Osamljenost

[firefly29]

Pozdravljeni,

sem 30 letna punca, ki se je že v preteklosti (cca 10let nazaj) srečala z AD, takrat naj bi pregorela (nosečnost itd.) obiskovala sem tudi psihiatra, ampak sem nato po 4 mesecih prenehala sama od sebe in življenje se mi je nekako umirilo. Do prejšnjega leta, ko sem začela se vse bolj spet spuščat vase, globlje in globlje, so se vsi grozni občutki vrnili, travme iz otroštva, vse napake ki sem jih naredila in tiščanje v prsih, omotica, črne pike pred očmi, razdražljivost, vmes sem končala še zvezo s parnerjem. Ugotovila sem, da ne znam navezati stikov z ljudmi, namreč vse moje prijateljice so se odselile iz mojega kraja na drug konec SLO in tukaj družbe sploh nimam več, posledično sem zelo osamljena, nesrečna, brez prave volje. Nimam pristopa do ljudi, sem preveč zadržana, ker se mi je že velikokrat zgodilo, da sem v pogovoru izrekla res kaj butastega, zato sem raje tiho, ker s tem ne tvegam sramote. Najhujše od vsega je, da trpi moja služba, postala sem pozabljiva, kot bi imela neprestano meglo pred možgani, težko razmišljam, ker sem čisto obremenjena s svojimi misli. Poskusila sem z meditacijo, telovadbo, sprehodi in nič od tega ne odpravi vstran. Je res edina rešitev, da grem spet na antidepresive? 

Če ima kdo kakšen pameten nasvet, prosim napišite.

[Larisaaaa]

Pozdravljena!
To, da si se odločila pisati sem, že laže na to, da probaš najti rešitev in da se kljun vsemu, le nisi popolnoma zaprla vase. Bi mogoče poklicala kakeno prijateljico iz preteklosti? Verjemem, da bi te bila vesela.
Nisem ravno strokovnjakinja in največ znanja dobivam na forumu, ampak vsekakor bi ti svetovala obisk pri psihiatru in psihoterapijo. Meni je moja zdravnica rekla, da vse te stvari, ki jih delaš ti pomaga, nas pa ne more popolnoma ozdravit. Ne boj se AD-jev in psihiatrov. Kadarkoli pa lahko pišeš sem ali na zs.
Drži se!

[thinkingmind]

Do prejšnjega leta, ko sem začela se vse bolj spet spuščat vase, globlje in globlje, so se vsi grozni občutki vrnili, travme iz otroštva, vse napake ki sem jih naredila

Pozdravljena firefly29,

vsak zakaj ima svoj zato in verjetno je tudi v tvojem primeru, to kar opisujes povezano s trenutnim pocutjem. Kaj tocno pomenijo te travme, kaj stejes pod napake itd. Glede slednjega te razumem, popolnoma. Tudi sama veckrat analiziram pretekle odlocitve, dejanja, se sprasujem kako bi bilo, ce bi bilo drugace,... Tako kot moram sebe opominjati, tudi tebi polagam besede na srce - karkoli je bilo v preteklosti, neko stvar storis tako kot se ti v danem trenutku zdi najboljse. Ljudje se spremenijo, casi, situacije in ko gledas nazaj se ti zdi vse bolj jasno in si zelis, da bi odreagiral drugace. Ja, super bi bili "popravni izpiti", ampak zal tega ni. Je le preteklost in nima smisla, d z njo obremenjujes sedanjost. So pa travme vsekakor nekaj kar moras predelati, verjetno ti bo s pomocjo psihoterapije lazje.

[sanchysi]

Heii...od kod pa si? ??
Če si kje blizu Ptuja, grem z veseljem na kavo, v teh časih sicer coffe to go.  Imam pa podobne težave. ? A.

Pozdravljeni,

sem 30 letna punca, ki se je že v preteklosti (cca 10let nazaj) srečala z AD, takrat naj bi pregorela (nosečnost itd.) obiskovala sem tudi psihiatra, ampak sem nato po 4 mesecih prenehala sama od sebe in življenje se mi je nekako umirilo. Do prejšnjega leta, ko sem začela se vse bolj spet spuščat vase, globlje in globlje, so se vsi grozni občutki vrnili, travme iz otroštva, vse napake ki sem jih naredila in tiščanje v prsih, omotica, črne pike pred očmi, razdražljivost, vmes sem končala še zvezo s parnerjem. Ugotovila sem, da ne znam navezati stikov z ljudmi, namreč vse moje prijateljice so se odselile iz mojega kraja na drug konec SLO in tukaj družbe sploh nimam več, posledično sem zelo osamljena, nesrečna, brez prave volje. Nimam pristopa do ljudi, sem preveč zadržana, ker se mi je že velikokrat zgodilo, da sem v pogovoru izrekla res kaj butastega, zato sem raje tiho, ker s tem ne tvegam sramote. Najhujše od vsega je, da trpi moja služba, postala sem pozabljiva, kot bi imela neprestano meglo pred možgani, težko razmišljam, ker sem čisto obremenjena s svojimi misli. Poskusila sem z meditacijo, telovadbo, sprehodi in nič od tega ne odpravi vstran. Je res edina rešitev, da grem spet na antidepresive? 

Če ima kdo kakšen pameten nasvet, prosim napišite.