Pomoč

[tehco]

Pozdravljeni vsi,

na vas se bračam ker imam kar hude težave z anksioznostjo. Okoli novega leta sem doživel zlom. Od takrat naprej sem precej v slabem stanju (panični napadi, tesnoba, vsiljive misli itd.). Prej se mi to ni pojavljajo. Predvidevam, da je to zaradi neurejenga življenaja (slab bioritem, precej stresa v službi, žuranje in neredna prehrana). Sicer obiskujem psihoterapevta, ki mu sicer zaupam in verjamem, da mi pomagal z hipnozami v alfa stanju. Sicer sem bil pred klakšnim mesecem že skoraj čisto ok (kakšne tri tedne skupaj) in sem mislil, da sem se rešil problemov, vendar so se mi pred kakšnim tednom ponovno pojavili. Terapevti mi je rekel, da moram počakati, ker terapije trajajo, vendar nekako čutim da moram narediti še nekaj. Prosim vas za nasvet. Od nekdaj imam tudi probleme z zaprtimi prostori in višino. Sicer nisem doživel zaradi tega nikoli kakšnega kolpasa pa vseeno bi se rad tega znebil. Kaj predlagate? Drugega terapevta? Prijavil sem se tudi na transcendentalno meditacijo. Perseni? Opazil sem da obstajajo tudi nekakšne skupine za samopomoč (povezava). Kako se prijavim? Druge možnosti? Hvala!

[mina]

Pozdravljen!
Lahko ti zaupam svojo izkušnjo z anksioznostjo, z upanjem, da lahko potegneš iz tega kak uporaben nasvet zase.
Nekje od poroda dalje (hči ima danes skoraj 35 let)me je začelo dajat. Najprej neka žalost, nato se je sprevrgla v depresijo. In ker je depresija zelo "družabna"  motnja, se ji je pridružila še anksioznost. Seveda sem bila tiho in vso bolečino in strah nosia v sebi. Saj  veš...nekoč si bil pač nor, če si šel do psihiatra.  Mislila sem, da se bo počasi vse umirilo, da je krivda nov način življenja, ki ga prinese dete.
 
Namesto tega se je stanje smo poslabševalo. Parkrat sem tudi šla k psihiatru, tablete sem po nekaj tednih opustila, saj nisem vedela, da te zgrabijo po mesecu ali celo več. Bila sem tudi pri psihoterapevtih, različnih. Nič mi ni pomagalo. Na koncu sem se že bala iz hiše, ker se nisem počutila nikjer varno. Razen doma ali pri mami. In ne da sem bila doma kul, nasprotno...Spala sem v trenerki, "če bi se kaj zgodilo in bi morala pobegniti" V glavnem katastrofa.
No, po vseh mogočih pirepetijah, skoraj 15 letnih mukah, sem šla na zdravila. Nisem mogla drugače. Terapije mi niso pomagale, meditacija me je spravljala v še večjo stisko, tudi sama nisem marala višine, še manj odprtih prostorov z veliko ljudmi, mah...ni da ni..

To, kar je drugim vsakdanje opravilo, je bilo zame strašen izziv.Po določenem času so tablete prijele, še prej sem začela početi stvari, katerih me je bilo strah. Sama sem šla do trgovine in čakala v vrsti, pa nisem omedlela, čeprav so bile moje noge kot želatina in srce v grlu. Tudi z avtom sem si upala sama kam dlje. In vsah tak podvig mi je dajal moč za naslednjega.
Po letih zaporniškega življenja, sem začela spet živeti. Tablete pijem še danes, manjšo dozo kot prej. So mi mrvica, ki mi daje pogum. Hodim naokoli, živim včasih še prehitro in uživam v vsakdanu. Ne živim več za "kaj bo jutri", ampak ta trenutek in sedaj.
Predvsem pa sem se znebila nekaterih stvari, ki so mi povzročale depresijo in anksioznost. Tistih, ki jih pač ne moreš pustiti pri strani, pa ne jemljem več tako resno kot prej.

Ja, obstajajo tudi skupine za samopomoč. Poglej v napovednik dogodkov na prvi strani desno zgoraj(http://www.nebojse.si/portal/index.php) in najdi sebi najbližjo. Vedeti, da nisi sam v tem zosu, pomaga.
Namerno ti nisem govorila o tem, kaj naredi, vsak si mora najdi svojo pot in poskušat. Kolikor nas je, toliko je prehojenih poti. Se pa da anksioznost lepo in hitro "pozdraviti".
Srečno.