Samopoškodovanje, samomorilske misli ... kaj naj?

[i5abella]

Lep pozdrav vsem!

Stara sem 20 let, obupana, ker vsakemu vzponu sledi padec, ker imam neprestano občutek, da sem odveč, da nekaj delam narobe, da nisem vredna, močni občutki krivde.

Moja zgodba je približno takšna: sem edina hči v družini s štirimi otroci, rodila sem sem se staršema, ki sta bila vzgajana po klasičnem katoliško-patriarhalnem tipu vzgoje. Kot na edino punco so starši vedno pritiskali name, imeli zelo visoke kriterije glede tega, kdo naj bi bila, pritiskali name glede učenja in dela doma. Nikoli nisem vzpostavila pravega stika s starši, z mamo se nikoli nisva uspeli čustveno navezati, saj nisva nikoli imeli nobenega intimnega pogovora (tudi kar se tiče ženskih težav, skratka o čemerkoli). V družini nismo navajeni telesnega stika, še ob priložnostih se ne objamemo. Skratka, nikoli ni nihče našel časa zame, vedno sem bila sama, nikoli nisem bila deležna prave pozornosti doma, prav tako pa so mi starši prepovedovali druženje v prostem času z vrstniki, zato sem bila vedno socialno izključena, nekako se nisem znala pogovarjati, in doživljala sem zelo veliko stisko, o kateri se nisem mogla pogovoriti z nikomer. Težave so se začele kazati pri 10-tih letih. Bila sem zelo anksiozna, že samo  ko sem pomislila na to, da moram v šolo. Na vsak način sem hotela ostajati doma, starši pa niso razumeli, da preprosto nekaj "ni okej", zato so me zelo grobo prisilili, celo zmerjali ter poniževali, če nisem želela v šolo. Pretvarjala sem se, da sem bolna in podobno, a so me nakoncu kljub "slabosti","glavobolu","vročini" poslali v šolo. Tako sem iznašla svoj način: vzela sem žičnato gobico (namenjeno pomivanju posode) ter si začela drgniti kožo iz telesa. Najprej noge, nato roke, nato cel obraz. Dvakrat so me poslali v dermatološko bolnico (starši so vztrajali pri temu, da gre za alergijo, čeprav so me testirali in sem bila povsod negativna). Tako tamkajšnji psihiatri kot moj osebni zdravnik so "čivkali", da imajo moje težave vzrok na psihični ravni, ne na telesni. Starši pa nič, vse je vredu, samo prehodno obdobje. Dve leti kasneje: totalno socialno izključena, ves čas tiho, vsak dan tesnobnost, deprivacija spanja, samopoškodovanje po celem telesu. Osebni zdravnik mi napiše napotnico za pedopsihiatra, ki me za 1 mesec napoti v bolnico, kjer dobim na tisoče tablet in nič prave pomoči. Tam so se mi tudi razvile motnje hranjenja, saj je bila hrana edina stvar, ki sem jo lahko imela pod nadzorom. Mesec dni kasneje: poskus samomora z antidepresivi, teden dni na intenzivi, baje je čudež, da sem preživela. Moji starši naredijo celo paniko in pokličej 20 sorodnikov in prijateljev, da jim povejo, kaj se je zgodilo. Pretvarjajo se, kako nebogljeni, nevedni in nemočni so (to je bila ena izmed poglavitih stvari, ki sem jim jo zamerila). Nato me k sebi vzame živeti moja teta, pri kateri sem živela dve leti, ki me je striktno nadzirala, mi prepovedala telefon, stike s starši, vsak dan sem dobila zaposlitve. Tu so se moje motnje hranjenja še poslabšale, moja teža je bila okoli 40kg. Sicer ne znam povedati, zakaj, a na vsak način sem si želela nazaj domov. Edini pogoj je bil, da ohranjam svojo normalno težo (55kg), obiskovala pa sem tudi psihiatrinjo ter psihoterapevta, ki sta mi močno pomagala. Pri svojih 15 letih sem se lahko vrnila domov, kjer sem spoznala super fanta, ki me je odvadil samopoškodovanja in končno zapolnil tisto "luknjo" v mojemu srcu. Žal je bila to še ena nesrečna najstniška ljubezenska zgodba, kjer fant stre punci srce, a še vseeno se zatem nisem nikoli več rezala - ostale so le številne brazgotine po celemu telesu.

