Ko se hipohonder znajde v bolnici

[vesna25]

Pozdravljeni,

Eni me ze poznate preko mojih zapisov.Stara sem 34let,sem na tem forumu cca 13let.
Odkar vem zase,imam tezave s panicnimi napadi,z vsiljivkami in predvsem s strahom pred boleznimi.
Hm,vem,nisem edina.Moram priznati,da mi je ta forum ter ljudje ki so tukaj ogromno pomagali,
sploh na zacetku,ko sem mislila,da se mi mesa,ter jokala cele dneve,ker nisem razumela takrat panicnih napadov.Tukaj resnicno nisi "cuden"in tukaj si razumljen.

Zacelo se je,ko sem bila najstnica,in je imela moja babica eno zdr.enciklopedijo,z groznimi boleznimi in se spominjam,da me je vleklo k njej,sem jo brala in se vmes potila.
Potem sem zacela dozivljati panicne napade,in si mislila da sem nora.Kot osnovnosolka nisem imela pojma,kaj se mi dogaja.Tako so ostali takratni napadi tabu in v sebi sem gojila strah pred nepoznanim.

Do moje adolescence,ko sem ga dozivela spet pri 22.Grozni obcutki,in takrat sem slucajno nasla ta forum,in sem koncno nasla svoje"mesto".

Kot otrok sem bila prepricana,da sem noseca ter jokala v postelji.V najstnistvu sem se bala aidsa in se testirala,nato shizofrenije,pa tumorja na mozganih,pa crevesja,seveda vse z milijon testi in obisko zdr.
Vse dokler me ni nevrolog,ki sem ga klicarila neprestano in jokala,saj sem bila prepricana da imam tumor,poslal pod nujno k psihiatru.
Takrat sem dobila cipralex in sem "zadihala".

So pa bili tudi padci,z raznoraznimi vsiljivkami.
Psihiatrinja mi cez cas svetovala asentro,saj sva si zelela s partnerjem otroka.
Je ok,jo jemljem ampak ne cutim miru oz pomoci,kot sem jo cutila ob cipralexu.

No,da malce skrajsam,v zadnjih 3letih sem imela 3ginekoloske posege.To pa zaradi slabega brisa pap.
Zgodilo se je,da sem po vsakemu posegu mocno zakrvavela po par dneh in pristala nazaj v bolnici.Opravili so koagulacijo(mini poseg)in krvavitev je prenehala.In to ob vsakem posegu isto.Takrat sem bila obremenjena z nevroloskimi boleznimi in me to ni vrglo iz tira..do tega tedna.

Ginekologinja me je poslala na laparoskopijo,da bom lazje zanosila(pregrada,itd).
Poseg sem imela prejsnjo sredo,je bil 2urni poseg z narkozo,nato sem odsla domov.
.Doma pa katastrofa:tezka sapa,razbijanje srca in slabo pocutje.Ok Vesna,logika mi pravi,da je normalno po narkozi in posegu tako pocutje,psiha pa...lahko je pljucna embolija,ali pa...polna pljuca vode...ali poskodovan mehur...?!Namesto da bi sprejela,da je lahko samo posledica posega in narkoze.Ampak je tako j... tezko.

Kr neki.Vmes sem se psihirala,da nebi spet zakrvavela kot po ostalih posegih...in sem zakrvavela kot se nikoli do sedaj:Kri je lila,kmalu sem pristala v bolnici(spet po posegu)in sem padla skupaj.Dvakrat.Sem mislila,da bo kot ponavadi,koagulirajo,mini narkoza in neham krvaveti.Ampak ne.Ker se je slo tokrat za poseg na maternici in ne na maternicnem vratu,in ker imam se namen zanositi,so mi dali hormone,tablete za ustavitev...ki pa niso tako pomagale.Sedaj sem ze 3dan v bolnici.Dr je omenila moznost,da se mi morda slabse strjuje kri,zato se mi vedno pojavljajo krvavitve in da bi bilo smiselno iti na pregled k hematologu.
Od takrat v bolnici dva dni jocem,se tresem,sprasujem vsakega dr in sestre,pravijo da to je iz previdnosti,ce bi kdaj imela npr carski rez itd...Jaz sem razumela:hematolog in rak.Nekaj sumijo.

