Kako naj si pomagam?

[Neodločna]

Pozdravljeni,
odločila sem se, da vam pišem, ker me vse tako razjeda, da tudi spati več ne morem.
Pred dobrim letom sem sama zaključila leto in pol dolgo zvezo. To je bila moja prva zveza, stara sem 26 let.
Imela sem partnerja, ki mi je odgovarjal v vseh pogledih, zelo me je privlačil, prav težko sem čakala trenutek, da sva bila skupaj, zelo rad se je športal, kot jaz in sva vse počela skupaj. Bil je zelo tehničen tip moškega, kar je meni zelo všeč in ko sva skupaj opremljala stanovanje je veliko naredil sam in sem bila do neba ponosna nanj. Imela sva tudi enak okus za opremljanje, počutila sem se zelo izpopolnjeno. Bil je tak odločen, samozavesten, komunikativen in sem kar kipela od ponosa, nora sem bila nanj.
Seveda nihče ni popolen, imel je tudi slabosti. Ena izmed teh je bila, da je zelo dejaven na družabnih omrežjih, dodajal je nove punce, jim všečkal slike, ves čas me je skrbelo, da tudi ne klepeta s katero. Ko sem mu večkrat omenila, da me motijo všečki se je s tem umiril. Ko sem ga vprašala, če s katero klepeta mi je rekel da občasno samo s kakšno prijateljico. Drugače je zelo družaben, uziva ko je v družbi in ves čas je moral imeti kakšne odprte pogovore, ampak jaz sem mu zaupala. Poznala sem ga že od prej in tudi midva sva se tako spoznala, da me je dodal na fb. Vem da je on to ves čas počel, ampak to je v njegovi naravi, da kar malo dodaja. Kot pravim je očitno zelo družaben in to rabi. Jaz sem čisto nasprotje temu in tega nikakor nisem razumela, ves čas sem mu očitala, da so mu druge bolj všeč, zakaj jih všečka, dodaja in je rekel, da iz navade. Najbolj me je pa prizadelo, ko sem enkrat videla samo zadnje sporočilo ene prijateljice (jaz nisem vedela da sta v stikih), saj je ostala zbrisal. Norela sem, da mu ne zaupam in rekla da končajva (čeprav nisem mislila resno). Naslednji dan sva se že pobotala, ampak v meni je ostal dvom. Za vsak pisk na telefonu sem hotela preverit. Prosila sem ga, če lahko preverim njegov telefon in je dovolil. Na drugih omrežjih sem tudi našla pretekle pogovore s to punco in enkrat ji je tudi napisal, da je lepotička. Šla sta tudi na kavo na njegovo pobudo. Mene je zlomilo. Zatrdil mi je, da je vse skupaj prijateljsko, da ima partnerja in da se parkrat na leto vidita na kavici, to je tudi vse (poznala sta se iz hobija). Videla sem pogovore tudi z drugimi puncami, samo čisto običajne, kako si, kaj počneš. Zaradi tega sem spet zaključila, ampak sva se spet pobotala. V teh parih dneh, ko sem končala, je še isti večer eno prijateljico povabil na sprehod (potem nista šla) in pisal ji je da sem bolna, ljubosumna, smotana. To me je dokončno zlomilo in sem zaključila in sem si rekla da se ne bom več pustila. Seveda me je po parih tednih prepričal, da sva se srečala in mi je obljubil da bo iskren, da nic več ne bo brisal in lagal, da dela na tem. In ko sva se vse zmenila in mu želim dati še eno priložnost, je prišel sms na telefon od ene tretje punce, spet samo zadnje sporocilo, ker so bila ostala zbrisana. Trdil mi je, da je prijateljica, da mu je pisala, ker ve da sva končala. Mene je bolelo, ker zakaj je spet vse zbrisano. Tisti trenutek so se mi ulile solze, ker sem vedela da moram zapustiti njega, ki ga sicer neskončno ljubim, ampak da to je bilo pa preveč. Že ko sem se peljala domov, je prišel sms te njegove kolegice (nisem je poznala, dal ji je mojo tel. Št) in mi obrazložila, da je ona prva pisala, ker jo je skrbelo kako je z njim in da sta res samo prijatelja, da ima ona otroka in je v zvezi, naj ne bom ljubosumna. Mene ni več nič zanimalo, vse sem odklonila, vse pogovore in si rekla, da ga bom pozabila.
Takrat sem shujšala zagotovo 10kg, nism jedla in ne spala, jokala. En mesec mi ni pisal potem pa je spet začel. Opravičeval se mi je, se trudil, vsako jutro pisal, čez nekaj mesecev sem imela rojstni dan mi je na dom prinesel šopek rož in me prosil za še eno priloznost. Nisem se dala, čeprav bi mu najraje skočila v objem. Vmes sem spoznavala tudi nove moške, ampak pri nobenem nisem začutila take privlačnosti, da bi me tako vleklo k njemu kot k bivšemu. Ves čas sem ga imela v glavi in si govorila saj bo, saj ga bom pozabila. Zavračala sem ga eno leto, čeprav mi je pasalo ko mi je pisal in se trudil zame. Pričakovala sem, da bo hitro našel drugo, jo očitno ni, ker je skos pisal meni. Mislila sem, da bom spoznala boljšega in ga bom pozabila, ampak ne. Vidim ga na družabnih omrežjih, našel si je novo družbo, veliko hodi v gore in jokam zraven, ker ga tako pogrešam. Tako rada bi uživala z njim. Jaz nimam nobene nove družbe in sem veliko doma. Vem da je tudi v stikih z drugimi puncami, ker mu všečkajo objave, čeprav da bi objavil kakšno sliko s katero, jo še ni.
