Želim se rešiti toksičnega družinskega okolja vendar...

[LovilkaSanj]

Spoštovani!

Na tem forumu ste mi vedno pomagali, ne pišem prvič. Pisala sem že o moji nekdanji zvezi, iz katere sem se uspela prebiti saj sem na koncu le ugotovila, da je bila toksična, o tesnobi in strshupred izgubo bližnjih.
Kmalu zatem sem poiskala pomoč svetovalke in skupaj sva ugotovili od kod moj strah pred izgubo dejansko izvira. Ker sem še mlada,  stara sem 24 let se ne znajdem in ne spoznam na določene stvari...

Resnično sem trenutno na dnu, zato  pišem še tukaj. Prosim brez obsojanj, tudi tistih ki ne marate živali, prosim skušajte razumeti...Naj že v začetku povem, da sem si poiskala odlično svetovalko, ki mi je pomagala iz najhujših kriz prejšnje leto in mi je bila nekaj na voljo tudi letos.  Pred meseci sem poskusila  tudi z antidepresivi Ecytaro preko osebne zdravnice, čeprav sem proti tabletam. Ker resnično ne gre več.

Stvar je takšna.  Odraščala sem v okolju kjer je oče konstantno pil, bila sem soudeležena v družinskem nasilju. Moja mama me je celo življenje "hujskala" proti očetu, nezavedno ali zavedno je iz mene hotela narediti njeno najboljšo prijateljico zato sem že kot majhna deklica bila vedno vmes, med njima in reševala njune zakonske težave. (Otrok tega NI dolžan) Odrasti sem morala prehitro. (Seveda ni bilo vse slabo) spomnim se prenekaterih noči, ko je oče iz sklepam da nezadovoljstva nad svojim življenjem pil in bil nasilen, velikokrat je prišel domov krvav, pretepen, enkrat celo z luknjo v nogi. Mama je ves čas poudarjala kako je slab, kako je slab mož, oče, me obračala in želela na svojo stran.  Odnos med mamo in mano je skrajno NEZDRAV. Ona me želi preveč navezati nase, skozi se s svojimi težavami obrača name, za svoje  bedno življenje krivi vse druge. Takoj ko imata ona dva kak problem v to vključuj mene. Ker sem sama zelo intuicijsko in čutno bitje takoj začutim energijo v zraku. In to me dela grozno anksiozno. Imam generalizirano anksiozno motnjo s katero se spopadam na razno razne načine ( narava, živali, hobiji, prijatelji, hribi, tek, branje, meditacija...) Skratka BORIM SE. So meseci, ko sem uspešna in srečna, so meseci ko se vse zgrne nad mano, zdaj vem da zaradi posledic v svojem okolju in travm iz otroštva,

Oče z nekim razlogom ni nikoli polagal posebne pozornosti meni, zato sem se naslanjala na stare starše, ki sta žal oba preminula in sedaj nimam od družine nikogar več, razen mame, morda  oče  zaradi matere ni našel pot do mene ali pa zaradi svojega življenja, težav v službi, njunem zakonu. Ne vem. Celo življenje sem bila prepričana, da mu zame ni mar in sprejela dejstvo, da se z menoj pač ne ukvarja, mi ne izkazuje ljubezni, me nikoli nič ne vpraša, kako sem, praktično ničesar ga nikoli ne zanima o meni, vmešal se je le takrat, ko se je bilo potrebno znesti nad mano.

