Moja zgodba

[Petraa]

Pozdravljeni vsem skupaj. Berem različne zgodbe vsakega posameznika in iščem podobne zgodbe, ki jih doživljam jaz. Moje trpljenje se je začelo z občasnimi znaki depresije po enem letu od drugega poroda mojega sina. Občasno sem čutila da moram zbežati iz trgovine saj bi drugace padla po tleh. Ko sem prišla ven in zadihala svež zrak je bilo takoj bolje samo oblila me je mokrota. Opazila sem zelo močne menstruacije potrebne zdravljenja in prekomerno izpadanje las.Moram povedati da sem bila vedno sama za vse. Sluzba v Ljubljani in naporna vožnja.Peljati otroke in divjati domov po njih. Kuhanje, pospravljanje, pranje in vse do poznih ur. Mož je delal po cele dneve, po tujini in veliko sem bila sama za vse. Cutila sem da postajam brez moči in veliko sem jokala zakaj sem za vse sama. Vsi so se norčevali da sem vdova in ali spet ni moža doma. Mož je drugace zelo ljubec pa vendar mu kariera zelo pomeni saj ga v službi cenijo in tudi napredoval je do vodilnih mest. Jaz pa sem se poleg službe posvetila otrokoma in dala družino na prvo mesto. Nato pa sem dozivela sok ki pa je bil pika na i oz kaplja čez rob. Zazvoni telefon in na drugi strani jok tašče da ima raka na mehurju in da gre na odstranitev. Naj povem njenemu možu saj se boji da se bo obesil in naj povem otrokoma mojemu možu in bratu. V tistem trenutku mi je postalo slabo zelo sem se tresla in imela sem občutek da bom padla po tleh. Hitro sem pojedla 2 persena in čez čas mi je bilo bolje. Od takrat sem opazila da če sem pomislila na vse to kar mi je bilo povedano po . telefonu sem doživela napad slabosti, tresenje. Čez kakšen teden pa sem doživela najhujšo vrtoglavico in bruhanje ter herpes zoster. To je trajalo 13 dni in v tem času sem čisto shujšala in domov so me prišli iskati z rešilcem saj sem bila potrebna infuzije. Počutila sem se nemočno in neskončno utrujeno. Kot da umiram. Motila me je svetloba, hrup, hrana je smrdela nisem mogla bit pokonci niti 5 min. Kar sem pojedla vse sem izbruhnila. Dali so mi zdravila proti slabosti.Cel mesec sem bila v postelji in hodila na preiskave. Najprej kri, nato slikanje glave, slikanje pljuč, punkcija likvorja, magnetna glave, ščitnica vse b.p. Na koncu sem dobila napotnico za polikliniko psihijatrijo. Po pogovoru mi je postavila diagnozo depresija in anksioznost. Dobila sem adje Asentro. Ko sem jo začela jemati sem po  3 mesecih počasi šla za 4 ure v službo.Tako sem bila utrujena  da sem do Ljubljane spala na vsakem semaforju 2 krat opraskala avto, šla iz ceste. Slabo sem se počutila vsak dan. Nenehne tesnobe, omotica, piskanje v ušesih in razbijanje v glavi,tresenje, nervoza in neskončna utrujenost. Po službi sem morala iti spat do drugega dne. Utrujenost je počasi z leti izvenela ampak res počasi. Asentro sem jemsla4 leta in imela ogromno tesnob, napadov slabega počutja, slabosti, razbijanje srca, potenje, povečan apetit in neskončna lakota, vročinsko oblivanje. Bila sem zabuhla v telo in zredila sem se 15 Kg. Asentro naj bi jemala 50 MG nato 100 MG. Vsako povečanje sem se počutila slabše. Najbolj sem se počutila če sem jemala 25 MG in slabe dneve zdržala z jemanjem Dominorja, Persena, konopljine smole. Največ tesnob sem čutila pred in po menstruaciji. Kar vpila bi po stanovanju. Vzela sem Dominor in se umaknila v posteljo se umirila in poskušala zaspati. Psihijatrinja je na kontrolnih enkrat na mesec za 1 minuti rekla da 25 MG je tako kot nič in da bi bilo vseeno če nebi vzela nič. In sem se upogumila in postopoma se to opustila. Vmes sem spremenila prehrano, začela sem hoditi v naravo, na bioresonanco ter na psihoterapijo k Doris Adamcic v Lj. Izvajam dihalne vaje k psihoterapevtki pa ne hodim več saj je predrago. Upam da si bom lahko se kdaj privoščila terapijo za enkrat pa finančno ne gre. Zapravila sem za ogromno vitaminov omega 3, magnezij, b12 bahove kapljice, folno kislino. Lahko rečem da sem bila pol leta super brez kakršnih koli simptomov. V glavo končno bistra. Vse do dneva ko je bilo delo od doma zaradi korone ukinjeno in začela sem z službo v Ljubljani- 2 uri vožnje na dan. Začelo se je z pekočo nogo, zelo zelo pekočo. Mažem jo z voltarenom, vzamem proti bolečinam zdravilo in ne pomaga nič. Ker me je to obremenjevali sem začutila da se pekoč občutek pojavi tudi na rokah, glavi in to je psiha. Postanem žalostna, jokam in podira se mi moj trud na poti do ozdravitve. Nenehno razmišljam o tem ali potrpim in počakam da mine ali občasno vzamem pomirjevalo, ki ga do sedaj se nisem nikoli ali naj grem nazaj na adje in poleg tega dobim se druga slaba počutja. V stiski sem en teden že jemala nazaj Asentro dokler nisem našla te spletne strani ki me je potolažila in dala voljo za naprej. Najtežje mi HE kako bom zdržala v službi saj opažam da imam veliko tremo in se tresem. Borila se bom naprej čeprav bi včasih raje umrla a ko pogledam svoja sinova imam moči za premikanje gora. Veliko knjig je že napisanih in tudi jaz sem jo danes na pol napisala. Srečno vsem mojim podobnim. Petraa

