Pomoč

[shane]

Pozdravljeni.

Trenutno preživljam kar težko obdobje in se zaradi tega tudi odločam za terapijo. Trenutno opravljam psihosocialna srečanja v okviru društva, v času jeseni, ko bom (upam da) malo bolj prepričana, kakšno terapijo bi potrebovala, obiskovala še to.

Naj najprej na kratko povem svojo zgodbo.

Pred približno mesecem dni se mi je zgodila zelo neprijetna izkušnja. Ta neprijetna izkušnja (pregled mojih intimnih predelov brez mojega predhodnega dovoljenja) je bila povod, da so mi spomini spolne zlorabe v otroških letih privreli na dan. Slednje predstavlja večino mojih travm. Pred tem nisem o tem govorila z nikomer. Zgodilo se je s strani ********, verbale opazke, tudi dotikanje,…

Imam veliko potlačenih čustev glede tega, veliko jeze, ki sem jo v preteklosti sproščala na nepravilne načine in ljudi in se jo šele sedaj učim usmerjati le na dotičnega človeka (čeprav zame to ni človek v pravem pomenu besede). S tem povezano imam tudi travme. Zaradi tega se še bolj zavedam seksizma in mizoginije v vsakdanjem življenju in mi gre na bruhanje, ko me kak tip na ulici samo pogleda (čeprav je lahko le bežen pogled) ali pa mi kaj reče ali pa ko poslušam vsakdanjo zajebancijo npr. sodelavcev – glede seksa ali pa karkoli drugega (ženske morajo to, moški to, ženske so take, moški so taki...). Ne morem verjeti, koliko žensk s takimi forami pljuva v svojo lastno skledo…to me strašno žalosti. Verjetno imam zaradi travm takšne reakcije, zato sem tudi dala prispevek v to temo.

Vem, da moje dojemanje le-tega ni zdravo, ampak poskušam delovati bolje v vsakdanjem življenju – vendar je kakšne stvari pač preprosto težko preslišati. Sploh v slovenski kulturi, kjer se moramo vedno imeti fajn, se dan na dan zajebavati in se zabavati. Nihče nikoli noče govoriti o slabih stvareh in potlačenih travmah, vsi so zatravmirani, zato pa toliko alkoholizma in bog ve česa še – na tej točki me samo zanima, se tudi vam zdi, da je tako? Tudi od prijateljev recimo, ko sem povedala da sem psihično slabo, me ni nihče vprašal, kaj se je zgodilo, povedala pa bi rade volje. Brez povoda pa ne mislim… Ampak za zdaj dovolj s tem.

Poleg tega imam za sabo težko otroštvo. Odsotnost staršev (alkoholizem z mamine strani), dretje mame in očeta eden na drugega, tudi nasilje, v glavnem - prevzela sem številne nezdrave vedenjske vzorce glede tega. Kasneje tudi zame zelo travmatična smrt matere, ki je umrla. Tudi od takrat so bili vsi večinoma odsotni od mene, jaz pa sem imela samo svojo oporo, vsaj čutila sem tako.

No, v tem obdobju imam velika nihanja v razpoloženju, veliko manj energije, več žalosti in jeze, manj zadovoljstva, volje do življenja, nimam volje do socialnih stikov, doživljam flashbacke, ipd. Pred tem obdobjem sem tudi vedno imela anksioznost, vendar kakšen teden več, kakšen teden manj, imela sem tudi dneve, ko sem bila bolj žalostna, ipd. Sedaj mi je jasno, od kod ti občutki.

Glede na vaše izkušnje me zanima, katera vrsta terapije bi bila zame najbolj primerna? Najbolj mi je pomembno, da je terapevtka ženska. Tudi glede denarja bi lahko na terapijo odštela maksimalno 40€, čeprav je še to skoraj preveč. Imate izkušnjo s kakšno dobro terapevtko oz. terapijo?

Jaz sem osebno slišala dobre stvari od stranke, ki je hodila k terapevtki zakonske in družinske terapije, kar bi zame bilo koristno v smislu družinskih relacij, ipd. Glede drugih terapij tudi ne vem kaj vse še obstaja, saj je tudi težavno dan na dan se ukvarjati in razmišljati samo o tem, zato je tudi moje raziskovanje na to tem dokaj počasno.

