Moje življenje z derealizacijo

[Crnolaska]

Pozdravljeni, danes sem se odločila, da nekomu zaupam ta svoja občutja. Imam prijatelje, starše, brata, ampak žal me je sram (ja, sram!) o tem s kom spregovoriti. Še ko sem bila na pogovoru pri zdravniku in psihologu, nisem želela o tej zadevi govoriti, nekako sem prepričana, da bi me imeli za noro.
No, ampak vem, da nisem/nismo nori, tisti, ki preživljamo to. Prebrala sem vse stare članke na tem forumu o derealizaciji in depersonalizaciji, googlala sem veliko o tem, našla članke v angleščini (veliko več je v angleščini napisano o tem, kakor v slovenščini), no in sem ugotovila, da nisem sama! Dejansko je kar veliko ljudi, ki se bori s tem. Zase lahko rečem, da sem preživljala pravi pekel.
Sprva itak nisem vedela kaj je to in sem bila prepričana, da umiram, oz da me je kap ruknila, potem sem bila prepričana, da se mi bo zmešalo, potem sem začela razmišljat o smislu življenja, npr.: zakaj se sploh šolam, če bom itak enkrat umrla,....

V glavnem, nekako sem se odločila, da se bom pozdravila, voljo imam!! Toliko člankov sem prebrala in to mi je dalo moč! Zdaj, ko pridejo ti občutki, jih kar ignoriram in si rečem, če prejšnjič nisem umrla, verjetno tudi zdaj ne bom. In kar mi je najbolj pomagalo, je bilo to, da sem začela teči. Tako zelo rada tekam in to mi je dalo energijo. Vsak dan tečem in takrat se zares počutim dobro (pa še lepo postavo bom dobila hehe )

No, kakorkoli, da se še malo vrnem nazaj v obdobje pekla. Ko se mi je prvič to zgodilo, sem bila stara 14 let!! A veste, kako grozno mi je bilo, se mi zdi, da sem bila premlada, da bi se borila s takimi mislimi, ali kako naj rečem. Potem pa sploh ne vem, kako je to izginilo. No, potem sem šla v srednjo šolo, teh občutkov nisem imela oz redko kdaj, pa še to so hitro izginili. V srednji šoli mi ni šlo prav dobro, z veliiiko učenja, pa sem jo izdelala. Pa vmes, je bil še izpit za avto itd... no in sem prilezla do faksa. In zgodilo se je to, da je moja sorodnica zelo zelo zbolela, morala sem ji veliko pomagati, pod stresom sem bila ves čas, še ponoči. Dobivala sem klice od zdravnikov itd itd... pa še službo sem si našla, pa še korona in popolno zaprtje. Ampak, ko sem to preživljala ŠE nisem imela teh občutkov.

Potem pa je ta sorodnica odšla v dom za ostarele, službo nisem imela več zaradi korone ( se sploh ne sekiram, ker imam štipendijo, ampak je pa bilo fajn, ko sem v denarnici imela kakšen evro več in si privoščila kakšno oblačilo, ali torbico )
In, potem pa se mi je začelo dogajati to, da nisem upala več zaspati. Mislila sem, da bom umrla med spanjem. Enostavno nisem mogla zaspati, pa takoo sem bila utrujena. Nakar so se mi začeli pojavljati čudni občutki/pritiski v glavi, pomojem tudi panični napadi, driska, oblivanje vročice, skratka ti občutki, so me spravili tako daleč, da sem mislila, da umiram. In seveda derealizacija/depersonalizacija, najhuje od vsega naštetega. Kot, da nisem prisotna tukaj in zdaj. Seveda ne rabim poudarjati, da sem na faksu popustila z učenjem in nekaj izpitov nisem opravila, ker imam koncentracijo na dnu.
Seveda, sem se odpravila k zdravniku, kateremu nisem povedla za derealizacijo in depersonalizacijo, ker me je bilo sram. Tako sem imela pregledane ušesa, sinuse, ne vem celotno glavo, pritisk, pulz, ravnotežje, itd... vse OK.
Torej nekako si upam trditi, da sem fizično zdrava.

