Gnoj od človeka

[Azrael]

Didi, če si pripravljena oprostiti sebi in biti iskrena in dovoliti, da se stvar razčisti (in ne boš več trpela zaradi napake iz preteklosti, ki je zdaj skrita in te seveda razjeda), se pripravi, da spregovoriš in poveš resnico.. Lahko se odločiš tudi drugače, ampak zdi se da bi trpela in verjetno bi si prav lahko pridelala kakšno bolezen..

Jaz ti v vsakem primeru svetujem, da si odkrita. Če je med vama ljubezen, verjemi, da se bo uredilo..
Razloži mu kako je prišlo do tega, kakšna situacija je bila, da si naredila napako, da si se spremenila od takrat in povej mu kako žal ti je zdaj..

Mene bi to (sprva) prizadelo, ampak svoji partnerki bi odpustil... resnično bi ji odpustil, ker se da razumeti zakaj ljudje delamo napake...

[ZgubljEna]

Mene bi to (sprva) prizadelo, ampak svoji partnerki bi odpustil... resnično bi ji odpustil, ker se da razumeti zakaj ljudje delamo napake...

moski ponos ponavadi dela svoje in dvomim, da bi vsi takole odpustili. ce pa ze, bi pa ocitki leteli celo zivljenje, ze samo zaradi prevare, ce pa je tu se otrok, ki ne bi bil njegov, bi pa skoz imel nek adut v rokavu.
moje mnenje, iz podobnih izkusenj, le brez otrok involved.

poleg tega - res je, da je tako stvar tezko zamolcat in drzat v sebi. pa ne toliko zaradi partnerja, ampak zaradi otroka, ki je tukaj EDINA oseba, ki ni nic kriva in si zasluzi resnico. za vse ostale pa obstaja samo trenutna "resnica", kar je cisto dovolj dobro.
se pa vsak scasoma nauci ziveti v lazi, pravi "pis of kejk" postane, ko se clovek strenira 

[Azrael]

Saj zato pa sem napisal:  Če je med vama ljubezen...

[alexx]

Se strinjam z Agnes. Dobro premisli kaj je večje s*anje?
Če ga imaš rada...in če...včasih tisto kar ne veš, ne boli. On je srečen....otrok bi bil srečen....a.. Največje breme je na tebi. Bo tvoja vest izdržala? Z lažjo je težko živeti.
Ne vem...nisem v tvoji koži. Ma...sh*t. Počakaj malo, da se vse ohladi v tvoji glavi. Kako pa za ziher veš, da ni njegov otrok?

[pupika]

Didi...menim, da v zakonu mora vladat poštenje in iskrenost. res je, da je tvoja situacija velika preizkušnja za vajino zvezo, ampak ne dovoli si, da bi zamolčala tako pomembno stvar!
Laž ima kratke noge. In slej ko prej, se lahko izve. A si predstavljaš življenje v strahu, kdaj in na kakšen način bo resnica prišla na dan. verjemi, da jo bo partner sprejel drugače, če jo bo na primeren način slišal iz tvojih ust.

Vso srečo

[vesnav]

Fanta bo čisto sesulo.
Ampak, ali imaš pravico tajiti resnico?

Ma, ne vem. Pravzaprav zelo vem. Bodi ČLovek in ne laži. Tudi to se preživi, verjemi.

Če boš zdaj lagala, potem je na svetu še eden manj... In ni poti več nazaj...
Če boš uspela povedati resnico, ne boš nikoli več niti sama niti se ne boš počutila kot gnoj, temveč boš lahko dostojanstveno hodila po svetu. Bodi borka, bodi fer!

Drži se,

V.

[scorpion]

Tudi jaz mislim, da je v laži sicer mogoče živeti, vendar se potem odločiš za neiskrenost...in potem se boš šele počutila gnoj..

Gre za zelo pomebno zadevo , ne gre za nek spodrslajček..Če bi šlo samo za varanje o.k. , vendar je bila tale posledica zelo pomembna življesnka zadeva...

Si predstavljaš, da resnica pride na dan šele po letih...in jo bo izvedel otrok in mož? Takrat pa bi bila prizadetost grozna...

