Začetek depresije

[YSTEK]

Pozdravljeni vsi skupaj!!!

Rabim vašo pomoč. Zanimajo me vaše izkušnje, kako ste prepoznali depresijo, anksiozno motnjo. Kdaj ste se odločili, da poiščete pomoč, na kakšen način ste jo poiskali, kaj vam je najbolje pomagalo, kdaj je bila tista prelomna točka, ko ste si rekli dovolj to ni samo slab dan ali slabo obdobje, potrebno je nekaj spremeniti. Na kakšen način ste prišli do spoznanja, da je nekaj resno narobe in ne gre samo za lenobo.

Sam sem v velikem precepu, ne znam si pojasniti notranji nemir, vznemirjenost, razdražljivost za vsako malenkost posledično zadirčnost. Kljub temu, da sem v odrasli dobi nimam pravzaprav nobenega zanimanja, nimam prijateljev, nimam punce, izogibam se ljudem (sovražim se pogovarjati), najraje sem sam med štirimi stenami  v svoji coni obdobja. Poraja  se mi vprašanje ali je vse to samo zaradi stresa, strahu, nezadovoljstva, nizke samozavesti. Ali je vse to samo lenoba, pasivnost in potrebujem eno brco v rit, ali pa so to težave, ki kažejo na kaj drugega.

Hvala za vaše mnenje.

[Aslan]

Ystek pozdravljen ... dobrodošel med nami.

Sam sem v velikem precepu, ne znam si pojasniti notranji nemir, vznemirjenost, razdražljivost za vsako malenkost posledično zadirčnost.

Ne glede na diagnozo ali ne so taka stanja naporna ... in je ok nekaj ukreniti, spremeniti.

Kljub temu, da sem v odrasli dobi nimam pravzaprav nobenega zanimanja, nimam prijateljev, nimam punce, izogibam se ljudem (sovražim se pogovarjati), najraje sem sam med štirimi stenami  v svoji coni obdobja.

Ta delček pa je tisti, kjer se klopčič težav zaplete ... Lahko gre za neizpolnjenost v življenju, za strahove biti blizu si v odnosih, kako zaupaš drugim  ipd ... Vzroki so po navadi "v otroštvu" v vzgoji, v naših zgodnjih izkušnjah in tudi v naši genetiki nekaj. Predvsem otroštvo, kaj sem ponotranjil, kaj si mislim o sebi in drugih ... kakšna sta moja starša (mirni, konfliktni, naporni odnosi, ljubeči odnosi..)

Poraja  se mi vprašanje ali je vse to samo zaradi stresa, strahu, nezadovoljstva, nizke samozavesti.

Če imam nizko samopodobo doživljam tudi več stresa v medsebojnih stikih ...
Če sem nezadovoljen prav tako - skoz premlevam slabe zadeve, se počutim žrtev, lahko tlačim jezo ... in vse to je stresno početi ...
Začaran krog, eno z drugim se prepleta.

Ali je vse to samo lenoba, pasivnost in potrebujem eno brco v rit, ali pa so to težave, ki kažejo na kaj drugega.

Glej takole na prvo žogo, na podatke, ki si jih zapisal, bi rekla, do so verjetno tvoji načini razmišljanja, čustvovanja in vedenja tisti, ki so te v to situacijo sedaj pripeljali. Ker na tej točki ni fajn, se pridružijo anxa, depra... Take motnje so povabilo v osebno rast, povabilo v spremembo - upgrade sebe.

Pomoč išči v psihoterpiji - večinoma (98%) je žal samoplačniška.
To so redni strokovni pogovori, ki ti pomagajo spoznavati sebe in svoje načine odzivanja na druge, na stres ipd ... Veliko je dela na tem kako ravnam s svojimi čustvi (tlačim jezo...sem žrtev v žalosti..me ne sme bit strah...), kako znam komunicirati, kako vidim konflikte ... Bolj ko spoznavam sebe, lažje vem kaj želim postati. Spremembe so trajne, vsi koraki pa tvoji ... terapevt je le ob tebi, s teboj ..kot support in svetilnik.

Pomoč psihiatra (zdravnik) išči takrat, ko te bi depresija/anxa toliko ohromila, da ne bi več mogel normalno živet. Takrat je na mestu tudi pomoč zdravil - antidepresivov. Ki niso čudežna tabletka in imajo v začetku kar nekaj stranskih učinkov. Zdravila "omilijo" neželeno telesno simptomatiko. Sreče pa ne morejo pričarati v tvoj lajf.

Vse dobro ti želim

[YSTEK]

Hvala za mnenje. Velik del moje osebnosti mirnost, zadržanost, zaprtost, nezanimanje za stvari, je še nekako sprejemljivo. Vendar ta notranja tesnoba, potrtost, jeza, razdražljivost niti ne vem kako naj jo imenujem en osovražen občutek, ki mi daje energijo, da bi se zvil v klobčič pokril z odejo in čakal, čakal, da mine vendar ne. Včasih je bil tak občutek (stres) le pred pomembnimi dogodki (trema pred izpitom, klub temu, da ni bilo zanimanja sem imel vedno neko motivacijo, da le uspem, sedaj se mi pa "fučka" za vse)  sedaj pa traja in traja.     

