Socialna anksioznost in nova služba-obupana

[puffy]

Pozdravljeni!

Prosim za pomoč, saj ne vem več, kako naj... imam novo službo, jaz pa zaradi strahu, tesnobe in izogibanja vedno znova dan za dnem napravljam in obnavljam zelo slab vtis na sodelavce in šefa. Namreč sem zelo očitna v sramežljivosti in izogibanju druženju in begu!!! Kot da se ne znam obnašati!

Že od nekdaj sem bila bolj plašne sorte. To je še posebej prišlo do izraza v osnovni in srednji šoli, ko sem se vedno družila le s par sošolkami, ostale sošolce pa sem si komaj upala ogovoriti (če sploh), učitelji so me na govorilnih urah vedno opisovali kot pridno in preveč tiho. Na fakulteti je ta strah še najmanj prišel do izraza. Fanta/moža nimam-jasno, kdo bi bil s tako preplašeno.

Do nekaj tednov nazaj sem imela drugo službo za določen čas, nadomeščanje porodniške. Ker je bil tam majhen kolektiv, niti nisem imela tovrstnih problemov (mogoče malo preveč rešpekta pred šefico), ampak je bilo čisto sprejemljivo. Ljudje so me imeli za bolj tiho in zadržano, ampak čisto v mejah normale. Bila sem čisto zadovoljna s sabo in se nisem sekirala, čeprav si želim delovati bolj odprto. Pravzaprav sem v tem času (fakulteta in prva služba) pozabila, da imam težave z navezovanjem novih stikov.

Teden nazaj pa sem začela z novo službo. Velik kolektiv. Od kar sem začela z novo službo, pa TOTALEN POLOM!!! Pa ne toliko zaradi dela (čeprav jasno še skoraj nič ne znam). Kar je pa še huje, je da se mi zelo navzven v obnašanju vidi, da se bojim! Nedvomno so sodelavci in šef opazili! En sodelavec mi je rekel, da je pazim kakšen vtis naredim na šefa in sodelavce-rečeno je bilo dobronamerno (že od samega začetka mislim da sem s plašnostjo naredila zelo slab vtis-ta izjava mi je to še potrdila). Neka sodelavka mi je rekla, da tukaj ni "jamranja", ampak da je treba stvari odločno povedati (vem da zelo nesigurno vprašam, ko kaj ne vem, da je preveč em em em). Tako da nedvomno so mojo asocialnost ljudje opazili! Zdi se mi, da tega slabega vtisa ne bom mogla več popraviti in bo šlo samo še na slabše! Totalno sem obupana zaradi tega! Ker si želim ravno obratno od tega kar počnem! Želim si družbe, stikov, ampak se preveč bojim in preveč razmišljam.
Ne vem kam naj se obrnem!!! Prosim za kakšen nasvet. Domači mi govorijo, da samo ne razmišljati preveč in biti spontana, da ko  mi bo 1x uspelo, bo šlo brez problema. Ampak pri meni to ne deluje. Vsak dan je nov boj, ki ga dan za dnem izgubljam. Od kar imam novo službo sem še sama sebe negativno presenetila, kako boječa in čudna sem lahko.
 
Stara sem 31 let. Pa še vedno ekstremno sramežljiva, ob stiku z "novimi" ljudmi se nenehno bojim, da bom izpadla neumno, rekla kaj neumnega, da mi bo nerodno in ne bom upala pogledati človeka (še posebno šefa) - kar se potem tudi uresniči, ker tako razmišljam. Bojim se iti na kavo s sodelavci, ker se bojim, da ne bom imela kaj reči, da mi bo postalo nerodno, da se bom osramotila-večinoma sem do zdaj zavrnila vabila na kavo (za kar mi je žal, vem da ne bi smela). Še bolj se bojim šefa. O stiku z novimi ljudmi se počutim ničvredno, ne vem kaj naj rečem, kam naj pogledam, vsi so normalni, jaz pa se ne znam obnašati.
Delujem boječa do te mere, da se pomoje marsikomu od sodelavcev celo smilim. Česar pa nočem. Kaj naj naredim, da izboljšam svoje obnašanje, da bo rezultat viden v kratkem roku. Se trudim, pa vsak dan naredim kak neumen spodrs na področju medčloveških stikov! Pa čeprav sem si rekla, da ne bom bežala in se ne bom izogibala. Pa ne pomaga kaj preveč!  Ne vem kako naprej. Najraje bi pustila službo. Ampak to bi bil nov poraz. Po drugi strani, če ostanem, bo tudi vsak dan nov poraz, če ne bom nekaj hitro spremenila. 

