnil. Seveda sem perfekcionist, ne zadovoljim se z nobenim uspehom, veliko dam na mnenje drugih, skrbi me za prihodnost. Nekaj let nazaj sem imel panični napad in sem nekaj časa jemal hellex. Vidim, da me zelo obremenjuje misel, kaj če umrem. Itd. itd.

Imel pa sem pred temi težavi z dihanjem odlično 2 tedensko obdobje, ko sem se počutil izvrstno. Pa tudi prej so prišla dva do tri dnevna obdobja super občutja.

V glavnem, kaj menite glede moje pozornosti na dihanje, slabosti, poskakovanja srca, stiskanja v prsih,..?

[Regina]

Pozdravljeni,
Sožalje ob izgubi očeta. To je za vsakogar velik šok, stres in telo se odzove. Vse napisano je del anksioznosti, tesnobe, mogoce v tem primeru celo kaj, kar ima drugo ime, a se ne spoznam toliko na vse.
Preskakovanje srca, opaazovanje dihanja in s tem obcutek, da nekaj z dihanjem ni ok, cudni obcutki po telesu…. Ja vse je anksa. Dozivljala, dozivljam tudi sama in veliko nas tukaj.

Pot do boljsega stanja zna biti zahtevna in dolga, lahko, pa tudi ne. Psihoterapja, sproscanje, pozitivno razmisljanje, gibanje, hobiji… vse to pripomore h boljsemu pocutju. Vcasih gre dobro, vcasih polzimo nazaj. Moramo se pa vedno pobrati!

Meni je na dan pogreba od stare mame grozno preskakovalo srce. Skozi sem imela v mislih, da ker je bilo vroce, da bom omedlela. Grozno me je bilo strah in ukvarjala sem se sama s sabo celo popolndne. Sploh nisem zalovala tisti dan, ker sem imela toliko tezav s sabo.
Ko je vse minilo (obred, kosilo…) je tudi preskakovanje minilo. Je bilo pa res grozno.

Vidim pa, da te tezave niso nove, ampak so bile ze pred smrtjo oceta. Kako ste se pa takrat spopadali s tem?

Custva nam delajo probleme. Bolj jih zatiramo, slabse se bomo pocutili.

Srecno! 

[dejannt]

Prej sem imel določene strahe, ki so bili trenutni- recimo branje pred občinstvo, napetost pred tekmovanji, itd. Ampak mislim, da so to normalne stvari. Sem se pa z njimi obremenjeval prej in mislil na to, pa me je to obremenjevalo.
Zadnje dve leti sem pri sebi opazil, da nisem več pravi. Napet in nezmožen sprostitve. Kar koli sem delal sem delal z nekim bremenom. Sem pa delal ogromno stvari. S temi aktivnostmi sem nekako pozabil na vse ostalo. Nisem pa nikoli pomislil, da je težave psihičnega izvora, vedno sem iskal in mislil da je fizičnega. Recimo dopusta se nisem veselil, tudi piknikov ne, pa raznih prostočasnih dejavnostih. Nisem se mogel sprostiti. Vedno sem se z nečim obremenjeval.

In potem je po očetovi smrti počilo.

Sedaj je intenzivnost vsega dosti večja. Prej je to bilo znosno in se je dalo prenest. Sedaj je to zelo zelo intenzivno. Sprostitve praktično ni, vsakodnevne napetosti. Različni simptomi, ki trajajo različno dolgo. Trenutno to dihanje , ki me res obremenjuje. Potem razmišljam da ne diham pravilno, pa je še huje. Potem se mi pojavljajo ta preskakovanja srca, pa občasna slabost in to vse skup naredi počutje še slabše. Vsako jutro pomislim kako bo spet preživet dan s vsemi temi težavami, ali bo boljše, se bom rešil tega razmišljanja o dihanju itd.

