Panična motnja z elementi agorafobije, tablete in psihoterapija

[Madhurii]

Pozdravljeni!

Že vrsto let trpim za anksioznostjo-točneje za paničnimi napadi z elementi agorafobije. Moram povedati, da je anksioznost že pri nas v družini po očetovi strani, mene spremlja že od otroštva, samo, da se takrat ni toliko vedelo o tem, začelo se je pri telovadbi, ko se je bilo potrebno izkazati, kaj tekmovati, recimo v teku in takrat sem čisto "zmrznila" in dobila zelo neprijetne simptome, najhujši je bil vrtoglavica. In si lahko predstavljate, kako je bilo takrat meni, otroku, ko so se drugi otroci in še celo učitelji (kar bi bilo danes nedopustno) norčevali iz mene in me žalili, še dobro se spomnim, ko mi je en sošolec rekel, da sem sramota njihovega razreda. Seveda se je v posameznih obdobjih moje stanje precej izboljšalo, ob hormonskih spremembah (porod in zdaj menopavza-stara sem 56 let) precej poslabšalo.
Že približno 5 let redno obiskujem psihiatra v Temzi ampak sedaj je kakšne 2 leti slabše. Že dolgo jemljem antidepresive (z vmesnimi prekinitvami, ker je bilo bolje), sedaj kar precej časa, več kot eno leto Ecytaro, prej manjše količine ampak ker ni pomagalo, mi je psihiater dvignil dozo na 3 tabletke na dan (10 mg), zvišal je dozo nad najvišjo priporočeno s pojasnilom, da moje telo prehitro absorbira antidepresive, zato ni pravega učinka, poleg tega pa še tablete Propranolol za zmanjšanje telesnih simptomov (1 tableto na dan 40 mg). Ko bi bilo vsaj boljše, sicer je mogoče boljše (ker je bilo res hudo, tudi padala sem), vendar še zdaleč ne tako dobro, da ne bi morala večkrat vzeti Xanaxa. Edini "učinek" kar se tiče antidepresivov je ta, da se mi je povečal apetit in s tem tudi kilogrami:( Slišala in brala sem, da Xanax lahko povzroči odvisnost in tega se bojim ampak, ko me doletijo simptomi, predvsem zunaj in v službi, moram vzeti Xanax (seveda hujši simptomi). Posebno huda je vrtoglavica in takrat hodim kot bi bila pijana. Noge me sploh ne držijo, tako, da kadar se začnejo hudi simptomi, vzamem Xanax 0,25 (doma mi ga nikoli ni potrebno vzeti). Tako hudo je, da brez Xanaxa ne morem niti, ko grem na običajen sprehod (posebno med hišami in ljudmi) in sem ponavadi doma, ko mi ni potrebno iti v službo, samo, da ne bi vzela Xanaxa. Seveda pa je ob tem lepem vremenu, ki je te dni, težko biti samo doma, zato grem ven, seveda s Xanaxom. Zelo bi rada, da bi antidepresivi prijeli v te meri, da mi ne bi bilo treba nikoli več vzeti Xanaxa, pa žal ni tako. Včasih po več dni, ko grem v službo, ne vzamem Xanaxa, mi ga ni treba, potem pa pridejo dnevi slabšega počutja in takrat ga moram vzeti več dni zapored. Verjemite, da Xanaxa ne jemljem kar tako za šalo, ker sicer nisem pristaš jemanja tablet. Ampak kaj ko mi samo to pomaga, da normalno funkcioniram v službi in na cesti. Verjemite, ko sem imela obdobja dobrega počutja, še pomislila nisem na Xanax. Proti žalosti in če sem slučajno depresivna, ga nikoli, prav nikoli ne vzamem. Ko pa mi prične dreveneti desna roka in odpovedovati noge, pa enostavno moram, da sploh pridem domov, kjer sem na drugem koncu. Se vozim z avtobusom, ker prav zaradi teh simptomov nimam vozniškega izpita. Zamenjala sem že več antidepresivov ampak res pomaga pa mi samo Xanax, na žalost. Tudi me moti, ker me psihiater tako redko naroči, na tri mesece za tistih borih 10 minut, kar vse skupaj ni nič.
Kar pa se tiče psihoterapije, sem že večkrat kaj poskusila, pa sem ostala razočarana. Nazadnje sem bila na psihoterapiji (v okviru Temze, kjer sem že prej brezplačno obiskovala kakšno leto, sedaj je pa v koncesijo vštetih samo 10 obiskov, potem je pa samoplačniško), zdaj sem spet obiskovala brezplačno 10x in potem naj bi bilo plačljivo 35 eur na uro, kar za psihoterapijo ni veliko, vendar se nisem odločila za nadaljevanje, ker  je bilo tisto samo čvekanje kot govoriš kakšni kolegici, res mi ni nič dalo, ker imam tudi rada, da so v psihoterapijo vključene tudi razne tehnike sproščanja in ne samo govorjenje z moje strani in kimanje in kakšen manjši feedback z druge strani. To mi je res čisto brez veze. Sama sicer vem, da bom morala spremeniti gledanje na določene stvari ampak to je že podzavestni avtomatizem, ki ga včasih preprosto ne znam preusmeriti. Opazila sem tudi, da lahko ob enaki situaciji reagiram danes čisto drugače kot jutri, čeprav je situacija ista, odvisno je od mojega počutja takrat. Moram še reči, da so sicer psihoterapije nesramno drage in če rabiš obisk vsaj 1x na teden, te to mesečno pošteno udari po žepu. Sicer bi pa plačala tudi dražje, samo da bi pomagalo. Na žalost imam s psihoterapijo prej slabe kot dobre izkušnje. Potem se že raje sproščam doma ob dobri pomirjujoči glasbi in meditiram. Vem, da bom morala več stvari razrešiti, samo ne vem, kako se tega lotiti. Teoretično marsikaj vem ampak praktično se pa zatakne. Pa še to, marsikje sem prebrala, da se ni potrebno bati, da bi lahko zaradi takšne "namišljene" omotice padli, no meni se je to parkrat zgodilo, enkrat še ko sem šla čez cesto (zaradi tega razloga že dolgo ne vozim več kolesa), padla sem, noge so mi čisto odpovedale, da so to videli tudi drugi in potem na urgenco, kjer so seveda ugotovili, da sem popolnoma zdrava.  Hvala, če ste moje dolgo pisanje do konca prebrali in lep pozdrav, Mateja

