drazenpetr
Aktiven član/ica
 Odsotni
Prispevki: 86
|
 |
« dne:: sreda, 18. november 2020 ura: 23:17 » |
|
Pozdravljeni vsi skupaj,
ne bi želel bit predolg, zato bom skušal napisat čimbolj na kratko. Sem 39-letni moški, nikoli v resni zvezi, pa tudi v neresni ne, moje edine izkušnje s spolnostjo so bile preko prostitutk. V mlajših letih zadržan, tih in zato nikoli zanimiv za ženske, po koncu končane fakultete sem bil dolgo brez zaposlitve, zaradi česar sem se zaprl vase in tako sem imel zelo malo socialnih stikov, kar pa je imelo za posledico težave s psiho, kar sem nekako "zdravil" z zdravili in psihoterapevti, kar pa mi ni prineslo nekih velikih rezultatov. Pred 5 leti sem se zaposlil v enem skladišču sadja in zelenjave in tam opravljal težaško delo skoraj 3 leta, nakar se mi je ponudila priložnost, da delam v podjetju sestrinega moža, kjer sem delal kot pomoč v pisarni (administraciji). Pred dobrimi 3 meseci sem tam začasno prekinil z delom (naredili smo redno odpoved), zdaj je še neka možnost, da se morda zaposlim tam, a je tam problem alkoholizem sestrinega moža, zato sploh ne vem, če bi se vrnil tja ali bi iskal kakšno drugo službo. Kar me resnično muči, je občutek osamljenosti, čeprav priznam, da ker nikoli v življenju nisem bil ne vem kako družaben, mi po eni strani nekako godi samota, po drugi strani pa me ubija. Po drugi strani me muči dejstvo, da še pri svojih letih nisem imel resne zveze in sploh nimam več upanja, da jo bom kdaj imel. Prej sem pozabil napisat, da sem v roku 1 leta izgubil oba starša, najprej očeta pred 2 letoma (rak na črevesju), potem pa lani še mamo (pešanje srca nekaj zaradi debelosti, nekaj pa zaradi tega, ker ni več želela živet zaradi navezanosti na mojega očeta - skupaj sta bila dobrih 40 let), kar me je še dodatno potrlo. Do smrti staršev sem živel z njima in težko mi je bilo it na samostojno pot, a to še nekako "hendlam". Po izgubi staršev sem bil nekako prisiljen oditi iz svoje hiše, ker je bila hiša že dotrajana in nimam toliko sredstev, da bi jo obnovil. S sestro sva menjala -jaz sem šel v njeno stanovanje, ona pa v "mojo" hišo.
Nekako se mi zdi, da čeprav več sploh ne iščem ženske, da se na tem področju vrtim v začaranem krogu, iz katerega ne znam "izstopit". Saj sem že probal nekaj iskat preko spoznavnih portalov na internetu, a kot vidim, večinoma neresne, "odslužene" ali pa iščejo neke "mačote" z mnogo materialnih dobrin ali pa po zunanjosti ne privlačijo in takšnim ne želim dajat "lažnega upanja". Če pa kakšno slučajno kje spoznam v živo, pa je že oddana ali pa bi bil kot nek prijatelj, zaupnik, nobena pa me ne želi kot partnerja. Dostikrat razmišljam, ali se je sploh še vredno truditi na tem področju ali enostavno sprejeti dejstvo, da bom večno samski, da nikoli ne bom imel ženske. Potem se že začnejo vprašanja, za koga še sploh živim.
Ne želim pomilovanja, pa prosim brez nasvetov o obiskovanju psihoterapevtov, ker sem hodil k raznim, pa meni žal ni kaj veliko pomagalo. Prosim da se tudi vzdržite neprimernih komentarjev in posmehovanja moji situaciji. Bom hvaležen vsakega res pametnega nasveta, kako naprej iz te, po mojem mišljenju, brezizhodne situacije, kar se tiče resne zveze.
Lep pozdrav in ostanite zdravi.
|