Dosti berem po forumih, mi pomaga, ampak kratkoročno. Tudi psihoterapija pomaga. Včasih se znam res dobro odzvati za vse te težave, pa se mi potem spet pojavi. In potem si mislim, evo spet si tam, pa je še huje. Ne vem, veliko vas pravi da to vse rabi čas, upam da res in da bo spet vse normalno kot prej.

Ne bi rad obremenjeval družine s tem, imam tri male otroke. V glavnem neprijetno do skrajnosti.

[Nives]

Dandanašnji čas je kar zahteven do nas. Kot odrasli v srednjih letih se vsak dan ubadamo s 100 stvarmi. Služba, otroci, partnerstvo, gospodinjstvo, opravki, .. dejavnosti, druženja, itd, itd.  Včasih je tako našponano vse skupaj ali pa kakšno področje ne deluje najbolje.. vpliva na druga področja.. potem pa vseeno odfunkcionirat še vse ostalo v vsakdanu. In vse to imamo vsak dan. Človek bi se včasih res kar odklopil od vsega... če ne gre od vsega drugega, pa od sebe, da bo najlažje preživeti kakšno obdobje
Čas nam definitivno ni v podporo. Večinoma se preveč ženemo, preveč delamo, preveč smo storilnostni, smo prehitri zase.. Pa drugi strani pa je za vsakogar najprej pomembno ravno to, da vsak poskrbi zase. Da je prijatelj s seboj... s svojimi čustvi in s telesom.. Ker ko je na udaru ta podhranjenost "skrbi zase", potem se to definitivno pokaže tudi na drugih področjih.
Nekateri od nas smo se še posebaj razvili v nekakšne "storilnostne stroje" Postali smo  perfekcionistični. Vsekakor prestrogi do sebe. In hkrati smo se zaposlili dovolj, da ni bilo treba imeti pravega posluha zase. Workoholizem je odličen beg od sebe. Potem smo dobili pa kakšna opozorila, npr. tesnobo ali kaj drugega, da se zavemo, da nekaj v našem življenju pa res ne štima.  Hvala bogu za ta sporočila. Le kaj bi bilo, če jih ne bi dobili. Definitivno bi si nas veliko nas, veliko prej, skopalo svoj lastni grob.
Vsi tesnobneži smo dobili za nalogo, da se zazremo vase in v svoj life. Da se naučimo spet ČUTITI SEBE, PRISLUHNITI SEBI IN UPOŠTEVATI SEBE. Prepoznavati svoja čustva in kako ravnati z njimi. Znati čutiti in ravnati z neprijetnimi čustvi. Izrazit sebe. Poskrbeti zase.. za svoje potrebe. Predelati kakšne stvari... smrt očeta je velika čustvena zadeva in žalovanje definitivno zahteva svoj čas. In malo prilagoditi ali celo zamenjati kakšno področje za drugo, ki nam je v resnici bolj pisano na kožo.
Ljudje pač nismo stroji. Smo bitja narave, ki delujejo po naravnih zakonitostih.
Zelo ljub mi je en izraz: V življenju ni bližnjic! Res jih ni.. 
Plujemo  v toku... se je dobro čimbolj uskladiti z njim.... postopoma in počasi

[25263661]

Prej sem imel določene strahe, ki so bili trenutni- recimo branje pred občinstvo, napetost pred tekmovanji, itd. Ampak mislim, da so to normalne stvari. Sem se pa z njimi obremenjeval prej in mislil na to, pa me je to obremenjevalo.
Zadnje dve leti sem pri sebi opazil, da nisem več pravi. Napet in nezmožen sprostitve. Kar koli sem delal sem delal z nekim bremenom. Sem pa delal ogromno stvari. S temi aktivnostmi sem nekako pozabil na vse ostalo.


Ne bi rad obremenjeval družine s tem, imam tri male otroke. V glavnem neprijetno do skrajnosti.

