Imam bojazljivostno osebnosto motnjo. Kaj naj?

[clovek7435]

Kot prvo, lep pozdrav. Sem svež na forumu. Sem moški v svojih 30-ih in  že poldrugo leto (neuspešno) iščem službo. Imam zgodovino depresije in družbene fobije, in obe sta trenutno v polnem zamahu. Za obe sem se že zdravil in sem tudi na AD-jih.

Hec je v tem, da močno sumim, da sta depresija in družbena fobija simptom mojih težav in ne vzrok. Namreč, nekaj dni nazaj sem zvedel o Bojazljivostni oz. Izmikajoči se osebnostni motnji. V MKB-10 jo lahko najdete pod kodo F60.6. Ne bom dolgotvezil z mojo življensko zgodbo, samo rekel bom, da ko sem bral simptome in vzroke se je bralo kot moja življenska zgodba. Strah pred sramoto in ponižanjem, hrepenenje po ljubezni in hkrati strah pred intimnostjo, močno nagnjenje k fantaziranju. To sem vse jaz.

Ne vem kdaj sem bil nazadnje pomirjen in ne spomnim se, če kdaj nisem imel v tuji družbi paničnega napada v takšni ali drugačni obliki. Utrujen sem od vsega in temu bi rad naredil konec. S pomočjo terapevta, da ne bo pomote.

Ampak a sploh obstaja specialist za to motnjo? Kolikor sem bral o njej, je menda relativno obskurna, tudi med specialisti. Drug problem je, da terapevti stanejo in jaz jih ne morem plačati z denarjem, ki ga nimam. Originalna ideja je bila najti službo in potem poiskati terapevta, ampak na tej točki sem prepričan, da me mojo duševno stanje pri razgovorih samo sabotira in dokler vsaj ne omilim problema oz še raje odstranim, tudi na službeni fronti ne bo napredka.

Ima kdo kakšno idejo kako iti naprej? Kakršnegakoli nasveta bom vesel.

[Aslan]

Samodiagnostika je redkokdaj zelo točna,
saj se nas veliko najde v vseh sortah diagnoz,
a nam je uradno zdravnik ne bi nujno potrdil.

V otroštvu razvijemo svoj stil navezanosti (attachment style),
in to je temelj kako se navezujemo na ljudi v odrasli dobi.
Varen stil, izogibavajoč stil, ambivalenten stil, dezorganiziran ...
V koliko rimaš izogibavajoč stil - to še ni osebnostna motnja.
In če je osebnostna motnja, je le ta izražena na kontinumu od 0-100%.
Torej VSI nekam "pašemo" ...
Ena od knjig (angl.) tudi lep razloži to kot OSEBNOSTNE ADAPTACIJE ...in ne išče patologije.
recimo ti bi bil creative daydreamer ... vsak od nas je malo poseben na svoj način, sprejet sebe ...
Psihiatrija rada išče patologijo ... (diagnoze)
Psihoterapija pa verjame v to, da vsak lahko razvije vse svoje potenciale,
če le ima okolje ki mu to omogoča. In odnos med psihoterapevtom in klientom ponuja tako varno okolje, ponuja novo relacijsko izkušnjo, kjer se na novo postavijo klientove odločitve o sebi in drugih.

Ne rabiš iskat psihoterapevta specializiranega za to motnjo.
Psihoterapija ne dela z motnjo, temveč s človekm.
Vedno se dela na otroštvu, na ranah notranjega otroka, na primankljajih, na spoznavanju lastnih obrambnih mehanizmov itd ... "diagnoza" je le simptom --- vseeno je če je depresija, okm .. terapija se ukvarja z teboj in tvojim notranjim svetom.
Ja, žal. samoplačniško. In če hočeš konkretne rezulatate, je potrebno tudi hodit vsaj kakšno leto, za globji psihološke upgrade pa tudi kaj več. Rane niso nastale v enem dnevu, zato tudi celjenje traja nekaj časa.

Imeti sam sebe toliko rad, da premagaš strahove in poiščeš službo,
poveš iskreno, da se soočaš z socialno fobijo... pol pa naj izberejo ali te sprejmemo ali ne.
Ne rabiš bit popoln, da najdeš službo. Rabiš pa vztrajnost in vero vase.

Lep pozdrav
 

[MP2011]

Js sm na istem. To je kot hujša verzija socialne fobije. Ko se navadiš umikat pred odgovornostjo, napori, neprijetnimi situacijami. Drži pa, kar je Aslan napisala. To je spekter. Na začetku spektra je nekdo, ki jeclja in mu je malo nerodno v družbi. Na koncu spektra smo pa mi. Pač bistveno bolj intenzivna stvar in s tem povezane posledice. Fajn je vedt, da ta motnja obstaja, da nisi edini s tem problemom oziroma tako resno verzijo izogibanja. Loh ti pa rata izogibanje met pod kontrolo; potem to pač ni več osebnostna motnja. Je samo še osebnostna lastnost. To je lahko cilj.