Kar mi je najbolj pomagalo pri DR in DP, je bilo to, da sem začela teči, več prostega časa sem si ustvarila. Sprejela sem, da je to pač del mene in to sem jaz, rada se imam točno takšno kakršna sem. Ker sem premagala že veliko ovir, pa ni hudič, da ne bi še te ovire premagala   

O DR in DP sem prebrala, da se na takšen način um zaščiti pred pritiski, stresom zunanje okolice (nekako tako), ali to drži? Pa prebrala sem tudi, da bi se naj to dvoje pojavilo, zaradi travm v otroštvo, pretepanja, ločevanja staršev, poskus samomora, zlorabljanje, itd, ampak jaz tega nisem doživela. Kaj vi mislite o tem?

Želim vam vsem skupaj en čudovit dan, danes sem naredila daljši zapis, ker sem se res želela izpovedati.

Upam da se boste znašli, iz prebranega. Sicer pa hvala vsem, ki boste to brali! 

[mina]

Pozdravljena

Popolnoma te razumem, saj veliko ljudi (tuda sama sem) prezivlja take obcutke in se ima za norega. Tezko je to zaupat komerkoli, tudi zdravniku. To je stigma, ki je pridruzena vsem psih. motnjam, boleznim. Zal si z molcanjem samo se poslabsamo stanje in vlecemo ta v nedogled. Zato ti svetujem, da naslednjic psihiatru zaupas vse, kar si nam. Prav gotovo ti bo znal pomagati.
Poznam obcutek strahu pred spanjem. Morda je moje laicno razmisljanje napacno, a vseeno. Zdi se mi, da je spanje (kot recejo) ena vrsta smrti, cas ko se ne zavedamo popolnoma in predvsem nimamo kontrole. Ponavadi s(m)o neki control freaki in nas spanec pac vznemirja zaradi obcutka nemoci. Tudi panicni napadi, driska, oblivanje vrocine so le posledica te neoci in strahu. Meni se je to pojavilo, ko so imeli v roku 6 mesecev tri smrti v druzini. Sele ko sem se "pogovorila" sama s seboj o minljivosti zivljenja, so me vse te tezave popustile.
Panicarji ne znamo ziveti tukaj in sedaj, smo vedno nekje naprej v (nepoznani in negotovi) prihodnosti. Treba se je prizemljit. Ena izmed tehnik je mindfulness. Na netu imas vse mogoce o tej metodi. Hitre hoja/tek pomaga, ker ko si dejaven s hitro hojo, mozgani ne morejo negativno razmisljati. Znanstveno dokazano, korelacija se se ne pozna.

Torej...zaupat se psihiatru in psihologu, narediti nekaj zase - hitra hoja, tek, sportna aktivnost, morda mindfulness, predvsem pa se sprejeti takega, kot si in se ieti rad.
Zelim ti, da najdes svoj koscek miru, srecno.

[Huler]

Pozdravljeni,

vidim da je tole najnovejši članek in bom kar tu zaupal par stvari..

Z depersonalizacijo sem se prvič srečal pri 18 letih po kajenju marihuane. Doživel vse standardne občutke, itak mislil da se mi je obrnilo v glavi in da sem potreben psihološke pomoči. Zadeva je trajala pribl. 1 teden, občutke sem zaupal bratrancu in nekako je to izginilo samo od sebe.