Pred kakšnim mesecem mi je malo manj začel pisat in sem si mislila dobro, sedaj je končano. Ampak naj vam povem, da sem v tem trenutku spoznala, da sem naredila napako.
Verjetno če bi kaj imel s temi prijateljicami bi hitro po najini zvezi imel novo, ampak jaz ne vem da bi jo imel. Spolnost med nama je bila v zvezi kljub vsemu odlična, vsak dan sva bila intimna, tako da verjetno me res ni varal. Eno leto se je trudil zame in me prosil da se vrnem. Šele sedaj se zavedam kaj sem zapravila, da me je imel verjetno res neskončno rad. Spoznala sem da je problem v meni ker sem tako nesamozavestna, da so me te prijateljice ogrožale. Predatavljam si, da je brisal pogovore zato, da jaz ne bi norela (ker verjetno bi res). Želela sem ga kaznovati, samo sem sedaj ugotovila, da sem šla predaleč.
 Jaz ga imam še vedno rada, zato sem ga začela prosit da bi se pobotala, ker ne vem kje bom našla moškega, ki mi bo tako popolen kot on.
Zgodba se je sedaj obrnila. Sedaj je on hladen do mene, prosim ga da bi se pogovorila, rada bi ga nazaj. Skrbi me, da ima drugo, ker je res hladen in še zdi se mi, da se malo norčuje iz mene. Že dvakrat mi je obljubil da se bova srečala in da je še za da se pobotava, samo da so zamere v njemu, potem pa mi vedno zadnji trenutek odpove sprehod, z razlogi ki vem da niso resnični. Izmika se mi in mu pravim, da naj mi pove, če mu ni več do tega ga bom pustila pri miru, ampak potem se pa zelo razjezi, da če ni dovolj da je enkrat povedal, da je še za. Potem ga pustim malo pri miru in čakam kaj bo. Niti mu več ne pišem na fb in tudi on meni po par dni ne (prej mi ne pisal čisto vsaki dan) in potem si mislim da že vidim, da mu je res vseeno in potem čez par dni njegovo sporočilo, da vidi koliko mi je še mar za naju, da nič ne pišem. Ko že mislim, da me je odjebal, se pa spet oglasi.
Sama res več ne vem kaj naj storim. Vsa sem presrečna, ko mi da malo upanja, potem pa me zajeba. Samo zakaj mi potem govori da bi se še pobotal z mano, sprašuje me kako bi sprejela njegove hobije, se pogovarjava kaj bi delala drugače v zvezi sedaj. Zelo sem žalostna, dva dni že skoraj nič ne spim, ker ne morem sprejeti, da je med nama res konec. Za danes sva se spet zmenila za sprehod, samo je rekel da ne ve še čisto točno, če bo imel čas. Rekla sem da se lahko slišiva po telefonu in tudi pravi, da ne ve če bo lahko. Že vnaprej vem, da me bo spet zavrnil.
Kaj mislite ali se dela norca iz mene? Jaz si ne morem pomagat, ker ga imam kljub vsemu še vedno rada in ne dobim boljšega od njega. Brez njega sem sedaj kar izgubljena. Čeprav mi ni prav, da mi je počel kar je, ampak bi kar spregledala samo da bi ga dobila nazaj, ker ga res pogrešam. Sedaj se je zgodba obrnila, da jaz njega prosim in sem ponižna, čeprav je on delal napake. Skrbi me tudi, če bi imela potem sploh še kakšno besedo, ali me bo on čisto prevladal, ker ga tako prosim da se pobotava.
Kaj mislite, ali je med nama res končano? Skrbi me zame, ker sem očitno izgubila ljubezen svojega življenja in ne bom nikoli nobenega drugega sprejela. Ne vem kako bom lahko sprejela v življenju, da sem naredila tako napako, s tem mislim da ne bom mogla živeti. Ostala bom sama, ker če v tem času nisem spoznala nekoga, ki bi mi bil boljši ga verjetno tudi ne bom. Mislim da ne bom preživela, če ga bom slučajno videla z drugo. Dokončno me bo zlomilo in me je strah, da bom zapadla v čisto depresijo. Medtem ko bo on vedno bolj užival, bom jaz vedno slabše.
Prosila bi vas za nasvete kako naj si pomagam. Je že kdo kdaj spoznal, da je naredil napako ko je nekoga zapustil? Kako ste šli z življenjem naprej? Ali izbrati nekoga, ki mi bo slabši in v srcu še vedno misliti na bivšega? Vem, da če ga bom kdaj srečala mi bo počilo srce, ker ne bo več moj. Že ko ga vidim na družabnih omrežjih kako je srečen, me sesuje. Dajte mi prosim kakšen nasvet kako se soočit s tem problemom, ker sem čisto obupala.
Lp