[Ribica]

Pozdravljena,
ja, ni ti  lahko. Res sem te začutila v tem tvojem sestavku. Sama sicer nisem nikoli imela takih težav, vendar pri svojem delu delam veliko z ljudmi, tudi z mladimi (študenti na praksi, pripravniki...) in res se vedno potrudim za dober odnos in sproščeno vzdušje. Mogoče izmed sodelavcev/sodelavk "izbereš" nekoga, ki se ti zdi nekako najbolj empatičen in ga ti povabiš na kavo in prosiš za pomoč pri vživljanju v oddelek? Ali bi kaj takega šlo?

Nikar ne zavrni naslednjega povabila na kavo, ko bo prišlo.

Bližajo se prazniki, zagotovo boste imeli kakšno interno zabavo ali druženje - nikakor ne zavrni, prisili se, da greš.

Sama sem imela v mladosti velik kompleks, ker sem izhajala iz kmečke družine. Tega sem se v osnovni in srednji šoli zelo sramovala in skrivala pred drugimi, če se je le dalo. V času študija, ko sem malo odrasla, sem se zavedala neumnosti tega počutja in sem začela ta kompleks odpravljati na način, da sem v družbi, če je le prilika nanesla, kao v šali rekla: jaz kot zdravo, kmečko dekle.... pač v kontekstu. S tem izpostavljanjem sem uspela ta kompleks premagati.

Ko te nekdo povabi na kavo, reci, saj bi rada šla, pa sem tako sramežljiva, ne vem, če bom dobra družba.... in tisti, ki vabi, bo zagotovo rekel, ne, pa saj nisi..... in pogovor bo stekel in nekako boš lahko pričela to dajati iz sebe.

Pač, postopno izpostavljanje edino pomaga, ni druge. Prični z malimi koraki, boš videla, da bo šlo. In nikar ne pusti službe, to bi pa res bil korak v črno luknjo.

lep dan želim,
Ribica

[Violeta8]

Puffy,
poskusi se udeležiti kakšne skupine, te ko so na DAM-u in treniraj oz. se navajaj počasi izboljšati druženje. Saj verjetno so še te skupine? Če kdo ve, prosim naj napiše, kdaj in kje. Drugače pa čimbolj v družbo.
Težka situacija je to, ja. Te razumem, tudi jaz sem bila nekoč zelo nedružabna in sem bila najraje sama-bila sem samotar. Nato postopoma mi je uspelo biti bolj družabna. Da se, ne obupat.
Glede službe bi rekla takole, če misliš da te služba spravlja v obup (pravzaprav ta velik kolektiv) je najbolje, da si najdeš službo, ki ti bo bolj ustrezala (manjši kolektiv). Nevem kako ti je všeč delo samo, ampak nekaj kar človek dela z muko se ne splača vztrajat. Tudi odnosi v službi so zelo pomembni. To verjetno itak vidiš. Si mogoče kje iz Ljubljane? Če želiš, se lahko midve podružive  če si zainteresirana, piši na zs
Srečno

[AnjaSanja]

Hudič je ta...Da izogibanje povečuje tesnobo. Tako, da povadi dihanje, vizualizacijo pozitivnega izzida in se opogumi povabilu na kavi. Prisili se in brcni v rit. Samo pomisli, kako zelo ponosna boš nase, ko boš dala to skozi! Pa vsaj večinoma ljudje kar razumejo to našo sramežljivost in se ne delajo norca (ki je v resnici več kot to).

Kadar boš kaj vprašala, vedi, da nihče ne ve vsega in da se samo tako učimo. Daj si trenutek in z dvignjeno glavo razločno vprašaj.  Ne se sekirat, če kdaj "jamraš", če imaš tišji glas, če si nesigurna. S časom, z izpostavljenjem bo bolje.

Kakšen slab vtis?...Edino kar lahko postane slabo je, če kdo izrabi to tvojo tesnobo tebi v škodo (mobing na delovnem mestu). Dokler delaš vestno, se trudiš in ne leneriš, prelagaš odgovornosti in imaš prijazen, pošten odnos, ni slabega vtisa.

Lahko pa iskreno poveš kdaj ob malici, da imaš na začetku z novimi ljudmi vedno težave, da si nesproščena, v krču. Ampak to mine s časom. Verjemi, ker resnično mine. Še marca sem bila prepričana, da bom za večno sama ostala (leeeta bila sama)...no, pa zdaj nisem več. Pa so bili kar hudi strahovi, dvomi, premišljevanje (overthinking!).

Zdravstveni domovi imajo po večinoma tudi Centre za krepitve zdravja in izvajajo tudi delavnice (na pomlad bo sigurno spet kaj) Spoprijemanje s tesnobo, depresijo stresom in tehnike sproščanja. Jaz jih lahko samo priporočam, res so super.

Če si iz koroškega konca, ali Velenja, pa morda Kranj ali Bled se lahko srečava, greva na sprehod. Včasih  imam s sabo kosmatinko.

[ThinkPink]

Svetujem ti enako, kot so ti svetovali že vsi predhodni.

