Malo zgubljen "Živjo!"

[ŽalostnaBreza]

Hojla vsem!
Sem nova tukaj, ne vem kje točno začet, ker je vse preveč nakopičenega in ratam utrujena že samo da pomislim, da bi vse napisala. 
Ampak bom opisala kaj me trenutno najbolj mori. Že dolgo dolgo mi je precej težko, veliko gre narobe in dostikrat sem že izrekla "Jst ne morem več!" Ampak zdej nekaj časa že pa opažam nek drugačen občutek. Na primer sem nekje kjer vem, da naj bi uživala, pa je kot ne bi bla tam. Počutim se kot da sem za steklom in opazujem svet okol sebe, kokr da sem izven svojga telesa. Počutim se čist tujo in odtujeno od sebe in sveta. Konstantno tudi "zoneam out" in čeprav sem, me ni. Kot da bi kar zginla. Odplavam. Ko se z nekom pogovarjam, ful težko ostanem v pogovoru, fokus zgine. Tudi nekaterih stvari ne čutim, se počutim otopelo. Edin kar je velik prisotno je žalost in jeza. Jokam lahko pa vsak dan. Opazila sem tud, da mam luknje v spominu, eni dogodki in kraji iz preteklosti kar manjkajo. In pa na primer to, da se zelo hitro razjezim in to ne malo, ampak me popade prav bes, tud zaradi čist mali nepomembnih stvari.
V glavnem, sovražim te občutke, ker se res počutim kot da me sploh ni. Nevzdržno mi je to. 

Bom hvaležna za vsako izkušnjo in besedo. 

[Aslan]

ŽalostnaBreza toplo pozdravljena med nami na forumu.

Že dolgo dolgo mi je precej težko, veliko gre narobe in dostikrat sem že izrekla "Jst ne morem več!"

Moje sočutje ... velikokrat gre za to, da ne zmoremo več čutiti kar čutimo, da postaja za nas preveč.

Na primer sem nekje kjer vem, da naj bi uživala, pa je kot ne bi bla tam. Počutim se kot da sem za steklom in opazujem svet okol sebe, kokr da sem izven svojga telesa. Počutim se čist tujo in odtujeno od sebe in sveta.

Temu rečemo DISOCIACIJA. To je pravzaprav obrambni način pred občutki ... kot da me ni tam. Pogosto je posledica travmatskih izkušenj iz otroštva, ko je bilo lahko tako težko, da se je otrok odločil odklopiti sebe - namen tega odklopa je " ne čuti" - zato da lahko preživi stiske, ki so zanj prevelik zalogaj. Lahko pa je tudi posledica travmatskih izkušenj kadarkoli na poti življenja.

Edin kar je velik prisotno je žalost in jeza. Jokam lahko pa vsak dan.

Morda se srečuješ z veliko nakopičene žalosti in/ali jeze. Včasih lahko tlačimo eno čustvo (npr.jeza), zelo zelo pa izražamo drugo (nadomestno) čustvo, ki je družbeno morda zate bolj sprejemljivo (npr. žalost).

In pa na primer to, da se zelo hitro razjezim in to ne malo, ampak me popade prav bes, tud zaradi čist mali nepomembnih stvari.

Skoraj z gotovostjo bi lahko rekla, da je veliko potlačene jeze v tebi.
Vsaka "tudi malenkost" lahko v tebi prebudi val potlačene jeze. Ta potlačena jeza ni jeza "tu in zdaj" vezana na sedanji tekoči dogodek, temveč je jeza od dolgo nazaj... kot jez, ki se podre in vsa voda nekontrolirano poplavi okolico ...

