Pozdravljeni!
Sem nov na tem forumu in stari prijatelj panične motnje.
Bilo je hudo, vendar bilo bi lahko še veliko hujše.
Zgodilo se je pred 6-imu leti, na fitnesu, v rokah pa sem imel 120 kg.
Takrat sem bil še dedec, 102 kg, sama mišica, atlet, postaven dečko....
Sedaj imam 83 kg...
Ko sem takole bral na forumu, kakšne težave imate nekateri, sočustvujem, bil sem v vseh teh fazah.
Najhujše obdobje, obdobje vegetacije, ko sem bil kot osat. Samo bil sem, smisla lajfa ni bilo, ni bilo energije, ničesar. Kakšni bedni spomini za nazaj.
Športa ni več, sploh fitnesa, ker se mi zdi, da se mi ob fizičnih naporih poslabša stanje,.
Dal sem vse možne preiskave čez, vse , hvala Bogu, BP. Sicer pa sem tako tako, ko fašem kako virozo ali kaj podobnega, me sesuje u poden, pa ne panična motnja, ampak te virozno bakterijska obolenja.
Moj osebni zdravnik pa me jemlje kot nekega psihiča, totalno neresno. Nikoli nisem maral bolniške, ker nisem maral biti doma zaprt, tudi v najhujših obdobjih ne. Enostavno sem hotel v službo med ljudi, da se družim, včasih, ne boste verjeli, tudi nasmejim, delam za tovarno, saj ko sem zaposlen, nekako ni takih občutkov .
No, saj tega sedaj skoraj da ni več, da me stiska, se pa občasno pojavlja, ampak mine.
Zelo rad tudi potujem po svetu, rad imam eksotiko, letenje z avioni, kar nekaj potovanj sem dal čez, lepih trenutkov, a kaj ko se mi vedno pripeti, da pristanem nekje daleč daleč stran od doma na urgenci. Od nikjer, samo bum in sem v podnu. nazadnje sem bil v eni zelo priznani bolnišnici, kjer so naredili kompletni pregled mojega telesa, in niso ugotovili, da bi bilo fizično kaj narobe. No, od takrat naprej sem veliko močnejši.
Pred leti sem dobil predpisan Helex in pa Aurorix. Helex po potrebi, Aurorix 3X150mg dnevno.
Hodil sem k bioenergetiku, in glede na vegetativno stanje kakršno je bilo, me je sestavila z mojo pomočjo. jemal sem aurorix ene 2 leti, izboljšave ni bilo nikakršne, le mučen mesec je bil, predno so izginili stranski učinki. Prenehal sem z jemanjem, po enem obisku pri bioenergetiku, enostavno samo odrezal in si rekel, da tega ne potrebujem, da sem sposoben preživeti brez aurorixa in helexa. in je šlo, neboste verjeli, je šlo, in to kar lepo obdobje.
Se opravičujem ker tako skačem iz zgodbe na zgodbo, a sem navdušen in sploh ne vem kaj naj najprej povem.
Skratka, sedaj ne jem aurorixa, dvomim da ga še kdaj bom, niti ne helexa. Priznam da je včasih hudo, a se prepustim ko je prehudo, vem da me ne bo ubilo, čeprav je strašno doživetje, naj gre vmene in preko mene in potem kar se le da daleč stran od mene. Včasih ko sem ready na napad, si enostavno mislim, pridi, pridi da te izničim, da ti pokažem kdo je močnejši, poizkusi koliko sem močan, pridi po nov poraz. USPEVA MI ! ! !
Čedalje bolj, pojavi se panika in ko sem tako bojno postavljen kontra nje, enostavno odneha. prišel sem do faze, ko se mi simptomi spreminjajo, vem da je to panika in si mislim, aha, menjaš kožo, tudi ti si del panike, oziroma, ti si panika, ni problema, pridi in preveri kdo sem. Uspešen sem v 90% in še izboljšuje se mi, torej menim da sem na dobri poti, da odženem to nadlogo iz mojega življenja. Vem da ko panika potrka na mojo glavo, vem da ni to pravi naslov, enostavno lahgko odj##### iz mojega življenja. Je bila del mene, poznam jo, vem da to ni zame in lahko zgine, jaz nočem biti in ne bom gojitelj te neznosnosti.
Vem da sem močnejši, čeprav vem da bijem bitko nekako sam s sabo, a to je del mene, kateri je nastal brez vzroka. Nikaokr ne zavračam tega da se mi dogaja, kar pač se, priznam sprejemam, a ukazujem jaz, zavestno.
Včasih pomislim da ta metoda ni ravno najboljša, da bo udarilo še X 10 nazaj, a po drugi strani se zopet tolažim, da se ne kopiči, ampak poizkuša spremeniti barvo, odtenek, kako se mi približati in me potolči v poden.
Jaz sem to bitko vzel zelo resno in osebno. Ne dopuščam paniki da me vodi, jaz vodim njo in ko pride na najnižji nivo, ko skoraj izgubim boj, ko sem prežibek za vojno, jo povabim naprej, odprem vrata in rečem, pridi, odpeljal te bom v prečudovite kraje, se uležem in mislim na vse lepo kar se mi je v življenju zgodilo, od zdrave lepe pametne hčerke, čudovite enkratne, razumevajoče partnerke, vsa potovanja in dopusti, enodnevni izleti...In počasi začne pojenjati, izgine, ni je več, panika mine.
Mislim da je pokojni Tito rekel; život je borba, in jaz sem to, paniko, vzel kot mojega sovražnika. Sem borec in ne odneham nikoli, če ne drugače, jo napadem v hrbet in sem zmagovalec.
Moja metoda na meni deluje, rad bi da jo preizkusite tudi vi, in želim vam da vam uspe, da smo skupaj zmagovalci.
Dogaja se da panika dobi bitko, a na koncu, mi smo zmagovalci, mi smo tisti, kateri bomo zmagali v tej vojni.
Zato, napovejte vojno paniki, napovejmo jo skupaj, bitko po bitki, pripravite se na poraz, a vojna je definitivno NAŠA!