Najlepša hvala za morebitne odgovore

[ThinkPink]

Hi.

Najprej čestitke za pogum, da tako odkrito govoriš o svojih težavah in da si kljub ne ravno lepemu otroštvu, trudiš biti "v redu."

Kar se tiče slovenske družbe - večina ljudi se skriva za maskami srečnih, veselih, oh in sploh zadovoljnih s svojim življenjem, psiha pa je tako prepovedana tema. S tem, ko se napijejo ob vsaki priložnosti in potem stresajo neokusne seksistične šale, kaže na mizerijo njihovega skromnega duha. Kljub vsemu pa obstajajo svetle izjeme, ki te razumejo, ki se želijo pogovarjati o čustvih, psihi, držijo besedo in se znajo tudi iskreno poveseliti in so duhovno na višjem nivoju. Bodi srečna, če imaš vsaj enega takšnega v svoji družbi. Načeloma je pa fajn, če je to partner. Oz. težiti bi morali, da bi naši partnerji imeli te vrline.

Glede na to, da sama praviš, da imaš potlačena čustva, veliko jeze...Jaz bi na tvojem mestu iskala eno dobro psihoanalizo, ne pa nekih vedenjskih terapij, sploh pa ne družinskih terapij. Torej, to kar imaš globoko zakopano, se mora sprostiti in čustva pozdraviti.  Če rada bereš,  je o tem ogromno literature, pa če nisi ravno pri denarju (ker psihoterapije so drage  - od 50-100 EUR na šolsko uro), si lahko za prvo pomoč prebereš kaj o delovanju uma, misli, podzavesti, celičnem spominu... Pa še nekaj: če  niimaš komu povedati čustvih, jih zapiši. Jaz sem na ta način pozdravila kar nekaj "sranja" iz preteklosti.

LP, ThinkPink

[thinkingmind]

Shane, pozdravljena,

zelo mi je žal, da si morala skozi takšna težka obdobja.
Kar se tiče psihoterapij - obstaja jih več vrst. Katera bi bila najbolj primerna zate, bi ti najbolj vedeli svetovati tisti, ki se s tem ukvarjajo. Jaz hodim v psihoterapevtski center v MB, tam te naročijo na uvodni razgovor, kjer jim zaupaš svoje težave in na podlagi tega ti svetujejo vrsto psihoterapije. Zate bi najverjetneje prišla v upoštev razvojno analitična, saj so to težave, ki se tičejo tebe same in tvojega otroštva, ne toliko drugih ljudi, družinska npr. vključuje tudi ostale družinske člane. Vsaj mislim, da je tako. Cena ure psihoterapije v štajerski regiji se giblje med 40 in 50 €. Mnenja o dobrem psihoterapevtu so deljena, po mojih izkušnjah so dobri praktično nedosegljivi, saj niti samoplačniško ne vzamejo novih pacientov. Je pa res, da ni toliko na tem, kakšne ima kdo reference, ampak kako se ti s terapevtom ujameš. Ljudje smo si zelo različni in nekdo, ki meni sploh ni všeč je lahko tebi super.

Vse dobro!

[shane]

Hi.

Najprej čestitke za pogum, da tako odkrito govoriš o svojih težavah in da si kljub ne ravno lepemu otroštvu, trudiš biti "v redu."

Kar se tiče slovenske družbe - večina ljudi se skriva za maskami srečnih, veselih, oh in sploh zadovoljnih s svojim življenjem, psiha pa je tako prepovedana tema. S tem, ko se napijejo ob vsaki priložnosti in potem stresajo neokusne seksistične šale, kaže na mizerijo njihovega skromnega duha. Kljub vsemu pa obstajajo svetle izjeme, ki te razumejo, ki se želijo pogovarjati o čustvih, psihi, držijo besedo in se znajo tudi iskreno poveseliti in so duhovno na višjem nivoju. Bodi srečna, če imaš vsaj enega takšnega v svoji družbi. Načeloma je pa fajn, če je to partner. Oz. težiti bi morali, da bi naši partnerji imeli te vrline.