V glavnem, sovražim te občutke, ker se res počutim kot da me sploh ni. Nevzdržno mi je to

Težko je, vem. Moje res globoko sočutje do stiske, ki jo doživljaš.
Pot iz tega je v psihoterapiji (to ni enako kot obisk psihiatra), v rednih strokovnih pogovorih, kjer raziskuješ sebe. Jaz temu rečem samospoznavanje ... ko raziščemo svoje vzorce mišljenja, čustvovanja in vedenja.
Najti je potrebno nazaj "SEBE" in si dovoliti priti v stik z čustvi na ustrezen način. Sedaj imaš namreč ali preplavljenost s čustvi (bes, pogosti jok) ali pa odklop čustev (disociacija).

Proces psihoterapije je tek na dolge proge. Postopoma spoznavaš sebe. V našem sistemu zdravstva je večinoma na žalost samoplačniška in zato marsikomu težko dostopna. Tisti, ki pa se odločijo za to pot zagotovo vidijo spremembe v samem sebi in posledično začno bolj pogumno in zadovoljujoče živeti "sebe".

Če pride do faze, ko življenje ni več kakovostno, ko se pojavijo samomorilne misli ipd... je na mestu obisk zdravnika psihiatra. Le ta postavi diagnozo in največkrat predpiše antidepresive. Zdravila sama po sebi tebe ne morejo spremeniti, lahko pa so uporabna bergla na poti do bolj zadovoljujočega življenja.

Prisrčen pozdrav
 

[ŽalostnaBreza]

Hvala za toplo dobrodošlico Aslan!

ja res je, prav ne zmorem več, ne morem se več tko počutit. Ampak temu se ne da ubežat in potem trpim.
In zadnje čase se mi ta disociacija dogaja res pogosto, skoraj konstantno sem v tem stanju, tud doma ko gledam tv. Velikokrat vmes ugotovim, da sploh ne vem kaj gledam, knjig sploh ne morem več brat, ker nimam fokusa. Verjetno je to zato, ker se že zadnjih 10 let najmanj kar naprej dogajajo slabe stvari in so obdobja, ko je vse ok res kratka.

Razmišljam da bi šla na psihoterapijo ja, ampak ko pomislim da bi mogla vse to razložit nekomu, ratam kar utrujena in tud skoz čas sem postavla en zid okol sebe in nočem bit tok ranljiva pred nekom, mi je dosti lažje pisat o tem. Pa da ne omenjam, da nimam sredstev, da bi redno hodila.

[Aslan]

Razmišljam da bi šla na psihoterapijo ja, ampak ko pomislim da bi mogla vse to razložit nekomu, ratam kar utrujena in tud skoz čas sem postavla en zid okol sebe in nočem bit tok ranljiva pred nekom, mi je dosti lažje pisat o tem. Pa da ne omenjam, da nimam sredstev, da bi redno hodila.

Ljudje si pogosto predstavljajo, da morajo VSO življenjsko zgodbo razložiti, vse travme.
Ni čisto tako... psihoterapija je nežen proces, terapevt je uglašen na tvoje potrebe (vsaj tako naj bi bilo).
Če rečeš, da ne zmoreš odpirat vseh ran, se dela s tem, kar je tu in zdaj ... z občutkom kako si ti sedaj, prav tam, na terapiji ... kaj čutiš ... učiš se nazaj zaznavati SEBE, svoje občutke ...
Vsak klient je svet zase ... nista 2 terapiji enaki ...  kot otrok, vsak otrok je svet zase.

Nažalost je psihoterapija samoplačniška in zato ni dosegljiva vsakomur.
Prav tako je žalostno, da nimamo zakona, ki ureja to področje in se vsak lahko razglasi za terapevta.
Se pa vseeno najde tudi ugodnejša cena in lahko imaš dogovor za 2x mesečno naprimer.
Vlaganje vase se nenazadnje najbolj splača, saj sebe opolnomočiš, da lažje živiš.

Lahko pa nam tule tudi kaj, skozi pisanje, podeliš in mislim, da se bo vedno našel kak sogovornik.