[Nives]

Pozdravljena
Ne bom odgovorila direktno na tvoja vprašanja. Lahko ti pa povem, da je iz tvojega zapisa čutiti, da velik del tvojega življenja sloni na partnerskem odnosu. Človek pa, da je in da ostane čustveno zdrav, potrebuje več ljudi okrog sebe in dejavnosti, ki ga zanimajo. Biti celosten in čimbolj samostojno poskrbeti zase in za svoje čustvene potrebe. Če preveč slonimo pa na temu, kaj bomo dobili iz partnerstva, nam pa to ruši notranje ravnotežje. Nekako smo malo že odvisni od tega odnosa. Se pretirano ukvarjamo s tem odnosom, s tem kaj partner počne, misli, čuti...z vsem, kar se dogaja v tem odnosu. Kar je slaba popotnica za srečo s seboj in v odnosu. V odnosu z drugim tudi ne moremo biti srečni in zadovoljni, če nismo zadovoljni sami s seboj. Pri takem - odvisniškem tipu odnosov gre tudi za nizek občutek lastne vrednosti, ki se spet veže na odnos. In vse v nas nekako pretirano niha skladno z odnosom.
V ozadju velike privlačnosti so težji čustveno-miselni vzorci in rane, ki smo jih pridobili v otroštvu. Narava nas je opremila na tak način, da nam ob "kompatibilnem partnerju" te zadeve pridejo na plano in jih lahko predelamo, ter s tem zrastemo. Ponavadi v partnerstvih z veliko privlačnostjo odnos deluje zelo dramatično, veliko je bitk, razhodov, vračanj,..itd. Otrok v nas želi z drugo osebo odkriti in popraviti krivice, ki so se nam zgodilo. Kar se potem nikoli ne zgodi. V bistvu naše globine pridejo na površje za nas same, da jih ozavestimo in ozdravimo s svojim sočutjem. Navadno so bolj privlačni tudi partnerji, ki so nam po lastnostih oz še huje, vrednotah, bolj nasprotni in s tem dobimo še večji izziv, kako opraviti s temi razlikami. Kar je en večjih izzivov partnerstva na splošno.
Ni idealnih in popolnih partnerjev, so samo dovolj dobri. Ni konca življenja, če se z nekom razideš. Nič se ne zgodi. Predvsem pa ni pravljic. V življenju se veliko učimo o samem sebi in z leti odraščamo, zorimo...
Mlada si še in veliko se boš še naučila. Za lažji prehod in da boš bolje osvetlila svojo zgodbo, bi ti toplo priporočala psihoterapijo. Tako boš najlažje razvozlala ta gordijski vozel, ki te teži. In našla mir v svoji duši.
Srečno

[Neodločna]

Najlepša hvala za odgovor. Moram reči, da se strinjam z vami, tudi sama sem že ugotovila, da mi partnerski odnos ogromno pomeni. Mogoče tudi zato, ker nimam toliko družbe, veliko sem sama, zelo si želim ustvariti družino in me je strah, da bom zamudila leta, ko so primerna za družino. Čas hitro beži (cez mesec bom že 27), pri sebi vidim da je preteklo že več kot leto in se nič ni zgodilo, vem da imam težave pri navezovanju stikov, sem zelo preprosta in tiha, kar je še večja ovira pri iskanju partnerja, saj moškim nisem zanimiva.