Prejšnje leto se je spravil na mojo mamo in jo brcal, skušal tepsti moje živali, v želji da bi zaščitila svojo edino družino sem se postavila mednju in imela sva fizičen obračun.  Kot majhna deklica sem jokala, kričala in se postavljala med njiju, tako sem celo življenje ščitila mamo. Ne bom šla v detajle, nad svoje starše ne bi nikoli položila roke, (čeprav jo je on nad mene že, in me vrgel po tleh, ko sem bila stara 19 let) vendar je brcal mamo, moje živali in kričal VSE VAS BOM POBIL, SPUSTI ME DO NJE (mame) UBIL JO BOM.
Zato sem se postavila vmes in mamo in živali skrila za svoj hrbet.
Sam pretep med nama je trajal nekaj časa, dokler ni mama poklicala policije, (kot že mnogokrat dosedaj) uspelo mi ga je fizično onemogočiti in v samoobrambi zadati nekaj zlomov, čeljusti, ličnici, nosu ipd.
Takrat sem bila psihično močna, kljub temu da sem si očitala in se žrla, ker sem roko položila na lastnega očeta. Celo življenje sem se ga bala in imela strah, da bo vzel nož in nam kaj naredil, ko je bil pijan je bil vedno neprepoznaven in nasilen. Zato sem v svojem otroštvu ogromnokrat jaz  bila tista, ki je klicala policijo in jokala na kolenih naj me rešijo...mene in mamo. Takrat smo že skoraj sprožili ločitveni postopek, zmamo sva najeli odvetnico, mama je pouskala pomoč na CSD-JU, bi nama nekako pomagali. pa vendar moja mama nima karakterja in se grozno boji biti sama, raje izpostavlja mene, svojo lastno hči, kot oditi. Skrbijo jo tudi finance.

Tekom odraščanja sem ugotovila, da je oče zelo introvertirana oseba in vse svoje rane, bolečino nosi v sebi in ko kaj spije izbruhne z nasiljem.
Moja mama je na nek način izjemna oseba,  dober človek, ima me neskončno, nezdravo rada, v enem momentu bi zame naredila vse, po drugi strani pa je ravno ona razlog za mojo trenutno krizo.

Prejšnje leto se mi je uspelo izvleči iz 9 let trajajoče toksične zveze s partnerjem, ki mi je počel grozne stvari in takrat sem resnično šla čez svoj največji strah, ga izgubiti, in se naučila biti sama in srečna. Bila sem srečna, sreča je trajala, užila sem življenje na polno, se obkrožala s pozitivnimi, stabilnimi prijatelji, s poštenjaki in počela stvari, ki so me osrečevale in mi pomagale. Vključno z naravo, živalmi in potovanji z najboljšo prijateljico. Učila sem se prepoznati čustvene vampirje, toksične ljudi in jih odstranjevati iz življenja. Življenje je bilo lepo.
Do julija 2020. Ko smo šli s starši na dopust je eskaliralo. Kot eskalira vsako leto. Mama se je psihično znašala nad mano, ker je oseba ki mora imeti vse pod kontrolo in je večna žrtev, če tega ne dobi sledi izbruh. Vertjetno tudi očetu ni lahko zraven nje, oz. vem da eden drugega ubijata. S tem pa tudi mene, ker čeprav se trudim distancirati in izolirati od njune zveze, me mati konstantno vleče v to.  Skratka na dopustu je bila živčna razvalina, ker je nesrečna z očetom, ni pa čustveno sposobna in dovolj močna biti sama, to je njen največji strah. Zato se je znašala nad mano, se vtikovala v mojo prtljago, kako imam zložene ali ne zložene stvari, iskala prepire in znorela za vsako stvar.  Dobesedno vsak dan je imela nek izpad in se znašala ali nad mano ali nad očetom. Motilo jo je kako govori z njo, kako ne govori z njo... Dokler ni nekega dne po tistem, ko sem zjutraj pometla hiše in spakirala stvari, prišla z mojo potovalno torbo, jo vrgla predme in mi začela stvari metati ven češ kako niso dovolj dobro zložene. Seveda sem se kot vedno postavila zase, ker mi je bilo dovolj stresa in vsega in sem ji povedala kako vpliva name, na očeta, kako mora imeti vse pod kontrolo in če nima, je ogenj v strehi, povedala sem ji, da je ONA MOJA MAMA in ne jaz njena in da me čustveno UBIJA, ko zahteva od mene, da sem njen osebni terapevt. Da jaz nisem tega DOLŽNA.  Povedala sem ji, da tega ne ZMOREM VEČ. Njune zveze, prepirov, znašanja nad mano, psihičnega, fizičnega nasilja. In da je ne mislim več ščititi, se izpostavljati ČE SE ONA NE MISLI SPRAVIT V RED in si pomagati.

Šla je v zgornje nadstropje, ni spregovorila z nobenim od naju, se nažrla tablet in spala. Jaz pa sem s svojimi psi jokala zunaj pred kočo v naravi.
Po vrnitvi iz dopusta so se stvari stopnjevale.  Spet z njenimi izbruhi. Naj povem, da ONA NE ŽELI POMOČI. Ne terapevtske, ne nasvetov.
Vse sem že poskusila, verjemite.