Prijazen pozdrav 

[Tačkica]

Breza.. a si v službi ? Študentka ? .. Imaš kakšno dobro prijateljico ? Če ja, povej ji vse to, daj iz sebe.. poišči si neko pozitivno osebo.. ki te bo poslušala.. Drugače pa, pojdi ven, v naravo.. to res zdravi..

Drugače pa... piši tukaj gor..

[ŽalostnaBreza]

Razmišljam da bi šla na psihoterapijo ja, ampak ko pomislim da bi mogla vse to razložit nekomu, ratam kar utrujena in tud skoz čas sem postavla en zid okol sebe in nočem bit tok ranljiva pred nekom, mi je dosti lažje pisat o tem. Pa da ne omenjam, da nimam sredstev, da bi redno hodila.

Ljudje si pogosto predstavljajo, da morajo VSO življenjsko zgodbo razložiti, vse travme.
Ni čisto tako... psihoterapija je nežen proces, terapevt je uglašen na tvoje potrebe (vsaj tako naj bi bilo).
Če rečeš, da ne zmoreš odpirat vseh ran, se dela s tem, kar je tu in zdaj ... z občutkom kako si ti sedaj, prav tam, na terapiji ... kaj čutiš ... učiš se nazaj zaznavati SEBE, svoje občutke ...
Vsak klient je svet zase ... nista 2 terapiji enaki ...  kot otrok, vsak otrok je svet zase.

Nažalost je psihoterapija samoplačniška in zato ni dosegljiva vsakomur.
Prav tako je žalostno, da nimamo zakona, ki ureja to področje in se vsak lahko razglasi za terapevta.
Se pa vseeno najde tudi ugodnejša cena in lahko imaš dogovor za 2x mesečno naprimer.
Vlaganje vase se nenazadnje najbolj splača, saj sebe opolnomočiš, da lažje živiš.

Lahko pa nam tule tudi kaj, skozi pisanje, podeliš in mislim, da se bo vedno našel kak sogovornik.

Prijazen pozdrav 

Hvala Aslan!

[ŽalostnaBreza]

Breza.. a si v službi ? Študentka ? .. Imaš kakšno dobro prijateljico ? Če ja, povej ji vse to, daj iz sebe.. poišči si neko pozitivno osebo.. ki te bo poslušala.. Drugače pa, pojdi ven, v naravo.. to res zdravi..

Drugače pa... piši tukaj gor..

Imam mini s.p., delno pa nekje delam ja. Imam sicer eno prijateljico, s katero se lahko o takih stvareh pogovarjava, sva si precej podobni, ampak se skoraj nikoli ne vidiva, ker živiva tko narazen in ma vsaka svoj ritem. Prijateljice s katero bi se večkrat dobili in bi se počutila, da ji lahko o vsem tem govorim, pa nimam. Imam partnerja, ki mi da vedno vedeti, da mu lahko vse povem in se je pripravljen pogovarjati, ampak on ni imel nikoli takih občutkov, je zelo pozitivno naravnan in ga težko kaj tko spravi v stres kot mene in imam potem občutek, da me ne razume. Jaz sem oseba, ki zelo čuti, sem totalni empat in sem zlo čustvena, on pa ni tak. In imam potem vedno občutek, da če bom preveč "jamrala", mu bom šla na živce. Čeprav mi je že večkrat povedal, da ni tako. 

[podgurc36]

Imam partnerja, ki mi da vedno vedeti, da mu lahko vse povem in se je pripravljen pogovarjati, ampak on ni imel nikoli takih občutkov, je zelo pozitivno naravnan in ga težko kaj tko spravi v stres kot mene in imam potem občutek, da me ne razume. Jaz sem oseba, ki zelo čuti, sem totalni empat in sem zlo čustvena, on pa ni tak. In imam potem vedno občutek, da če bom preveč "jamrala", mu bom šla na živce. Čeprav mi je že večkrat povedal, da ni tako. 

Luksuz (partner), kot ga nima veliko ljudi... Smatraj se srečnico.

