Depresija in gibanje

[crni panter]

Draga Nives,
Hvala ti za repliko. Nic nisi zafilozofirala, tocno vem kaj zelis povedat in se strinjam.Verjamem tako kot ti.. Tu smo z nekim namenoma, imamo neke naloge in ni druge kot da se jih lotimo ali pa naslovijo do konca zivljenja... Jst sm sicer vesela, da mi ni vseeno zase, tudi fizicno in da poskusam prepreciti zadeve preden pridem na 120kg in bo se tezje... Ampak ja... Priznam.. Do sedaj se ne znam lotit stvari z ljubeznijo do sebe... In tukaj se zalomi...ne znam se imeti radi ce nism prfekt (kao) pa se takrt... Tko da bolj kot hujsanje je strah pred novo potjo, pred tem da naredi neki zase z ljubeznijo in ne priganjanjem... V moji glavi se namrec lahko nekaj doseze le s trudim delom, muko.. Nisem se nasla tistega zaupanje vase, v zivljenje... Da se lahko dobro izide tudi ce nekaj delam z ljubeznijo...

[Nives]

Oj.
Vidim, da sva si kar podobne. vsaj po tem kar piseva.
Jaz sem bila 15 let nazaj zelo stroga do sebe. Recimo.. 2x na teden sem tekla 8 km, 1x 20 km in se en dan v tednu je bil rezerviran za visokogorje. Moja postava je bila 1A. Ampak dusa ...odnos do sebe..ahh.. katere sebe.. mene sploh se ni bilo. Ostalo obup. Zunanjost pa kot iz skatlice. Notranjost je razpadala.. bila sem unicena od zivljenja. Zapadla v prvo ankso in depro. Samomorilna. Se na dnevni bazi ukvarjala s prezivetjem s seboj. Sluzba... delala kot pri norcih skoraj cele dneve. Uresnicevala sem nek druzbeni ideal.. pa nikoli nisem imela obcutka, da sem ga dosegla.
Nekaj let kasneje sem si ze zacela pomagati in sla malo v drugo skrajnost z vsem. Ampak tudi to je del zdravljenja. Najprej druga skrajnost, potem pa pocasi v bolj ravnovesje.
Veliko sem se ubadala s samosovrastvom, samomorilnostjo in tem, da prezivim s seboj.
Rabila sem res dolgo, da sem uresnicila kar sem zelela in za vsako rec sem imela nevem koliko neuspehov in sem se morala zelo boriti. Dosegati z muko, trdim delom.
Ko sem porihtala, da imam stalnega partnerja, potem otroka, druzino, svoje stanovanje je bilo ze malo bolje. Ampak se vedno sem bila nek notranji boj s seboj. Marsikaj je bilo zelo ogrozujoce. Navajena sem, da je stresno in se borim. Sem se pa vmes bolj vzljubila in sem si fajn. Niti nocem kaj dosti misliti na tisto samosovrastvo in hudo samokritiko. Ceravno.. se zdaj pac tega vec ne bi bala. Znam z dosti vecjimi recmi operirat. Saj niti ne vem tocno, kako je prislo do tega. Ampak, danes se imam veliko raje, kot sem se imela. Vedno bolj. Ni vec tistih nekdanjih reci.. kar minile so. Samo postopoma sem delala na sebi. Ne morem govoriti o absolutni ljubezni do sebe. Ampak se ji pa priblizujem.;-) V meni se je zadnja leta ustvaril obcutek ene varnosti. Ceravno mi te se manjka. In cutim, da zdaj prehajam v to, da zaupam sebi in zivljenju.
Vse se da... ali pa skoraj vse. Samo delati na sebi. Meni je pac najbolj pomagala psihoterapija. Postopoma in pocasi.
Jaz zdaj osvajam visje vrhove. Razvijam svoj d.o.o. in kup reci na tem podrocju. Razvijam sebe in odnose na visji nivo. Odnose v druzini spravljam na visji nivo. Razvijam nove zelje, ki jih zelim uresniciti s seboj.
Tvoja naloga je samo, da ozavestis tega notranjega kritika, ki te priganja, da moras biti dobra. Samo opazujes ga potem. In ce ga ne probas potlaciti ali odrezati ali se ga drugace znebiti samo pride in gre. Scasoma ta kritik postaja vedno bolj prijazen. Oz. Tudi ce kdaj ni.. ga ni treba jemati resno. Jaz si, ko se kdaj pride, takoj zatem povem se pozitivno verzijo, ki me podpira. Ko pride kak vzorec ga samo ozavestim, osvetlim..ne reagiram nanj...in ta pojenja zelo hitro. Ali pa ga ujamem ze v kali in se odlocim za drugacno izbiro.
Pa da ne bo zdaj slisati, da sem ze vse naredila na sebi. Jaz imam se kar nekaj reci, ki jih zelim ustimati pri sebi. Ogromno. Pocasi. Postopoma. Ko je cas za kaksno rec. Oz. Se razvijajo stvari v casu. Kje je meja ne vem. Niti ni pomembno. Kolikor je namenjeno. Sky is the limit
 