[Sasy]

Pozdravljena Petraa,

nisi sama s tem počutjem. Tudi moja zgodba je podobna v marsičem. Enak postopek, pa simptomi in vse kar gre zraven. Tudi jaz sem jemala Asentro, se zredila... no, ni mi preveč pomagala. Počutje je bilo kot pri tebi. Tudi meni je šlo na 25mg še najbolje. Na 100mg so se začeli preskoki srca in ekstrasistole, tako, da sem potem zmanjševala nazaj do 25mg. Kasneje sem zamenjala za Zoloft, ista zgodba. Danes vem, da pri sebi nisem kaj preveč spremenila in to so moji rezultati. Še vedno se ženem preveč, vse mora bit pošlihtano in povsod moram imet prste zraven. Skratka perfekcionist. Imam tri najstnike, dva v srednji in eno v osnovni šoli. Skoz jih bodrim, tolažim sem kanta za vse in od vseh. Do nedavnega sem tudi jaz imela probleme s taščo pa še z mojimi starši. Zdravniki gor, dol, za vse sama. Vse sem pošlihtala in vse laufa vsem, samo jaz sem se sesula. Sploh me ni, ne obstajam.
Kolikor te jaz vidim in čutim, si močno preobremenjena. Poskusi se odklopiti od vseh in vsega. Drugače si na poti totalne adrenalne izgorelosti. Potem te čaka leta popravljanja napak in s seboj se boš ukvarjala vse za naprej in za nazaj. Hodi na skupinsko psihoterapijo, so tudi brezplačne, v naravo, poj, objemaj drevesa, kriči če te prime. Vse pomaga verjemi. Zdravnik naj ti da dopust in te usmeri na kakšno delavnico o soočanju s stresom in tesnobo. Tudi jaz sem trenutno spet v fazi izbruha ankse in panike. Sproži mi jih stres in neizrečena jeza in čustva do svoje družine, ki zna samo jemat, od njih ni nič.
Veliko si že delala na sebi. Vidim, da si borka. Verjemi, da bo boljše ampak šele, ko se boš postavila zase, za otroke ki ti veliko pomenijo in ti dajejo moč.

Lp.
Sasy

[Petraa]

Hvala Sasy za tvoj odziv. Težko je v enem spisu napisat vse podrobnosti, ki so se že prej nabrale skozi življenje in se nabira dokler ni več prostora in se telo upre. Jaz sem nekaj malega naredila pri sebi kaj dosti pa tudi ne ker je težko spremenit zivljenje ki ga imamo iz dneva v dan. Tudi drugi se okrog nas ne spremenijo pa vidijo da imamo težave in včasih težko shajamo. Jaz sem vse ki so me izčrpavali prekinila stike imam jih samo toliko kot je treba in nič več. Vidim da nisi vreden nič samo vsi te izkoriščajo. Jaz čakam da otroka se malo odrasteta da bom lahko šla na sprehod, sedet kam na klopco ne rabim veliko. Jaz mislim da sem adrenalno že izgorela in se pobiram. Sedaj bo začelo tečt 5 leto in se ne pridem k sebi. Vsi so pametni okrog mene in dajejo nasvete razumet pa nihče ne zna. Vsak je bolj bogi okrog mene pa če ga samo zob boli. To je grda bolezen. Je pa res da sem rada urejena in vsak reče o super izgledas. Ja hvala tudi lepa jabolka je v sredini gnila. Sej če funkcioniram se uredim ampak ne v namazano opico. V smislu da se oblečem v svojem stilu in nadenem ogrlico ki jih sama naredim to je pa tut vse. Pride pa dan ko se tut tuširati nebi šla in bi samo spala. Tega pa nihče ne ve se moj mož ne ko je veliko odsoten. Včasih si rečem vse bom nagnala v tri krasne samo enkrat se živi zato se pa ženske ločijo in uživajo svoje zivljenje. Potem pa ko sem bolje spet drugace razmišljam. Res da mi manjka včasih toplina in razumevanje ampak eni nimajo ne otrok in potem je se slabše. Tut otroci ti na momente dajo izjemno srečo in zadovoljstvo in zopet si srečen in greš lažje naprej. Sej vsi imamo vzpone in padce nihče ni popol. Mi pa ni vseeno ko eni pijejo, kadijo, žurajo in hodijo po svet jaz pa ne upam nikamor da nebi kje doživela tesnobo in slabo počutje. Potem pa je treba razlagat kaj ti je. Za skupinsko psihoterapijo se nisem nikjer zasledila bi šla samo ne vem kam. Pa strah me je da nebi srečala koga poznanega. Vsak ti privošči samo slabo da bi ti pa kdo kaj pomagal pa ni nikogar. Vsak se raje umakne težavam tako je večina naravnanih. Vzameš kdaj pomirjevalo ko te matra? S čim si pomagaš? Jaz z dominorjem ali persenom druga nimam. Lep vecer