[Tačkica]

bravo za takega partnerja, ampak priporočam nekoga "drugega" .. da mu izliješ vse te probleme

drži se... mogoče poiščeš kakšno terapijo ... greš v kakšno skupino, mogoče "športno"  pa najdeš tam tudi kakšnega pozitivca ..

samo moje mnenje

[ŽalostnaBreza]

Res imam srečo in sem zelo hvaležna za takega partnerja. Ampak me pa težko razume, ker nima takih občutkov in izkušenj.

Jaz res več ne vem kako normalno živet in ne bit konstantno v nekem krču, ker kot sem rekla, že leta in leta se kar naprej dogajajo neke slabe stvari, šoki, stres...Dostkrat se vprašam, če sem/smo kaj prekleti, pa če se še tko čudno sliš.  Težko se veselim prihodnosti in težko delam neke večje plane za svojo prihodnost. In seveda imam po vsem tem vedno več nekih strahov in stvari, ki mi sprožijo občutek panike. Ko mi zazvoni telefon, me vedno stisne v želodcu.

[Tačkica]

glej, glede na to, da ne želiš obremenjevati partnerja (te čisto razumem) .. , da nimaš koga drugega, ki bi mu potožila, si najdi plačljivega psihoterapevta .. pa magari za 2x .. "izpljuni" svoje probleme

Kar se pa partnerja tiče.. zgleda da te še "preveč" razume.. Včasih to tudi ni dobro in rabiš kakšno  .. Vem, najhuje je, ko se smilimo sami sebi 

Kaj pa drugače narediš za sebe ? Ali kaj "športiraš".. kolesariš, hodiš ... recimo več kot 1/2 urce na dan ? kaj pa odnosi z domačimi ?

[ŽalostnaBreza]

glej, glede na to, da ne želiš obremenjevati partnerja (te čisto razumem) .. , da nimaš koga drugega, ki bi mu potožila, si najdi plačljivega psihoterapevta .. pa magari za 2x .. "izpljuni" svoje probleme

Kar se pa partnerja tiče.. zgleda da te še "preveč" razume.. Včasih to tudi ni dobro in rabiš kakšno  .. Vem, najhuje je, ko se smilimo sami sebi 

Kaj pa drugače narediš za sebe ? Ali kaj "športiraš".. kolesariš, hodiš ... recimo več kot 1/2 urce na dan ? kaj pa odnosi z domačimi ?

Hm, mogoče sem na čuden način predstavila najino dinamiko al kaj, ker vidim, da je izpadlo drugače kot je. 
Moj partner je izredno direkten, vedno pove po resnici, direkt tako kot je. Kar zna bit težko slišat kdaj, ampak daleč od tega, da mi pusti, da se smilim sama sebi, on me vedno spodbuja k temu, da se izkopljem ven, da delam na sebi, da rastem in grem preko stvari, tud če so težke. Ampak mi pa tudi da prostor, če še nisem čist pripravljena in vedno lahko računam na njega.

Kar meni pomaga v trenutku je narava, tako da redno hodim v gozd, sploh kadar mi je hudo. Trudim se tudi, da bi spet meditirat začela. Ampak to so vse samo stvari, ki pomagajo za tist kratek čas, težave pa ostajajo. In to mene najbolj sesuva, da je kar naprej nek nov šok, nova težava, nov stres. Kar naprej, že leta in leta. Lih ko se sestavim mal nazaj, spet nekaj novga.

