Depresija = blagoslov?

[QQŠ]

Pozdravljeni!
Prvič pišem na vašem forumu, priznam, da ga nisem spremljala, najbrž ga bom pa od sedaj naprej.
Imam pa eno vprašanje za vse, ki se srečujete z depresijo. Ali ste že kdaj slišali ali pa celo sami pomislili, da je depresija stanje, v katerem se lomijo neke stare psihične strukture, trpljenje ob depresiji je pa naš odpor do spremembe? Ali se vam zdi to možno?
Jaz se z depro občasno srečujemo že kar vrsto let in sem delila to mišljenje od zgoraj. Pred kratkim me je pa tako "zgrabilo" da sem pričela jemati ad-je in v samoozdravitev ne verjamem več.

LPD!

[Rob]

Jaz sebe gledam na tak način. Kot prehodno stanje, četudi je rok trajanja lahko neomejen.
Zadnji dve leti sem doživel srečne trenutke, drobcene in zelo redke, a vendar. Torej obstaja izhod, če me le ne zlomi tako popolnoma, da se neham pobirat.
S hecne strani : kot Munchausen, ko je padel z lune, pa je sebe skupaj s konjem za lastne lase iz vode potegnil...

[QQŠ]

Rob, pobiraš se s kemijo ali brez?

[Nadja]

Hm, jaz bi tako odgovorila. Odpor do spremembe je ja. zakaj? npr moj primer. trplenje 30 let za depresijo brez pomoci. potem se to nekako "navadis" in sprejmes to "sranje" in tut ce se ti kaj pozitivnega zasvita ali nakaze pac gres drugam. ker nekako se pocutis "varno" in npr v mojem primeru ce bi prislo kaj pozitivnega takrat ko sem se bila v dokaj normalnem "stanju" bi bila cisto OK. tako pa nisem. slo je cez rob ce razumes. ko imas vsega poln kufer in ne zdrzis vec. se pac vdas. in tako sem se jaz. sem pac sprejela to sranje. sranje da ne bo nikol bolse. in tut ne verejamem da bo boljse niti nocem da bi bilo se tako nekako pocutim "varno" hkrati pa v nasi drzavi (ne recem ljubim ljudi tu ker ste odprti komunikativni) je zelo slaba ekonomicna situacija in se moras ene 200% bolj borit in biti 200% boljsi kot v tujini pa placa je za 50% manjsa... tako da kaj ti preostane drugega kot OBUP? v tujino ne moram ker mi tam ni vsec. tu so place slabe a ljudje ok. kaj naj potem naredis? borit se ne mores ker nimas tolk zivcev in volje da bi mel direktorsko placo... ja pa si v dreku in se pac prepustis. tako je pri meni.
je pa tudi to da nam misli kreirajo zivljenje in obcutki. tako jaz npr razmislam o depresiji nesreci izgubi in vse to imam. nekako me je strah uspeha ker se mi zdi da za tem sledi padec in sem raje "varno " tam kjer sem...ce razumes? mogla bi si pripravit "povstre" za padec to mi pa lahko le da nek dober terapeut. da vem kaj razmislat ko padem tako globoko ga bi se najraj ubila. tako da se imam dela na sebi ogromno.

[Rob]

brez,
bil pa sem lani pri zdravnici, ko me je sesulo sredi delovnega časa.
Nekako sem se privlekel do nje, me je najprej hotela spraviti na bolniško za dva tedna, naj bom doma, je rekla  ...KAMORKOLI, le tja ne, uh.
Hotel sem, naj me sestavi skupaj v pol ure, da grem lahko delati...seveda me je takoj postavila na trdna tla.
Zmenila sva se torej za škatlico blagih pomiril (pozabil, katera), tisto sem imel za en teden.
Že takrat sem predvidel, da se bo zgodba ponavljala in sem se odločil, kakorkoli že bo, ne bom za vsako letal do nje, bika bom sam zgrabil za roge...(vedno sem bil navajen sam delovati - učiti se, izdelovati, popravljati, graditi...)
Torej zmorem tudi sebe, ja?...(sem pa TEŽAK, mater...)

Še eno lastnost imam, zdi se mi pomembna : izreden NE proti samomoru. Konec je ena skrb, za katero nam res NI treba dodatno skrbeti...

