Telesni simptomi in tesnoba

[nora]

Ojla!

Spet sem nazaj Od avgusta pri meni nič ni kot bi moralo biti. Pretrese me ravno vse. Od te covid situacije, prestavljanja dopusta, ki je bil po sili razmer krajši kot bi hotela ipd. Najprej me je zatreslo, ko se mi je ciklus malo zblodil. Strah. Bila pri g in vse ok. Potem sem zbolela za covidom in je šlo sicer vse ok mimo v lahki obliki, a ves strah kaj bo, kaj če starša zbolita, ki živita eno nadstropje pod nami, kaj če obležimo vsi ... potem me je vmes začel mučit želodec in ta vrag ne popušča tudi po dobrem mesecu ne. Spet strah. Je bolje, pa spet slabše. Vmes že čisto dobro. Potem so se nekje našli manjši glavoboli in oblivanje hladu in občutek vročine v glavi. Strah. Po posvetu z zdravnikom sem dobila tablete za želodec. Kri ok. Gastroskopija že dvakrat do zdaj in vedno ok.

Vmes je bilo okoli mene še nekaj neljubih dogodkov, bolezni, smrti. Sicer ne neposredno povezanih z mojo širšo družino, pa vseeno se me je dotaknilo bolj kot bi si želela.

Torej ponavljam zgodbo že tretjič v življenju. Vmes še test na neko želodčno bakterijo - negativen. Želodčna kislina se mi vrača gor in to mi je tako hudo tečno in zoprno. Občasno se mi posledično pospeši celotna prebava. Že par dni me mrazi, imam ledene roke, noge. Poosebljen strah sem.

Kar nekaj let psihoterapije imam za seboj pa me še vedno zvije. Tokrat si malo pomagam tudi z alternativo in upam, da bo tudi to malo pomagalo. Tako hudo kot je tokrat sicer res ni bilo že nekaj let. Upam, da se čimprej izvijem iz rok tesnobe in zadiham.

Pišem pa zato, da se malo olajšam, malo sprostim s sebe breme. Me muči, da moja družina nima kaj dosti od mene, da sem ena slaba mama in partnerka, ker ne funkcioniram najbolje. Včasih imam občutek, da samo jaz ne zmorem.

Slabi dnevi in ne slabo življenje, a ne?

Imejte se lepo sotrpini! Naj 2020 vzame tesnobo s seboj!

LP, nora!

[Tačkica]

uf, kot bi brala svojo zgodbico glede slabosti, pa mrazenja, pa strahu..  me je zeblo cel mesec skupaj z radiatorjem pod nogami in delom od doma, po me je pa sesulo

Ti kar piši, tudi jaz sem prišla "nazaj" sem gor, ker v realnem življenju te lahko razume samo človek, ki je bil ali je nekako na istem ... Če slučajno potarnaš, dobiš nazaj .. Ja, kaj je pa tebi hudega, saj imaš vse.. itd.. tako, da jaz pač rečem, da sem malo "zmatrana"

Ja, tale covid pa še pripomore.. brez socialnosti , zaprt doma delaš od doma.. 

Glej, drži se in piši kako in kaj..

[nora]

Zdravo, Tačkica!

Mene najbolj uniči želodec. Zdravnik pravi, da lahko traja, da se stvari umirijo in pozdravijo, jaz pa imam vsega poln kufer in sem jokava na čase in zoprna. In potem pridejo misli "kaj pa če" in podobno.

Kako si ti?

[Larisaaaa]

Pozdravljena, nora!
Tudi jaz sem imela takšne telesne simptome in pri fizičnih simptomih je meni ful pomagalo hodit v naravo, vsak dan čim več zunaj.
Kar se tiče psihe, te razumem, tudi sama sem v podobni situaciji. Si oz. ali bi probala z AD-ji?
Sama sem dokaj nova na tem področju, a me vsako sporočilo podpore, ki ga dobim, nekoliko dvigne, zato ti odgovarjam in pošiljam kar se da veliko pozitivnih misli.