[Aslan]

Ystek "biti živ" pomeni čutiti VSE ... ne morem biti samo miren, zadržan, zaprt ... en del mene bo tudi jezen, prestrašen, željan kontakta z drugimi... Lahko te je nekoč prav ta mirnost obvarovala "hudega" v kakem odnosu ... a danes morda ta ista mirnost ovira tvoj nadaljni razvoj.

Tudi morda razmišljati v smeri ali sem res miren? Torej ali imam notranji mir... ali sem le zadržan, ker si ne upam izraziti polno sebe, ker dvomim vase ipd ...
Navzven lahko deluješ miren in zadržan, a v tebi se medtem lahko bije bitka različnih čustev, ki morda ne smejo bit izražena.

Vendar ta notranja tesnoba, potrtost, jeza, razdražljivost niti ne vem kako naj jo imenujem

Lahko se prebuja nekaj kar želi na plano, lahko imaš veliko čustev nezavedno potlačenih. Ponavadi se tlači jezo ali strah. Oba sta pa zelo energijsko močna čustva.

Tudi nezadovoljstvo se lahko kaže skozi jezo, razdražljivost, ko ti "kar neki ni prav" ...
Tukaj imaš veliko področje raziskovanja kaj si želiš, kako si želiš živeti, kakšne ljudi pa bi rad imel okoli sebe ipd ...

sedaj pa traja in traja. 

Koliko časa pa že traja ta nezainteresiranost za vse?
Ali je zato tvoje življenje sedaj drugačno, si bolj zaprt vase?
Je ta nori "korona-svet" doprinesel kaj k temu počutju?

[YSTEK]

Nezainteresiranost traja praktično že celo življenje. Vedno sem bil najraje doma v nekem svojem svetu, kar mi je bilo na nek način tudi všeč, pa še danes mi je. Vendar ne moremo normalno delovati samo od doma ( sem bil in sem še zapečkar). Motilo me je vedno tisoč in eno vprašanje drugih ljudi; zakaj ne greš  na morje, zakaj ne greš na zabavo, zakaj ne piješ alkohola ( ga preprosto ne- samo ljudje to ne razumejo, da mi ni do tega): preprosto mi ni bilo do tega rad sem bil in sem doma. Spomnim se še iz časa vrtca, ko me je prijatelj povabil na rojstni dan, vse je bilo super, vendar zame najsrečnejši trenutek je bil ko me je prišla babica iskat in sem šel lahko domov. Ko sem bil manjši sem se vpisal na veliko različnih dejavnosti, vendar se dejavnosti še dobro niso začele, sem že razmišljal, ko se jih rešiti. Obisk dejavnosti mi je predstavljal neka negativna čustva (tesnoba, strah, stres trema niti ne vem kako bi jih poimenoval). Vsako leto smo šli z družino na počitnice (morje, smučanje) vse je bilo ok dan dva potem sem že želel domov. Tudi še danes, ko se odločim, da nekam grem (gre za prijetne situacije), vedno najdem veliko razlogov, da nebi šel.

Ne vem če sem kaj bolj zaprt vase, mislim, da nič kaj bolj. Na nek način mi je zaprtost vase všeč, veliko bolj, kot pa to, da se vsi v vse vtikajo in se moraš skozi nekaj pogovarjati. Mi ljudje vedno razlagajo kam bodo šli na morje , kam bodo potovali, kakšen avto bodo kupili, kakšen telefon bodo kupili - moje mnenje pa je pojdi v trgovino pa kupi, kar ti je všeč, pa kaj mam jaz zraven tega kaj bo nekdo kupil, kam bo šel na dopust, kaj bi študiral. Še huje pa je ko ljudje začnejo opravljati (je sosed kupil nova avto - ja in .. pa kaj pol če ga je kupil). Vendar je zaprtost človeka na nek način slaba za normalno delovanje v družbi. ( služba, prijatelji, punca) Pred nekaj tedni je imel prijatelj rojstni dan, šli smo mu čestitat seveda na veliki razdalji ob upoštevanju vseh covid predpisov. Praznovanje rojstnega dne je po navadi prijeten dogodek , meni je pa bilo kot, da me je nekdo tam pozabil (da sem odveč) zato sem iskal nek razlog, da čim prej lahko odidem domov.

Korona ni prenesla nič k temu počutju. Za razliko od ostalih, mi je samoizolacija, karantena zelo všeč. vse je zaprto, nikamor mi ni potrebno hoditi, z nobenim mi se ni potrebno ukvarjati itd. preživljam čas doma z domačimi. Pa me kličejo ljudje, da ne morejo v trgovino, v gostilno na potovanje se ne morejo družit, jim odgovorim, da bodo pač mogli počakat, da vse to mine pa bo lahko šel. Nato pa dobim odgovor, da sem siten oziroma živčen.

[AnjaSanja]

Osebno sem poiskala pomoč takrat, ko je bilo vsega preveč, pretežko in so tekle le še solze zaradi žalosti in obupa.... Potem se pa ob terapijah in srečanjih v teh delavnicah, ki jih imajo zdravstveni domovi ugotovila, da sem k temu tudi nagnjena in da že od nekdaj vlačim s sabo neko utež, življenje z narcisistično osebo pa je vse skupaj le še poslabšalo. Ni lahko, je pa vredno. Delat na sebi mislim. In najtežje je narediti spremembe, stopiti iz cone udobja (služba, okolica, družina...).

Nekako sem od najstništva pa do mojih dobrih 30 let matrala samo sebe.