Kako ziveti z travmo

[UrskaP]

Zivjo,

ne vem zakaj sem se odlocila napisati kaj me muci, mogoce upam, da bi dobila kaksen nov dober nasvet, idejo, karkoli,  da bi lazje sla skozi zivljenje.
Najhujse je sicer mimo. Zdaj bo kmalu dve leti od tega. Zadnje leto sem se kar pobrala,  zivim nekaksno dokaj ok zivljenje,  to zame pomeni, da grem velikokrat v naravo z psi, izvajam jogo, meditiram, imam nekaj kolegic, ki jim zaupam, delam priloznostno pisem clanke in ko imam dobre dneve se dosti smejim, takrat sem celo nekako srecna. Pijem vitamine, jem zdravo, za pomiritev trenutno preizkusam  ashwagando.
Ampak pridejo temacni dnevi, ponavadi en teden pred menstr. ciklusom.
Taki dnevi zgledajo takole: jocem, spominjam se in podozivljam dogodke, ki so mi prakticno vzeli 6 let zivljenja. Vrtim si ta horor film v glavi, stiska me v prsih, tezko diham, bojim se ljudi, bojim se da sem morda komu kaj zaupala in me bo ta clovek izdal? Ne grem ven, vse mi gre na zivce, ne oglasam se na tel., sprasujem se, ce so mi kolegice zares kolegice, ce jim lahko zaupam, ce sploh lahko komu zaupam. Sovrazim nekatere ljudi, ki so mi zares obrnili hrbet ko sem jih nekoc prosila za pomoc, sovrazim lastne starse, ker mi niso prisluhnili ampak me poslali na psihijatrijo, ko me je nek manijak spolno zlorabil in nato zelel zadusiti na sreco sem uspela nekako mu zbezati. Ce bi vedela takrat  za posledice in reakcije ljudi na vse to, mu nebi. Sla sem sama na psihijatrijo druge izbire nisem imela. Nisem videla takrat drugega izhoda. ker mi starsi kao  ne znajo pomagati. Ni se jim dalo, briga jih. Nasilje se dogaja in je nekaj vsakdanjega podobno kot nezvestoba recimo. . ..v nasi druzini se o custvih ne govori in se jih ne izkazuje, solze niso dovoljene. Za njih sem vedno bila jaz kriva in vecx kaznovana se danes ne razumem zakaj tocno. Mogoce ker sem kdaj zajokala. To je znak slabosti in sibkih ljudi. Tudi ok zdaj zivim na svojem stran od njih kul.
Obiskovala sem razne psihoterapije, jemala en kup zdravil, zredila sem se takrat 25kg stranski ucinki zdravil, prespala vecino dneva, zivela iz dneva v dan glih toliko da obstajam. Doma z njimi. V svoji sobi. 3 leta.

Kako naj si pomagam? Nimam vec idej ljudem ne govorim tega kar sem tukaj napisala. Ne zmorem vec
Poslusati zgrazanja, obtozb, nekateri se takih zgodb tudi ustrasijo.
Ne zmorem vec podozivljati tega na terapijah.
Ali da grem naprej kot do sedaj naj se naucim se kaksnih tehnik sproscanja, karkoli, da bi taksne dneve lazje prebrodila? Verjamem, da bo s casom manj bolelo. Do takrat pa potrebujem pomoc.
Hvala ce je kdo prebral in Lp

[Aslan]

UrskaP pozdravljena na našem forumu.
Za teboj je velik travmatski dogodek ... in nažalost tudi zelo nesupportivni odziv okolice.
Moje iskreno sočutje.

Nasilje se dogaja in je nekaj vsakdanjega podobno kot nezvestoba recimo. . ..v nasi druzini se o custvih ne govori in se jih ne izkazuje, solze niso dovoljene. Za njih sem vedno bila jaz kriva in vecx kaznovana se danes ne razumem zakaj tocno. Mogoce ker sem kdaj zajokala. To je znak slabosti in sibkih ljudi. Tudi ok zdaj zivim na svojem stran od njih kul.

Sami nezdravi vzorci ... in vsa krivda vedno na tebi kajne.
Fajn je da si se uspela odseliti od njih, da nisi v toksičnem okolju, kjer ni razumevanja.

Obiskovala sem razne psihoterapije, jemala en kup zdravil, zredila sem se takrat 25kg stranski ucinki zdravil, prespala vecino dneva, zivela iz dneva v dan glih toliko da obstajam. Doma z njimi. V svoji sobi. 3 leta.

Si hodila na psihoterapije posebej, individualno samoplačniško ali le v okviru bolnišničnega zdravljenja?

Psihoterapija travme traja nekaj časa in je pravzaprav edina pot, ki jo poznam, da ti jo priporočim.
Ne gre toliko za podoživljanje stiske (zgodbe), kot za razrešitev "zamrznjenega" dela v tebi, ki povzroča travmo. Travma namreč ni to kar se mi je zgodilo - temveč to KAKO se je telo na dogodek odzvalo (boj,beg, freeze). Telo takrat vklopi preživetvene mehanizme in nato se vsakič znova sprožajo ob določenih sprožilcih (triggerjih). Fleshbacki ipd ... strahovi ...

jemala en kup zdravil, zredila sem se takrat 25kg stranski ucinki zdravil, prespala vecino dneva, zivela iz dneva v dan glih toliko da obstajam. Doma z njimi. V svoji sobi. 3 leta.

Verjetno si imela zelo močna zdravila ali kombinacijo le teh?
Tudi ko si v terapiji doza ne sme bit premočna, da lahko čutiš feelinge, da se da delat ...

Ali da grem naprej kot do sedaj naj se naucim se kaksnih tehnik sproscanja, karkoli, da bi taksne dneve lazje prebrodila? Verjamem, da bo s casom manj bolelo. Do takrat pa potrebujem pomoc.

Sproščanje pomaga umirjati telo tu in zdaj ...
Travma se s tem ne more razrešiti ... zato je psihoterapija pravi naslov.

Lahko pa delaš tudi sama na tem, da si sočutna do sebe, do svojih čustvenih ran ... da si dovoliš čutiti čustva, da znaš drugim postaviti meje a hkrati, da jih upaš spustiti blizu, ker ljudje potrebujemo človeško toplino, človeški odnos. Praviš, da greš s psi v naravo ...res ja naši psi so tudi terapevtske duše ... bližino dajo, toplino, brezpogojno sprejemanje ...

 

[Ribica]

Lahko samo napišem, da sočustvujem in te podpiram, da ti pokažem, da se odzivam na tvoje pismo, da nisi sama.... Ker imaš res težko zgodbo za sabo in Aslan ti je tako lepo odgovorila.

Ali še vedno jemlješ kakšna zdravila?

Ja, s psihoterapijo je tako, da v nekem trenutku lahko postaneš utrujen tudi od tega, poznam ta občutek. Ne da se ti več, spet odpirati teh bolečin. A po drugi strani druge poti ni, kot da to predelaš in pustiš za sabo. Govorim tudi iz lastnih izkušenj.
Zelo je pomembno, h komu hodiš na terapije.
Kaj pa kakšna podporna skupina, ali si s tem že poskusila? Sicer je trenutno to zaradi epidemije malo težje, a tudi ta način lahko zelo pomaga nazaj stkati zaupanje v ljudi. Med "svojimi", ki razumejo občutke in stiske in padce, se je veliko lažje pobirati. Tudi to poznam iz lastnih izkušenj.
Držim pesti zate.
Ribica