Depresija in gibanje

[Rafa]

Živjo,
Najprej vsem skupaj želim srečno 2019.
Bolj malo sm na tem forumu-verjetno ker sem se sprijaznil,da imam v resnici depresijo in se bom moral do konca življenja boriti z njo-če po vseh teh letih ni izginila,verjetno tudi sedaj ne bo.Nekako sem se sprijaznil in se trudim živeti z njo.
Me pa zanima-ko imate dobre dni,tedne ali celo mesece,kako preživljate vikende recimo sedaj ,ko je zima ali pa če niste v službi čas,ki vam je na voljo?
A ima kdo toliko volje in energije,da se spravi smučat,ali pa recimo gre na kak pohod?
Sicer ,pa dobro vem,kako izgleda,ko ne moreš,ker ti pobere bolezen vso energijo in moč.
Po naravi imam rad šport,gibanje,pa sem skoraj jokal od nemoči,ker enostavno ni šlo.
Vedel sem,da se gre za moje zdravje,pa sam nisem zmogel.
Kako je pa z vami?

[Nives]

Živjo Rafa!

Tvoj zapis me je kar nagovoril.
Depresija ne izgine kar sama po sebi. Treba je kaj narediti za to. Večkrat zdravila ali gibanje ali hrana ali kaj drugega ni dovolj. Če je že v času, ko smo na zdravilih ni, se pojavi pa spet kasneje, ko gremo dol z AD. Zdravila ne popravljajo stvari, ampak nam samo pomagajo živeti.
Za vse drugo je treba delati na sebi, najlažje s psihoterapijo. Težko razumem, kako se nekdo sprijazni s tem stanjem... z ankso...z depro. Se sprijazni z osiromašenim življenjem.. ko pa je toliko enih možnosti... toliko lepega... toliko življenja okrog nas. Toliko se da narediti. In svojci, ki živijo z nekom, ki je v depresiji. Kako oni preživijo in kako kvalitetno lahko živijo?
Ozaveščanje potlačenih vsebin, njihova predelava in osvajanje novih vzorcev ni enostavna reč. Velikokrat je boleče in precej počasi gre. Ampak sčasoma se človek navadi, da je tudi to del življenja. In vedno lažje krmari s svojimi čustvi. Meni je veliko lažje to, da me recimo boli... da si dovolim jezo..žalost..strah... kot pa, ko sem bila v anksi ali depri.
3x sem padla v to stanje... bilo je izjemno hudo. In verjetno skoraj ni hujšega.
Zato se sprašujem zakaj? In zakaj mlad človek, ki ima še vse pred seboj? Je za nekatere brkljanje po sebi res tako težko, da se rajši sprijaznijo z depro ali ankso? Če pa je v resnici veliko lažje čutiti..karkoli že.. in živeti, čeprav je večkrat težko. Ampak, če si dovoliš neprijetno, prej ali slej pride tudi prijetno. In v življenju je tudi veliko lepega. In z brkljanjem lahko aktiviraš svoje potenciale, na katere prej morda niti upati nisi pomislil. Ustvarjanje je zelo zanimivo...uresničevanje sebe..želja, potreb.
Zakaj vztrajati v tem? Zakaj se tako identificirati z depro ali ankso? Zakaj rajši ne živeti?

Četudi najprej ni jasno, od kod in zakaj je do tega prišlo se resnica v času odpre. Samo na pot je treba stopiti in že nas sama vodi nazaj k sebi.

Tudi tebi zdravja, zadovoljstva polno in uspešno leto želim!

[AnjaSanja]

Sicer mene (še) ne baše neka huda depresija, ampak Kurc gleda knjiga mi odpira oči. Ni enostavno, ampak če ti zrata doseči stanje Kurc gleda je življenje spet znosno in celo fajn.

Jaz na AD gledam kot kinezotejping (da ti oporo, zmanjša bolečino), dober psihoterapevt pa bi ti naj dal orodja, da boš zaživel brez AD, znal živet s sabo in drugimi. Kot fizioterapija, s katero krepiš mišice, da boš kasneje brez kinezia in brez bolečin.