Primer.  Bila sem v svoji sobi, zunaj je grmelo,imela sem odprto okno, in je iz sosednje sobe (2m razlike) nisem slišala, da me je klicala naj zaprem okna. Ko sem jo slišala sem se takoj odzvala in jo vprašala kaj potrebuje. Name je začela kričati, da se nalašč delam "noro" da je nimam rada, da se pretvarjam, da me BAJE eno uro klicala, da sem ista kot "foter"
Takrat sem imela po burnem prepiru že drugi breakdown.
Moja anksioznost je rastla. Kljub vsemu sem se borila in obkrožala z družbo, živalmi, dolgimi pohodi 20, 30km v naravi.

Nekega dne pa je ponovno eskaliralo. Dobila sem jo, ko je v sosednji sobi, po prepiru z očetom, odmevalo je po celem stanovanju ko je pisala poslovilno pismo.

Ker ji je uspelo mene nanjo navezat na nezdrav, paničen način, grozno se bojim, da bi jo izgubila,. moj največji strah, saj mi je edina ostala od družine (dedek, ki mi je bil nadomesten oče, je preminil, babica prav tako) v tistem trenutku nisem vedela ali misli resno ali išče pozornost, sem ji vtrgala poslovilno pismo iz roke. Tisti dan je kričala, metala stvari, totalno zafrustrirala očeta, jaz sem celo noč hodila preverjat če še diha... UBILO ME JE. Videti lastno mamo, ki jo imam neskončno rada sred živčnega zloma, z grožnjami s samomorom. NOBENE pomoči ni želela, pa ima kontakt moje svetovalke. NOČE si pomagati.
Reče " Kaj mi bodo dali drugega moža?" Ves čas je kričala, da se bo ubila. In mi  v naslednjih dneh celo povedala, da je že imela plan kako in mi ga izdala.

Tako uničuje mene, ki jo obožujem in ji želim pomagati, čeprav sem se naučila držati neko distanco in morda je ravno zato, ker sem ji dala na dopustu jasno vedet, da več NE BOM posrednik med njo in očetom in njen osebni terapevt, morda je zato pisala poslovilno pismo....

Moja mama ima veliko vrlin, vedno mi je stala ob strani, mi nudila vse, mi omogočila lepo življenje, vse sem ji lahko zaupala. Pa vendar je bilo ogromno na nezdrav in toksičen način in  katerega me je prilepila nase. Do mojega 13 leta me ni spustila niti do trgovskega centra, ker bi se mi lahko kaj zgodilo. Zavijala me je v vato in me oropala samostojnosti. Vse je delala namesto mene in sedaj imam grozne težave s samozavestjo.

Kljub vsemu, čeprav me je, ko se je z menoj v šoli učila matematiko ( mislim, da resnično sem dislektik in mi matematika resnično ne leži) zmerjala, da bom ceste pometala, da sem nesposobna, da sem glupa, neumna, da mi nič ne gre, da sem zabita...

Sem kljub vsem dejstvom, da imam zlomljenega duha in samozavest (ČEPRAV SE TRUDIM in delam na sebi, se dajem v situacije, ki bi mi jo zvišale, se trudim postati samostojna) prišla do točke ko vidim edino rešitev. ITI NA SVOJE. Se rešiti tega okolja, jo nehat ščitit, se obremenjevati samo s tem kaj ji bo on storil, da si bo sama kaj naredila...

Letos sem nehala delati kot varnostnica in sva z mamo odprli skupno podjetje s.p, kjer ji vsak dan pomagam, zraven pa še fotografiram ljudi in živali, ter pišem članke za revijo, zanje tudi fotografiram.
Ker prodajo delava skupaj, brez mene ona ne zmore, v smislu fizičnega dela, saj ima kup zdravstvenih težav (pljuča, srce,) in jaz delam vso fizično delo in del prodaje, tiščim 250 kg težke voze večkrat dnevno po hribu do skladišča, nalagam robo in se soočam s svojim strahom s štetjem denarja in matematiko, ker gre za delo, kjer je ključeno tudi to.
Tako, da zdaj sem vsak dan 7 ur na delovnem mestu z njo, pa še doma. Ko sem doma se seveda umaknem in me ni doma skoraj nič. Skuham, pišem članke, preuredim fotografije, jem, spim, ostalo ME NI. Sem v naravi  s psi ali s prijatelj.

