Pozdravljeni vsi skupaj.
Sploh ne vem kje bi začela, da nebi napisala celega romana. Za mano sta že dve obdobji, ko sem bila prepričana da bom umrla. Saj veste..nekaj te boli, pogledaš na google, dobiš najhujšo možno diagnozo in tako naprej. Obakrat sem zapravila cele gore denarja za samoplačniške preglede, vsak teden dala kri v laboratoriju..grozno. No, zdaj sem na istem oziroma še na slabšem. Začelo se je po porodu (7mesecev nazaj)..grozno me je bilo strah, da bom fasala kakšno vnetje tam spodaj in bom morala nazaj v bolnico.Res me je groza bolnic in v tistih dveh dneh v porodnišnici mi je vse padlo dol. Kar iskala sem razne simptome, čakala bolečine in za vsako malenkost lavfala nazaj, da se nebi slučajno toliko poslabšalo, da bi morala ostati tam. Kot po vsakem porodu (ta je bil četrti) mi je nagajal pritisk, bil je malo previsok. Seveda panika! Potem se je na hitro znormaliziral in seveda spet panika, zakaj je zdaj tako nizek! Pa neke čudne pikice pred očmi kadar sem gledala svetle stvari(nebo, na soncu..), boleče noge, boleče roke, mravljinci...nato pa enkrat BUM. Sem se zbudila ponoči, da bi šla na wc. Sem vstala in se mi je vrtelo, po par minutah minilo. Ampak od takrat imam praktično stalne omotice.. občutek kot bi vzela pomirjevalo. Dala sem kri za en kup stvari in je vse v najlepšem redu. Še vedno me bolijo različni deli telesa, bolečina se stalno seli. Kakršen koli stres(dovolj je že manjši prepir doma) vse samo poslabša, sploh omotico. Itak sem prebrala cel google in nisem našla diagnoze, ki bi bila primerna glede na moje brezhibne krvne izvide. Dokler nisem včeraj zasledila nekega revmatologa in sem ga takoj poklicala na posvet.. prestrašil me je,da so vse to simptomi za sistemsko bolezen vezivnih tkiv in da moram NUJNO na pregled, ker so pravočasne diagnoze seveda ključne, da se malo dlje živi. In zdaj sem...saj si verjetno mislite kakšna? Vse me boli, omotična, ko mi kdo kaj govori ga sploh ne poslušam, samo na to mislim, da bom čez par mesecev ali pa v najboljšem primeru par let mrtva, moji otroci pa bodo odraščali brez mame, kako jim ne bom mogla stati ob strani..solze tečejo v potokih, nikakor se ne zmorem pomirit. Popolnoma sem na tleh. Upam, da je za vse kriva "samo" moja psiha in da bodo vsi izvidi ok, ker seveda sem se naročila na samoplačniški pregled. Si pa sploh ne znam predstavljati, če mi bodo dejansko odkrili neko bolezen, kako bom jaz živela s tem, če me že sama misel na to popolnoma odreže od normalnega življenja in me prestavi v moj svet, kjer je edini možni scenarij smrt