Je pa res en keč (morda samo v moji glavi in morda samo zato, ker sem izžeta in utrujena vsega). Dokler si v nekem strupenem okolju je težje, veliko dežje doseči neko ravnovesje v sebi in kurc gleda odnosa do oseb/dejanj/stvari, ki so za nas boleče.

Hrana-ja pomaga, vsak mora zase najti kaj ustreza.
AD-ja pomaga.
Gibanja-pomag,a se je treba prisilit.
Terapija. SKupine za samopomoč, knjige s police filozofije, psihologije, vsakdanjega življenja, EFT.
Glasba (konkretno zame živahen Jazz, umirjena klasična kitara, Q valovi oz. delta valovi).

[podgurc36]

Zdravo.

Z depresijo in anksiozno motnjo se borim že nekaj let...

Kombinacija AD, psihoterapije in obvezno gibanje preverjeno pomaga. Sosedu sunem psičko in greva naokoli, ker samem se mi pač ne da.

Torej gibanje vsekakor. Počutje po polurnem sprehodu je "osvobajajoče", prav prijeten občutek. In teh osebki z depresijo ne doživljamo veliko... Zato le ven.

LP

[gogi]

Bi dodala le to, kot pravi podgurc36, ker imam tudi sama psa---če ga ne bi bilo, bi se zeeeloooo stežka spravila vn. Se pa še vedno prisilim in grem vsak dan vsaj enkrat, mejhen hoje po ravnem in v hrib, pa je počutje super po tem. Ponavljam pa, da se prisilim. Baje da traja 21 dni pri človeku, da mu nekaj pride v navado. Ker se tako redno začela šele pred kratkim, bom to poskušala še naprej, pa da vdidim kaj bo iz tega. Sama imam es čas le neke brezvezne izgovore, sama sebe prepričujem da imam goro dela in da nimam časa it ven, ampak ja, imam ga....sam prsilt se morem.

[Ribica]

Daj Gogi, to me res zanima, to o 21 dneh? Če drži. 
Boš javila?

Ribica

[AnjaSanja]

Sem zasledila teh 21 dni, jaz hodim vse življenje, vsak dan (vedno pes pri roki), včasih grem brez psa (se boji neviht, pokov, bliska). Po nekako 6 mesecih pa bi naj postalo del tebe, užitek. Ampak pri depresiji se je verjetno treba brcnit in prisilit.

[Aslan]

10.000 korakov na dan cca. 7,5 km je enako kot tableta AD :-)
Dejte si stevec korakov na gsm aktivirat, boste presenečni kok prehodite.

[Regina]

Kaj pa anksioznost in gibanje - ima kdo kaj težav? Jaz sem v začetku moje ankse iela res težave s strahom pred gibanjem, saj sem se bala zaradi pulza, ki se pri gibanju itak pospeši - bala sem se, da se ne bo umiril. No sedaj mi gibanje res paše, sem pa dosti lena  Trenutno od novega leta dnevno kolesarim 10km na sobnem kolesu in delam še dodatne vaje, tako, da cca 5x na teden po 45 min - super je

Imam pa še vedno težavo in to je ta, da me je poleti strah kolesarit zunaj - vedno gledam kam grem, koliko sem od doma, kdo kje živi - v primeru, če bi bilo kaj narobe, da se h nekomu zatečem. Katastrofa!

[crni panter]

Zivjo vsem,
Evo tudi jaz se javljam v rubriko gibanje.. Jaz sem bila zelo pridna leto in pol nazaj in redno plavala... Super je bilo za. mojo duso in telo... Pomirjalo me je... Sedaj pa sm bila spet v stiski, sla nazaj na Ad in zelim spet zacet plavat.. Ampak me skrbi... Vem da je gibanje super na sploh, ampak se poznam.. Ce se mi ne bo na telesu nic poznalo. Bom zafrustrirana in zalosyltna... Kile so se namrec spet nabrale... Povejte mi, a se da sploh shujsat in postati fit kljub Ad... Prvo epizodo sem jemala. 150 Asentre in nekaj casa 5mg Zyprexe, sedaj pa 75 Asentre... In pri prvi epizodi sem ful telovadila, za misice pa se kile niso premaknila.. Sem bila cisto nesreca... . Oprostite za tak post... Verjetno se zdi ful povrsinski ampak meni je grozno, ce delam na necem trdno in se ne pozna...