[Sasy]

Ja Petraa, kot bi brala svojo zgodbo pa tudi custva in razočaranje. Glede na vse nič čudnega, da je prišlo do izgorelosti. Jaz sem trenutno kar precej v anksi. Tudi jaz si pomagam predvsem s peusmerjanjem pozornosti in pa kakšen dominor. Doma imam tudi helex še iz prejšnje epizode ampak se ga otepam z vsemi štirimi. Razumem te kako se počutiš, tudi mene so izkoristili dokler je šlo, sedaj na dnevnem redu poslušam da sem invalid, nič ni od mene in naj grem nazaj k staršem ker so me oni uničili. Čeprav ni tako. Naredim vse, pomagam v firmi, sem zdravnica, odvetnica, davčna svetovalka... ni da ni. Vse moram stresti iz rokava, na vse imet odgovor, nasvet. Sita sem tega. Naveličana. Vem, da si moram vzet čas zase ampak sem tako izčrpana, da niti tega ne morem več. Vsako minuto izkoristim za spanje namesto, da bi šla ven na kolo, sprehod. Tudi jaz izgledam dobro. Pravzaprav mi nič ne manjka. Noter sem pa čustvena razvalina.
Jaz sem hodila na skupinsko in individualno terapijo v Ljubljani k Nevenki Breznik. Drugače pa malo pobrskaj po netu.

Lp.
Sasy

[Petraa]

Pridejo dnevi ko smo in bomo bolje. Jaz si rečem le pocakajte ko so pametni in ni razumevanja boste že prišli v situacijo ko nas bodo potreboval. Jim bom pa s fefaronom rit namazala haha Mal heca.Vsi smo danes do jutri. Vsi bodo slej ko prej bolni tako ali drugace. Če imate na dnevnem redu da si invalid jim povej ja sem in ko si uredim invalidski penzion bom začela uživat in okrog hodit vi bote pa se crkval ko boste do smrt hodil v službo potem vas bom pa od daleč gledala. Žalostno da doma nimaš podpore zato pa imas anksioznost. Bila sem na predavanju od Željka Čurica ki je povedal da pot za ozdravitev je počitek, užitek da delaš nekaj v čem uživajta in tretje sreča. Če teh treh ne združiš se ne izvlečeš. Možje in cela družina bi morala IT z nami na terapijo da jim strokovnjaki razložijo kako je treba delat z nami in da potrebujemo same lepe srečne stvari. Jaz bi si na tvojem mestu vzela bolniško. Dobro se naspi potem pa za 4 ure delat in tako da boš ko boš sama boš dihala, šla na sprehod in lepo počasi. Jaz tut rečem če ne bo slo bom šla pa v bolniško čeprav ne vem če jo bom dobila. Vedno sem se sama vozila in hodila po polju in tam so se hujši vsi smrdijo po alkoholu in zadrogirani in imam prav uničen dan. Sedaj že dolgo nisem šla. Grem pa ta teden da mi dajo helex ali kaj podobnega zato da ko imam hujši napad da lahko kaj vzamem. To je 2x na mesec drugace bom pa zdržala. Iz kje pa si? Imas prijateljico oz koga ki ti stoji ob strani. Meni starši zelo stojijo ob strani in mi pomagajo da občasno popazijo otroke. Sestra me tudi velikokrat poklice in me objame ko se vidimo. Mož je tudi razumljiv je pa sigurno tut razočaran nad menoj. Ampak če nebi delal po cele dneve bi tudi bilo danes kaj drugace. Bodi močna in ne saj se.