[ami]

didi, meni ni čisto jasno koga in kako naj bi uničila...

pravzaprav se mi problem sploh ne zdi tako velik... ti imaš partnerja, otrok mamo in očeta (ali dva očeta), partner pa tebe in tvojega otroka (lahko bosta imela svojega), otrokov oče pa ima otroka...

vsem (sebi, otroku, njegovemu očetu in tvojemu partnerju) si dolžna resnico - odkrit in pošten odnos, saj boš le tako imela mirno vest; izhajam iz tega, da je to predpogoj za tvoje zdravo življenje, sicer se bo anksioznost samo še kopičila, zraven pa še kakšna laž; laž, se sicer sliši grdo, vendar pa je bil to, tako kot pravimo pri otrocih, le nekakšen izhod v sili; tako tudi povej, ko se boš pogovarjala s partnerjem; če bo resnico pripravljen sprejeti, boš vsaj imela dokaz o njegovi resnični ljubezni... če dejstva, da on ni biološki oče, ne bo sprejel, boš sčasoma ustvarila družino, s kom, ki bo imel tebe in otroka toliko rad, da bo z vama rad živel... lepo počasi in po vrsti rešuj probleme in vse se bo razpletlo, vendar spoštuj resnico, četudi se ti zdaj zdi nemogoče spravit jo na dan... boš že zbrala korajžo, ni važno kdaj... ti tudi najbrž ne bi rada videla, da te vse življenje nekdo vleče za nos, a ne? tudi otrokov biološki oče ima pravico do očetovstva, ne pozabi na to... pogovori se o tej situaciji s svojim zdravnikom in začni, ne na vrat na nos, zadevo urejat... srečno

[She_]

Lej, didi, verjamem, da ti je težko. Ampak se pa strinjam z Ami - men se situacija ne zdi tako grozna, da bi mogla bit zdaj gnoj od človeka.

Ma lej, vsi kdaj zajebemo. Tud js sem kdaj. In kaj zdej ?! Pač qrc, ljudje smo, delamo napake.
In ja, tud take, ki jih ne moremo popravit. In kjer prizadanemo druge.

Ok, zgodilo se je, žal ti je. Vprašat se je treba zdaj - kako naprej ?

Nisem zasledila (ali sem pa spregledala, oprosti), kako 100 % veš, da tvoj partner ni biološki oče tvojega otroka ?  Js sem mislila, da so za te stvari posebni testi, ki jih ne moreš naredit brez privolitve partnerja (oz. očeta)....?

Opcija je - da poveš njemu in biološkemu očetu. Tuki ti je že Ami vse lepo napisala. Lej, ko poveš, itak, da bo čustveno odreagiral, ampak še enkrat - ja, naredila si napako, za dejanje moraš prevzet odgovornost, ampak to odgovornosti nosiš sama, drugi ti nimajo pravice nabijat krivde za to. Če si ti gnoj, ja pol sem js celo gnojišče (pa vem, da nisem  ).

Opcija št. 2 je, da ne poveš. Družinska kolegica je bila 16let nazaj v isti situaciji kot ti, s to razliko da pa ona dejansko ni vedela kdo od dveh je v resnici oče - partner ali ljubimec. (in tudi ni šla preverjat oz. testirat.)
In je vse skupaj zamolčala, partner je mislil, da je oče on. Čez par let sta zvezo itak končala (zaradi drugih razlogov), zdaj (ko je mulc starejši), se pa šele vidi, da je bil oče v resnici ljubimec.
Pa to ne ve ne oče, ne ljubimec in še marsikdo.
Klinc, čudna zgodba, je pa ženska sama poskrbela zase in za otroka.  Edina jeba je, da če se zavestno odločiš, da si tiho, boš mogla potem živet v laži celo življenje. Tukaj ni poti nazaj. (js recimo tega ne bi zmogla)

[didi]

Pozdravljeni,

moja najhujša stiska je za mano in rada bi se vam zahvalila za podporo .
Povedala sem, a ni šlo zlahka. Stiska je bila tako huda, da sem ponovno začela razmišljati o samomoru, zato sem raje poiskala strokovno pomoč. No povedala sem, svet se je podrl - a se ni končal. Je pa moja izpoved sprožila nove občutke in razmišljanja, ki me pa sedaj vlečejo na dno - krivda, obžalovanje, vrtenje v krogu ali sem se prav odločila...zopet občutek, da nič več ne veš....kaj bi sploh rad...kaj je smisel mojega življenja...Zdaj sem ponovno hospitalizirana in bom ostala do poroda. Qrc... pa tako življenje, če se bo takole konstantno vrtelo v krogu. Pravijo, da bo po rojstvu bolje, sama sem malo skeptična. Tud lobotomija mi nebi pomagala, tok sem zablojena. Ampak to je že druga zgodba

No še enkrat hvala ker ste me bral in hvala ker ste mi pomagali po svojih najboljših močeh!