Ja, to se je meni tudi dogajalo, dolgo, več je bilo doma težav, raje sem bila v službi, raje sem delala ..Nekako vse sem enostavno "pometla pod odejo". Imela sem tudi konstantne težave z previsokim pulzom in se nikakor nisem znala sprostiti. Energije na pretek, včasih pa me je zmanjkalo, kot da bi se izpraznila Shocked


Družino kr obremenjuj s tem, ti bo lažje, vsaj pogovori se.
Tudi jaz sem v sebi prej vse držala in skrivala, zdaj pa kar odkrito povem , se izpovem, normalni ljudje bodo itak razumeli Smiley

[Lukas21]

Živjo!
Nekaj stvari v tvojem zapisu mi je še posebej padlo v oči. Tudi jaz (in verjetno še marsikdo) sem na začetku imel tak grozen občutek, kot da bi se z nekom lahko o mojih problemih pogovarja par dni, pa nekako nebi prišli čez. Sam sem imel občutek totalne neorganizacije, raztresenosti,... Od štarta sem imel kar stres hodit h psihologu in to samo zato, ker me je skrbelo kako bom interpretiral svoje težave, ali jih bom dovolj natančno, me bo razmel itd. Tukaj ti mogoče svetujem nekaj, kar je meni pomagalo in še zdaj si to počnem. Da imaš boljši nadzor, si bolj organiziran si tekom čakanja na psihologa ali pa vmes nekam zapisuj, kar se ti porodi v glavi, da bi mogoče želel omeniti in se pogovoriti. Konec koncev, četudi je “neumnost” jo še vedno lahko izpustiš. Zvezek nesi s seboj.
Ko si omenil vse te dejavnosti. Ja kako ti je pa ratalo vse naenkrat. Moj nasvet tu bi bil, da mogoče začneš z eno. Ko boš ugotovil, da si jo spretno umestil v svoj vsakdanj, se loti druge. In za začetek, si teh dejavnosti ne jemlji preveč resno, ko lahko lahko oz. kolikor lahko. To govorim zato, ker sem
se tudi sam lotil večih stvari, pa je nakoncu vse padlo v vodo, malo izgubiš voljo in je... Jaz sem
npr. začel hoditi v hribe, zdaj pa bom mogoče vmes vrinil še malo fitnesa.
Kar se tiče tega preskakovanja srca oz. palpitacij je tako, da ima to tut veliko ljudi. Tudi sam se včasih srečam s tem. In vidim, da si ravno tako, kot jaz tudi ti zaskrbljen glede zdravja. Ubistvu ni druge, kot da opraviš preglede, da imaš dokaz za samega sebe, da si okej. Zdaj če je kakšen izvid kaj izven normale, pa tudi ne rabiš delat panike na prvo žogo.
Zdaj omenil si še slabost. Ja, kot da bi mene pobral nekje. Marsikje opisujejo samo občutek slabosti med napadom, ampak npr. pri meni zagotovo ni tako. Ravno zadnjič, ko je tudi mene nekaj mučilo, ko sem nekaj videl in po res dolgem času imel panični napad mi je bilo isto slabo, meni do te mere, da nečesa tudi pojesti nisem mogel. Tudi potem cel teden, dokler nisem imel psihologa, sem imel stalno občutek, kot da me boli želodec (pa me ni), pekla me zgaga, vedel sem da moram jesti, pa mi kar ni bilo da bi. Čudno vse skupaj. Pa stiskanje v prsih. Hjoj, me kar zmrazi, ko samo pomislim na to. Nevem kako imaš ti, mene dihanje omejuje na način, da imam občutek, kot da ne morem vdihniti dovolj, da se je zmanjšala kapaciteta pljuč, da dihanje ni tako kvalitetno...
Pa isto tale obdobja izboljšanja. Pridejo dnevi, tedni ko si mislim ma kaj se sekiraš, saj je vse okej, potem pa pridejo dnevi, ko so slabši ampak vzdržni, nato pa dnevi, kot sem jih imel sedaj, ki so pa za znoret. Ko ne veš kam bi se dal, kaj bi delal, vse ti je odveč, koncentracija je na dnu, volja tudi, negativne misli zmagujejo,...