Strinjam se s tem, da imam zagotovo nizko samopodobo in občutek lastne vrednosti. Borim se sama s seboj, ampak nekega velikega napredka ni. V preteklosti sem že obiskovala psihoterapije, vendar za druge stvari, namreč doma imamo tudi težave v družini, prisoten alkohol.

Bivši partner je čisto nasprotje mene, dela tisto kar ga veseli in se ne ozira na druge. Po eni strani je bilo to dobro, po drugi sem se pa jaz v takem odnosu počutila kot neka nesposobna drobtinica, ki me lahko pohodi. Vem da imam sama s tem velik problem, tega se zavedam, samo se nisem mogla tega otresti, ker se mi je zdelo da sem jaz vedno bolj tonila ob nekom ki uspe v vsem kar si zada. Ker vem, da je to težava v meni, me je strah da bi v drugih odnosih čutila enako. Nekako se kar ustrašim moskih, ki so samozavestni in odločni. Čeprav so mi taki všeč, se jih po drugi strani ustrašim, ker se mi zdi da bi me z lahkoto prizadeli.

Naj omenim, da sva se včeraj potem res slišala preko telefona. Presenetil me je, pravi da bi še enkrat poskusil. Ko sva se pogovarjala, sem spet nazaj začela dobivati občutke negotovosti, ali je res pametno kar počnem. Bom samo zapravila čas. Ne vem zakaj se mi to dogaja, ko ga ni ga zelo pogrešam, ko sva skupaj pa začnem dobivati občutek negotovosti in strahu. Priznal mi je, da ima družbo kjer so tudi ženske in da z njimi hodi v hribe. Rekel mi je, da bi mi jih predstavil. Občutek imam, da bi me spet grizlo ljubosumje. Kaj menite vi, se je pametno spuščati nazaj v razmerje z njim?

[Nives]

Mlada si se in imas se cas za druzino. Biti pri 27 v lastnem pritisku zaradi tega.. ne vem, kak smisel to ima. Pritisk v odnosih ne deluje. V bistvu ubija odnos. Ce ni odnosa, pa ni druzine. Odnos je ziva rec, ki jo je dobro pozitivno negovati.
Odvisnost od odnosov, slaba samopodoba, tezave v navezovanju stikov, nizek obcutek lastne vrednosti in nezaupanje... vse to pridobimo mi, ki smo zrastli v druzini alkoholikov. Se pa da vse to ozavestiti in z delom na sebi preseci. Je pa res, da je ponavadi za to potreben konkreten cas. Ponavadi je na psihoterapiji za vztrajati vsaj nekaj let, lahko tudi 10 let ali vec. Odvisno, kako hitro kdo napreduje. Tovrstno ukvarjanje s samim seboj prinese zelo velike koristi. Ob tem se naucimo se veliko drugega in smo precej bolje opremljeni za zivljenje. Lahko tudi precej bolj kot nekdo, ki sicer ni imel taksnih tezav.
Menim, da bi bilo dobro, da nadaljujes z delom na sebi. Ce pa zelita ponovno poskusiti, bosta absolutno potrebovala podporo, da bosta presegla zadeve, v katere se zaciklata. Na partnerski terapiji bi lahko lepo ozavestila vajino dogajanje in se naucila drugacnega funkcioniranja, da bosta lahko vzpostavila odnos, ki bo temeljil na iskrenosti, varnosti in zaupanju. Ce tega v odnosu ni, na nek nacin tudi odnosa ni.
Vama zelim, da se tako odlocita in ustvarita lepo partnerstvo

[Tačkica]

samo toliko... ne pogrevaj juhe... to bo vse na neko silo .. verjemi mi

Sem si pa ob prebiranju tvojega prvega posta ustvarila sliko, da si precej ljubosumna.. vse si polagala v partnerja, nič pa v odnose s svojimi prijatelji.. Jih imaš ? Se kaj dobivaš z njimi ? Ljubosumnost je težka zadeva.. boš morala "delati na tem" .. da to minimiziraš.. v partnerstvu je to huda zadeva.. nekaj malega ljubosumja je zdravega.. ampak toliko , ufff 

pa vse dobro

 