Nevem,ce sem bila kdaj v stiski kot sem te dni.Vsa prebodena,ker sem izgubila dosti krvi,z transfuzijami,vsa potna in skozi opazujem ta krvavi izcedek(ki se je umiril s tabletami in injekcijo za krcenje maternice-bolelo je kot porodni popadki)No coment.Vsi so vidli,da imam tezave s strahom pred boleznimi,od vseh iscem razlago,nakar sem vpr ginekologinjo in je naredila ene osnovne preiskave glede krvi(tudi strjevanja)in ni nekih odstopanj.Jutri bo izvide pregledal se hematolog,me je pa danes ustavila dr.in rekla da mi skozi govori,da ni nic hujsega,da sklepa da tudi podrobnejsi testi pri hematologu ne bodo pokazali nic posebnega,ampak da je prav da grem,zato da se v prihodnosti ob takih posegih oz morebitnem rojstbu zavarujem pred takimi krvavitvami,ce gre za kaksno motnjo v strjevanju krvi.

Pocutim se tako slabo,da ni besed.Mislim na partnerja,ki me obozuje,na lepo delo,ki ga imam,na zivljenje,in me obdaja strah pred koncem vsega tega.Opazujem ljudi,ki so srecni in zdravi,in si mislim ona ima otroka in druzino in uziva.Sem si zelela otroka,ampak me je po vsemu temu tako strah...Strah,da bom zbolela,izkrvavela,da bo z otrokom kaj narobe...same take.
Tako mi gre na jok,da se komaj zadrzujem :'(po eni strani se zavedam svojega nelogicnega razmisljanja,po drugi pa se bojim,bojim bojim....

Vsakemu,ki si bo vzel cas za prebrati ta post in napisati kaksno besedo,mu bom hvalezna iz srca.
 

[Silvo Malek]

Ne vem, pred posegom po navadi vprašajo, v formular za operacijo se vpiše, katere tablete pacient, v tem primeru ti uživaš.
 V tem primeru bi ti morale tablete zmanšat pritisk paničnih napadov oz hipohondrije in vsiljivih misli.
 Je pa res, da je vsak ob poslabšanjih ali ob nenadnih posegih zbegan.
 poskusi mislit na fanta, naj te ta misel nanj in na vajino prihodnost drži pokonci.
 Pa še to; težave prispevajo, da se človek veseli po ozdravitvi ali izboljšanjih vsakega drobnega trenutka!

[Nives]

Draga Vesna  

Naše misli zasadijo vse lepo in vse manj lepo.. Mi smo pa naravnani tako, da jim čisto verjamemo. V resnici so pa puhle in trenutne... zasadijo jih izkušnje in vzorci, ki smo jih razvili.

Vse je torej ok, kot so ti že zdravniki povedali. Oz. nič hudega ti ni. Samo ti si si tako razložila situacijo.
Razviti je dobro to samozavedanje...da znaš z mislimi in čustvi... verjemi, da se da . Ne, ne gre na hitro, ...ampak sčasoma vedno in precej bolje..

Strah.. in trpinčenje sebe s temi mislimi o zdravstvenih težavah.. Take misli lahko sčasoma čisto presežeš, verjemi. Zaslužimo si zdravje, zadovoljstvo in samouresničitev.

Imaš fajn partnerja in službo... na to se usmeri... ostalo skušaj samo spustiti, da odide.... skušaj ne verjeti tem idejam, s katerimi se strašiš..