[gogi]

Daj Gogi, to me res zanima, to o 21 dneh? Če drži. 
Boš javila?

Ribica

No evo, se javljam ko je 21 dni minilo. Menim da bo kr neki na tem, ker imam vsak dan nujo it vn, ni mi težko se spravit vn kot prej. Resnično čutim nujo po gibanju, brez heca. No, Sedaj sem v drugem delu 21 dni, torej sezona 2 hahha, tokrat sem nadgradila gibanje in tako imam namen nadaljevati.
Priporočam, se da, sam men je blo težko na začetku, a se da.
 

[crni panter]

Bravo Gogi... Jst  verjamem, da je gibanje top... Sama sem brez avta in tudi zaradi sluzbe ogromno prehodim...ampak rabim se vec... Nives, tebi pa hvala za sporocilo.. Ja, tudi meni se zdi da imava podobno zgodbo.. Jaz sem s ena poti k vecjemu sprejemanju in ljubezni do sebe... Sem pa vsaj zacela... Trenutno se obcasno kolebam ker so stvari vzorci bolj znani in se zdijo bolj varno ce prav mi vec kot ocitno ne koristijo...

[Nives]

Zelo znano.. res so trdovratni.. nekak varni, ker so poznani. Tud sama sem v marsicem se na poti. Vse dobro!

[Ribica]

Gogi, hvala za poročilo.    Čestitam.
Sem pričela spet goniti sobno kolo, za začetek 10 km na dan. Imam ful težave s koleni in tek več ne pride v poštev. Bi pa morala tudi telovaditi (cel kup ortopedskih težav imam), to pa mi nekako ne gre najbolj. Nekaj let sem dokaj redno hodila na jogo, pa so se lani jeseni preselili na novo lokacijo, ki mi ne ustreza preveč (ali pa je tudi to samo izgovor?), pa sem kar nehala, doma pa je tudi ne delam. Prava lena mrha sem, res.
Moram se prisiliti, bom se prisilila.
Zjutraj in dopoldne imam vedno ful planov v zvezi s tem, ko pa pridem domov iz službe (okoli 17.15, ker se vozim vsak dan MB-LJ-MB), pa mi vse dol pade in se mi več ne da. Ampak se bom potrudila teh 21 dni, pa da vidim...res bom. In sporočim. Ker če bo pri meni delovalo, potem pa je to res resnično.

Lep dan vsem,
Ribica

[Toja]

Najboljše zdravilo je gibanje...10.000 korakov nadomesti AD...

Tudi jaz sem imela hude probleme z gibanjem...strah, vrtenje in 100 simptomov ankse...
začela počasi s hojo v meni varnem okolju, vsak dan podaljševala...
zdaj mi ni več problem it vsak dan do 5000 korakov :3 z mojim kužkom ne glede na vreme...

Ker imam težave s križem in bolečinami v sklepih na nogah, mož pa s kolenom ,
sva si nabavila sobno kolo, ki ga vsak dan pridno uporabljam...

Počutje 

[logpop]

Po mojih izkušnjah moraš biti 3 ure vsak dan intenzivno fizično aktiven, da je potem garantirano dobro počutje. Človek je za to narejen. Včasih so bili prisiljeni prehoditi zelo velike razdalje, da so si vsak dan nabrali hrano in za to je človek genetsko narejen. Zdej pa ker vsi sedijo se depresija širi.
Jaz grem po službi čimprej parkirat in potem hodit in vmes laufat šprint 2-3 ure. Sem našel eno potko do centra ljubljane, kjer ni veliko gužve, tako da se hitro sprehajam, ko ni nobenga zalaufam šprint. Tako imam okoli 20 šprintov v teh 2 urah. Za nazaj pa prižgem muzko, kakšen narodno zabavni mix in je počutje precej dobro. Mora biti šprint - torej da za kratek čas, manj kot minuto daš vse od sebe, ne pa tisti depresivni maratoni, da je učinek na dobro počutje maximalen. Pa tudi lakota po intenzivni fizični vadbi izgine, ker se telo na nek način poškoduje z intenzivno vadbo in rabijo poškodovani deli svojo pozornost, želodec pa jo izgubi. Podobno kot izgubiš apetit, ko si bolan.

