Prosim za pomoč, mnenja...

[LarchT]

Pozdravljeni,
no, pa sem se tudi jaz odločila spacati skupaj svoj problem. Da začnem, sem 23letna študentka na precej zahtevnem študiju, letos zaradi neopravljenih izpitov pavziram. Osnovno šolo in gimnazijo sem opravljala precej z lahkoto, bila sem zlata maturantka brez nekega silnega napora. Zelo priljubljena nikoli nisem bila, v osnovni šoli sploh ne, v gimnaziji sem se malo bolj našla z ljudmi, vendar sem z večino ljudi izgubila stike, na faksu pa si družbe ne uspem najti, v zvezi nikoli nisem bila. Na faksu sem že v prvem letniku imela probleme, bila sem izredno vpisana v drugi letnik, ... Moj problem je, da se že dolgo časa počutim na tleh in brezvoljno, ne vem sicer ali je to posledica neuspešnih opravljanj izpitov, pavziranja, občutka nepripadnosti? Sicer se imam za precej pametno/učljivo, nekatere stvari si z lahkoto zapomnim. Trenutno pa od junija nisem opravila nobenega izpita iz prejšnjega letnika - spravim se učiti mesec prej, kakšen teden mi gre super, občutek da znam precej, potem pa mi čas kar uide, vmes visim na telefonu, vse mi "dol pade", nimam veselja za nič... tudi 3 dni pred izpitom nimam več zagona. Na izpitu pa itak potem vse, kar sem se naučila, pozabim - kot da se mi ne bi dalo razmišljati. Naj povem, da me tema študija sicer zanima, imam pa problem pri obdelovanju velikih količin snovi.
Občutki brezvolje in slabega počutja se ojačajo pred izpiti, kadar jih nimam, sicer nisem živčna, ampak vseeno presedim dneve pred računalnikom/telefonom in zabušavam. Rada bi naredila kaj iz sebe, izkoristila čas, postala bolj zagnana in našla svoje veselje, in nehala zapravljati svoje življenje, ampak se počutim utrujeno in megleno večino časa. Sem pa naredila prvi korak, torej se zavedla svojih problemov, in v torek sem naročena pri psihoterapevtki.
Zanima me, če se je kdo že srečal s tem? Včasih se počutim kot da nimam nobenega razloga da se tako počutim - starši me kolikor toliko podpirajo in imam 2 krasni sestri, ki pa sicer mislijo da je moj osrednji problem le slaba samopodoba. Počutim se priviligirano in zato leno, včasih ne vem če sem samo lena ali imam dejansko kakšno duševno težavo. Ali je to samo stiska zaradi "zabušavanja" pred izpitom, ali je zabušavanje posledica nekega ležečega problema... Prosim vas za nasvete, pomoč, izkušnje, karkoli 

[Violeta8]

Pozdravljena,
naj ti povem, res se ne rabiš sekirat zaradi tega, če ti ne gre vse gladko na študiju. Eno leto, dve leti ni nič takega, če padeš. Se boš pa bolj dobro naučila snov.
Tudi jaz sem bila zlata maturantka, izpite na faksu sem delala tekoče, tu in tam katerega padla in potem naredila v drugo, največ v tretje z zelo dobrimi ocenami. Zelo težko sem se učila, veliko sem se učila in tudi moj študij ni bil lahek, po dodiplomcu sem naredila še magisterij, bolna, zelo bolna. Hočem povedati to, da mi je žal, da sem dodiplomski študij končala v treh letih brez absolventa in šibala direkt naprej na drugostopenjski študij. Nisem našla časa zase, nisem uživala. Samo med knjigami sem bila večino časa. Če bi lahko zavrtela čas nazaj, se ne bi nikoli tako sekirala za ocene in za to, ali naredim v prvo letnik ali ne. Vem, tečno je ko padeš letnik, vendar to še ne pomeni, da se v življenju tak človek ne znajde.
Je pa res, da discipline pa je ogromno potrebne, sploh pri težjih faksih.
Upam, da ti bo šlo 

[LarchT]

Zdravo,
hvala za sporočilo. Glede študija mi je že veliko ljudi reklo tako, in se zaradi tega res ne sekiram - tudi absolvena se že veselim . Problem je bolj zaradi mojega splošnega počutja, katerega izvora ne znam določiti, to pa potem za seboj potegne še vse ostalo. Zdaj pa, kaj je vzrok in kaj posledica, tega pa ne vem 

[Ribica]

Zdravo,
tvoj zapis me zelo spominja name v približno istem obdobju življenja. Točno tako sem se počutila, kot pišeš,  mislila sem, da sem lena in se za to sekirala. In odšla k zdravniku, da bi dobila neko potrdilo, da sem bolna (ker si se s takim potrdilo takrat lahko pogojno vpisal z enim manjkajočim izpitom). Pa se je izkazalo, da nisem lena, pač pa res bolna - nepravilno delovanje ščitnice so mi našli in dobila sem zdravila. Lenoba oz. neaktivnost, nemotiviranost in brezvoljnost sta bili posledici premočnega delovanja ščitnice.
Hočem povedati, da ni nujno, da je vedno psiha kriva. Daj si preveriti ščitnični hormon za začetek.
Da pa si se prijavila na psihoterapijo, pa je super v vsakem primeru, kar vztrajaj. 

Ribica

[LarchT]

Pozdravljena,
hvala za nasvet, se bom naročila k zdravnici. Ščitnico sem si sicer dala pregledat kakšno leto/dve nazaj in ni bilo nič narobe, ampak lahko da se je kaj spremenilo. Sem malo raziskala, ampak so simptomi precej splošni, tako da se strica googla ne bom preveč zanašala 
Psiihoterapija mi bo pa v vsakem primeru koristila, že zaradi (od nekdaj) slabe samopodobe in mogoče malček socialne anksioznosti. Skratka, bom se pozanimala pri "strokovnem kadru" in potem vidim, kako naprej 

[AnjaSanja]

tudi splošna slabokrvnost ali pa "samo" premalo železa, feritina, ampak ker je hemoglobin za 121 in ne 119, ti ne predpišejo ničesar-doživeto....