[potepinka]

crni panter, jaz sem 2x jemala paroxat in se obakrat zredila za cca. 15 kg. Problem je, da mi je paroxat ful povečal apetit in sem res ful jedla. Zdaj že tretjič jemljem paroxat (danes se je začel 4. teden). Rekla sem si, da si ne smem dovoliti, da grejo kile spet gor in upam, da mi bo uspelo. Precej hodim v hrib, pri hrani pa se izogimam sladkega in jem samo od 8h do 16h (intervalno postenje). Sem brala tudi na tujih forumih - da se shujst kljub ADjem, ampak je potrebna železna volja in gre zelo počasi.

Lp

[Piquedram]

crni panter: da se, da, sam je potrebno veliko več napora vložit v to kot drugač. Cukr kar črtaj iz jedilnika, kot prvo stvar. Pol pa najmanj 5 km sprehod na dan, to so sami prvi koraki. To govorim kot človek na dveh ADjih in sem videl, kako sem se zredil v 4 mesecih za 10 kil..., sem rekel, stop, dost tega.

[Nives]

Jest mam na tem področju tud težavo. Ko sem šla dol z AD so kile kar same skopnele.... Ko sem šla nazaj na AD, pa spet kile gor dost hitro. Zdaj sem si spet zadala več gibanja. Pa upam, da bo efekt.
Nekaj vem, da ga bo.. ampak daleč od tega, kot če nisem na AD. Hecno je, da mormo tolk več vložit v to, če smo na AD...  pa tudi drugi se tega ne zavedajo, ker ne poznajo tega problema, ko nas gledajo..
Sem pa ravno prej na enem uradu opazovala eno gospodično, ki jo je pa ene 2x toliko kot mene. Pa sem se vprašala.. je na AD? Ima kakšne druge težave? Ali se enostavno tako baše s hrano?... Ja..takole imamo Krofkasti smo..krofkasti..

[crni panter]

Mah to je res bedno ooo... Ze tko mas probleme potem ap se to... Grrr... Vcas razmislam a bi blo pametno iskat neki kar ne povzroci narascanja teze... Sam da bi se potem mogla spet uvajat... Ne hvala...sam vem pa da ce se ne izboljsa bom pa tko depresivna ratala... Superca.. Zacaran faking krog
..

[Nives]

Ne dovol, da ti to tko do živga pride.. poglej, kaj vse imaš.. kaj vse lahko ponudiš... jaz mam baje velik, kar lahko ponudim...

[crni panter]

 Mah ja ampak bedno je... Najbl to da delas, telovadis si na nekih prehrani in potem nc od tega.. Mene potem moje telo se bolj spravlja v depro potem... Nocm bit tko...

[Nives]

Saj ni vse v tem, da mamo izklesana telesa.. ali pač?

Če je pa to tako važno...potem pa naredi za to morda? Max kar lahko, da bojo max rezultati..

Preveč kritična in prezahteva do sebe bit - je to ok? Al bolje biti zadovoljna z vsem, kar imaš?

[Nives]

Jest sem imela 15 let nazaj zelo izklesano telo... sem tudi precej naredila na tem.
Ampak moja duša...moja notranjost..to je bila pa čista tema...

Kaj misliš ima res neko vrednost?

[crni panter]

Draga Nives, vem.. Prav imas... Tudi jaz sem leto nazaj imela bolj suho telo, sem se boljse pocutla, ljudje so opazili... Ampak ja, ker je mama zbolela sem bila v sebi zlomljena, utrujena, zalostna... In res je... To je najbolj pomembno... Ampak ne morm. Si pomagat... Jezi me in zalostna sem da ob tem da borbam Oz.  zivim z anxo in depro.. Morm se za to skrbet...naporno je ko sam satan  ni mi tezko pazit pri htani pa telovadit..ampak ko vidis da ni rezultatov..tega me je strah.. Obcutka nemoci...