Pač bom vsak dan zagonil 3 ure za fizično vadbo, drugače ne gre. Sej je glavni cilj počutit se čimbolje čimveč časa in to se da doseč z 20 šprinti na dan.

[crni panter]

Bravo vsem..jaz se naslednji teden odpravljam na potovanje v Azijo in potem ko s evrnem zacne spet s plavanjem... Le to me res sprosca in dobro vpliva name... Me pa podzavestno res zre in muci, da sem na Ad.. Toliko berem o povecanju teze in nezmoznosti izgube kg, da mi je kr slabo.. Se pocutim ujeto..v smislu, da je to to.. Ce bom slucajno morala biti cel lajf na Ad, to pomeni, da bom debela in tako ne zadovoljna. Tega pa ne zelim sprejet.. Ker ceprav se strinjam, da je pomembno pocutje pa menim, da ce gredo kg gor to vpliva na samozavest in tudi fizicno zdravje... To zagotovo in mi ni ok, k psihiatri ne priznavajo vpliva Ad na telo in ukrepajo ko je ze holesterol cez streho, pritisk visok in ostale stvari...

[gogi]

Jz se prav nč ne redim po ADjih, morda se še bom. Moje mnenje je da se je pač treba mal bol gibat, pa morda mal pr prehrani merkat...pijači....itd...itd....

[crni panter]

Hvala Gogi.. Meni se zdi, da je vseeno odvisn tudi on posameznika... In ravno to me skrbi.. Kaj sploh preostane nekomu ce je obsojen na Ad.

[Nives]

Ah..saj nismo nic obsojeni..preostane se vedno ogromno.. res ni nobene tragedije v tem ...ves s cim vse bi se se lahko spopadal.. se z dosti tezjimi recmi... tko je
Berglo rabimo dokler jo rabimo.. ce so narejene kljucne stvari na sebi, pa ne vec..

[crni panter]

Mah ne vem... Jst mam osrednjinproblem paniko, ko se je zgodila prvic in seveda trajal predolg se je pojavila depra zravn..bila sem hipohonder in me je prestrasilo da bom za vedno pa sem valda bla depresivna.. In ker sm spet na Ad, tokrat prej zaradi mami e bolezni in stres ki je bil res enormen... No psihiatrinja, ki z mano govori 15 minut bi me sedaj dala kr na vzdrzevalno za vedno... Pa sm rekla da ce se naucim spopadat z anxo do da bi rada probala brez nekoc... No poj se je posmejala, pa kao sej ce bo kj greste pa lahko spet gor.. Vmes pa tudi sama ni bla zihr a bi tej drugi epizodi rekla poslabsanje ali bolj odziv na dogaja ja v lajfu... Me je pa cist zamoril, ker se je pac se enkrat zgodl da sm mogla na tablete, a zj je pa to kr to po njihov to da zdj funkcioniram na pol manjsi dozi in veliko delam sama, hodim na psihoterapijo pa ne opazi..sm mal jezna in zalostna dons... Tudi na njo, k me je se v paniko spravla s tem... Grrrr

[Nives]

Jest sm imela zelo dobro psihiatrinjo dr. Marjeta Blic Pesek. Zal je tako zbolela, da so pred kratkim zaprli ordinacijo.
Ja.. te besede in vedenje psihiatra so zelo vazne za nas.
Jaz sem imela obcutek, da je ona res znala presoditi, kje se nahajam. No..ko sem nizala in sla dol z AD mi je odsvetovala, jaz pa taka kot sem, sem gnala svoje.. in dobila ponovitev, ko sem imela res stresno.
Ne vem, kako bi me ona presodila zdaj. Za leto dni jo je zamenjal nekdo drug-mlad psihiater, ki je priznal, da se ne ve, kje sem. Zdaj sem brez trenutno, marca grem nekam na prvi obisk, pa bomo videli v casu.
Mislim, da nacelno, ce so ene stvari tako postavljene- se pravi opustitev nekih starih vzorcev, ne toliko tlacenja custev, ozavestitev delov sebe, pa pretezno predelane travme, se da funkcionirati tudi brez.
Ne vem, jaz si bom vzela se malo casa.