Sicer pa upam, da ti bo sedaj, ko je čas dopustov boljše. Privošči si kakšno masažo, toplice ali morje, mogoče (čeprav vem da je težko), si reci, da ko kam greš da pustiš te težave nekje drugje. Na način kot to počnem jaz, ki delam v zdravstvu. In si rečem, da ko grem čez izhod bolnišnice, da to ostane noter, ven pa grem dobre volje in vesel, ker sem oddelal še en dan. Pri moji anksioznosti to de deluje, ker izhaja iz nekih odnosov, ampak nima veze. Poizkusi, mogoče uspe.

Lp Lukas

[dejannt]

Dandanašnji čas je kar zahteven do nas. Kot odrasli v srednjih letih se vsak dan ubadamo s 100 stvarmi. Služba, otroci, partnerstvo, gospodinjstvo, opravki, .. dejavnosti, druženja, itd, itd.  Včasih je tako našponano vse skupaj ali pa kakšno področje ne deluje najbolje.. vpliva na druga področja.. potem pa vseeno odfunkcionirat še vse ostalo v vsakdanu. In vse to imamo vsak dan. Človek bi se včasih res kar odklopil od vsega... če ne gre od vsega drugega, pa od sebe, da bo najlažje preživeti kakšno obdobje
Čas nam definitivno ni v podporo. Večinoma se preveč ženemo, preveč delamo, preveč smo storilnostni, smo prehitri zase.. Pa drugi strani pa je za vsakogar najprej pomembno ravno to, da vsak poskrbi zase. Da je prijatelj s seboj... s svojimi čustvi in s telesom.. Ker ko je na udaru ta podhranjenost "skrbi zase", potem se to definitivno pokaže tudi na drugih področjih.
Nekateri od nas smo se še posebaj razvili v nekakšne "storilnostne stroje" Postali smo  perfekcionistični. Vsekakor prestrogi do sebe. In hkrati smo se zaposlili dovolj, da ni bilo treba imeti pravega posluha zase. Workoholizem je odličen beg od sebe. Potem smo dobili pa kakšna opozorila, npr. tesnobo ali kaj drugega, da se zavemo, da nekaj v našem življenju pa res ne štima.  Hvala bogu za ta sporočila. Le kaj bi bilo, če jih ne bi dobili. Definitivno bi si nas veliko nas, veliko prej, skopalo svoj lastni grob.
Vsi tesnobneži smo dobili za nalogo, da se zazremo vase in v svoj life. Da se naučimo spet ČUTITI SEBE, PRISLUHNITI SEBI IN UPOŠTEVATI SEBE. Prepoznavati svoja čustva in kako ravnati z njimi. Znati čutiti in ravnati z neprijetnimi čustvi. Izrazit sebe. Poskrbeti zase.. za svoje potrebe. Predelati kakšne stvari... smrt očeta je velika čustvena zadeva in žalovanje definitivno zahteva svoj čas. In malo prilagoditi ali celo zamenjati kakšno področje za drugo, ki nam je v resnici bolj pisano na kožo.
Ljudje pač nismo stroji. Smo bitja narave, ki delujejo po naravnih zakonitostih.
Zelo ljub mi je en izraz: V življenju ni bližnjic! Res jih ni.. 
Plujemo  v toku... se je dobro čimbolj uskladiti z njim.... postopoma in počasi

Nives, zelo lep zapis. Balzam za dušo. Vse je res kar si zapisala.
Veliko krat se zavedam kaj se mi dogaja, tudi razumem in vem kaj moram narediti, pa je vseeno težko. Nikoli prej se nisem sam s sabo ukvarjal, kvečjemu ravno obratno-mučil sem samega sebe, nezavedno.
Sedaj je to neko povsem novo področje, ki meni ne ustreza, ampak se ga bom moral počasi navaditi, naučiti, razumeti, prilagoditi.
Me pa ves čas mantra to, da si govorim, da me to uničuje in potem je še slabše. Ko si znam povedati, da je to samo tesnoba, da je trenutno stanje, da se ne bo nič zgodilo, je OK. Stanje se izboljša, dobim energijo itd. Pridejo pa trenutki, ko nikakor ne gre ven iz tega.