[Nives]

Razumem te Črni panter.... samo... Zaradi česa se v resnici počutiš nemočno? Kaj je tisti glavni "problem"? Večkrat se ta nemoč prenaša z ene stvari še na vse druge... Z bolj pomembne stvari še na vse druge... Fino se je zavedat tega.

Nemoč je samo čustvo ..občutek.. Ko rešiš kak problem, te to navda z močjo.. Res pa je, da včasih traja dolgo, včasih zelo dolgo, da rešimo kak problem. Lahko se vleče leto...lahko več let, desetletje. Kakšni problemi se rešijo tudi sami po sebi. Bistveno je, da delaš na njih... da se spreminjaš. Čeravno se ne da napovedati, kdaj in kako se bo izšlo. In čeravno rešitve pridejo, ko je čas za njih in ne takrat, ko se ti zdi, da morajo priti. Včasih tudi kaj izgleda kot problem, pa je problem kje drugje. Ali pa ga sploh ni. Problem je tisti, mu daš to ime. In... če ti nekako uspe sprejeti situacijo v kateri si, si nekako rešila že pol problema. Ker težko nekaj rešiš, dokler se temu upiraš.

V resnici smo prav vsi tukaj, da presegamo sami sebe. Vsi imamo svoje naloge v življenju. Ti imaš svoje naloge. Nekdo drug drugačne, njemu/njej primerne. In dovolj je, da greš na pot.. da si zadaš, da presegaš samo sebe. Če delaš na sebi, se avtomatsko začnejo -v času- premikati tudi meje možnega. Potrebno je upanje..zagon....pogum za soočenje.. in vse se že dogaja samo po sebi. Si že na poti reševanja in uresničevanja... svojih potencialov.

Ko osvojiš nekaj vrhov, si že bližje vrhovnemu. In v nekem času si že blizu vrha. Preizkušaš pot. Bližje, kot si vrhu težja je pot. In vendar.... osvojiš vrh... no, misliš da ga... v resnici ga spet osvajaš kar en čas. In niti ne veš, kaj te čaka na vrhu. Tam se odpre spet nov svet... nove stopničke.. novi vrhovi..
Z vsakim osvojenim vrhom postanejo problemi izzivi. Kar naenkrat pogledaš okrog sebe in vidiš precej osvojenih vrhov. Rešeni tudi najvišji vrhovi, ampak novih kar ne zmanjka. Ti vrhovi lahko potem postanejo prava strast... želiš si osvojiti še nove ...

Nekje vmes na poti spoznaš, kako je vse odvisno od tvojega pogleda... od tega, kako znaš s seboj... In da je recimo, tudi nemoč samo občutek, ki pride in odide... vse kar je tvoja naloga je, da se naučiš dihati z njim in iti proti svojemu vrhu. Vrh je posledica samo tega dihanja.... pogleda.. in znati s čustvi. In to je moč.  Pa ne tista napihnjena iz ega... ampak srčna in hvaležna življenju...vsaj takšna potem postane.
Nikoli se ne dela na cilju...ta je vedno samo posledica.

In ko to znaš, veš tudi, da obstajajo bistveno višji vrhovi. Da te čakajo tudi še večje preizkušnje. In nikoli ne veš, če ne bo kakšna večja od tebe. Čeravno verjameš, da ne in da zmoreš nalogo, ki ti jo je namenilo življenje. In ti vrhovi vendar niso korenine...temelji. Nekateri vrhovi se lahko tudi poušijo. Temelji so dihanje s situacijami, perspektive pogledov in znati delati s čustvi. In to je varnost. In to je moč.

Ti si že na poti uresničevanja sebe Črni panter. 

Tako nekako jaz vidim stvari. Mogoče sem preveč zafilozofirala in ne boš nič zase našla.. ni bil to namen.