In tako pridemo do sedanje "mene": leto nazaj sem imela zadnji obisk pri psihiatrinji, glede prehranjevanja nimam več težav, so pa še vseeno ostali določeni vzorci, ki se jih nikakor ne morem znebiti. Diagnosticirana sem z nekakšno motnjo v vedenju, še sama ne vem s kakšno, pa me niti ne zanima. Imam pa kritična obdobja, t.i. "slabe dneve". Trenutno, ko to pišem sem vredu, počutim se "normalno" (ne dobro ne slabo) razpoloženo, kar ponavadi traja 2 tedna do 1 meseca. Nato pa nastopijo dnevi, ko doživljam "živčne zlome", občutek imam, kot da sem druga oseba. Ravno eden takšen zlom sem imela približno 2 tedna nazaj, ko sem se zvečer 3 ure tresla v postelji in razmišljala le o tem, kaj vse bi si lahko storila, v roki sem celo že držala britvico, nakoncu pa sem vzela iglo in si jo zapičila v kožo tako globoko, dokler nisem dobila tistega občutka "osvoboditve". Kot nekakšna droga. Problem je v tem, da v teh dnevih NE MOREM govoriti o svojih težavah, tudi če me oseba vpraša, kaj je narobe, enostavno nisem sposobna odpreti ust, še napisati ne. Zelo me je strah, da si bom enkrat naredila nekaj, kar bom zelo obžalovala. Nočem se vrniti na stare tire v smislu slabih navad, na kakšna zdravila niti pomisliti nočem. Psihiatrinja je z mano opravila testiranje za bipolarno motnjo, a je seveda nimam, saj nimam tistih maničnih dnevov; le normalne in slabe. Sicer nekako sem se že ozavestila in nekje globoko v sebi vem, da ko imam slab dan, bo ta minil, a to enostavno ni dovolj. S tira me spravi vsaka malenkost, vsak grd pogled, vsaka napačna beseda. Nikogar nimam, s katerim bi se lahko pogovorila o tem na način, da bi me razumel in znal pomagati. Imam sicer fanta, ki se trudi, a nikoli ni imel podobnih težav in še sam ne ve, kaj naj mi reče, kaj naj mi svetuje. V njegovi bližini pa v teh dnevih nikakor ne morem biti, če pa sem, se pa pretvarjam, da sem vredu in nato ponoči celo noč jokam. Skratka: vse to zelo otežuje moje odnose z ljudmi in z bližnjimi, ki jih v resnici lahko preštejem na roke. Zelo težko se podam v intimen odnos, saj zelo težko zaupam ljudem, obenem pa nemaram površinskih prijateljstev, tako da sem v resnici zelo osamljena. Z veliki težavami se spopadata tudi moja mlajša brata, ko slišim stvari, ki se jima dogajajo, se mi dobesedno trga srce (totalna asocialnost, alkoholizem tudi v šoli, agresija, ...). Sedaj živim stran od staršev, a še vedno imam občutek, da ni vse tako, kot bi moralo biti. Enostavno me vsak dan spremlja občutek, da moram nekaj spremeniti, da potrebujem pomoč. A enostavno ne vem, kje iskati. Upam, da bo objava na tem forumu prvi korak k temu, da se stvari spremenijo na bolje. Kakršni koli izkušnja, predlog, nasvet, so dobrodošli.

Vsem želim lep dan še naprej!