[dejannt]

Lukas, hvala na odgovoru.

Skoraj v vsem tvoj zapisu se najdem tudi sam.
Kar se tiče dejavnosti-pač takšen sem po naravi, vedno se moram dokazovati. Tečt sem hodil tudi ob 9h zvečer, ko so otroci šli spat itd. Vstajal zjutraj ob 5h in šel delat različne stvari. V glavnem čim več dejavnosti, da se lažje predela dan. Ampak sedaj vidim, da to enostavno ne gre, da se moram soočiti sam s sabo in to razdelati na drugačen način. Ja, tudi sam sem potem dejavnosti zmanjšal, skoraj na minimum. Je pa to za mene šok, prej na polno, sedaj manj. Telo fizično prenese, psiha pa še ne.
To preskakovanje je res neprijetna reč. Bolj kot si razlagam, da ni nič, bolj mantra. Včasih so takšni, da jih komaj čutim, včasih jih čutim vse do vratu in v prsih. V glavnem zelo neprijetno. Ko pa se še osredotočim na njih, pa tak ponorijo.
Slabost- ja, prej tega nisem nikoli imel, ampak se mi v tem času to kar ponavlja. Recimo ko sem lačen, imam občutek slabosti. Slabost se mi nekja zadnjih dni pojavlja skoraj vsak dan. Ni to prehuda slabost, ni pa tudi kratkotrajna. Včasih jo čutim tudi več ur. Sicer s hrano nimam problema, apetit zaenkrat še imam, je pa res da zaradi manjše aktivnosti ne jem toliko, kot sem jedel prej.
Uf, stikanje v prsih je prav tako zelo neprijetno. Dihanje je pri meni podobno kot pri tebi. Pa neprestano ga opazujem. Se mi zdi da ga nadziram, koliko vdihnem, koliko izdihnem. Se sprašujem ali sem dovolj vdihnil, ali sem prehitro izdihni, ali diham pretlitko... v glavnem kar nekaj.
Pod tisto kar si zapisal glede obdobij pa se definitivno strinjam v polnem pomenu. Sam pri sebi opazujem, da se kratkoročno lahko z različnimi prepričanji spravim skupaj, ampak izgleda da to ni dovolj. Rabim neko preobrazbo v mišljenju, ki ga bo tele sprejelo in bo konstantno držalo. recimo mene dvigne nek motivacijski govor ali pa dobro branje o teh težavah. Ampak to ni dovolj, vsaj za mene, ker ne drži dolgoročno. Aj, ti občutki kak bom čez dan, kaj naj delam, ni motivacije, ni volje, negativne misli prihajajo-pa vem zakaj so tu, pa me premagajo,...

Hvala ti za vse nasvete. Še vedno verjamem da nam lahko uspe. Mora nam. Je pa potreben čas, ki pa ni ravno mora vrlina (vse namreč hočem takoj). Ampak to so stvari, ki sem jih delal narobe do sedaj in to mi telo vrača. Poskušam mu prisluhniti. Bomo videli. Težko je za mene razumeti tudi to, da se vsi ti fizični občutki dogajajo zaradi tega. Zato neprestano razmišljam, če bi obiskal zdravnika ali ne, naj grem na preiskave, kaj če je s pljuči kaj, kaj pa želodec, lahko je ščitnica, srce... v glavnem ni da ni, kaj se poraja v glavi.

Si pišemo.