Vem, da je to obdobje, ce se zvisuje ali uvaja na novo tezko, dokler se ne sprejme, da je tako. Minilo bo tudi to...

[crni panter]

Hvala Nives...ma zdj me neki zadne case res panika daje glede tega...in ja ,vedno mi mnenja drugih pomenijo in nocem se neki it pametne in pametnejse od psihiatrinje....mal me je zmotilo,ker res ni bilo nekega konkretnega pogovora kaj je sploh bilo...ko sem prvic opustila zdravila, sama sem predlagala in me je podrpla takrat, sem bila 2.5 leti ok....ampak tko k sm rekla , neizmerno tezko obdobje...tisto najhuj zame...bolezen mame...jst pa sm se celo zivljenje najbolj bala bolezni, kronicne ..in to mami ima..sem gurala in girala, potem pa telensi simptom tinitus in ko se oglasi telo mene vrze..je bilo pa konc,,pika na i in sem sla nazaj...sej sm ji to potem povedala ampak v parih stavkih...tko vidim jo na pol leta in je res bolj,,,kako se pocutim na zdravilih in to je to..ne vem, mogoce sem prestroga ampak tko...te njene besede, kao se bo ponavljal...ja verjamem,da s ebo....se zavedam...ampak po moej tudi pri panikih kot sem sama je po moje edina resitev da s enaucis odzivat na to drugace...vem pa da je trdovratno...ampak rabla sm vsaj un...aha, psihoterapija , super, kaj pa se ogovarjate, kako vam gre, se zdi da napredujete...a ves..tko par vprasanj..ne samo, aha v drugo ste tle...to je to...tnx

[Nives]

Ja..te psihiatri so res veckrat samo da recepte pisejo..
Mah ne vem.. v bistvu tudi nimajo izbire, ce nas vidijo samo na par mesecev ali na pol leta.. ce nimajo psihoterapije z nami, realno itak nic ne morejo narediti. Potem lahko samo z zdravili operirajo. Je pa res vazno, ko jih tako redko obiscemo, kaj nam takrat recejo.. nas dvignejo..so besede vzpodbudne. So topli in empaticni ali ne.
Strinjam se z njimi, da dokler ni neke spremembe znotraj nas ali je ta premajhna, odsvetujejo dol z AD. Zdaj se strinjam...
Ne vem pa, koliko nas res lahko vidijo.

Dejstvo je, da je anksa ali depra nek varovalni mehanizem, ko se nam zdi, da nekih situacij vec ne zmoremo. Takrat nekako bolj ali manj zavestno izberemo to vedenje, ki ima se slabse posledice, kot ce bi si dovolili vse cutiti, predelati. Ampak, vcasih nismo se cesa sposobni docela..
Ko sem se sama ubadala z zadnjim relaps-om sem prav cutila, kako sem na meji sposobnosti, da shenladam z notranjo situacijo. Meni so izbile na polno travme, ker so me v otrostvu zlorabljali. In sem hendlala in nisem.. no, potem sem se predala, ker nisem vec zmogla, ker sem nehala jesti in spati med drugim, razen tega, da sem bila kontantno v neki smrtni agoniji.
Po tem sem se dosti ubadala s temi post-travmaticnimi custvi in zdaj tudi dosti bolje hendlam nasplosno, me ne preplavljajo tako custva in sem bolj prisotna. Ampak po mojem nisem se dovolj integrirana z vsemi deli sebe, ceravno se tudi to izboljsuje. Ampak tudi nisem ziher, ce sem dovolj predelala oz res znam dovolj hendlati s seboj tudi brez zdravil.
Glede na poznavanje mojega napredovanja in kako casovno napredujem, je terapevtka mnenja, da rabim se par let in bom cisto ok.
Kar je zame res dobra novica. Ker sem imela zelo slabo izhodiscno stanje. Ne vem... v bistvu bi me zanimala se mnenja in izkusnje drugih, ki so sli skozi in zdaj ze dolgo vec ne rabijo AD.