[gogi]

Ja vse tole tko poznano.
Tudi mene zadnje čase mrazi, zebe, a le zjutraj, čez dan se nekako ulavfam pa je.
Pa tesnoba itd....
Je pa res da se kar prisilim da grem ven in da se tudi doma lotim raznih opravil.
Delo od doma že tri mesece, en teden v službi, sej je vmes Covid, pa naj bom zdrava al kako?

[SM88]

Hej hej... Tudi sama sem prebolela covid... In zdaj ti strahovi... Zaradi tega sem spet zacela dobivati panicne napade.. Ne upam niti zaspati... Srce mi na case tako razbija... Prav zadihat vec ne znam...Zelodec isto katastrofa.. Samo se misli take negativne mi hodijo po glavi...
Upam da bomo scasoma boljse... In da se umiri ta situacija ker smo vsi ze se mi zdi na tleh ?

[gogi]

Hej hej... Tudi sama sem prebolela covid... In zdaj ti strahovi... Zaradi tega sem spet zacela dobivati panicne napade.. Ne upam niti zaspati... Srce mi na case tako razbija... Prav zadihat vec ne znam...Zelodec isto katastrofa.. Samo se misli take negativne mi hodijo po glavi...
Upam da bomo scasoma boljse... In da se umiri ta situacija ker smo vsi ze se mi zdi na tleh ?

To je mene najbolj vrglo, pa tko sem bila že super, prav super.
Pol pa tkole spet.

[SM88]

Isto...super sem bila..zdaj pa spet katastrofa...za vse kar zaboli sem že v paniki... eh... grozno spet vse skupaj?

[gogi]

Isto...super sem bila..zdaj pa spet katastrofa...za vse kar zaboli sem že v paniki... eh... grozno spet vse skupaj?

Ja, spet ta k....v strah!! 

[nora]

Hojla sotrpini!

Sem jemala AD več kot leto in pol. Je bilo bolje. Leta psihoterapije so naredila največ, se mi zdi. Me pa še vedno sezuje tale tesnoba. letošnje leto je verjetno za mnogo ljudi še malo bolj naporno in mislim, da so tudi tole posledice. Jaz sem dolgo uspela kar normalno preživljat dneve in na čase se mi je zazdelo, da vozim zelo dobro.pa mi je dalo mislit, ko mi je ena terapevtka rekla, da mi je kaotično okolje domače da se dobro znajdem tam, ker sem ga vajena in si ga nehote tudi ustvarjam.

Trenutno vozim med več "boleznimi" in vsak simptom me pahne tja, kjer si ne želim biti. Torej želodčne težave se pojavljajo in minevajo, kljub tabletom. Ugotovila sem kaj mi trenutno ne paše najbolj (vsaj v določeni meri, določena hrana mi je še vedno uganka), občutek plavanja (kot občasna blaaaaaga vrtoglavica), ki je zelo verjetno posledica psihe oziroma za dodatek imam še pritisk nizek zadnje čase. Občasno me hecajo še nemirne noge.

Kako ste vi kaj?

LP,
Nora

[nora]

Hoj!

Pišem, da se malo olajšam.

Mene v kratkem čaka spet gastro. Me skrbi in vse kar gre poleg s tesnobo, po drugi strani pa komaj čakam. Meni je negotovost mogoče še bolj naporna kot to, da grem na preiskavo.

Mene trenutno obremenjuje, da imam doma relativno majhnega otroka, ki me potrebuje, da si želim še enega in da nisem dobro, rosno rosno mlada pa tudi nisem več. In imam občutek, da me vseskozi nekaj preganja. Da sem slaba mama, ker kak dan res ne zmorem, ker prodajam strah pred boleznimi, ker se ne morem otresti določenih stvari, pa bi se jih tako zelo rada. Pač ne gre mi. Vem od kod vse to, vem da ni dobro to zame, vem, da za nikogar ni dobro, jaz pa bi rada zmogla. Res si želim živeti in ne samo preživljati dni.

Moja zdravnica mi je rekla, da naj ne mislim na hudo, da verjame, da nič ni hudega, da pa vseeno naj grem na pregled, da se pomirim. Pa vem da tu ni rešitve. Ja, je seveda kratkoročna. Jaz pa si želim da ima družina normalno mamo, da se  dobro počutim, da bi bilo še manj teh zoprnih obdobij in da bi jih še lažje zmogla. Od resne krize je že kar nekaj let, pa vseeno.