LP, Dejan

[Nives]

Dandanašnji čas je kar zahteven do nas. Kot odrasli v srednjih letih se vsak dan ubadamo s 100 stvarmi. Služba, otroci, partnerstvo, gospodinjstvo, opravki, .. dejavnosti, druženja, itd, itd.  Včasih je tako našponano vse skupaj ali pa kakšno področje ne deluje najbolje.. vpliva na druga področja.. potem pa vseeno odfunkcionirat še vse ostalo v vsakdanu. In vse to imamo vsak dan. Človek bi se včasih res kar odklopil od vsega... če ne gre od vsega drugega, pa od sebe, da bo najlažje preživeti kakšno obdobje
Čas nam definitivno ni v podporo. Večinoma se preveč ženemo, preveč delamo, preveč smo storilnostni, smo prehitri zase.. Pa drugi strani pa je za vsakogar najprej pomembno ravno to, da vsak poskrbi zase. Da je prijatelj s seboj... s svojimi čustvi in s telesom.. Ker ko je na udaru ta podhranjenost "skrbi zase", potem se to definitivno pokaže tudi na drugih področjih.
Nekateri od nas smo se še posebaj razvili v nekakšne "storilnostne stroje" Postali smo  perfekcionistični. Vsekakor prestrogi do sebe. In hkrati smo se zaposlili dovolj, da ni bilo treba imeti pravega posluha zase. Workoholizem je odličen beg od sebe. Potem smo dobili pa kakšna opozorila, npr. tesnobo ali kaj drugega, da se zavemo, da nekaj v našem življenju pa res ne štima.  Hvala bogu za ta sporočila. Le kaj bi bilo, če jih ne bi dobili. Definitivno bi si nas veliko nas, veliko prej, skopalo svoj lastni grob.
Vsi tesnobneži smo dobili za nalogo, da se zazremo vase in v svoj life. Da se naučimo spet ČUTITI SEBE, PRISLUHNITI SEBI IN UPOŠTEVATI SEBE. Prepoznavati svoja čustva in kako ravnati z njimi. Znati čutiti in ravnati z neprijetnimi čustvi. Izrazit sebe. Poskrbeti zase.. za svoje potrebe. Predelati kakšne stvari... smrt očeta je velika čustvena zadeva in žalovanje definitivno zahteva svoj čas. In malo prilagoditi ali celo zamenjati kakšno področje za drugo, ki nam je v resnici bolj pisano na kožo.
Ljudje pač nismo stroji. Smo bitja narave, ki delujejo po naravnih zakonitostih.
Zelo ljub mi je en izraz: V življenju ni bližnjic! Res jih ni.. 
Plujemo  v toku... se je dobro čimbolj uskladiti z njim.... postopoma in počasi

Nives, zelo lep zapis. Balzam za dušo. Vse je res kar si zapisala.
Veliko krat se zavedam kaj se mi dogaja, tudi razumem in vem kaj moram narediti, pa je vseeno težko. Nikoli prej se nisem sam s sabo ukvarjal, kvečjemu ravno obratno-mučil sem samega sebe, nezavedno.
Sedaj je to neko povsem novo področje, ki meni ne ustreza, ampak se ga bom moral počasi navaditi, naučiti, razumeti, prilagoditi.
Me pa ves čas mantra to, da si govorim, da me to uničuje in potem je še slabše. Ko si znam povedati, da je to samo tesnoba, da je trenutno stanje, da se ne bo nič zgodilo, je OK. Stanje se izboljša, dobim energijo itd. Pridejo pa trenutki, ko nikakor ne gre ven iz tega.

Hvala Dejan
Ja.. imamo za nalogo obrniti ta program, tako da smo si v pomoc in ne v skodo. Da vec delamo na "biti" in ne "imeti". Velja tudi v smislu dosezkov, pridnosti... Spoznati, da smo ok in vredni brez pretirane storilnosti. Skrbeti, da se dobro pocutimo sami s seboj... Razviti v sebi enega prijaznega in prizanesljivega starsa, ki notranjega otroka podpira, ne pa da je njegov priganjalec.
V zacetku je tezko sebe cutit.. Scasoma se clovek navadi, da marsikaj videnega pri sebi, zelo enostavno prenese. Osvoji veliko manverov, kako ravnati s svojimi neprijetnimi custvi. Pa tudi se naucimo, kako se imeti fino.
Ker ni od danes na jutri se razvije potrpezljvost... tudi vecje razumevanje drugih in empatija. Vse polno pozitivnih stvari.