Zdaj pa k problemu.
ŽELIM NA SVOJE.
Vendar, ker sva trenutno komaj odprli s.p in zaradi korona krize ne veva kako bo naslednjo leto še nimam stabilnih financ.
Kako preživeti to obdobje, dokler še ne zmorem na svoje? KAKO sploh na svoje? Četudi bi delala kot varnostnica sli prodajalka so plače MIZERNE.
Vzeti kredit pri 24 letih, je to sploh pametno, imam 3 živali, dva psa in mačko, KDO me bo vzel, kateri najemodajalec?
KAJ NAJ STORIM?
Počutim se v resnično brezizhodni situaciji...
Imam dni, tedne ko se držim, vendar od poletja že grozna nihanja, izbruhe jeze,  histeričnega joka, anksioznosti, ne spim......Osebna zdravnica mi je rekla, da imam zdaj zraven še depresijo.
Začaran krog. Sem brez partnerja prvič po svojem 13 letu.
Kako naj samska mlada punca s 3 živalmi gre na svoje?
Dokler ne bodo finance zazihrane tako nimam kaj razmišljati..

Ali sploh lahko dobim kredit, kakšni so pogoji?
Najemnine so drage, bi morda za ta denar raje vzela kredit na 20, 30 let?
Želela bi si v neko starejšo hišo ali celo kmetijo, da imam prostor za živali...Oni so moja družina, upanje.
ČE sploh dobim to možnost, ...Kakšne možnosti sploh imam?
PROSIM pomagajte mi.
Iskala bi hišico ven iz mesta cca 15-30 min.
Seveda ne vem če bi mi kredit sploh odobrili in koliko.
Ali sploh lahko upam?
To mi daje edino upanje...

Kaj bi vi storili v mojem primeru?
Po poklicu sem trgovka in varnostnica, ukvarjam se s fotografijo in pisanjem člankov.
Zato se mi s.p zdi izjemna priložnost pa čeprav moram požreti in delati z mamo.
Vsaj lahko poleg prodaje še fotografiram in pišem.

Zaenkrat bom zaposlena kot delavec, s.p je preko moje mame.
ALI SPLOH LAHKO DOBIM KREDIT?
Prosim za nasvete...res ne zmorem več... Samo proč bi šla, vzela živali in šla.
Na ljudi se ni moč zanašati, zato na nekega partnerja ne mislim čakati...

Najlepša hvala za pomoč!

[Poni]

Draga LovilkaSanj

Te prekleto dobro razumem. Ampak ti ne želiš zgolj pobegniti, pa kamorkoli že. Ti imaš nekako določen cilj, smer, smisel in namen. Zato verjamem, da ti bo uspelo. Žal ti ne znam nič svetovati, ampak verjamem, da imaš tako dobro začrtano pot, kam želiš priti, da ti bo gotovo uspelo. Kajti to je po mojem najglobljem prepričanju pomembno. Ne zgolj želja pobegniti, ampak tudi vedenje, kam želiš priti.

Verujem vate.


                            Poni

[LovilkaSanj]

Najlepša hvala, me je ganilo do solz...Nekako mi bo že uspelo...
Zdaj sem celo razmišjala, da bi šla na CSD in se dala na čakalno listo za kakšno socialno stanovanje (tam menda ne preverjajo če imaš žival) in bo zame cenejše, morda za začetek poskusim s tem in potem šparam, šparam, šparam...

Ne vem, to so stvari na katere se ne spoznam.

[_Bemci]

