Pomoč

[Mila]

En lep pozdrav vsem skupaj,
Za zapis tukaj sem se odločila, ker se mi zdi, da drvim s svojo težavo v brezno brezno prepada in da že skoraj nimam kontrole nad sabo. V zadnjih 14 dnevih so se mi začele pojavljati vsiljivke v mislih in to zelo grde in zlobne. Za mene, ki sem bila vedno bolj umirjene narave so me sedaj čisto pobile in če lahko rečem , me je enostavno strah da bi se mi zmešalo. Kar iz nenada so se mi po gledanju neke serije pričele vsiljevati misli, da bom nekomu nekaj naredila, vidim se z nozem v roki in kar neki scenariji mi hodijo po glavi. Ko vidim nož ali škarije, se mi celo telo napne in zapadem v krč od strahu da bom komu kaj naredila. Sploh ne morem ugasniti ali umiriti tega. Vsakič ob pogledu na partnerja, mamo ali koga od bližnjih, ki jih imam rada me kar strese. Kaj če kar znorim in nekomu nenadzorovano kaj storim?
Res me je strah in ne vem, če lahko živim s tem.
Na žalost si tega ne upam in niti ne morem povedati nikomur izmed bližnjih, ker se mi zdi da tega ne bodo razumeli.
Sem si našla pa super psihologinjo, ki mi pomaga ampak je vseeno zelo težko. In se kljub vsemu še vedno težko pomirim.
Me pa samo zanima, če ima kdo podobne težave in kako si pomagate?
Najlepša hvala vsem.

[Orhideja81]

Lepo podravljena,

verjetno ti je že psihologinja omenila, da so vsiljene misli in s tem tudi strahovi simptomi OKM (obsesivno kompulzivne motnje), zato sem ti tudi spodaj podala povezavo, na kateri več piše o tej motnji ter kako je razširjena, da ne boš imela slabega občutka, da imaš samo ti takšne strašljive misli.

https://www.slovenskenovice.si/lifestyle/zdravje/mislila-sem-da-bom-zabodla-vnuka

To, da imaš psihologinjo je super, ampak, ponavadi, ker gre za globoke in globinske premike v okviru Psihoterapije (ko se išče vzroke), se ti rezultati počasi, a vztrajno kažejo. Ker ti je težko zdržati s temi mislimi vsak dan in če imaš te vsiljivke več kot eno uro na dan, bi bilo mogoče dobro razmisliti še o zdravilih (antidepresivi). Le-ti bi te lahko tudi malo razbremenili, vendar traja tudi do en mesec, da primejo, pa tudi stranski učinki so včasih neprijetni.

Se mi zdi, da lahko v tem trenutku največ narediš sama tudi z branjem kakšne kvalitetne literature o OKM in tako sčasoma uvidiš, da so to le misli, ki so posledica anksiozne motnje - OKM in nimajo nič skupnega s tabo. Tako ti bo lažje, saj boš zopet začela verjeti vase in v moč, ki jo imaš nad seboj in svojimi mislimi.

Prijazno te pozdravljam,

Orhideja.

[Mila]

Orhideja najlepša hvala! Dejstvo, da vem da nisem sama v tem mi malo olajša to zadevo.
Sem tudi že razmišljala o antideprisivih ampak me je strah stranskih učinkov.
Upam samo da zdržim in da se mi ne zmeša od vsega in komu kaj naredim ?.
Hvala še 1x.

[Ireland]

Ne meša se ti! :-) Nekoč sem nekje slišala, da pusti misli, naj opravi svoj krog. Vem, da je težko, ker so misli grozne, zaštrajujoče.
Nisi sama, vsekakor ne. Meni se je v zadnjem času izredno poslabšala tesnoba, kljub zdravilom. Kakšen dan imam panične napade enega za drugim, sem že čisto izčrpana.

[Nives]

Pozdravljena!

Imaš standardno obsesivno kompulzivno motnjo. Kar doživljaš so najbolj tipični simpomi. Ozadje je čustvo jeze, ki je potlačeno in se zato manifestira na ta način (vsaka čustvena energija zahteva, da se jo začuti in usmeri navzven, sicer se ta usmeri navznoter v neko motnjo ali bolezen). V pomoč ti bo psihoterapija, da ozavestiš čustvovanje in se naučiš asertivno izražati jezo. Če bo prehudo lahko še vedno kombiniraš z ADji, saj so stranski učinki skoraj v vseh primerih samo na začetku jemanja.

