sabzi
Novinec / novinka
 Odsotni
Prispevki: 1
|
 |
« dne:: nedelja, 29. september 2019 ura: 14:01 » |
|
Pozdrav,
stara sem 28 let in zadnja leta, nekje od 2018 se aktivneje borim s paničnimi napadi; to pomeni, da od 2018 jemljem tudi AD - Ecytara. Čeprav se spomnim, da sem prvič v odrastlem življenju pristala na urgenci zaradi panike v letu 2016 in vmes doživela nekaj prav šolskih primerov paničnih napadov: občutek dušenja, suhih ust, občutek, da bom umrla, da je nekaj hudo narobe, vrtoglavica, hiperventilacija, mrzlo oblivanje znoja, itd., sem nekako vseeno mislila, da bo to šlo stran samo od sebe... Pa ni. Ob jemanju AD se je stanje nekoliko umirilo, po letu dni sem želela celo prekinit s terapijo AD, najprej sem zmanjšala dozo iz 10mg na 5mg, kar še ni bilo tako slabo, a ko sem poskušala potem popolnoma brez, so se vsi simptomi ponovno vrnili. Trenutno sem na 5 mg, a se mi vedno pogosteje spet dogaja, da hodim k zdravniku po nepotrebnem, me en teden bolijo roke po plezanju, jaz mislim, da gre za revmatoidni artritis, me prepiha na sprehodu in parkrat špikne pod rebri, mislim, da gre za nekaj s srcem povezanega in tako zapaničarim. Ob tem, ko skušam vse skupaj sama zanalizirat, pa se večkrat v moje misli vrinejo spomini iz otroštva, ko sem prvič imela težave s požiranjem, mislila, da je rak in nisem upala povedat staršem, na skrivaj pljuvala prežvečeno meso v wc školjko, potem šla k zdravniku, ki mi je seveda dejal, da z mano ni nič narobe, potem kasneje, ko sem jedla pico z mamo, in po obedu mislila, da se mi je zataknil kos pice v grlu, sva šli na urgenco, zopet k specialistu, ki ni našel ničesar, a nihče nikoli ni predlagal psihologa, potem iracionalni strah pred vojno, za vsako, ko sem slišala nepričakovane ognjemete, sem pomislila, da gre za bombardiranje, ko sem enkrat na morju slišala obletavanej letal sem isto pomislila na teroristični napad, odkar pomnim večkrat nisem mogla zaspat zaradi nerazložljivih misli o smrti, o tem, da nas enkrat ne bo več, o diskontinuiteti biti, koncu zavesti in to se mi je zdelo najbolj grozno, še zdaj se mi, ta nemočen občutek minevanja vsakega trenutka... Naj dodam še, da seveda študiram filozofijo in sociologijo z velikim zanimanjem za psihoanalizo, s katero bi si morda lahko pomagala, a saj veste, več kot veš, več vprašanj se pojavi... Ne razumem, kako bi lahko prekinila s tovrsnim mišljenjem, glede na to, da se vzorec ponavlja skozi moje celotno življenje?
Any ideas ali podobne težave? Grozno mi je predvsem zato, ker sicer nisem prestrašena oseba, znam se postavit zase, ljubim adrenalinske podvige, pohode v gore, sem samostojna oseba, ki se zlepa ne prestraši, ampak potem po drugi strani pa za najbolj banalne reči skoraj izgubim razum. Ta iracionalen moment me ubija, ker ga ne znam nadzorovat.
|
