Zanositi kljub anksioznosti?

[Regina]

Ne, nisem noseča, samo firbec me daje in občasno razmišljam  v tej smeri. 

Kako naj se nekdo, ki ima ankso, strah pred zdravniki, boleznijo... odloči za otroka? Ko pomislim na to, se mi zdi nemogoče, da bi jaz to “sfurala”. Že vsi ti obiski pri zdravniku bi me spravili čisto iz tira, ker vem, da na teh pregledih redno merijo pritisk, mene je pa tega resnično strah. Tudi vsak pregled, ko bi bila v pričakovanju pred tem, ali je vse ok, ali ni... bi bilo mučno. Pa strah pred tem, da se anksa in panika v nosečnosti vrne, poveča.... 
Kaj šele porod - strah pred tem in onim....
kaj šele potem, ko se otrok rodi.... skozi preverjanje ali je ok, ali se diha itd
Kaj šele potem, ko otrok odrašča in povzroča skrbi??

Včasih si mislim, da je boljse, da sploh otrok nebi imela, potem pa pomislm, da bi mi bilo na stara leta sigurno žal.
No pa saj mogoče bi takrat čisto drugače razmišljala... nevem.

Če ima katera izkušnjo, da se je kljub anksi odločila za otroka, bi bila zelo vesela kakšnega pogovora, lahko tudi ZS   

[Aslan]

Življenje je fajn "živeti" na polno ... in anxa je nekako "strah pred življenjem", strah pred prihodnostjo, 101 "kaj pa če" ... in ko začneš pogumno gledati Življenju v oči se postopoma vsi strahovi razblinjajo...saj spoznavaš svoje meje, kaj vse zmoreš, čez kaj vse lahko greš ... in vsak dan bolj zaupaš vase. Vzponi in padci so del življenja. Jeza, solze, smeh in strah prav tako ... ZAUPAT VASE, DA SI KOS vsemu kar pride na pot.

Anksiozno razmišljanje pomeni, da katastrofiziram prihodnost in sočasno odpisujem svoje možnosti, da sem zadevam kos. Ne verjamem v svoje sposobnosti.

Regina kar pogumno ... ubistvu je najtežje v življenju stati na mestu in se bati prihodnosti.
Takrat imaš v mislih 105 scenarijev in vsi so zastrašujoči in TESNOBA narašča in narašča.
Ko pa stopaš po poti življenja konkretno se res redko kateri od "namišljenih" scenarijev uresniči.
In če se, vidiš da zmoreš se soočiti z njim in si nase ponosen.

 

[Lelly]

Pozdravljeni.

Prvič sem na tem forumu in zato mogoče pišem v napačno rubriko.
Junija bo 3 leta , kar sem zbolela za OBSESIVNIMI MISLIMI IN RUMINACIJAMI.
Obstajale so najpogostejse misli o tem , da bom poskodovla sebe ali koga drugega. Tako strah me je bilo da nisem zdrzala sama doma.
Potem sem to premagala in še marsikakšen drug strah sedaj pa se borim s strahom pred shizofrenijo.
Od kar je sin od moje dobre stranke zbolel za to boleznijo sem jaz na tleh. Prebiram misli ki jih doživljajo shizofreniki in potem te misli kar same nekako butajo vame.
Psihiater mi sicer zagotavlja da je 1000% da je nimam in da to dela moj strah.
Ima kdo izkušnje s tem? Kako se spraviti iz tega predno se mi res zmeša ?
Hvala vam

[Sana]

Pozdravljena,

vem o čem govoriš, ker se mi dogaja podobno. Pri meni je včasih ta strah večji, včasih manjši. Trenutno je spet precej intenziven in ko pride poplava misli v povezavi s tem (npr. kaj če se anksioznost lahko razvije v to bolezen), je še toliko hujše. Sama si pomagam s tem, da poskušam razumeti, da gre zgolj za misli. Če o tem razmišljam, še ne pomeni, da se bo to zares zgodilo. Tako kot so te misli prišle, bodo tudi odšle. Jaz se tolažim s tem, da dokler še lahko razmišljam o tem, če jo bom dobila ali ne, je 100% nimam. Res je, da vse to dela strah in je ful zoprno. Poskušaj se zamotiti s kakšno aktivnostjo, s stvarmi, ki jih rada počneš. Upam, da sem vsaj malo pomagala