Drži se! Vse to se da urediti!

[Orhideja81]

Hej,

z veseljem ti kaj napišem, saj imam tudi sama OKM, samo drugo obliko (preverjanja), in s tem živim že več kot deset let. Zanimivo je, da je rešitev zelo preprosta, a hkrati zelo zahtevna za nas, ki se s to anksioznostjo soočamo.

Torej, najbolj dobro bi bilo, ko pridejo vsiljene misli, da se ne poskušamo z njimi ukvarjati. Reči si:"To so samo misli" in potem skušamo pozornost preusmeriti drugam. Na primer: Če jaz berem kakšno zahtevnejšo knjigo ali rešujem večje, težje križanke, delam kaj na računalniku, gledam napete filme, misli nimajo moči in prostora, da se mi vrivajo, saj so moji možgani zaposleni z drugim dogajanjem okoli sebe. Kakor hitro imam prosti čas in ga ne zapolnim z aktivnostmi, lahko tudi s sprehodi, poslušanjem glasbe,... začnejo misli imeti zopet moč nad mano, saj jih sama ne zaposlim.

Oglasi se kaj, bom zelo vesela.

Prijazen pozdrav 

[Mila]

Hvala vsem za prijazen odziv  . Moram priznati, da mi je malo lažje ko vem, da nisem sama v tem. Po resnici povem, da parnerju in nikomur od bližnjih ne upam povedati, ker me je strah da ne bodo razumeli. Sploh si ne znam predstavljati kako bi bilo ce jim jaz povem svoje.
In me ob tem še večja tesnoba grabi.
Ali mislite, da lahko s tem normalno živim? Strah me je tudi imeti otroke sedaj, pa sem si jih prej noro zelo želela in sem seveda rudi v pravih letih za to.

[Nives]

Zaupaj se partnerju, ker partner je pač oseba, ki naj bi te podprla in razumela in ker sami v tem rabimo podporo. Ampak probaj mu razložiti tudi s strokovne plati ali pa naj se sam pozanima. Da bo razumel in ti znal biti v podporo.
Drugače pa najprej reši to zadevo, ker je povsem rešljiva ali pa jo vsaj spravi v zelo obvladljivo stanje. Z otrokom hkrati je vse še precej težje. Če hočeš biti zadovoljna s seboj kot mama in da boš stabilna mama, ki jo otrok potrebuje.

[Mila]

Ali je kdo vse skupaj, že premagal brez jemanja tablet? Prizam, da sem čisto v krču, ker berem da se ti lahko zaradi tega razvijejo tudi druge oblike psiholoških težav.
Vem, da ne smem dovoliti, da me misli ohromijo ampak je res težko. Ali je imel morda kdo težave, da so bile zjutraj ko se zbudiš prve misli samo o tem in okm?
Hvala vsem že v naprej.
 

[Ireland]

Jaz imam anksioznost z napadi panike in jutra so mi najhujša ...

[Mila]

Ireland upam, da ti bo cimprej lazje in bolje.

[Ireland]

Hvala, enako tudi tebi! Kako si zdaj?

[Regina]

Ali je kdo vse skupaj, že premagal brez jemanja tablet? Prizam, da sem čisto v krču, ker berem da se ti lahko zaradi tega razvijejo tudi druge oblike psiholoških težav.
Vem, da ne smem dovoliti, da me misli ohromijo ampak je res težko. Ali je imel morda kdo težave, da so bile zjutraj ko se zbudiš prve misli samo o tem in okm?
Hvala vsem že v naprej.
 

Mila, jaz sem borim z ankso že 6 let  Zdravil nisem jemala nikoli. Je bilo pa potrebno veliko dela na sebi. Na začetku dolgo časa nisem dojala, verjela, da je vse to psiha, razišljanje, strah .. bila se 100%, da  sem fizično bolna, da imam bolno srce, da bom umrla. No čas je mineval, jaz sem bila pa še živa 
Meni zelo pomaga, da se komu zaupam, se zjočem, kadar to potrebujem, narava, delam stvari, ki so mi OK in znam reči NE! Pišem dnevnik in beležim svoje občutke ter se spopadam s strahom.