Ko sem se drugič srečal z to motnjo je bilo najhujše. DP je bila izredno močna, večino časa sem bil "izven svojega telesa", življenje so bile sanje in to je bilo 24/7,... Zadevo sem prvič zaupal svoji družini, nisem znal dobesedno povedat situacije ker je ni mogoče opisat v najhujših stopnjah DP (tisti ki ste izkusili veste o čem govorim). Še vedno ne vem kaj je bil razlog in tudi ne vem kaj točno sem rekel takega, ko sem zadevo probal pojasniti družini ampak je DP izginila mislim da v naslednjih dveh dneh. Občutek "povratka" v normalno življenje je nekaj kar mislim da nebom pozabil nikoli. Kot bi se ponovno rodil. Ko sem se zjutraj zbudil je bilo vse nekako bolj čisto, jasno, bolj "crispy" ali kako bi se izrazil, občutek je bil fenomenalen, nekaj neverjetnega. Takoj sem vedel, da me je DP spustila.
Po drugem srečanju ni bilo dolgo časa nič (pribl. 2 leti), na vse to sem pozabil, življenje je teklo naprej.

Tretje srečanje se pa je zgodilo 1. teden v letu 2021. Mislim da 3. dan po Novem letu. Še vedno se spomnim tega prehoda iz normalnega življenja v DP.
Za 3. srečanje sem 90%, da je kriv stres, ki sem ga pol leta vsako dnevno nosil iz službe nazaj domov. Najhujše je bilo decembra, vsak dan ista pesem, najhujše so ble nedelje, ker je bil edini dan ko sem bil prost ampak je bil pa tut edini dan, ki sem ga v večernih urah najbolj sovražil, ker sem vedel, da je potrebno naslednji dan ponovno v službo in ker sem točno vedel kaj me čaka. Poleg stresa ne smem pozabiti napisati, da je bilo obilo jebanja v mozak čisto po nepotrebnem, zelo veliko hinavščine in izkoriščanja (sploh zaradi korona situacije). To se je v meni nabiralo 6 mesecev, decembra ko smo imeli praznike - čas ki ga izkoristiš z svojimi ljudmi in pozabiš na stvari, takrat je mene to najbolj mučilo. Vsaki dan migrena, pomanjkanje spanja, izčrpanost, razpoloženje katastrofalno. *Alkohola nisem pil od začetka novembra*
Komaj sem čakal na 31.12. da se napijem in pozabim na to obdobje in da začnem 2021 pozitivno in srečno. Naj povem da sem bil še tukaj normalen povsem, nobenih znakov DP (razen migrena kar je eden manjših znakov za katerega še takrat nisem vedel). Prepričan sem, da je bil alkohol tisti ki je to vse skupaj sprožil. Dobil sem tudi priložnost za menjavo službe tam sredi decembra ampak sem si rekel, da bom to študiral po Novem letu. Lahko da je bilo tudi to krivo, ker sem tako ali tako hotel menjati službo in to takoj. DP je bila na začetku pač takšna da sem imel vse standardne občutke, nisem pa npr. imel občutka da nisem to jaz ali pa da gledam samega sebe ali kakor koli v tem smislu. Predvsem je bilo tistih in&out epizod, konstanten občutek da živim v sanjah, težje se je bilo spolniti spominov, DP je bila v mojih mislih non stop - ko sem se zbudil mi je avtomatsko preskočilo na to, ko sem se odpravljal spat isto, čustev nisem imel, občutek da sem prazen - da v sebi nimam nič,... Drugače pa nič kaj strašnega. No to se je vse skupaj nekako umirilo tako, da sem si vsakodnevno ponavljal pozitivne besede, se fokusiral na to kar počnem, se prenehal preverjati ali imam DP ali sem že normalen, spet sem si dosti prebral in pregledal Youtube na to pa pozabil na vse skupaj. Pred kratkim se zadevo spet povedal družini ampak se situacija ni spremenila.

