Grozna anksioznost 14 dni pred porodom

[ThinkPink]

Tak kot je napisala Nives...navaditi se moraš... Nov dojenček je za vse člane družine velika sprememba. Zate, ker sedaj moraš svojo ljubezen dajati dvema in posledično imaš čudne občutke, ker misliš, da boš imela katerega bolj/manj rada. Za prvega otroka, ki si sedaj mora mamico, ki jo je imel samo zase deliti z nekim novim kričečim se, zahtevnim bitjem.

Ampak ti se moraš nekako znebiti občutka krivde oz. se navaditi na novega člana družine. Probaj tako, da si čas razdeliš na:
1. čas, ki ga imaš z novim dojenčkom (cartanje, ljubkovanje, nega, dojenje oz. hranjejne, uspavanje) - takrat naj partner prevzame sina in to naj bo čas samo za zbliževanje tebe z dojenčkom.
2. čas, ki ga preživiš samo s sinom (npr. samo vidva gresta na sprehod, v trgovino, v kino, na tortico oz. kar si bo sin zaželel - tako boš se tudi sinu lahko posvečala in ne boš imela občutka krivde.
3. čas, ki ga preživiš samo s partnerjem, npr. zvečer ko otroka zaspita (to je težko, ker ponavadi smo mame kot cote zvečer, pa verjemem, da ti to ne bo vedno uspelo oz. vsaj še nekaj časa)
4. in najpomembnejše - čas zase!!! ne pozabi nase in svoje potrebe. Tukaj je nujna pomoč partnerja, če ti stoji ob strani in je "normalen", komot prevzame oba otroka za kakšno urco na dan ali vsaj 2x na teden, da takrat delaš, kar želiš...magari samo sediš na sončku in srebaš kavico.

Res pa je to, kar mi je rekla patronažna sestra, ko me je videla celo izčrpano in neprespano prvih 14 dni po porodu: " Ne skrbite, prvi mesec je najtežje, potem pa bo vse lepo steklo. Samo navaditi se morate na nov ritem." Te besede, so mi bile kot balzam za dušo. Nič drugega nisem rabila. Pregurali smo prvi mesec, potem se je vse lepo porihtalo.

Vse dobro ti želim.

[Nives]

Točno tako kot je tudi Thinkpink povedala... pregurati ta težji začetni čas, potem se pa stvari že same po sebi uredijo. Razmerja med člani. Sprejem med člani. Čustva do dojenčka . Do sebe. Do vseh in med vsemi.
Čas zase! Čas zase!! Kolikor se le da.

Pri nas smo bili tudi kot zombiji prve mesece.. neprespani čist.. mali ni dosti spal. Utrujena sem bila do nezavesti. V celem dnevu sem komaj lahko 1x jedla in se stuširala. Bila sem preveč pogumna in zavrnila epiduralno.. rodila pa z umetnimi popadki zaradi preeklampsije. Še par tednov prihajala k sebi od poroda. Zahtevno obdobje res.

[lonica]

Punce hvala za spodbudne besede, to mi veliko pomeni? vem da se morem navadit.
Ampak ko je to tak hudicevo tezko s temi panikami in tesnobami! In vsak obisk ki pride.me.znova potisne v neka nova stanja..obcutke.
Vse je tak nepoznano...in ko ne mores kontrolirat svojega zivljenja ker ti ga diktira malo bitjece se panika se bolj povecuje. Vem da mi bo uspelo..ne vem pa kdaj???

[lonica]

Ocitno me pa res zerejo tudi obcutki krivde ker nisem toliko s starejsim sinom in je zdaj vec na atiju

Sej nimata onadva s tem.problemov..jaz jih imam v glavi ..ocitno..samo se tega nena zavedam. Tezko prepoznam kaj me.muci, svoje obcutke, custva...celo zivljenje ze tlacim custva v sebe in cutim ter delam tak da drugim pase..tak kot se spodobi (kao).

[lonica]

Ugotavljam da me najbolj panika ko sem s starejšim sinom...da rajši vidim da ga ni doma..nič jasno če pa sem prej skos ves svoj čas prezivela z njim..zdaj pa me prav v paniko spravlja!kot da zdaj mam pa njo in ne morem met njega...kak lahko sploh tak razmišljam!!

[isabel]

to so nerealne misli, sedaj po porodu ko se je porusilo hormonsko ravnovesje, se lahko pricnejo taksne nerealne misli ali strahovi. Moras se zavedati da niso resnicne, da se kemija poigrava s teboj. Saj sem ti napisala v enem drugem postu da sem sama na istem, ampak ker sem parkrat dala to ze ze skozi, se samo mirim da bo minilo in da so to samo strahovi ki so nerealni oziroma so pretirani. Da vem, da tako ne razmisljam, ko sem "normalna".
upam da bos kmalu pomirila te svoje misli in da bos lahko v miru uzivala materinstvo 

[lonica]

Isabel sem vidla da si napisala ja..sej se zavedam ..samo ko sem v teh mislih jih ne znam prekinit in me cisto iztirijo. Kak dolgo bi naj to trajalo..in kak si ti pomagas.

