Jemanje paroxata bi bil osebni poraz? Prosim za protiargumente

[odbita]

Sem žrtev vseh možnih zlorab, a se nimam za žrtev. Očetu sem se uprla pri 14, pri 16 klicala policijo, pri 18 imela službo, pri 30 drugo diplomo, svojo družino, stanovanje... Vse bi šlo, če telo ne bi imelo svojega spomina. 25 let hodim po psihoterapijah, imam psts...izhodi iz telesa, tesnoba, anksioznost. Vedno sem se pomalem še s čim mirila, cigareti (nehala pri 40), tek, delo...kak helex, zadnja dva meseca vsak dan. Problem je, da v stikih z ljudmi lahko nenehno podoživljaš kako travmo in da vedno težje prenašam vse skupaj. Zdravnica mi je predlagala paroxat, tistega izpred dveh let imam še zaprtega. Vmes sem prebolela raka, šla čez vse. Stara sem 53, določene razmere me spravljajo v dodatno stisko, tesnobo, ne zmorem več. Roko zopet stegujem za paroxatom, a spoznavam, da bi to imela za osebni poraz. Pomagajte mi pri razmišljanju.

[crni panter]

Draga Odbita,

naj ti najprej iz srca cestitam...zmogla si vso to zgodbo...Kapo dol...resnicno...ni ti bilo lahko in res si lahko ponosna ,da si kjer si...jaz ti bom tako rekla...ali se ves ta cas zivljenja lahko tudi uzivala, imela lepe trenutke ali je vse skupaj samo borba...Ker ce ves cas samo borbas potem pride trenutek ,ko si pac utrujen..logicno...samo ti lahko ves ali bos zmogla brez zdravil...te popolnoma razumem,,,tudi jaz se jih ne veselim, zelo tezko sem jim sprejela...tudi razumela kot osebni poraz ampak zelim ziveti, dihati in ne biti v krcu ves cas...hodim spet na terpije delam na sebi in mogoce bom kmalu brez zdravil..sm na najnizji mozni dozi in delam na tem,da bom nekoc brez...hocem samo reci, ne obupuj in ne bodi prestroga do sebe...imej se rada in stori to kar v tem trenutku zate pomeni ljubezen do sebe....srecno

[odbita]

Hvala za te besede, bolj kot kaj drugega, sem potrebovala to. Res sem doživela to, kar mnoge žrtve..da ti ne verjamejo, ko končno spregovoriš, da te celo izdajo, zato mi ogromno pomeni, da si enostavno razumela, čeprav te sploh ne poznam. Hvala!!

[Nives]

Odbita
Veliko si doživela in veliko dosegla, glede na preteklost. Imeti približno funkcionalno družino po takih zgodbah je itak naš največji dosežek.  Včasih smo bolj šibki, ker je enostavno vsega preveč.. Če je tako težko, da ovira v vsakdanu, zakaj ne? Lažje bo zate in za ljudi okrog tebe. Včasih z zdravili, včasih brez nič ni narobe s tem.

[odbita]

Hvala ti, Nives!! Za vse smeške in rožice, vsaka beseda mi veliko pomeni. Sem danes vzela svojo prvo tableto . Res so dosežki to z družino, trganje vzorcev, ni lahko, tudi za moža, sva zdržala, bilo je veliko vsega...uf, knjiga bi se napisala. Hvala še enkrat, zdaj pa da vidim, mogoče mi res pripada kak dan brez da "vse čutim".
 

[Snowblind]

Ob takšni zgodbi lahko rečem samo, da Paroxat ni poraz, pač pa orodje, ki ti bo pomagalo do končne zmage.

[Aslan]

Moje sočutje za vse preživeto.
Paroxat NI poraz ... je le pomoč na poti, da lažje korakaš naprej in predeluješ težke spomine.
 

Ena analogija: če te na vrhu hriba čaka "naloga soočanja s seboj", ki ni lahka ...
imaš 2 opciji - ali da grizeš kolena v hrib in se dokazuješ komu že (notranjemu kritiku, priganjalcu)?
Ali pa da greš z gondolo na hrib (prideš torej na startno pozicijo z dovolj energije) in tam zagrizeš v "pravo delo".