LP

[pupika]

Didi pozdravljena
Lepo, da si se javila. Sedaj ko si v bolnici si vzemi čas zase in si naberi novih moči in izkušenj za naprej
 

[Jagodka]

Didi pozdravljena, ne se kriviti, ker si povedala resnico. Je pač malo bolj  zakomplicirana.  Stvari se bodo urejale postopoma, prav tako tvoji odnosi s partnerjem. Nabrati pa si moraš moči, da boš donosila in rodila. Zdaj imaš možnost, da poskrbiš zase. Odpočij se in izkoristi čas v bolnišnici zase. 

[Azrael]

Čestitam, Didi  naredila si velik korak, bravo. Če ne bi povedala bi te večno glodalo od znotraj. Zdaj pa si na pravi poti.... kakšna lobotomija neki... ODPUSTI SI.. POTRBUJEŠ SVOJE LASTNO ODPUŠČANJE... PRAV VSI DELAMO NAPAKE... in ne moremo popraviti stvari za nazaj... ugotoviti moramo le, da smo dobri takšni kot smo in da se učimo, vedno pa delamo tako kot najbolje znamo v tistem trenutku.

Odpusti si... in tudi vsi drugi ti bodo     

[*Lily*]

Oh, didi...

Vem, da si sedaj v bolnici ampak močno upam, da boš tole prebrala, ko se vrneš domov. Če bi bil vsak, ki je kdaj varal gnoj, potem bi tale naš planet močno, močno, močno zaudarjal po... gnoju!

Glej, ni ravno lepo kar si storila, saj tega se tudi sama zavedaš in že to je dovolj, da nisi "gnoj od človeka". Se dogaja. Trenutek slabosti, moški, ki zna pihnit na dušo ob pravem trenutku, lepa moška ritka, lepe oči, potreba po bližini, iskrice, ki se v trenutku razplamtijo v močan ogenj, mistično vzdušje trenutka... Pa smo tam. Verjamem, da se je to zgodilo že marsikomu na teh straneh, mogoče je razlika le v podrobnostih. Ampak nihče si zaradi tega ne sme vzeti življenja. Če bi vsi skakali pod vlak, ker so varali in po domače "zasrali" nekomu življenje, potem nas ne bi bilo na tem planetu 6 miljard, ampak bi po naši ljubljeni zemljici hodilo le nekaj deset ljudi, poštenih, zvestih, pridnih in povsem zdolgočasenih.

Prav je, da si partnerju povedala za svojo napako. In prav je, da se mu opravičiš. In kar bo mogoče v bližnji prihodnosti najtežje je to, da boš morala sama sebe vprašati ali si želiš ostati z njim, ker ga ljubiš ali ljubiš tistega drugega. Odločitev je tvoja in če boš sprejela napačno, bo tvoje življenje težko. Srcu pač ne moremo ukazovati. In zaradi napake in zato, ker si nekoga prizadel se ne smeš siliti v življenje z njim samo zato, ker se čutiš krivo. Razmisli kaj čutiš in začni spet živeti. Mogoče pa ne čutiš ljubezni ne do enega ne do drugega. Mogoče si želiš, da bi nekaj časa živela sama z otrokom, v miru in dajanju ljubezni svojemu malemu sončku. Nobena odločitev ne bo napačna, če si ti tako želiš.

Vsak, prav vsak človek tega sveta je že kdaj doživel, da mu je nekdo zlomil srce. Tudi jaz. In tudi jaz sem ga že komu zlomila. Ampak še vedno smo živi. In mnogi smo zaradi zlomljenega srca padli v depresijo. Ampak tudi to smo preživeli. In sedaj smo močnejši kot kdajkoli prej. Življenje je pač takšno, preizkuša nas na vse mogoče in nemogoče načine. Prav vsakega. In verjemi, tudi tvoj partner se bo prej ali slej pobral. Z eno veliiiiiiiko izkušnjo več. Ni pa mu zaradi tega treba umreti. Tudi on lahko sprejme odločitev, ki mu bo omogočila večjo srečo. Lahko ostane s teboj ali pa začne drugje. To izbiro pa mu po storjenem moraš pustiti in ga pri njej ne ovirati. Zasluži si srečo tako kot ti.

Se opravičujem, ker sem pač napisala čisto po domače in "direkt" ampak takšna sem. Pa naj bo na koncu še malo heca za vzpodbudo: Hej, hej, kdor ne skače, ta ni Slovenc (eni skačemo v višino, drugi v daljino, tretji čez plot...). Ampak vsi smo naše gore listi in vredni tega, da živimo, a ne?

Lep dan. Lily.