[ŽalostnaBreza]

Hojla!
Jaz se trudim še naprej, da počnem stvari, ki mi vsaj mal pomagajo, da skušam odmislit vse kar me matra...Ampak skoraj ni dneva, da ne bi nekaj šlo narobe in me vrglo spet v tiste panične občutke. In se reeees trudim, da se ne bi čist pustila temu strahu, ker jaz včasih nisem bla taka, da bi me skos blo strah, da se bi zgodil kaj groznega, sam ko se to kar naprej dogaja in kar naprej poslušaš slabe stvari, se ti to kar nekam v glavo naštima in te spremeni.  In filing mam, da me bo raztrgal narazen, ker se trudim živet svoj lajf in ostat "sane", planirat prihodnost...istočasno pa se mi zdi, da moram držat gor še eno drugo situacijo, ker sem opora nekomu drugemu in vse kar se dogaja tej osebi, se delno dogaja meni, ker sem jaz tista, kateri oseba vse pove in z mano deli bremena.
In ravno ta trenutek sem v službi, zraven pa nenormalno nervozna, ker gre spet vse narobe in ne morem nič pomagat, samo sekiram se lahko. Tkole res ne morem več funkcionirat.

[Aslan]

Jaz se trudim še naprej, da počnem stvari, ki mi vsaj mal pomagajo, da skušam odmislit vse kar me matra...

Draga ŽalostnaBreza žal prav to, ko skušaš odmisliti, pomeni da potlačiš...
da se izogibaš čutenju nečesa ... (lahko kako čustvo ki ti je težko...) in s tem anxa narašča ...
Naučiti se je potrebno problemu pogledat v oči in si dovoliti začutiti občuke vezane na to.
Naučiti se biti  z občutki in ne bežati pred njimi.
Pogosto je to zelo težko, saj se prebujajo sočasno s tekočimi tudi stare potlačene vsebine.

In se reeees trudim, da se ne bi čist pustila temu strahu,

Sprejeti strah ... nekaj ti tvoje telo želi povedati z njim.
Boj z njim te urudi, izčrpa ....
Zato se ga je treba naučiti sprejeti, čutiti, ozavestiti in pravilno umestiti v svojo zgodbo.
To je proces samospoznavanja, proces, ki ga lahko odkrivaš v psihoterapiji.

ker se trudim živet svoj lajf in ostat "sane", planirat prihodnost...istočasno pa se mi zdi, da moram držat gor še eno drugo situacijo,

Lepo si napisala "zdi se mi" ... predvidevam, da ni nujno, a da del tebe čuti, da mora...
Prvo je treba SEBE sestavit, pol si lahko drugemu opora.
Na letalu ob frki ... daš tudi prvo kisik sebi, nato otroku ...
Pomagati prvo sebi ni sebičnost - je odgovornost do sebe.

ker sem opora nekomu drugemu in vse kar se dogaja tej osebi, se delno dogaja meni, ker sem jaz tista, kateri oseba vse pove in z mano deli bremena.

Moje sočutje. Občutek imam , da si si zadala velik zalogaj bremena.
Prvo se je priporočljivo naučiti kje so tvoje meje, do kod so tvoji občutki in kje se začnejo občutki drugega.
Prav tako zgodbe ... lahko si emaptična do sočloveka a ni treba zato tebi trpeti za njegove tegobe.
S tem mu niti nisi v pomoč, počasi toneta oba.
Biti dobra podpora nekomu pomeni, da mu pomagamo skozi viharje čustev (brez da nas odnese),
pomagamo mu prebuditi njegove lastne vire moči ... in treba ga je znati ustaviti, ko se zacikla v vedno ena in ista premlevanjih zgodb.

In ravno ta trenutek sem v službi, zraven pa nenormalno nervozna, ker gre spet vse narobe in ne morem nič pomagat, samo sekiram se lahko. Tkole res ne morem več funkcionirat.

Sikiranje kaj pomaga?
Verjetno NE. ...
Sprejmi do kod lahko pomagaš in kje več ne moreš.
Sprejmi, da je lahko nekomu čustveno zelo težko, brez da ti osebno vse to nosiš s seboj.

Morda potrebuješ malo časa za sebe ... da se ti sebe umiriš.
S tem boš bolj v stisku s seboj ...