Potem sem še zase ugotovila, da postanem zaaaspaaana, če zaužijem riž in pa preveč sladkorja, po soji me boli glava. Zato se tem trem živilom izogibam kot hudič križa.

[oshee]

Hej!

Kot so ti svetovali, je prva pot obisk zdravnika.

Mogoče te bo napotil na kakšen posvet k psihologu ali psihiatru.

Očitno gre za stvari, ki te motijo (čeprav bi ti sam lahko nabijal o tem, da sem bil sam veliko hujši, ampak sem zlezel ), zato jih hočeš popraviti.

Na tem forumu boš našla veliko podpore, zato je prav, da si se oglasila.

Še kaj piši in vse lepo.

[Črni Heraklit]

Mislim, vse kar zvemo je kakšna je tvoja formalna izobrazba in baje nek težek faks.

Kje pa je srce? Kje pa so čustva? Mogoče ti je samo - dolgčas? Pametna si, delovna si, ne vidim zakaj ne bi naredila izpita. Mogoče manjka motivacije, romantike? Mogoče manjka kakšna nova vrednota v življenju, kot pa samo "sem zlata maturantka" in te zadeve ki odraslih niti ne zanimajo?

[OneLastTry]

Hello.
Poskusim še tukaj...
Občutek imam da je moje življenje pekel in izgibljam nadzor.
Stara sem 29 let in že več kot 13 let se borim s patološko navezanostjo na osebe pri katerih začutim občutek sigurnosti. Gre za nekakšne materinske figure. Ker sem se tako navezala na nekatere ljudi ki so mi želeli pomagati, sem jih pričela dušiti in jih izgubila...
Sedaj mi zopet grozi dragocena izguba. Prijateljica se zelo trudi, da bi mi pomagala, vendar to vpliva na njeno zdravje. Jaz ne znam pretrgati te patološke navezanosti. Niti ne vem da prijateljico dušim, dokler mi ne prizna kako se počuti. Pravi da poskuša rešiti nekoga ki se utaplja, ampak se začne sama potapljati zraven in ne ve kako mi pomagati...
Obupana sem in nočem biti taka oseba. Nočem tega delati ljudem, ki jim je mar zame. Bojim se iti v partnersko razmerje, če ne znam pustiti osebi zraven mene dihati...
Nočem tako živeti in že veliko časa mislim na samomor, ker imam občutek, da sem v tem boju neuspešna.
Ima kdo kak nasvet? Please?

[thinkingmind]

OneLastTry pozdravljena,

najprej naj izrazim razumevanje, se zdalec nisi edina s takimi tezavami. Vem, da to ni dobra tolazba, ampak vseeno, nikar ne obupaj!
Vsekakor je to tematika, o kateri bi se morala pogovoriti s kaksno strokovno osebo, mi tukaj ti lahko pomagamo z nasveti, mnenji, izkusnjami.
Nic nisi opisala kaksen odnos pa imas z mamo? Z druzino nasploh?
Ljudje smo druzabna bitja in mislim, da ni nikogar, ki ne bi imel neprijetnih obcutkov povezanih s samoto. Je pa razlika v biti sam ali pa biti osamljen. Lahko si sam in si s tem zadovoljen, ker si sam sebi dovolj, lahko pa si obdan z mnozico ljudi, pa se pocutis osamljenega. Podobno je z navezanostjo. Se dejansko navezes tako na ljudi ali si navezana na idejo, da nekomu pripadas, da imas neki odnos in s tem zmanjsas strah pred osamljenostjo? Dejstvo je, da ta strah pred izgubo izvira iz tebe in ga noben odnos ne bo resil, tudi ce se ga se tako oklepamo, kar si tudi ze sama spoznala. Prej kot se resis tega kompleksa, lazje bos zadihala, uzivala v svoji druzbi in ko to stanje dosezes, potem pridejo tisti pravi, kvalitetni odnosi. Mlada si se, ogromno ljudi bos se spoznala, se navezala, zaljubila, ampak najprej spoznaj in vzljubi sebe! Na stevilnih podrocjih si bos s tem naredila veliko uslugo.. Prvi korak je sigurno pogovor z zdravnikom, psihologom, psihiatrom, in pa delo na sebi. Kaj te veseli, kaj rada pocnes? Vse se bo uredilo, prvi korak, da si zaupala svoje tezave si ze naredila, bravo za to 
Ce bos karkoli potrebovala, mi lahko pises tudi v zs.

Drzi se 

[mina]

Pozdravljena,
ze moji predhodniki so ti dali nekaj iztocnic in mnenj.
Sama bi te vprasala, ce nisi morda depresivna. Pri depresiji je ravno tak problem, kot ga navajas ti. Brezvoljnost, tezko se zberes, malo ali nic motivacije...Glede na tvoj opis zivljenja brez neke druzbe, obcasno pavziranje, slabo pocutje. Vse to se nabira v nas, sprozi neko nezadovoljstvo, zaradi tega je itak potem se slabse, krog je sklenjen. Vcasih niti ljubeca druzina ne pomaga.
Prav zanima me, kaj porece psihoterapevtka. Verjetno bo pomagala, a racunaj, da gre to na dolgi rok. Najboljsa terapija bi bila zdravila + psihoterapevt, ker bi zadeva hitreje laufala. Ze zaradi studija.
Javi, kako si opravila. Cao