[Neodločna]

Imam svoje prijateljice, ki imajo večina že družine, zato se vidimo parkrat na leto. Seveda sem se potrudila, da sem se videla z njimi, samo to ni bilo velikokrat, ker imajo svoje obveznosti s partnerji in otroci. V zimskem času sem se tudi enkrat tedensko rekreativno športala (dvoranski šport). Imam tudi sestro s katero se dobro razumem. Vendar naj povem, da se je tudi moj bivši zelo rad športal in bil zelo družaben, tako da se je vključil tudi v moj rekreativni šport in če sem kdaj želela iti s sestro kam, se je vedno povabil zraven. Meni se je to zdelo v redu, da sva šla pač oba, samo to je bilo potem tako da tisti moj krog ljudi je postal tudi partnerjev, on pa je še vedno imel svoj krog, ker se jaz nisem povsod vključevala, ker me ni vse zanimalo.
Verjamem, da sem ljubosumna, samo tako pretirano kot pravite vi pa se mi ne zdi. Mislim da je zelo težko ostati miren ob izbrisanih pogovirih, všečkih, dodajnjih, med drugim tudi kometarji, da so lepotičke in da s temi hodi tudi na kavice.
Mogoče bi res katera ženska to lažje sprejela, ampak meni je bilo zelo težko.

[Nives]

Vecje ljubosumje je tezka zadeva..  za tistega, ki ga dozivlja, kot tudi za partnerja. Sama sem imela v preteklosti kar velik problem s tem, danes zelo redko se sploh pride. Prej sem s tem unicila par odnosov. Zdaj tega prakticno ni.
Skusala sem razumeti, od kod izvira.. Vecje ljubosumje je slaba samopodoba in nizka lastna vrednost ali/in strah pred izgubo. In je za delati na teh stvareh.
Vcasih so pa razlog samo razmere v partnerstvu. Da partner res pocne stvari, ki niso primerne. Skrivanje (brisanje in laganje) seveda povzroca nezaupanje in posledicno ljubosumje. Pritisk na drugi strani pa zal povzroca se vec prikrivanja in laganja.
Partnerja, ki mi laze, jaz ne bi zelela imeti. Se pa da na partnerski terapiji taksne zadeve lepo ozavestiti, zakaj se dogajajo in potem tudi drugace odlocati. Sprejeti neke skupne dogovore, da bosta oba zadovoljna. To je delo na sebi.. vsak ima opravka s samim seboj. Da iz tega kasneje lahko nastane kaj drugega.

[podgurc36]

Verjamem, da sem ljubosumna, samo tako pretirano kot pravite vi pa se mi ne zdi. Mislim da je zelo težko ostati miren ob izbrisanih pogovirih, všečkih, dodajnjih, med drugim tudi kometarji, da so lepotičke in da s temi hodi tudi na kavice.

Glede na prebrano ti kot moški lahko povem da gre za pretirano ljubosumje. Brez zamere, ampak s takim odnosom tudi pri meni ne bi dosegla svojega namena.

Da pa tudi sam nisem zlat, vem. Jaz sem pa premalo ljubosumen - kar mi je bilo večkrat očitano. Zlata sredina torej, kako do tega prit je pa druga zgodba.

[Nives]

Zanimivo je, kako se ali zenske ali moski znajdemo v skrajnostih.
Moj partner je tudi izrazito neljubosumen. Sama sem pa tudi ze taksna nekako postala. Nevem, morda kako malo ljubosumje zacutim 1x na leto ali celo na 2 leti. Ko partner bolj pogleda kaksno zensko in zacutim, da mu je privlavcna. Vcasih to tudi pokaze. Jaz zacutim malo ljubosumja in ze ta mine. Normalno je pac, da nam je se kdo vsec ali se do koga zacutimo privlacnost.
Pri nas ta debata sploh ni nikoli na sporedu. Pa se oba pogovarjava z nasprotnim spolom, itd. Se pa spomnim, da sem bila pred 11 leti, ko sva bila na zacetku, ljubosumna se na zenske na tv-ju. In kot receno.. v mladosti sem si sama unicila par odnosov.
Zdaj imam neprimerno boljso samopodobo, samozavest, obcutek lastne vrednosti. In tudi partnerju zaupam, ker pac zna ravnati s svojimi hormonskimi impulzi.