[trzinka]

 Razmišljam in razmišljam in sem ugotovila, da tudi pri meni traja že precej let oboje anksa in depra. Prej se še niti zavedala nisem, da je to bolezen in da se zdravi. Mislila sem, pač nekaj se dogaja, saj bo bolje. Lani me je prvič podrlo, bilo je hudo, od bolečin fizičnih in psihičnih. Trajalo je dva meseca, in ko sem dojela, kaj se dogaja, je bilo že mimo. Zavrnila sem tudi jemanje ADjev.
 Letos pa problemi takšni in drugačni, vrglo me je na polni črti. Huje kot lani in mislila sem, da se mi bo do konca zmešalo. Zavedala sem se, da potrebujem nekaj, kar mi bo pomagalo. Sama nisem zmogla. ADji so me rešili. Za koliko časa? Jemljem jih tri mesece in počutim se dobro, z nihanji seveda. Še vedno je včasih prisotna tako anksa kot depra, še vedno imam tiste črne scenarije pred očmi in takrat se ustrašim, kako bo, ko bom prenehala s tem. Delam na sebi, včasih manj, včasih več. Mogoče sem šele na pol poti, mogoče bom morala jemati zdravila dalj kot sem mislila............
 Ne želim se preveč obremenjevati, rečem si:"Kar bo, pa bo." Čeprav, strah, dvomi, moč, volja..........Vsekakor želim dolgo in čimbolj zdravo živeti, normalno živeti!

                  Pozdrav,

                                        Trzinka

[QQŠ]

Nadja, nisem mislila sprememb na življenjski poti, ampak spremembe vedenjskih vzorcev, načina razmišljanja in kako se odzovemo na dogodke  v našem življenju, skratka psihološke strukture. Jaz sama se ne bojim uspeha, bolj me je strah da zaupanih nalog zaradi depresije ne bom zmogla in da ne bom imela več priložnosti delat tega kar pač počnem v življenju. Drugače pa večja plača ne prinese sreče in odrešitve iz depresije. Mene bolj moti, da ne morem več uživati v malih vsakdanjih stvareh, enostavno me nič več ne razveseli.

[Rob]

Da, nobene želje, pričakovanja...
Trzinka ima vsaj željo dolgo in dobro živeti...lepa želja

[QQŠ]

brez,
bil pa sem lani pri zdravnici, ko me je sesulo sredi delovnega časa.
Nekako sem se privlekel do nje, me je najprej hotela spraviti na bolniško za dva tedna, naj bom doma, je rekla  ...KAMORKOLI, le tja ne, uh.
Hotel sem, naj me sestavi skupaj v pol ure, da grem lahko delati...seveda me je takoj postavila na trdna tla.
Zmenila sva se torej za škatlico blagih pomiril (pozabil, katera), tisto sem imel za en teden.
Že takrat sem predvidel, da se bo zgodba ponavljala in sem se odločil, kakorkoli že bo, ne bom za vsako letal do nje, bika bom sam zgrabil za roge...(vedno sem bil navajen sam delovati - učiti se, izdelovati, popravljati, graditi...)
Torej zmorem tudi sebe, ja?...(sem pa TEŽAK, mater...)

Še eno lastnost imam, zdi se mi pomembna : izreden NE proti samomoru. Konec je ena skrb, za katero nam res NI treba dodatno skrbeti...

Jaz na samomor nisem nikoli pomislila, ker preveč rada živim. Mislim pa tudi da nimam te vrste depresije. Zdravniku sem prvič povedala kako se počutim šele pred dvema mesecema, prej sem mislila da sem lena, ker sem cele popoldneve spala, ko pa so se začeli strahovi in tesnobni občutki, sem mislila, da me mučijo občutki krivde, ker nisem razen službe skoraj ničesar počela. Ko mi je povedal da to ni moja krivda, sem cel dan jokala od olajšanja. in ko sem dobila tablete je bila to zame kapitulacija, priznanje, da si  pomagat sama. Kr žalosten občutek, da si odvisen od tistega človeka tam u beli halji, da ti napiše recept. Ampak še vedno me gloda črviček dvoma o tem, ali je potrebno depresijo res zdraviti. Pred leti mi je neka gospa rekla, da je depresija odpor proti spremembam in da bolečine in neprijetne občutke, ki spremljajo depresijo povzročajo stare strukture ki se lomijo. O tem sem na podoben način prebrala tudi  http://www.pozitivke.net/article.php/20061011124339765

[QQŠ]

Zelo dolgo časa sem bila tudi sama prepričana da je povzroča depresijo odpor, sedaj pa ne vem več kaj naj verjamem

[Rob]

Citat www.pozitivke.net :..."Z depresijo zbolijo le najboljši, tisti, ki sledijo sočloveku, le najbolj zvesti, le izjemni posamezniki, ki so življenje vzeli 100 % zares, le tisti, ki so nezavedno sledili pra-ideji stvarstva. Zato je Vaša depresija potrditev Vaše dosedanje prave poti, vendar pa ste se znašli pred prepadom, da pred prehodom na višjo stopnjo zavedanja ozavestite svoje dosedanje misli, odločitve in dejanja ter se usposobite za novo življenje....