Sočuten objem ti pošiljam
 

[ŽalostnaBreza]

Jaz se trudim še naprej, da počnem stvari, ki mi vsaj mal pomagajo, da skušam odmislit vse kar me matra...

Draga ŽalostnaBreza žal prav to, ko skušaš odmisliti, pomeni da potlačiš...
da se izogibaš čutenju nečesa ... (lahko kako čustvo ki ti je težko...) in s tem anxa narašča ...
Naučiti se je potrebno problemu pogledat v oči in si dovoliti začutiti občuke vezane na to.
Naučiti se biti  z občutki in ne bežati pred njimi.
Pogosto je to zelo težko, saj se prebujajo sočasno s tekočimi tudi stare potlačene vsebine.

- Ja, to pa zato, ker vse tok močno čutim in vem, da če se čist pustim tem občutkom, me bojo pogoltnil in se bom utopila v njih. In če hočem sploh funkcionirat v vsakodnevnem življenju, se moram nekak borit. Drugače bom ostala v postli in ne bom več vstala.
Me pa zanima kaj nardit, ko imaš v sebi recimo tok napetosti in jeze, da čutiš kot da morš sam kričat? Ker kričat ne morem, tud če me daš v eno sobo kjer sem sama, ne morem. Je kak recept za to, kako iz sebe dat?

In se reeees trudim, da se ne bi čist pustila temu strahu,

Sprejeti strah ... nekaj ti tvoje telo želi povedati z njim.
Boj z njim te urudi, izčrpa ....
Zato se ga je treba naučiti sprejeti, čutiti, ozavestiti in pravilno umestiti v svojo zgodbo.
To je proces samospoznavanja, proces, ki ga lahko odkrivaš v psihoterapiji.

ker se trudim živet svoj lajf in ostat "sane", planirat prihodnost...istočasno pa se mi zdi, da moram držat gor še eno drugo situacijo,

Lepo si napisala "zdi se mi" ... predvidevam, da ni nujno, a da del tebe čuti, da mora...
Prvo je treba SEBE sestavit, pol si lahko drugemu opora.
Na letalu ob frki ... daš tudi prvo kisik sebi, nato otroku ...
Pomagati prvo sebi ni sebičnost - je odgovornost do sebe.

ker sem opora nekomu drugemu in vse kar se dogaja tej osebi, se delno dogaja meni, ker sem jaz tista, kateri oseba vse pove in z mano deli bremena.

Moje sočutje. Občutek imam , da si si zadala velik zalogaj bremena.
Prvo se je priporočljivo naučiti kje so tvoje meje, do kod so tvoji občutki in kje se začnejo občutki drugega.
Prav tako zgodbe ... lahko si emaptična do sočloveka a ni treba zato tebi trpeti za njegove tegobe.
S tem mu niti nisi v pomoč, počasi toneta oba.
Biti dobra podpora nekomu pomeni, da mu pomagamo skozi viharje čustev (brez da nas odnese),
pomagamo mu prebuditi njegove lastne vire moči ... in treba ga je znati ustaviti, ko se zacikla v vedno ena in ista premlevanjih zgodb.

- Tukaj mam velik težav ja. Ta oseba ima bolj ko ne samo mene. In je v zelo ranljivem stanju, potrebuje me. In vem pri sebi, da ne bi smela imeti slabe vesti, če kdaj sebe dan na prvo mesto, pa jo mam vseeno. In še ko sprejmem odločitev zase, se potem žrem v sebi in se počutim sebično. In imam tud kar naprej občutek (okolica in ljudje okol mene mi dajejo tak občutek), da jaz tukaj nisem pomembna. Nikoli noben mene ne vpraša kako sem in kako zmorem, je kar pričakovano da imam moči neskončno.

In ravno ta trenutek sem v službi, zraven pa nenormalno nervozna, ker gre spet vse narobe in ne morem nič pomagat, samo sekiram se lahko. Tkole res ne morem več funkcionirat.