[isabel]

jaz sem zacela z antidepresivi, iz preteklih izkusenj vem da ni dobro cakati ko se pri meni zacnejo taksne epizode, ker se potem iz dneva v dan bolj poglablja, in je vse hujse. taksne so moje izkusnje, nismo pa vsi enaki, glede na to da si pisala da si enkrat premagala krizo brez depresivov, je velika moznost da jo bos sedaj tudi. jaz je nikoli nisem premagala brez, tako da tukaj ni kaj ful za studirat kako naj si pomagam, ker so edina  pomoc ki me spravijo k sebi da zacnem zopet funkcionirati.

[lonica]

Jaz sem ze na maximalni dozi cipralexa..pa me vseeno muci

[marina]

mogoče boš morala zamenjati ad

jaz sem imela 40 mg cipralexa pa nič..

[isabel]

koliko casa si na cipralexu in koliksna doza?

jaz sem tudi na cipralexu, meni je vedno fajn pomagal, sam sem vedno ko je bilo poslabsanje povisala dozo, potem pa sele znizala na minimalno, vendar sele par mesecev po tem ko je bilo boljse

[lonica]

40??? Jaz mam 20 pa mi je reko da je to najvisja doza. Kaj pa menjava? Si potem vzela druge ad je marina ne? Te je spet potem.mucilo kot od zacetka? Jutri mam psihiatra pa bomo videli. Drugac pa cipralex jem z vmesnimi prekinitvami ze ene 8 let..
Sam kot da nebi vec meli istega ucinka

[lonica]

Zaj sem tri dni zaporedoma mogla helex vzet ker je bla huda sila...obcasno baje ni panike zarat dojenja..ampak stalno pa ni ok! Ta moj psihiater pa je tud malo cudn

Namesto da bi mi menjal zdravila mi skos govori sej bo minlo to je normalno. Ne ni!!jaz se ne morem tak.pocutit kaj mu ni jasno!!!

[marina]

JA tako je bilo pri meni..enostavno ni več učinkoval..
potem sem probala paroxat..pa ni bilo on sedaj sem že 8 let na effectinu 75 mg

prej pa sigurno 10 let cipralexa

ne smeš trpeti, pojdi k drugemu psihiatru če te ta e razume

[lonica]

Evo danes bla pri psihiatru. Katastrofa. Je reko da zdaj mi trenutno ne more pomagat kr dojim. In mi ni hotel zamenjat tablet. On samo pravi da je to normalno pa blablabla...ja normalno ..te pa naj se on tk pocuti..pravi cepec. On samo pravi sej bo minlo...joj zaj sem se bolj adijo..kaj pa zdaj!

[isabel]

napisala si da se ti je to ze dogajalo pri prvorojencu. kako si takrat zadevo resila in kdaj se je izboljsalo? Ali lahko primerjas takrat in sedaj?

[lonica]

Pri prvem je bilo je bilo drugače, ker sem komaj po porodu začela jemati antidepresive. In ko so prijeli je bilo ok. Zdaj pa že imam nonstop maximalno dozo antidepresiva, že v nosečnosti ..in je zdaj po porodu kljub zdravilom vdarilo ven. Prihiater pa mi noče zamenjat zdravil kao zarat dojenja. Pa saj so še keri drugi sigurno tud varni..ampak on kr vztraja da ne in da ne...samo jaz se ne morem tak počutit. Pravi da morem poskrbet za otrocka kao z dojenjem...ok..sej ze..ampak kak če se bom tak počutila. Ne vem, bom mogla še iti kam po drugo mnenje samo nimam več ideje kam ker se mi zdi da sem ze vse psihiatre v mb skozi dala pa mi noben ni bil neke ok.

[isabel]

jaz ji dajem nadomestno mleko in ne dojim, tako da tudi na taksen nacin se lahko izogne temu, da ti lahko zamenja AD za kaksne druge ki niso varni za dojenje.
Druga varianta je pac da so ti sedaj hormoni podivjali (vseeno je samo 2 tedna po porodu) in dokler se to ne pomiri mozno da nic ne bo pomagalo. Pomiriti bi se pa morala dokaj kmalu, vsaj zaceti bi se moralo umirjati...

[marina]

sigurno so krivi hormoni..samo jaz jo razumem da ji je ful težko sedaj..
človek razumsko ve kako je in dojema vse..ampak biti vsak trenutek v takem krču pa je res nečloveško
..
mislim nate lonica in če ne bo šlo drugače boš pa pač opustila dojenje in dajala adaptirano
boljše da si ti v redu in otrok to sigurno čuti, po moje se tudi v mleku poznajo ti povišani hormoni stresa...ampak tega sedaj še mogoče znanost tako ne pozna
mislim da je boljše biti umirjena in zdrava
objem

[lonica]

Hjoj res ne vem kaj naj zdaj naredim..bom sla se nekam drugam po dodatno mnenje ampak ne vem kam...
Ali naj še malo počakam...po drugi strani me je pa strah čakat da ne bo vedno huje...ko bi človek vido v prihodnost bi blo fajn