Nebom rekla, da sem ankso premagala. Mislim, da je nebom nikoli. Živim pa znjo. Večino časa sem OK, pridejo pa obdobja, trenutno preživljam eno tako, ko sem na tleh in me je strah, da ne bo nikoli boljše. Ampak za vsakim dežjom posije sonce, tako, da ne obupat!

[Mila]

Hvala, enako tudi tebi! Kako si zdaj?

Težko se umirim in seveda misli drvijo na tisoč koncev. Da ne govorim o strahu in napetosti, ki me drži.
Upam, da bom zdržala! Tudi tebi želim, čim lažje prenašanje tesnobe!

[Mila]

Ali je kdo vse skupaj, že premagal brez jemanja tablet? Prizam, da sem čisto v krču, ker berem da se ti lahko zaradi tega razvijejo tudi druge oblike psiholoških težav.
Vem, da ne smem dovoliti, da me misli ohromijo ampak je res težko. Ali je imel morda kdo težave, da so bile zjutraj ko se zbudiš prve misli samo o tem in okm?
Hvala vsem že v naprej.
 

Mila, jaz sem borim z ankso že 6 let  Zdravil nisem jemala nikoli. Je bilo pa potrebno veliko dela na sebi. Na začetku dolgo časa nisem dojala, verjela, da je vse to psiha, razišljanje, strah .. bila se 100%, da  sem fizično bolna, da imam bolno srce, da bom umrla. No čas je mineval, jaz sem bila pa še živa 
Meni zelo pomaga, da se komu zaupam, se zjočem, kadar to potrebujem, narava, delam stvari, ki so mi OK in znam reči NE! Pišem dnevnik in beležim svoje občutke ter se spopadam s strahom.

Nebom rekla, da sem ankso premagala. Mislim, da je nebom nikoli. Živim pa znjo. Večino časa sem OK, pridejo pa obdobja, trenutno preživljam eno tako, ko sem na tleh in me je strah, da ne bo nikoli boljše. Ampak za vsakim dežjom posije sonce, tako, da ne obupat!

Bravo za to! Jaz sem pred leti imela isto vrsto tesnobe, ko mi je srce poskakovalo, razbijalo in ni da ni... isto sem mislila da bom kar umrla. Ampak me je čez nekaj časa zapustilo to, seveda s pomočjo pozitivnih misli in umirjanja. Tako, da upam, da boš tudi ti kmalu čisto brez!
Sedaj ko pa dozivljam napade teh groznih misli si pa sploh ne znam pomagati in ne vidim izhoda. Bolj kot pa berem za tablete mi pa tudi ni ok.

[samopogumno]

Mila lepo pozdravljena.

Sam (sem se/se) soočam s prisilkami, obsesijami. Točno vem kako ti je. Točno vem katera vprašanja se ti porajajo, vsaj meni so se:

Ali sem to jaz?, Zmešalo se mi bo?, Kaj če res naredim to?, Če povem, bodo mislili da sem za čuden/a?, Ko je ogrožujoč predmet blizu nastane panika?, Ali bo to kdaj minilo?, Zakaj se mi to dogaja?, Kaj sem naredil/a narobe?,Komu naj povem?,....

Sledi nepretrgana analiza samega sebe, zakaj, zakaj, zakaj, zakaj jaz?
Ker sem se analiziral sam, sem si privlekel na dan preteklost, no zdaj je pa veselica.
Kar na enkrat si očitam vse in si dajem odgovore zakaj sem takšen. TAKOJ BI MORAL PO POMOČ!

Jaz sem trenutno na psihoterapiji (analitični), stopil sem v kontakt s psihijatrom, ki mi je predlagal FODISS 20mg za 6-8 mesecev. Sicer psihijater te vpraša kaj in kako, potem pa kar tabletke.
Pričakoval bi, da te oseba kot je psihijater vzame celostno, naredi neke vrste vprašalnik za ANKSO OKM, DEPRESIJO, IPD., vse zgleda kot:"to vzemite pa bo"!

No tukaj se je ustavilo, bojim se jemanja AD, stranski učinki, spolno slo, začetni stranski učinki, odvajanje od AD.