[AlenkaDi]

Draga iSabela.
bodi ponosna, da si prehodila to pot. Motnja v prehranjevanju je težka zadeva in TI si o premagala. Čestitam, bravo. Narsikomu to ne uspe - leta in leta. Ponosna bodi na ta korak.
Drugo: Ne maraš povrinskih prijateljstev - še ena čudovita lastnost, vrednota, ki jo imaš. tudi to je vrednost.
Naslednje: ni ti vseeno, kako boš in kaj boš naredila. Torej se imaš v "oblasti" imaš moč nad sabo.
Prebrala sem tvoj zapis kar nekajkrat, preden sem začela pisati. In ugotovila številne vzpone, ki si jih naredila, a žal jim dala majhen pomen.
Praviš, da nimaš nobenega, da bi se mu lahko potožila oz, da bi ti dal nasvet. Jaz ti dam. Začni pri sebi in to tako, da se odpreš. najboljši (in preverjeni ) način je, da zapisuješ. Ni pomembno kako lepo in niti ne če je slovnično pravilno. Le zapisuj kar ti pride na misel. Izpusti vse težave na list papirja (zvezek). Niti ni pomembno kako dolgo boš pisala. Samo piši. Tako se boš navadila zaupati težave - najprej sebi. Veš, ko nekaj zapišemo (jaz to počnem) končno vidimo. Če ne zapišemo so to le misli, ki pridejo in gredo .  Zapiši vse kar te moti, vse kar te žalosti, jezi, uničuje, itd. Naj bodo to tvoje "male skrivnosti" in hkrati pomočniki

to je za začetek.
Vsekakor pa: zapomni si, da na okolje ne moremo vplivati. Lahko pa vplivamo nase, kako se bomo odzivali na okolje. Je res? In ker kot sem že na začetku omenila - bodi ponosna nase, to tudi počni. Pokončno stopaj naprej, neglede na vse, kar je bilo. Preteklosti ni več. Prihodnost še pride. Zdaj je pa tu, ta trenutek. Oglasi se še kaj in sporoči, kako ti gre.

Čudovit dan ti želim

[logpop]

V družini nismo navajeni telesnega stika, še ob priložnostih se ne objamemo.

pr nas isto. zelo narobe to. manjka človeku. pač to je eden od tistih užitkov, ki jih dobimo od ljudi, ki daje smisel življenju. če teh užitkov ni se začnejo duševni problemi: depresija, občutek nesmisla.

močni občutki krivde.

občutki krivde tudi meni pridejo kdaj pa nimam pojma zakaj. so pa bolj povezani z živalmi, ko pomislim, če kakšna žival trpi pa ji ne pomagam in bi ji lahko. npr nek pes, ki je privezan in cele dneve muči. imam občutek da bi moral najti take pse in jih odvezat. saj na to gledam kot na nek zdrav občutek krivde. je pa vseeno izvor najbrž bolj psihične narave, ki izhaja medčloveških odnosov, mi pa ni jasno še za kaj točno se gre.

rešitev zate so ljudje, ki imajo občutek za ljudi. tvoji starši ga niso imeli. najbrž si našla takega fanta, ki ga tudi nima. glede na to, da mu ne moreš povedat vsej stvari to pomeni, da te ne zna poslušt, to pa pomeni, da nima občutka za ljudi. saj najbrž ga tudi ti nimaš, ker si se tega naučila od staršev. ampak to, če si v družbi ljudi, ki imajo občutek za ljudi ti da toliko dobrih občutkov da to pozdravi marsikatero duševno bolezen. jaz sem v službi med takimi ljudmi. to je kot dan in noč. včasih ko sem hodil v šolo sem potem prišel domov in imel neke močne čudne občutke krivde, kot da sem nekaj naredil narobe tam v šoli. fakin zoprn občutek. so bili pa sami butalski kmetavzarji okoli mene tam v šoli. no zdej v službi teh občutkov na srečo ni.

"občutek za ljudi" pomeni to:
da te znajo ljudje pohvaliti (med vrsticami). to je najbolj važno.
potem enostavno, da ti stvari olajšajo, ne otežkočajo. npr če imaš nekaj za delat da ti ne komplicirajo naloge ampak da ti jo naredijo čimbolj enostavno. ker s tem dobiš sporočilo, da se bojijo, da boš odšel od njih, če te bodo preveč obremenljevali in to sporočilo ti da dober občutek hvale.
pa da te znajo poslušat, da postaneš zgovoren v njihovi družbi. tu v moji službi šepajo. če veliko govoriš ti samo dejstvo, da premikaš glasilke da veliko užitka.