[ljubica]

Jaz bi v sklopu tega, kar je napisano, povedala nekaj o "padanju skupaj", omoticah in bojazni, da pademo v nezavest.
Dolga leta smo se učili, da je to le bojazen.
Da vsak človek, ki doživlja tesnobe, panične napade, ima depresijo ipd. dejansko le občuti ta strah.
Še vedno obstaja prepričanje, da se to dejansko ne zgodi, da so to le misli.

Skratka, sama imam drugačne izkušnje.
Sama sem med samim paničnim napadom v službi dejansko za trenutek izgubila zavest. Pri tem sem bila v sedečem položaju in spomnim se megle pred seboj, preden sem izgubila zavest.
Ko sem spet "prišla k sebi", sem bila popolnoma izčrpana.

Drugič se mi je to zgodilo med vožnjo v avtomobilu. Dobesedno med vožnjo (ponoči) me je naenkrat preplavila huda tesnoba in sem zopet za trenutek izgubila zavest. Samo predstavljate si lahko, da to dejansko ni šala, kajti tu gre za realno izgubo nadzora in ne namišljene stvari.

Tretjič pa se mi je to zgodilo med hojo po cesti.

Gre pravzaprav za ironijo, da vse skupaj res ni imela organskega vzroka. Itak, da imam pregledano ščitnico, pa EEG pa EKG, pa CT pa milijon drugih preiskav. In ni organskega vzroka.
Vzrok je bila psiha. Ampak moja psiha je takrat odreagirala pač tako.
Sama sem bila takrat v službi, oddaljena od doma 60 kilometrov in nikogar ni bilo, ki bi me lahko "zapeljal" domov.

Povem samo, da vseeno ni dobro tako podcenjevati strahu, da bomo "padli skup", kajti stvar ni niti slučajno simpatična.
Poleg tega pa v tebi pusti realen strah, da bi s tem povzročil prometno nesrečo ali pa zaradi padca dobil kakšne dodatne poškodbe.

Drugo prepričanje, ki ga imamo, pa je, da odganjamo "kaj pa če bo" misli.
Ne, ni prijetno imeti napad panike med sestankom. Ni prijetno imeti to med seminarjem v predavalnici. Ni prijetno to imeti na vlaku. In vedeti, da te do "varne" točke čaka še par ur.
Eno je, da poznamo ukrepe. A ko doživimo, da moramo "predihavati" v polni predavalnici ali pred očmi udeležencev na sestanku.... Da se lahko poslužujemo tapkanja? Da popijemo vodo, to še gre, a potne dlani in zmeden pogled je vsem na očem. Ko nismo zmožni spregovoriti.
Tu gre za povsem človeški faktor.
Ljudje bodo to opazili in takrat si vsem na očem. Takrat so "kaj pa če bo" misli potencirane 1000 krat.
To so stvari, ki so še kako prisotne in ravno takrat, ko bi se radi skrili, to ne gre.
Teorija je super, v dejanski situaciji pa izgleda to malo drugače.