Z malimi koraki, postopoma...In bo bolje.

Mogoče si za začetek določiš vsak dan en cilj, ki ga skušaš doseči. Npr. Cilj: Danes bom šla do sodelavke in jo jasno in glasno vprašala o neki službeni zadevi. Ali pa: Sprejela bom povabilo na kavo. In več majhnih ciljev boš dosegla, lažje ti bo.

Pa nekomu namigni (mogoče kakšni sodelavki, za katero boš začutila, da ti je bolj naklonjena), da imaš malo težav s socialnimi stiki, to da nekomu zaupaš...je lahko zelo osvobajoče.

[logpop]

Hehe jaz imam zelo podobne probleme. S to razliko, da se meni "simptomi" zelo izboljšajo, celo izginejo, če manj drkam na porn.
Pomaga pa vaja: pogovarjanje s psihoterapevtko. Glede na to da imaš službo in nimaš otrok si sigurno lahko to privoščiš.
Jaz hodim s sodelavci v gostilno, večinoma sem tam tiho, kar me precej živcira, ampak ker hodim že več let sem se kar navadil. Je pa tudi zelo odvisno od tega, koliko misliš, da se jim da poslušat te, ponavadi bi v takih firmah vsi samo gobcali in se norčevali iz drugih, noben pa ne poslušal, zato tihi ljudje še posebej najebemo v takih okoljih.
Al pa ko gre tak človek na kakšno službeno zabavo in sam obsedi kje je tudi mučenje. Ne veš kaj delat, kam pogledat. Imaš občutek, da te vsi gledajo. Normalen človek bi v taki situaciji se pridružil kakšni skupinici in se zapletel v pogovor, manj samozavestni pa imamo občutek, da čim bi se eni skupini prištulil bi vsi odšli stran. To se mi je v šoli na enem izletu celo zgodilo: usedel sem se za mizo v gostilni, da bomo jedli, pač vštulil sem se eni skupnini, da ne bo zgledalo čudno, ko bom tam nekje osamljen ždel in so vsi vstali od mize in odšli, da sem sam obsedel tam. Fak ne me jebat.

[AnjaSanja]

Lahko ima pa najemnino, kredit, kako žival, nizek dohodek...pa denar za psihoterapevta ravno tako zmanjka. Ker življenje košta....

Kognitivno vedenjska terapija-lahko za začetek tudi kako knjigo na to temo prebereš, pa William Glasser Teorije izbire, knjige "za telebane" so prav tako odlične.

Najhuje je začet. Potem pa imaš boljše, slabše dni, kar je normalno. S časoma boš bolj in bolj pridobivala na samozavesti in se znašla v stikih z ljudmi. Pa ne pozabi na redne oddihe v umirjenem okolju (sprehod v naravi), da zadihaš, se sprostiš in napolniš baterije za nova soočanja.

[puffy]

Pozdravljeni,
Hvala vsem za odgovor...
Sem se pa takrat tisti dan, ko sem pisala na ta forum odločila, da v službi ne zavrnem več nobenega vabila na kavo.

In kaj se je zgodilo?
Sodelavci v teh nekaj dneh še niso obupali nad mano in so me še vedno vabili na kavo (sem mislila, da sem že vse odvrnila od sebe s plašnostjo-ampak očitno še ni bilo prepozno). Še sama ne morem verjeti, ampak sem se kar uspela vklopiti, sploh z mlajšimi v kolektivu, pa tudi s par "starejšimi", s katerimi sem do zdaj več delala. Meni je v splošnem bolj problem prvi stik. Ob začetku sem nesigurna zelo. Ko se začnem  pogovarjati, pa vidim, da pogovor steče. Tako, da mislim, da sem mogoče celo pretiravala in vse skupaj sploh ni tako grozno, kot sem mislila.
Tako, da bom kar ostala v tej službi. Pravzaprav vidim, da so tukaj prav v redu 

[Ribica]

 
tako je prav.
Ribica

[jezika]

Podobno se je tudi meni dogajalo....
ko sem zamenjala šiht, sem bila zelo tesnobna,....zaradi drugačnega dela, načina, drugih sodelovcev, vsega na sploh. Ker še nisem nič znala, in nič vedela o delu ki ga tam opravljajo, sem se počutila ful bebavo! in kaj se sploh lahko pogovarjam z sodelovci, če sploh nevem točno za kaj se gre! razen to, da skoz nekaj sprašuješ, in v svojih očeh izpadeš bebec! z kepo v želodcu in expresno prebavo sem hodila prvih nekaj mesecev na siht.
Vendar sem vedela, da se ne smem izmikati situaciji. počasi. včasih sem z prisilo komentirala sončno ali deževno vreme, situacijo z stranko, pohvalila kavo pri odmoru. in tako sem se počasi navajala na okolje. tako da se dandanes počutim že mnogo bolje