Živijo. Včeraj sem imela dokaj dober dan. Ta teden sem bila z otrokoma doma ker sta zbolela in sem imela že vsega poln kufer. No. Naj povem, da sem šla sama v Citypark v shoping in to po avtocesti kar je zame veliiiik dosežek. Ok mal panike v štartu če bom zmogla in jasno cel cajt držala telefon v roki. Kr neki sam mi je takrat dajal občutek neke kvazi varnosti. Ko sem vstopila v trgovino pa en hecen občutek. Kot bi se pogreznila vase, vse je bilo tko zamegljeno in nekakšen občutek kot da sanjam. Matr sem se ustrašila kaj se dogaja Je to mogoče ta občutek derealizacije? Sicer ni trajal prav dolgo ampak strah pred tem je ostal še eno uro. In neka zmedenost. Hvala vsem za odgovor.
Občutek derealizacije je povsem naraven odziv možganov, ko so preobremenjeni s stresom. Vem, da postane "slika" motna, človek ima občutek, kot da se bo vsak čas sesedel in zaspal, vse se zdi čudno, ampak ...
Sam sem kar nekaj let mislil, da bom za celo življenje ostal ujetnik svoje sobe in da me bo panika povsem imobilizirala. Pa me ni. Z leti je vse to nekako odšlo. Potreboval sem cca. 5 let, da sem se potisnil iz primeža anksioznosti ter panike.
Za moje pojme je bistvo vsega tega, da si enostavno rečeš "j*b* ga, naj se zgodi kar hoče!" Bom celo življenje ujetnik mojih misli, ki, milo rečeno, sploh niso resnične? Se bom celo življenje bal stati v vrsti v trgovini, hoditi po mestu, se udeleževati socialnih težav zgolj zato, ker moji možgani skonstruirajo misel, da se bom vsak čas sesedel? Ne! Raje 10x padem skupaj, naj bodo ljudje okoli mene, naj kličejo rešilca - za to tudi je. Če bom potreboval pomoč, jo bom poiskal. Pri tem ne bom občutil nobene sramote, ker vsak potrebuje kdaj v življenju pomoč.
Ko mi začne razbijati srce v trgovini, nalašč naredim še en krog. Če sem se včasih zbal in dobil občutek, da moram hitro pobegniti, danes občutek panike, ki je sigurno določena travma, ki se zabetonira v človekovo psiho, traja mogoče 10 sekund. Hitro "preusmerim" misli, rade volje pa jih tudi testiram. Še nikoli se ni zgodilo nič groznega - še več ... spoznal sem, da so ljudje prijazni in da pomagajo. Če bi neznanca pred mano v vrsti zajela vrtoglavica, bi mu pomagal sesti in mu ponudil vodo. Verjamem, da bi drugi enako pomagali meni. V najslabšem primeru bi prišel rešilec. Pa kaj?
Dolgo časa nisem verjel v to, da se možgani dejansko fizično spreminjajo z našimi mislimi in izkušnjami. Pa se. Ponovitve, ponovitve in slej ko prej se spletejo nove vezi v možganih, ki ne reagirajo tako, kot so v preteklosti. Če mi bo pa zopet začel srček tolči, če se mi bo začelo vrteti, če bom doživel vse ostale simptome, ki jih panika prinaša - z veseljem grem še kdaj čez to.
Mislil sem, da sem za vedno preklet. Zakaj ravno jaz? Zakaj ta panika? Zakaj sem "duševno bolan"? Zakaj ne morem živeti kot ostali?
Danes vem, da je bila to dobra šola, ki me je naučila kar nekaj o človeški psihi. Če kdor koli potrebuje pomoč, sem mu na voljo. Lahko se slišimo tudi po telefonu in skupaj podebatiramo o morebitnih težavah.
Sicer pa ... ne bojte se. NIČ hudega se ne bo zgodilo! Obljubim! Če se pa bo, bo pa nekdo že poklical 112 in na koncu bo vse ok. Življenje je preveč preprosto, da bi se obremenjevali s tovrstnimi težavami. Glavo po konci, vse bo v redu.