Sikiranje kaj pomaga?
Verjetno NE. ...
Sprejmi do kod lahko pomagaš in kje več ne moreš.
Sprejmi, da je lahko nekomu čustveno zelo težko, brez da ti osebno vse to nosiš s seboj.

Morda potrebuješ malo časa za sebe ... da se ti sebe umiriš.
S tem boš bolj v stisku s seboj ...

- No evo, je bil plan, da si vzamem par dni za totalen odklop, nekje drugje..pa je vse splaval po vodi.

Sočuten objem ti pošiljam
 

Hvala ti iz srca Aslan!

[Aslan]

- Ja, to pa zato, ker vse tok močno čutim in vem, da če se čist pustim tem občutkom, me bojo pogoltnil in se bom utopila v njih. In če hočem sploh funkcionirat v vsakodnevnem življenju, se moram nekak borit. Drugače bom ostala v postli in ne bom več vstala.
Me pa zanima kaj nardit, ko imaš v sebi recimo tok napetosti in jeze, da čutiš kot da morš sam kričat? Ker kričat ne morem, tud če me daš v eno sobo kjer sem sama, ne morem. Je kak recept za to, kako iz sebe dat?

Če čutiš, da želiš kričati - KRIČI!!!
Vsedi se v avto, se odpelji na neko polje in kriči ...
Ali pa poišči pesem, kjer lahko skozi to kričiš ... kakšen tak ritem ... besedilo ...
Zadržavenje te neizmerne energije v sebi je odlično gojišče za tesnobo.

- Tukaj mam velik težav ja. Ta oseba ima bolj ko ne samo mene. In je v zelo ranljivem stanju, potrebuje me. In vem pri sebi, da ne bi smela imeti slabe vesti, če kdaj sebe dan na prvo mesto, pa jo mam vseeno. In še ko sprejmem odločitev zase, se potem žrem v sebi in se počutim sebično. In imam tud kar naprej občutek (okolica in ljudje okol mene mi dajejo tak občutek), da jaz tukaj nisem pomembna. Nikoli noben mene ne vpraša kako sem in kako zmorem, je kar pričakovano da imam moči neskončno.

Tukaj si predstavljaj da imaš v sebi svojega notranjega otroka - tvoj real self - srčiko sebe, ki te spremlja že od rojstva. Ta otrok se je v otroštvu naučil "dati prednost drugim" ... in še kar to počne ...
In sedaj, ko si velika, odrasla je tvoja naloga, da znaš TI SAMA prvo poskrbeti zase (t.j. za svojega notranjega otroka) in nato za vse ostale. Pomisli če bi imela hčerkico --- bi si želela, da se razdaja vsem, da nase pozabi, da čuti krivdo ... če je odgovor NE - zakaj potem to delaš sama sebi?

Pomagamo drugim tako, da jih razumemo v njihovi stiski, smo sočutni ...
a korake naprej morajo delati oni sami. Mi lahko v njih samo prebudimo samozaupanje, pogum, voljo ... koraki pa so na njih. Osnovno vodilo pri pomoči ljudem je "naredi veliko ZA njih in NIČ NAMESTO NJIH". To velja tudi za ljudi z duševnimi težavami ... saj če mi dalamo namesto njih, jih oropamo izkušnje samostojnosti. Ne splezajo ven iz težav ... ne osamosvojijo se ... in čedalje bolj so odvisni od nas.

Biti pozorna na to koliko sebe lahko daš ... koliko lahko poslušaš težave drugih ...
koliko tega posrkaš vase ... ipd ...

- No evo, je bil plan, da si vzamem par dni za totalen odklop, nekje drugje..pa je vse splaval po vodi.

Morda bo v drugem poskusu bolje.
ne rabiš nujno odmik daleč stran, le samo sebe objemi in imej čas zase ...
lahko na klopci, ob gozdu ob reki ... preprosto ... samo MIR in TI sama seboj.