You can do it

[Ribica]

Draga Vesna,

sama se  sicer s takšnimi težavami nisem srečevala, zato osebnih izkušenj, kako je to, nimam.
Poskusi si nekako dopovedati, da so zdravniki, ki ti pomagajo, strokovnjaki, so šolani za te stvari in jim zaupaj, da bodo zate naredili vse tako, kot je treba.
Kako pa je z AD-ji? Jih še vedno jemlješ pa je kljub temu takšna kriza ali si morda brez njih?
Osredotoči se na vse dobro in lepo v tvojem življenju. Verjemi, da bo vse tako, kot mora biti. vse bo dobro. 

Ribica

[aannaa]

Draga Vesna,
prebrala sem tvojo zgodbo in me spominja na mojo pred skoraj tridesetimi leti. Pri 22 letih so na jajčniku našli cisto v velikosti otroške pesti in sem bila povsem preč. Še danes se spominjam, kako strah me je bilo pred in po operaciji, a na koncu se je izkazalo, da  ni bilo nič nevarnega, toda pred izvidi sem bila povsem preč. Čez nekaj let je sledila konizacija na materničnem vratu, PAP III, bila sem ponovno povsem iz sebe, kajti neizmerno sva si z možem želela otrok. Sledili so panični napadi, tesnoba, strah, ampak takrat se o tem ni govorilo. Vseeno sem poiskala pomoč in s pomočjo Prozaca prišla iz najhujšega. Otrok pa še vedno ni in ni bilo, zato sva z možem opravila vse možne preglede in edina možnost je bila umetna oploditev. Ne vem kako, toda uspelo je v prvo.  V drugo sem potem zanosila povsem po naravni poti in rodila obakrat s carskim rezom. Danes sta moja otroka že odrasla. Ginekoloških težav kasneje ni bilo. Želim ti sporočiti, da zaupaj zdravnikom, sprosti se (tudi jaz sem bila ultra hipohonder, dobesedno so me morali miriti). Ko sem nekako sprejela svoje stanje tesnobe in panik, sem se odločila, da moram najprej spraviti v red sebe in psiho, telo pa bo sledilo temu. Vem, da ti je težko, težko je spremeniti miselnost, ko misliš le na najslabše. Nekoč me je zelo tiščalo v pljučih, težko sem požirala in sem si šla slikat pljuča. Ko mi je starejši zdravnik rekel, da je vse v redu, sem ga vprašala, ali je povsem prepričan. Odprl je vrata ambulante, me privedel do vrat, da sem morala pogledati v obraz vse paciente na pljučnem oddelku, potem pa zaprl vrata in mi rekel: Tile ljudje, ki ste jih videli v čakalnici, bi skakali do stropa, če bi jim lahko rekel, da je z njimi vse v redu, pa jim ne morem.
Torej, zaupaj zdravnikom.

[vesna25]

Hvala vam za lepe besede.Trenutno sem doma,zdravnica je rekla,da smatra da so moje krvavitve po posegih zaradi hormonov,ne pa slabega celjenja ran.Na mojo prosnjo so naredili ene osnovne preiskave in jih pokazali hematologu,ki je rekel da ni nic,in ce zelim podrobnejse specificne preiskave,da mi bodo dali napotnico.Izhajajo iz tega,da ce bi bila kdaj npr noseca in ce bi vedeli da imam npr trombofilijo oz kako drugo motnjo strjevanja,da bi se pac temu primerno pripravili.Slisala sem le trombofilija.Vprasala sem,ali je mozno da jo inam.Rekla je,je mozno.Potem sem jo vprasala,ce ona misli da jo imam in ce kaze po izvidih da jo imam-nakazuje-je rekla ne.
Ko sem prisla domov iz bolnice,sem samo cakala,da spet zakrvavim,se pregledujem,cakam..In berem vse o trombofiliji.
Tako ne morem ziveti,ta situacija me dobesedno zre.
Ko sem se zjutraj zbudila v bolnici,sem se zjokala na wcju.Ze dosti let nisem imela take krize,kot jo imam te dni.
S partnerjem sva komaj cakala tega otroka,sedaj me je na smrt strah(strdki saradi te moje kvazi bolezni)...Skratka,ta dogodek je vplival tudi na mojo zeljo po otroku.Ne vem,kaj naj,kako naj si pomagam...