Glede na to, da sama praviš, da imaš potlačena čustva, veliko jeze...Jaz bi na tvojem mestu iskala eno dobro psihoanalizo, ne pa nekih vedenjskih terapij, sploh pa ne družinskih terapij. Torej, to kar imaš globoko zakopano, se mora sprostiti in čustva pozdraviti.  Če rada bereš,  je o tem ogromno literature, pa če nisi ravno pri denarju (ker psihoterapije so drage  - od 50-100 EUR na šolsko uro), si lahko za prvo pomoč prebereš kaj o delovanju uma, misli, podzavesti, celičnem spominu... Pa še nekaj: če  niimaš komu povedati čustvih, jih zapiši. Jaz sem na ta način pozdravila kar nekaj "sranja" iz preteklosti.

LP, ThinkPink

Pozdrav,

najlepša hvala za odgovor.
Sem vesela, da vsaj še kdo na takšen način dojema slovensko kulturo.
Hvala tudi za predloge glede terapije. Kaj pa recimo EMDR terapija? Imaš morda kakšen predlog glede kakšne dobre knjige ? Vem, da je zunaj veliko tovrstnih knjig, vendar je tudi res, da ni vedno vsaka dobra/primerna.
Se tudi že enih 14 dni spravljam, da bi začela pisati dnevnik ali nekaj takega, pa me nekako še ni ''zagrabilo''... Imam pa vsekakor namen. Hvala še enkrat!

Lep dan želim

[shane]

Shane, pozdravljena,

zelo mi je žal, da si morala skozi takšna težka obdobja.
Kar se tiče psihoterapij - obstaja jih več vrst. Katera bi bila najbolj primerna zate, bi ti najbolj vedeli svetovati tisti, ki se s tem ukvarjajo. Jaz hodim v psihoterapevtski center v MB, tam te naročijo na uvodni razgovor, kjer jim zaupaš svoje težave in na podlagi tega ti svetujejo vrsto psihoterapije. Zate bi najverjetneje prišla v upoštev razvojno analitična, saj so to težave, ki se tičejo tebe same in tvojega otroštva, ne toliko drugih ljudi, družinska npr. vključuje tudi ostale družinske člane. Vsaj mislim, da je tako. Cena ure psihoterapije v štajerski regiji se giblje med 40 in 50 €. Mnenja o dobrem psihoterapevtu so deljena, po mojih izkušnjah so dobri praktično nedosegljivi, saj niti samoplačniško ne vzamejo novih pacientov. Je pa res, da ni toliko na tem, kakšne ima kdo reference, ampak kako se ti s terapevtom ujameš. Ljudje smo si zelo različni in nekdo, ki meni sploh ni všeč je lahko tebi super.

Vse dobro!

Pozdrav,

najlepša hvala za odgovor in predloge, bom malo raziskala glede tega. Tudi jaz menim, da bi mi bolj prav prišla kakšna druga vrsta terapije.

Hvala za lepe želje, tudi tebi vse dobro.

[Nives]

Pozdravljena Shane!

Vsekakor ti priporocam psihoterapijo. Tvoje rane oz custva od tam in vzorci se bodo dokler jih ne predelas, vkljucevala v vse tvoje bliznje odnose. Odnose s partnerjem, otrokom, primarno druzino... lahko tudi v odnose s sodelavci. Glede na to, kar ti dogaja, bi se znalo v casu razviti v kaksno resnejse stanje. Bolje bi bilo, da se s tem ukvarjas ze prej. Zal smo vsi nagnjeni k temu, da se za to odlocamo, ko ni druge izbire.
Zlorabe so custveno in energetsko zapisane v telesu in res ti bo bolje, ko jih predelas. Vplivajo na kvaliteto nasih odnosov in nasega delovanja ter zivljenja nasploh. Knjiga ali kup knjig za to ne bo dovolj. Potrebna je neka analiticna ali globinska psihoterapija. Katerakoli iz teh dveh podrocij, ker je v nadaljevanju se vaznejsa izbira psihoterapevta. Meni zelo ustreza geštalt psihoterapija. Sem se pa srecala in predelovala (nekatere se predelujem) zlorabe vseh vrst.

Vso sreco!