Kako si pomagam:

1.) Probam se čim več družiti z nastopajočimi v mislih
2.) Osredotočim se na sedanji trenutek,(ko pride misel poslušam svoje dihanje).
3.) Prebral sem knjige (OKM za telebane, Ko ti črna mačka prečka pot, ZDAJ.)
4.) Gibam se vsaj dvakrat na teden
5.) Pijem vitamine in minerale, jem zmerno.
6.) Kavo sem zmanjšal na 1. expreso
7.) Jokam na psihoterapiji
8.) Zmerno opravljam hišna opravila

Kako si NE pomagam:

Visim na internetu in berem negativne članke, forume, analiziram sebe, moje napake ipd., iščem se v drugih,

Skratka, borba, čakam še na drugega psihijatra, ter mnenje, kaj meni o AD in mojem stanju.

Kot vidiš nas je ogromno in nisi sama.

Mila, en lep dan, srečnih trenutkov in zadovoljstva ti želim.

[thinkingmind]

Pozdravljeni,

tudi jaz imam OKM. Zbolela sem pred 10imi leti, bila v bolnisnici, dobila ADje, prisla na zeleno vejo, znizevala AD.je do 0 mg, in takrat je ponovno udarilo, tako mocno, da sem si zelela umreti. Nauk zgodbe? Brez psihoterapije in dela na sebi ne bo slo. Pri meni tudi zal brez tablet ni slo, ker nisem obiskovala psihoterapije. In kolikor sem si v prvem obdobju zelela da se ADjev cimprej resim, mi je zdaj v drugo gladko vseeno ce jih jemljem vecno. Ker izboljsajo kvaliteto zivljenja. Je pa res, da tablete tezav NE resijo, ker misli samo potlacijo in potem tisti hudici samo cakajo da lahko spet pridejo na plano se vecji in mocnejsi. Torej - delo na sebi! Ogromno dela pravzaprav. Plus psihoterapija. Kakrkoli kar ti pomaga.. Ce rabis pogovor, smo tukaj, ni nas malo ?

[avgust2005]

En lep pozdrav vsem skupaj,
Za zapis tukaj sem se odločila, ker se mi zdi, da drvim s svojo težavo v brezno brezno prepada in da že skoraj nimam kontrole nad sabo. V zadnjih 14 dnevih so se mi začele pojavljati vsiljivke v mislih in to zelo grde in zlobne. Za mene, ki sem bila vedno bolj umirjene narave so me sedaj čisto pobile in če lahko rečem , me je enostavno strah da bi se mi zmešalo. Kar iz nenada so se mi po gledanju neke serije pričele vsiljevati misli, da bom nekomu nekaj naredila, vidim se z nozem v roki in kar neki scenariji mi hodijo po glavi. Ko vidim nož ali škarije, se mi celo telo napne in zapadem v krč od strahu da bom komu kaj naredila. Sploh ne morem ugasniti ali umiriti tega. Vsakič ob pogledu na partnerja, mamo ali koga od bližnjih, ki jih imam rada me kar strese. Kaj če kar znorim in nekomu nenadzorovano kaj storim?
Res me je strah in ne vem, če lahko živim s tem.
Na žalost si tega ne upam in niti ne morem povedati nikomur izmed bližnjih, ker se mi zdi da tega ne bodo razumeli.
Sem si našla pa super psihologinjo, ki mi pomaga ampak je vseeno zelo težko. In se kljub vsemu še vedno težko pomirim.
Me pa samo zanima, če ima kdo podobne težave in kako si pomagate?
Najlepša hvala vsem.

Zdravo!


Evo, jaz sem doživel izbruh grozljivih nasilnih prisilnih misli na podoben način kot ti in sicer med gledanjem športa na TV - olimpijskih iger iz Aten leta 2004. Tedaj mi je to bilo povsem nekaj nesprejemljivega, bizarnega, absurdnega ... zelo sem se ustrašil. Zato vem kakšen pekel doživljaš.

No in po tem izbruhu prisilnih misli se mi je počasi pridružil še OKM v smislu preverjanja, nezmožnosti da odvržem odpadke in podobnih zadev.

OKM v smislu preverjanja pa sem imel že prej, samo nisem vedel za kaj gre in tudi na to nisem polagal kakšne posebne pozornosti.

 
Ni šlo brez zdravil (AD). Jemljem jih še sedaj v minimalni dozi. Pač sedaj je bistveno bolje, pa saj vendarle mora biti kajne - saj je že minilo dosti let od 2004.