Zivjo,
Tvoja pripoved me je zelo ganila. Nic ne bom pametovala, ker vem, kako je, ce se ne mores odtrgati iz druzinskega okolja, ker te za enega clana prevec skrbi.
Bi pa dodala, da bi se stvari med mamo in ocetom morda izboljsale, ce se ti umaknes iz te dinamike. Druzinska dinamika je vedno sestavljena iz vseh clanov, tako da se mama nezavedno naslanja nate in racuna nate. Ti ji seveda ne mores in ji nisi dolzna dajati tega, kar ona rabi, to je osnovno varnost in dojemanje sebe kot cloveka, ki sprejema odgovornost. Ze davno bi mogla oditi od oceta.
Ampak, na tebi pa je, da se umaknes iz tega. Kakor se kruto slisi, poskrbeti moras zase, ker taksno nasilje in zlorabe se poznajo celo zivljenje. Oceta ne bo zanimalo, ali se bos borila z depresijo v zivljenju, mamo bo zanimalo, kolikor koristis njej. To ni ljubezen.
Zato. Odidi. Vsi s.p.ji, zivali itd, so prehodne ovire. Verjamem, da je tezko imeti denar za svoj flat, ampak ko bos enkrat vse to zmogla, bos znala biti tudi sama. Nikoli nisi v resnici sam, ves? Si lahko v svoji, najboljsi druzbi.
Drzim pesti zate.

[Neptun]

Pozdravljena!
Kot prvo, tvoja situacija mi je precej poznana, izhajam iz razbite družine, sem sin edinec staršev ločencev. Po ločitvi, ko mi je bilo 19 let sem ostal v hiši skupaj z očetom. Mama ima diagnozo shiozoafektivna motnja, 20 let prenašal vse možne faze te bolezni, bil večkrat prisoten pri prisilnih hospitalizacijah, raznih njenih fazah itd.. Tega je bilo ogromno in žal sem bil nemočen, vedno sem želel nekako rešiti in pomagati mami, vendar ni in ni šlo..Dobil sem službo, skozi leta pridobil višjo plačo in se odselil na svoje. Prvič v življenju sem videl kaj pomeni imeti dom, sam svoj gospodar, živim kot sam želim, si uredim stanovanje, poslušam glasbo itd. doma me starša nikoli nista omejevala ali karkoli, dala sta mi vso svobodo, le to je bilo, da doma nisem bil nikoli srečen, saj je bil dom precej zanemarjen, umazan, ne mame ne očeta niso te stvari pretirano motile. Odločil sem se kako bom živel in tako skušam vsak dan se boriti za urejeno lastno življenje. Z očetom imava hladen odnos, vidiva in pogovarjava se bolj malo..z mamo sva nekako funkcionirala zadnja 4 leta precej vredu, dokler lani na sredi leta nisem opazil spet negativne spremembe pri njej, sledila je hospitalizacija, vrnila se je kmalu domov in od takrat ni prava in imava zelo slab odnos. ko ji hočem karkoli povedati, da ni ok se takoj stvar zakomplicira in me napada tako, da zdaj sva nekako prekinila stike. Še nekaj sem se naučil, vedno sem ji želel pomagati, kupil sem ji televizijo, avto, ji večkrat pomagal s financami - sama je v penziji in nima privarčevanega denarja, vedno joče kako je brez ficka itd. Letos sem naredil še korak dlje in želim se preseliti v manjšo hiško, mami sem povedal in rekel, da bom moje stanovanje oddal in  stem poplačeval nov kredit za hišo. Mama je sama rekla, da bi ona njeno stanovanja oddala in prišla v moje. No najbrž bi pred leti ta njena ideja bila zame sprejemljiva, sedaj pa nikakor več, ne grem se tega, da ji bom celo življenje delal usluge za katere sem se sam boril. Stanovanje bom oddal 3 osebi katera bo redno plačevala in skrbela za moj dom.
Kar se tiče tvojega kredita, ti povem, da ga žal ne boš dobila, imaš s.p. in banka ti ne more dat kredit na lepe oči, morala bi imeti bilanco in najbrž nekaj let odprto podjetje in dobre prihodke, da bi lahko dobila kredit. Dokler si na urediš rednih in dokaj visokih financ ti odsvetujem kak kredit. Mogoče zaenkrat zaprosi za socialno stanovanja, pridno delaj, poskušaj dobro zaslužiti in imej cilj v nekaj letih boš tako lahko vzela kred in dala en dober polog za stanovanje. Moja 2 si v življenju nista ustvarila nič, vedno sem poslušal samo izgovore kako to, kako ono. Ko je šlo za denar je bil vedno problem, sam sem drugače pristopil h stvari in nehal iskati izgovore ter začel gledat kaj lahko naredim z mojimi prihodki in kako bit odgovoren do financ, to je tudi ena pomembna stvar pri osebni rasti..Lepo bodi, držim pesti, da ti bo uspelo, imej cilj, naredi distanco in bo.