TRENUTNO STANJE: Zavedam se kaj imam ampak vse delam normalno, funkcioniram normalno, v pogovor se lahko normalno vključim, če me kdo kaj vpraša znam odgovorit, spomnim se stvari, besed, dogodkov, zavedam se ljudi okoli sebe, občutim stvari, vem kaj počnem v trenutku, se smejim, še vedno vem kaj hočem v življenju, še vedno se zavedam kakšne imam cilje,... Ampak občutek da sanjam je še vedno 24/7. Tudi če delam neko stvar je še vedno podzavestno v pogonu. Glede DP se sploh več ne sekiram, vem da nisem nor pa vem da ma to zelo veliko ljudi po svetu in da nisem edini, vem da sem že 2x to dal skozi in tudi sedaj bom ampak občutek tega da sem tako blizu normalnemu življenju a obenem še vedno tako daleč od vsega mi že gre počasi na živce. Ujet sem pred nekakšnim slapom. Hodim iz votline, gledam slap kako teče pred mano, za slapom včasih vidim delčke normalnega življenja ampak enostavno ne dosežem do tja. Star sem 21let... Samo srečen bi rad spet bil.

Malo sem se razpisal in delil mojo zgodbo z vami. Vse skupaj je že malce smešno. Smešno je tudi to, da sem to delil na spletu med popolnimi neznanci ampak se mi zdi ta poteza tako varna in domača. Smešno res.
Vsi ki se borite s tem, bo minilo! Želim vam čimprejšnje okrevanje in samo pozitiva!

Srečno!

[Crnolaska]

Zdravo Huler, morem priznati, da se kar najdem v tvojem zapisu, s to razliko, da nisem nikoli kadila trave. Tudi alkohola ne pijem, zeloo rada pa pijem kavo in občasno skadim kakšen cigaret, vendar pa sem vse to morala zmanjšati zaradi anksioznosti. Vesela sem za tebe, da si svoje občutke zaupal bratrancu in svoji družini. Jaz tega nikoli nisem storila. Me pa zanima kako so odreagirali, kaj so ti rekli na to? 

Tudi jaz sem se večino časa počutila kot, da bi bila v sanjah, izven svojega telesa, gledala sem roke- pa to sploh niso moje roke....
Kot sem že zapisala, sem zelo veliko prebrala o tem na spletu in jaz sem kar začela ignorirati te občutke, npr.: ko se začne to dogajati, se prisilim, da takoj začnem razmišljati na kaj lepega, ali se grem pogovarjati s kom in ne boš verjel, občutki kar zginejo oziroma pozabim na njih! Seveda je nekje odzadaj pri meni še vedno prisoten strah, da se mi bo zmešalo, ali da sem nekaj hudo bolana, ampak si rečem, če bi bilo temu res tako, bi bolezen napredovala in bi mi šlo že veliko na slabše. Tako pa je enkrat boljše, drugič slabše. Na YT gledam veliko posnetkov o tem in me kar malce potolažijo.
Sicer kar pa mi je najbolj pomagalo pa je šport 

Nekje sem prebrala, da mi "paničarji" ne živimo za ta trenutek zdaj, ampak smo vedno z mislimi nekje v prihodnosti (ali preteklosti), zato ti priporočam, da začneš živeti za ta trenutek, zdaj, delaš to kar te veseli, če ti služba ne ustreza, si jo poskušaj menjati... in tako boš našel srečo  Upam da ne preveč bluzim

Javi se še kaj

[Huler]

Pozdravljena Crnolaska,
po resnici povedano se ne spomnim prvega odziva, edino to, da niso imeli pojma o čem se sploh zadeva gre in kaj se pač dogaja z mano. Nazadnje so pa že vedeli o čem govorim in ni bil odziv nekaj posebnega..

Službo sem menjal. Mislim, da je bilo nekaj s tem povezano... Kot čimprejšni pobeg iz prejšne službe na novo delovno mesto. Mislil sem, da mi bo to z spremembo delovnega okolja in kolektiva izginilo ampak je še kar prisotno. Sej pravim, pozabil sem občutek normale in "prisotnosti". Nekateri dnevi so boljši, drugi spet slabši. Ups and downs.. a lot of 'em but they never really go away..
Glede ignoriranja tega.. Ja sej, ignoriram pa tut dejansko o tem ne razmišljam več ( pridejo momenti ko pač ne moreš ne mislit o tem haha) ampak občutka da si pijan čez celi dan ne moreš kar tako odklopiti.
Tut ko se pogovarjam z nekom... Glih med pogovor me "trofi" pa se zavedam da ženski spolni organ, tole pa ni normalno in da se mi odvija še ena dodatna epizoda... ampak to ni vedno. Smešno kajne? :/
Mogoče bi se moral kam naročiti na kakšno terapijo in da mi preko pogovora terapevt potegne vse te emocije, ki me blokirajo na plano pa da jih tako uničim.. Sam zgleda da ne zmorem. Kot opažam, da ta "se več ne sekiram" mood ni ravno pravi odgovor na situacijo...