Glej, rad bi ti napisal, da se da to pozdraviti brez zdravil. Pri meni ni šlo. Ne vem kako bi bilo, če bi jih sedaj opustil? Mogoče sem že "zrel" za to ali pa še ne? Tega po mojem nihče ne ve, ampak se to pokaže le z dejanskim dejanjem opustitve zdravil.

Držim pa pesti, da bi tebi uspelo brez zdravil!


Lp!



A.

[ThinkPink]

Hej, Mila.

Zelo podobna situacija se je pripetila tudi meni. V prvi fazi sem takoj začela z AD ji, ker sem se nekako morala stabilizirati, da sem sploh lahko začela s psihoterapijo.

Dobila si zelo dobre odgovore, zato jaz ne bom dolgovezila.V glavnem  - nisi sama, zadeva je rešljiva (čeprav te vedno v ozadju žre in strah ostane večno).

Tudi jaz sem imela veliko dilemo, če bi komu povedala o vsiljivkah. V glavi sem imela cel  horror movie in sem se bala, da me bo mož strpal samo še v kakšno institucijo, če mu povem. Na srečo me je razumel, skušal pomagati, da sva se veliko pogovarjala ter me vzpodbudil, da sem šla na psihoterapije.

Drži se in se javi še kaj...

[flexi]

zdravo.naj se jaz mal povem svojo zgodbo.okm imam ze od otrostva ampak do pred neki let nazaj sploh nisem vedu.leta 2006 sem dobil hude napade panike tesnoba ni da ni.eno leto skor nisem vedu zase.kdor je izkusil napade ve kako je to.od najhujsih napadov ko sem ze mislu da me je obsedu hudic in da imam tumor na mozganih.ampak tumor na mozganih ni bil sem pa zelel da ga imam takrat nisem vedu za to stran in da kaj takega kot panicni napadi sploh obstaja.imel sem depresijo za panicne se mi ni niti sanjalo.sem na ad ap za pomiritev ne za psihozo in stabilizatorji razpolozenja.panicnih vec nimam imam pa zadnje case hudo anksioznost.ko pa sem imel se napade pa tud ko je sam anksa brez napadov milijon obcutkov.vrtoglavica kot da si zadet obcutek oblivanja vrocina in mraza hkrati nevem kako bi povedu.elektriziranje po telesu v mislih tak obcutek kot da se mi bo vsakcas speljalo in ne bom vec vedu zase in bom naredu kaj za kar me bodo do konca zivljenja zaprli v bolnico.kar se tice ni dost depresija in anksioza ne imam tudi okm.tudi jaz sem imel misli kot da bom komu ali kaj naredil tudi ce nocem vendar sem se pustil mislim da naredijo svoje in reku ko jih j.... in je slo mimo.je pa pri okm vsaj pr men vedno dobim eno obsesijo ki me zre in zre.kot recimo pravte da se bojite da boste komu kaj naredili ali seksualne misli ali karkoli materiala za misli ne zmanjka.zanima me pa nekaj.vsi pisete o simptomih najveckrat da bi komu kaj naredili ali da imate pedofilne misli ali kaj podobnega.jaz pa se imel vcasih se ene zame najbolj grozljivih.mislil sem ze da imam psihozo in sem mal googlu in videl da se tej okm rece eksestialna oblika okm.to recimo zgleda tko.bral sem ene fantazijske in strokovne clanke o zavesti in da kao okolje ne obstaja in da je sam zavest.ja mnogi bi se temu nasmejali in sli naprej men so se pa zacel vsiljevati misli o neobstoju ali o vecnosti da sem sam v univerzumu da ni nobenega da sem sam in da bom trpel za vecno ker h komu se obrnes ce noben ne obstaja.res sem mislu da imam psihozo ampak jaz se vsega zavedam  in vem da je to sam vsiljivka in moja domislija ampak vedno tista prokleta misel kaj pa ce je res?ceprav vem da ni in ne more bit mozno mi pride misel kaj pa ce?od zacetka me je to spravljalo v tak obup in anksiozo da sem komi zivel.po anglesko se tmu rece exestiential ocd.upam da sem prav napisu.zanima me samo ce je kdo to izkusil oziroma pozna koga ki je imel take brezvezne misli.je pa zelo neprijetno za pacienta ker resnicno misli da je izgubil razum in da ima psihozo kar potegne zraven se dodaten strah.hvalezen bi bil za kak odgovor lp