Včasih se res vprašam, kdaj bo meni uspelo v prakso spravit kar vem iz psihoterapije. Kdaj bom dojela stvari, kdaj mi bo uspelo do te mere, da me ne bo več ujelo tako počutje? Kdaj mi bo uspelo dojeti, da sem pod stresom preden me telo opozori? Danes se počutim kot ene teleban, res. Kot da mi nič ne gre. Kar naredim podprem, ali pa mi sploh ne gre dobro. Toliko enega dela na sebi, toliko truda vloženega, toliko solz, mene pa še vedno jezijo določene stvari iz preteklosti, ki jih nekako ne uspem spustit. Bi še kaj napisala, pa me skrbi, da bi me kdo našel v zgodbi.

Hvala tistim, ki ste se prebili čez tole zmešnjavo, ki vije iz moje glave.

Zunaj sonce, v glavi tema.

Lp, Nora

[potepinka]

Pozdravljena Nora,
Kot bi brala svoje misli  Že to, da te skrbi, da si slaba mama, je dokaz, da si idlična mama, skrbna in odgovorna... Verjetno preveč odgovorna, če sodim po sebi  Če te kaj potolaži- v 25 letni anksiozni karieri sem “imela” že stotine bolezni, na srečo so bile vse le v moji glavi (telesni simptomi so bili seveda še kako resnični). Moji otroci so danes skoraj že odrasli (skoraj) in kljub mojim napadom panike in obdobjem, ko nisem zmogla, funkcionirajo povsem normalno - so spodobni, samozavestni in pošteni. Vedno bodo obdobja, ko ti bo šlo super in obdobja, ko bo težje. Tako je pri vseh, ne samo pri nas, ki smo anksiozni. Trenutno imam tudi jaz težje obdobje (strah, da se okužim in strah pred težjo obliko covida). Tolažim se z dejstvom, da sem prestala že toliko hudih obdobij, torej bom tudi tega (vseeno upam, da brez covida).

lp

[I am tired of everything]

Pozdravljena,
Ker berem, da imas ze kar nekaj let psihoterapije za seboj me zanima na koliko casa cez cas potekajo obiski pri psihoterapevtu? 1x na mesec ali veckrat ali po potrebi?

[nora]

Živjo!

Potepinka,

 hvala! Saj tako nekako vem, da me vidi okolica, pa vseeno sem včasih izgubljena. Ja, vsi pregledi so ok, vedno. Pa kar ne dojamem. Vedno me potegne nazaj v "kaj pa če". Sicer je tega mnogo manj, kot ga je bilo in tudi funkcioniram dokaj normalno ob teh dnevih, me pa včasih tako zelo utrudijo, da je groza. Ja, možno da mi ki se vedno "borimo" sami s sabo, včasih izgubimo občutek za okolico. Da nekako ne opazimo, da imajo vsi določene težave v življenju in da si mogoče vsaj jaz kdaj res preveč želim, da ne bi sploh imela težav. Se moram opomnit, da ne gre tako.

Ja, z otroci se mi zdi, da se stvari znajo poslabšat. Pa še vse temne kotičke naše duše znajo zvlečt na dan  :sesmejem. Učitelji, če lahko tako vzameš.

Mene najbolj ubija to, da sem potem nepotrpežljiva tudi pri stvareh, kjer bi res morala bit. In potem se obremenjujem, ker včasih ne zmorem. In zadnje čase se mi to kar dogaja. Mi ni ok. Določene situacije privlečejo jezo na plano, ki je včasih ne zmorem konstruktivno predelat in it naprej. To mi je od vsega najhuje.

Hvala za besede, cenim 


I am tired of everything,

Jaz sem načeloma hodila vedno enkrat tedensko. Tako s terapevtom lahko sledita oba tvojemu življenju in se sproti predeluje stvari. Tudi meni je tako ustrezalo. Že na dva tedna kaj pozabiš, pa se ti je zdeo v določenem trenutku pomembno. Torej stalen stik in dober odnos s terapevtom se meni zdita ključna.

Srečno!