Hvala za odgovor in upam da se še kaj slišiva.
Lepo bodi

[cvetkus]

Pozdravljena oba,

tudi sam imam take težave, ki se mi ponavljajo že verjetno tam od kakega 18 leta, rečmo, skoraj polovico življenja. Nenormalno čuden občutek, če pa potegnem SUMO - je življenje čudovito, kljub našim občutkom, ki so mogoče kdaj resnični v večini pa nam jih producirajo naši možgani.
Sam sem dejansko že od malega imel probleme z nekaterimi "bolezni", tekla mi je kri iz nosa (sem že imel raka), bolelo me je tam ko je slepič (sem že imel razlitje), najhuje pa mi je v času (se mi tudi dogaja sedaj, da čutim utrip in to res ne enakomernega vendar z normalno frekvenco - tudi to se mi dogaja že od kdaj pomnim, ali pa, da ne morem požreti sline in takrat se mi nabije pulz... sami neprijetni občutki)

Drugači na "zunaj" pa pravijo, da gledam pozitivno, sem vedno nasmejani, se ne sekiram... Še vedno nisem razpucal kaj se dogaja z mano oziroma iščem vzroke, da bi se popravil.

Želim ti, da ga ti najdeš in upam, da veš, da je to del življenja in nas take negativne izkušnje spremljajo celo življenje.

Pozitivno gledajmo naprej, gibajmo se in imejmo se radi.

Bodite fajn.

[Huler]

Pozdravljen Cvetkus,

razumem, tudi meni na "vzunaj" nič ne manjka, noben niti opazil ni spremembe, ker je enostavno ni. Kot sem napisal živim normalno kot prej in tudi delujem normalno kot prej.
Trenutno se situacija takšna, da neprestano nekaj razmišljam od A-Ž, misli mi skos tečejo. Epizod nimam vendar je še vedno podzavestno prisotno. Dejansko o tem ne razmišljam in se ne sekiram. Občutkov še vedno nimam in ko sem sam sem bolj kot ne "zbediran". Rad hodim v hribe, ker mi je to nekaj kar me veseli. Razgled, napor, druženje, spoznavanje novih ljudi in širjenje istih interesov z meni podobnimi ljudmi. Problem je to, ko nisem sposoben absorbirati momenta in vseh teh emocij, ki mi jih vse to ponuja. Zavedam se kako je bilo pred tem, ko sem se v trenutku umiril, zadihal, se naužil razgleda, začutil neko toplino, se "nabil" z energijo in šel pozitiven proti domu. Tega več ni. Še vseeno hodim, še vseeno probam uživati.
Še vedno iščem in upam na tisti preboj čez to nevidno steno. Čakam.

Lep pozdrav,
J.

[mina]

DP je zelo pogosta po kajenju marihuane. 100x ti ne bo nic, potem pa te tresne in te zlepa ne pusti. Prav tako alkohol. Pripomore se povecan stres.

"Službo sem menjal. Mislim, da je bilo nekaj s tem povezano... Kot čimprejšni pobeg iz prejšne službe na novo delovno mesto. Mislil sem, da mi bo to z spremembo delovnega okolja in kolektiva izginilo ampak je še kar prisotno."
Eh ja, zbezimo od recimo problemov, ampak ti nas sledijo, tako so tebe Huler na novo delovno mesto. Ocitno je treba probleme resit, a ne?