Še nekaj misli ....
- je pri porodu poraz dobit protibolečinsko zdravilo
- je pri zobozdravniku poraz dobit injekcijo pri puljenju modrostenga zoba
- je poraz zaprosit za vodo v lokalu, ko si žejen a nimaš niti centa v žepu
- je poraz na pogrebu jokat iz vse duše (še danes rečejo: "bodi močan" ... zakaj le? da boš na pogrebu lepo močan za vse očividce, pol pa na samem depresiven...)

Ker smo vredni, ker se cenimo, ker smo si pomembni iščemo v življenju poti, ki
nam življenje olajšajo, ki nam omogočajo dostojno življenje.

Notranji kritik pa zelo rad najeda notranjemu otroku v smislu:
- boš že zmogla ...
- potrpi ...
- ti zmoreš brez ...
in notranji otrok "uboga" in trpi ... in NE SME biti ranljiv ... sram čuti ko pojambra.

Da si preživela vse zlorabe si MORALA bit močna (gonilnik Be strong)
in to ti je pomagalo takrat in tam ...
DANES (ko si varna - razen spominov) ti ta ista obramba onemogoča priti v stik s tvojo ranljivostjo.

Za razrešitev čustvenih stisk pa bo najbrž potrebno priti v stik prav s svojo ranljivostjo,
z potlačeno bolečino ki se skriva nekje globoko v duši in sili na plano v obliki anxe/depre.

Zdravila so v tem primeru nežna podpora tvojemu telesu, da je stabilno in si potem "upa" brskat naprej po sebi ... ena taka "varovalka" so, da se lahko varno in postopoma se soočaš z starimi zgodbami.


Objem 

[odbita]

Razorožena ,
Res se ne bi smela toliko časa pustiti notranjemu priganjalcu, Fritzlu, ki bi mi (mi je) vzel še te bergle - gondolo celo - pravi Aslan;). Kot rečeno, danes prvi tablet, pa da vidim. Sem pa, še enkrat moram povedati, zelo hvaležna predvsem za vse to razumevanje, besede, spoznanje, da so "tam zunaj še ljudje", več mi pomeni kot kemija, ker sem bila res neskončno izdana in osramotena, celo kriva.. še pol leta nazaj, takoj ko sem prvič izven terapije spregovorila o vsem. Res hvala, da ste tako prepoznali mojo zmagovalno plat, žrtev res nočem biti. Ampak očitno mešam to, v kakšnih razmerah kdo tekmuje.     

[Aslan]

Odbita, da ne bo drame okoli stranskih učinkov (ne vem ali si že jemala AD kdaj ali ne),
začni postopoma. Lahko tudi osminka prvih 4 dni, nato četrtinka za 5 dni itd ...
Paroxat ima rad stranske učinke.

Postopno uvajanje res podaljša čas, ko prideš na predpisano dozo,
a tja prideš zato z mini ali nič stranskimi učinki.
Se en način, da si prijazna do sebe.
 

PS: Pokazat ranljivost ne pomeni biti žrtev.
      Žrtev je nemočna in krivi druge.
      Ranljivost lahko sprejmemo z dvignjeno glavo in smo pripravljeni narest upgrade sebe.

[odbita]

Še nikoli nisem jemala AD. Vzela sem 20 mg - 1tbl. In helex, ki naj bi ga postopno spuščala kak mesec, ker sem se ga zdaj v dveh mesecih pa res "nalezla", prej je bil le občasno. Upam, da ne bo še tu res kake drame. ?

[Aslan]

Še nikoli nisem jemala AD. Vzela sem 20 mg - 1tbl. In helex, ki naj bi ga postopno spuščala kak mesec, ker sem se ga zdaj v dveh mesecih pa res "nalezla", prej je bil le občasno. Upam, da ne bo še tu res kake drame. ?

Uf tole je pa kar huda - takoj cela tableta ... 
A ti jih je psihiater napisal ali splošni dr.
Res se čudim, da ti niso omenili da ne takoj cela ...

Si bolj depresivna ali bolj anksiozna?
Sploh pri anxi je pomembno počasi ... ker sicer se anxa še spotencira.