Razumem te. Razumem pa tudi njo, ki se srecuje s ogromno folka in potem to takole postane. V bistvu bi si zasluzila, da ti kaj vec pove. In ti je bolj v support, kot je.

[crni panter]

Nives, najprej poklon,ker si kjer si in ker si kar si...to nis lahke zadeve in res,kapo dol...Glede psihiatrinje se strinjam..sej nocem rect da je najslabsa...sploh ne..je pac res tak sistem....in glede na to, da se se vedno vcasih zgodi najhujse..nekateri si tudi vzamejo zivljenje, je verjetno ce me vudi na pol leto vseeno najbol varno,da mi predpise zdravila in spodbuja jemanje se naprej...ker se zavedam daponovitev pomeni kronicno..to mi je vse jasno...ampak ja, vidis tega kar pisem tukaj nisem rekla njej...pac mogoce moj pogled na vse, ki je zelo podoben tvojemu....
jaz tudi res upam,da mi nekoc rata...zdj vsaj tok napredujem da sme na nizji dozi, sla s kventiaxa kmalu dol in se  zdim bom prisotna...in tudi par panicnih sem ze ustavila..ampak ja pot je se dooolga...in tega se mal bojim...ok, sem pa temo cist zasmetila...zal mi je...
hvala Nives in navijam za nas vse! zdj grem pa na bowling....gibanje je

[Nives]

Hvala za poklon Crni panter gode..

Ves...kronicno pomeni samo, da se mora se nekaj spremeniti, da ne bo vec kronicno. Meni je to psihiatricno izrazoslovje cist mimo. Ker te nalepke puscajo se dodatno breme na dusi cloveka, ki mu je ze itak tezko s seboj.
Ves...tele panicni pa kakorkoli ze ven pridejo. So samo zunanji "simptom" necesa. Vzrok je drugje. Eno dusevno oz custveno neskladje. Ko je ena skladnost, ni razloga da se to zgodi. Zato je za ugotoviti zakaj...in delati na tistem vzroku.. Ne vem, vsaj meni se to zdi bolj smiselno. Resda nam ne ustreza vsem poglabljati se v svoje globine..
Jaz mislim, da je na nas, koliko so ta stanja trajna ali niso. V vmesnem casu pa.. skusaj si biti cimbolj v podporo, ce se le da. Ce si nisi, probaj sprejeti, da si kdaj nisi. Dovolj je, da delas na sebi. Ce si odlocena in pripravljena, bos v casu zrastla na tocko zavedanja, da bos imela moznost izbire. Anksa...ali kaj drugega.. ozavescene vzorce..hendlanje, ko pridejo. Kako shendlat filinge, ki se navezejo na nase stare zgodbe. Samo nadaljuj pot! Tudi padci so del poti. Moramo videti, kje smo.. kaj se je.. kaj dogaja. Tudi slabe izkusnje niso slabe. So samo del poti, zato da zrastemo. In take tezke reci, kot jih imamo mi, nam tudi ogromno dajo, ce vzamemo plus iz njih.
 
Uzivaj ful v bowlingu

[crni panter]

Nives, jaz se popolnoma strinjam s te boj...tudi jaz sem mnenja,da je vse izraz necesa in  spsihoterapevtko ze ugotavljava da pac jst kanaliziram stvari skozi telo, ampak takoj ko se mi telo oglasi grem jst v paniko...KO je ati umrl pa nism cutla nic..dejanko sm pac res okamenela za dolgo casa in meni se zdi nekako logicno ,da vsaka bolecina, nelagodje zame pomeni smrt (skoraj), ker takrt pri 16 sm potlacl da sm do sem prsla, zdj pri 35 pa vn tolce in ne gre vec tlacit,...
in se tudi strinjam s tem izrazoslovjem in statistiko pri psihiatrih se ne strinjam cist ker smo res individum...je potrebno vcasih tudi malj bolj zaupat sebi...Vem sicer da imajo izkusnje, znanje...to mi je cisto jasno ampak ja, ker so to stvari k se jih se ne da dokazat na fizioloskem nivoju se mi zdi ,da bi blo treba vec poudarjat ta drugi del..psihoterapevtski...no ja dela, me caka se ogromn...
bowling je bil super, zdaj pa spat.srecno in lahko noc

[Nives]

Ubozica zaradi oceta
Lep dan ti zelim! Upam, da bomo imeli kmalu spet kaj sonca.