WOW, imam nekaj izkušenj s Plus/Plus razmišljanjem, a se bojim, da me omenjeno besedilo presega.
Tudi nirvane ta hip ne potrebujem, zadoščalo bi mi že, če mi ne bi bila težava preživeti današnji dan (komaj je začel)

Mogoče sem pregrob, taka življenska navodila me vedno malo pogrejejo

[Gigli]

..tudi jaz se že nekaj let borim z depresijo, anksio, prisilnimi mislimi, OKM intako dalje...
seveda sem na začetku samo papcala tablete in po enem letu je bilo vse super, dokler se nisem sama odločila da preneham z zdravljenjem, me je še enkrat vrglo popolnoma na dno...spet začela z zdravili in nič dela na sebi....nobene psihoterapije...nič...pričakovala da bo volje...

...do danes ko sem še vedno na tabletih..moram reči da sem sele ko sem zacela s srečanji damovcev in "ozaveščanjem" svojih starih vzorcev, razmišljanjem doživela rahlo izboljšanje..pa se vedno nisem šla na psihoterspijo...vem da jo potrebujem in bom tudi šla...

...no december je bil zame spet katastrofa...anksia presegla meje...2 x vzela pomirjevala, katerim se probam izogibat...in zdi se, kot da sem spet na začetku vsega.
Nihanja so nekaj, česar se ne bom nikoli navadila...naredim korak naprej in padem tri nazaj...

srečo vsem,
Gigli

[pupika]

Nihanja so nekaj, česar se ne bom nikoli navadila...naredim korak naprej in padem tri nazaj...
Gigli

Gigli..po mojem si hotela napisat, da narediš tri korake naprej in padeš za enega. Poglej realno, pa boš videla, da je to res 

[Gigli]

Draga Pupika,..

...dejansko sem mislila tako kot sem napisala...ampak mogoče sedaj drugače gledam ko sem v "slabši" koži...
...pa že toolikoo časa traja..

Resnično ti hvala za spodbudo...evo še rožica  zate...

lp,
gigli

[Anuška]

V svoji naivnosti zdaj že verjamem, da bodo tudi želje enkrat prišle. Morda sem jih skozi lajf že imela preveč in jim sledila do zadnjega kančka moči. S sesutjem, je tudi zadnja želja odšla. Zdaj me, sem in tja, kaki dogodki, drobci razveselijo. Torej, matematično gledano....tudi želje pridejo.

A.

[alexx]

V svoji naivnosti zdaj že verjamem, da bodo tudi želje enkrat prišle. Morda sem jih skozi lajf že imela preveč in jim sledila do zadnjega kančka moči. S sesutjem, je tudi zadnja želja odšla. Zdaj me, sem in tja, kaki dogodki, drobci razveselijo. Torej, matematično gledano....tudi želje pridejo.
A.

Plonkaš A.   Moje misli. Samo ne vem, če sem naivna. Verjamem... za res, da pridejo...po drobtinicah. Matematično gledano pa nimam pripomb. 

[Sinuska]

uau!

qqš (ziher dulenka) res si mi dala misliti! lahko celo rečem, da si malo pomagala, da se razumem. jaz bi sveto potrdila, da moja depra kaže na to, da nekaj zatiram v sebi. kot da se borim z nečim. ker ne morem razpreti kril. ker ne morem živeti svobodno, tako kot želim. vem, da bi morala drugače, ampak tega ne naredim (ne sprejmem novih vzorcev, ker se jih bojim).

tole pa je misel tedna! 

[Gigli]

hmm,zadeva je za razmislit ja...

[QQŠ]

Citat www.pozitivke.net :..."Z depresijo zbolijo le najboljši, tisti, ki               

Rob, obesil si se za odstavek, ki se je meni zdel nepomemben, očitno imaš problem s tem. Bistveno vprašanje je: ali je depresija nekaj slabega ali dobrega, ali naj jo zdravimo ali naj ji pustimo da odzveni, ali naj se ji upiramo ali prepustimo.
In vidim, da nisem edina, ki se to sprašuje. Mene zanima kaj o tem menite še ostali. Ali ste o tem razmišljali?
Kaj še s tem, ko s kemijo tolčemo simptome nazaj, delamo sebi medvedjo uslugo?

[alexx]

Odvisno kako kemijo uporabljamo. Če jemljemo pomirjevala tolčemo simptome dol. Če jemljemo AD-je pa poskušamo naravnati porušeno delovanje možganov, ki pač v določenem času ne delujejo tako, kot bi bilo treba.
Čakati, da simptomi izzvenijo? Kako dolgo čakati...5, 1o let...vse življenje. Ali sploh bodo izzveneli?
Večina že itak predolgo čaka, preden poišče pomoč in je delo dosti težje.

Če bi vedela, kar sedaj vem, ne bi čakala niti minutke.