Kaj je z mano narobe?

[Trugust]

Niti ne vem kje naj začnem. Upam da ne bom predolg. Opravičujem se že vnaprej, če bom pisal malo sem ter tja.
---
Star 23 let, še nikoli imel službe, nikoli imel prijateljev.

- V osnovni šoli sem imel nekaj prijateljev s katerimi sem se družil le izključno v šoli.
- Kasneje v srednji šoli sem imel nekaj prijateljev s katerimi sem se spet družil izključno v šoli. Še med njimi sem se počutil, kot da ne spadam tja.
- Po srednji šoli sem se najprem imel izobraževat na višji šoli v ljubljani, a ker nisem imel pojma o tem kako do karte za vlak/avtobus in kako vse to sploh deluje (še nikoli nisem bil na vlaku) sem se odločil za šolanje na isti šoli kot sem opravljal srednjo šolo, s to razliko, da je spet bila to višja šola. Domači mi pri šoli v ljubljani niso mogli pomagat, ker tud sami nimajo pojma o nobeni zadevi.
- Po obiskovanju višje šole sem imel opravljene vse izpite in mi manjka le diplomsko delo, ki ga še danes nimam opravljenega.

Kmalu bodo 3 leta odkar sem iz šole. V tem času sem opravil le izpit za avto (pa še tega z veliko muko). Nekako sem se še bolj vase zaprl, ker domačim ne morem zaupati. Večkrat so name pritiskal, da naj že službo najdem in me spraševal kaj je narobe. Ko sem jim skušal povedat kaj je narobe sem dobil odgovor v smislu "pol pa ne tolk razmišljat". Hvala, zdaj sem ozdravljen?

Ne vem kaj je z mano narobe, res ne. Doma večino časa preživim pred računalnikom, a mi ni težko pomagat če me kdo kaj rabi (sem se že večkrat spraševal če gre za zasvojenost, pa nebi ravno rekel da gre za to, le nimam drugih reči za počet).

- Če vozim avto se počutim kot, da sem vsem v napoto.
- Strah me je novih krajev in situacij.
- Že samo ob misli na npr. zaposlitev začnem težje dihat in se potit.
- Ljudi ne gledam v oči.
- Imam občuteke manjvrednosti.
- Samozavesti nimam.
- Pri socialnih stikih zmrznem.

Zadnje čase imam vse bolj pogoste epizode depresije. Ko gledam zaposlitvene oglase nekaj časa berem, temu sledi globoko dihanje in potenje, zatem jok. Hkrati razmišljam, da nobenemu delodajalcu ne bom na papirju niti všeč, še manj pa v osebnem stiku. Kdo bi pa hotel nekoga, ki ima opravljeno le srednjo šolo za  in že od 18 leta naprej nima niti dneva delovnih izkušenj, medtem ko vsako leto pride na trg dela N število študentov, ki so veliko bolj "sveži" od mene?

Samo želim si, da bi imel službo, tudi če bi bila v proizvodnji. Ampak kaj ko me strah premaguje 

[Regina]

Pozdravljen,

vse mi diši po temle: http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=36&Itemid=38

Zdaj se mi sicer mudi, zato ne bom preveč pisala - ampak mislim, da bi bilo dobro razmisliti o kakšni psihoterapiji, pa tudi samo izpostavljanje vsem tem situacijam, ki ti vzbujajo občutke nelagodja, pomaga, ampak počasi.

Dandanes je veliko ljudi, ki enostavno ne najde službe, ali jo pa ima in se boji menjave, ker služb ni, ali pa so razmere še slabše.. jaz te čisto razumem. Imam službo, ampak skozi iščem kaj drugega, da mi je v zdajšnji vse slabše .. ko odprem zaposlitvene oglase mi rata kar slabo od vsega, saj se nikjer ne najdem.

Piši še kaj 

[Calanthe]

Tudi sama sem imela podobne težave zelo dolgo časa. Občutke manjvrednosti, nobene samozavesti, sploh se nisem upala pogovarjat z ljudmi, na neki točki je bilo celo tako hudo, da si nisem upala iti niti na pošto ali pa na upravno enoto urediti kakšnih zadev, kaj šele da bi klicala kakšnega zdravnika. Prijateljev pa itak nisem imela.

Na koncu se je vse to rešilo s pomočjo psihiatra in zdravil, edino kar me še vedno muči je pa to, da imam občutek da se ne znam pogovarjati z ljudmi. Prej sem se tega izogibala, zdaj pa nimam nobenih izkušenj in se večinoma počutim kot riba na suhem. Tudi si ne znam predstavljati kako ljudje uspejo ustvariti prijateljstva, ker jaz z vsemi vedno ostanem samo na ravni znanca. Je pa situacija na splošno precej boljša kot je bila.

Tako kot je povedala že Regina, ti tudi jaz svetujem da si poiščeš strokovno pomoč. Ni lahko, ampak vse se da rešiti.

Glede službe pa ja, tudi mene že kar malo stiska, ko pomislim kako kmalu se bom morala ukvarjati s tem, sploh ker je konkurenca ogromna. Ampak upajmo, da se nekaj vseeno bo našlo. Razmere so precej boljše kot so bile nekaj let nazaj, vprašanje je samo kaj bo zdaj zaradi korone.

[ThinkPink]

Po tvojem pisanju sodeč, ni s tabo popolnoma nič narobe.

Si samo 23 letni fant, ki verjetno nisi nikoli imel podpore družine. Sklepam, da te nikoli ni nihče zares podpiral, poslušal, skušal pomagati, razumeti ali imel vsaj "samo rad". Zaradi tega nimaš zaupanja vase, v svoje sposobnosti, se ne upaš izpostaviti, ne upaš navezati pristnih stikov z drugimi, saj imaš občutek, da si vsem odveč. (Kot si očitno svoji družini). Za to nisi kriv ti - tukaj je edini krivec samo tvoja družina. In vse kar se v tem trenutku  tabo dogaja, je s tem močno povezano.

Nekateri se rodijo z močjo v sebi in jih niti bivanje v najbolj patološki družini, ne dotolče. Jih samo še dodatno napolni s samomočjo,da se prigrizejo do uspeha. Drugi smo pač bolj občutljivi, čustveni, razmišljujoči in nam bivanje v nefunkcionalni družini pusti vse mogoče čustvene posledice.

Ampak ko se enkrat tega zavedaš in to zavedanje čisto ponotranjiš - boš lahko "zadihal". Kako pa to narediš? Uh, ko bi le bila magična formula. Seveda je najbolje, da se pogovoriš s strokovnjakom (psihoterapevtom). Da razčistiš, zakaj si takšen kot si in zakaj imaš te težave, kot jih imaš in da začneš aktivno delati na sebi. Vmes pa: beri literaturo, delaj dihalne vaje, meditacije, avtogene treninge,dajaj si pozitivne afirmacije, čimveč gibanja v naravi, poskušaj si najti nekaj kar te osrečuje (jaz sem npr. odkrila šivanje, pa včasih nisem znala luknje pokrpat).

Upam, da sem ti pomagala, pa javi se kaj.