je to konec?

[trzinka]

            Žalostna zgodba.........Če si želiš se sooči z očetom in poslušaj kar ti ima za povedati, vsekakor mu lahko odpustiš, ampak pozabila ne boš pa nikoli.  Po drugi strani pa mu lahko poveš v obraz, kar ti leži na duši že vsa ta leta, kje pa piše, da mu moraš odpustiti. Vsekakor je odločitev na tebi, naredi kar ti srce in pamet narekujeta.
            Žal mi je tudi zate glede odnosa s sinom. Ne predstavljam si, kako ti je težko. Sama imam še mlajšega sina in hči in niti pomisliti si ne upam, da se lahko meni kaj takega lahko zgodi ali kateremukoli izmed nas. To so zelo žalostne stvari. Upam, da se bo vse uredilo in da boš imela dovolj moči za reševanje problemov. Drugače pa zaživi svoje življenje in predvsem misli nase in na svojo srečo in zdravje.


                                              Pozdrav,
                                                              Trzinka

[Spiderwoman]

Podobno izkušnjo kot ti z očetom, jo je imel mož in njegova brat s svojim očetom. Jaz, ki izhajam iz urejene družine, sem želela, da bi mu sinovi na smrtni postelji olajšali dušo in mu oprostili njegova dejanja.
Ampak menijo, da se nekatere stvari ne morejo ne pozabiti, ne oprostiti.  Danes jim dam prav. Očetova dejanja so jih zaznamovala za celo življenje, posledic se ne da izbrisati. Zakaj bi mu oprostili? Če pa je svoja dejanja naredil zavestno in torej je bedel, kakšne posledice (čustnene in materialne) jim bodo njegova dejanja prinesla?

Povej, ali hohoš očetu oprostiti? Ali bi mu oprostila, tudi če ne bi bil bolan? Ali se boš ti potem bolje počutila?

[kleopatra]

Nikoli ne boste vedeli,koliko mi pomenijo vaše besede...Ampak jaz sem med tem naredila en ogroooomen korak...Včeraj sem šla po dvajsetih letih domov!Ja,tam...kjer živi on...pa moja babica,teta stric...vsi...ki jih nisem zaradi njega videla toliko let...ker sem se ga bala...Sem pa včeraj objela babico po 20-ih letih...bila v rodni hiši...(njega ni bilo doma...)...
Imam sliko,ki jo nonstop gledam,da se prepričam,da nisem sanjala...
Komaj čakam,da povem psihiatrinji...
Vendar je zdaj problem...trajajo str.učinki Welbutrina...in od vseh silnih čustev sem totalno utrujena...zmedena...Moj dragi pa bi rad,da bi danes z njim okol hodila...k prijateljem,k njegovim...a jaz danes tega ne zmorem...Vi razumete,zakaj ne...
Samo ne znam njemu razložit..ne bi ga pa rada prizadela...Glede sina poročam drugič...ker mi zdajle in ni prioriteta...pa čeprav je to mogoče sebično...
Prosim za kak nasvet...Tud pohvale se ne bi branla...karkoli...le da vem,da me nekdo razume,ker se mi zdi da me bo razneslo od silnooo težkih čustev...
Aha...hvala ker ste me sprejeli...

[trina]

Čestitam, Kleopatra, to je bil pa res velikanski korak - bravo še enkrat!

Povsem normalno je, da so te preplavila res silna čustva in da danes ne zmoreš hodit naokrog. Mirno ostani doma in urejaj vtise - dragemu pač razloži, da si izčrpana, da se moraš nujno spočit in da ga lahko spremljaš na obiske jutri ali pojutrišnjem. Če je s kom dogovorjen, naj gre danes sam in te opraviči. Saj bosta vendar vse te obiske še zmeraj lahko opravila; povej mu, da danes pač ne zmoreš in naj ti pusti čas, da prideš k sebi.

Tudi glede sina ni prav nič narobe, če si ga trenutno postavila v drugi plan - njegove težave bodo prav gotovo počakale !

Spočij se, Kleopatra, in še enkrat čestitam za pogum.

[Jagodka]

B R A V O! 

Razloži dragemu, da rabiš mir in počitek, povej, da moraš predelati včerajšnje dogodke. Če ne bo razumel prvič, poskusi znova. Bosta kakšen drug dan pohajala in obiskovala. Ko se umiriš.

Sine bo počakal, je že skoraj polnoleten in to, kar praviš ni nič sebično. Saj ni dojenček, da bi bil od tebe odvisen.

Bravo še enkrat. Zelo si pogumna.

[kleopatra]

 ...Hvala vam...bom mu kr tole pokazala,vi to bolje poveste...HVALA!!!!

[dragica]

počivaj,. kleopatra....normalno, da ti je danes zmanjkalo energije, da bi obiskovala vesele, razigrane ljudi, brez problemov...zase si naredila ogromen korak, zato vse čestitke..bravo ...
glede tvojega pubertetnika bomo pa  drugič....kako pametno rekli..
počivaj, danes je tvoj dan

[trzinka]

     Počivaj in si nabiraj moči, ki jih boš še kako potrebovala. Boljša polovica pa gre danes lahko sam po obiskih, saj te lahko opraviči, da se slabo počutiš. Vsak dan boš bolje.
    Čestitam za prvi narejeni korak, vem, da ti ni bilo lahko oditi v domačo hišo.

                                            Pozdravček,

                                                              Trzinka

                                                                 

[Tanjas]

kleopatra drži se
vse dobro

[kleopatra]

Najprej vsem hvala,ker mi dajete občutek,da le nisem sama...
Ne morem verjet,da je končno konec...mimo,da sem preživela prekleto silvestrovo.
Mojemu dragemu in najbrž tudi njegovi družini sem se zamerila,ker nisem praznovala z njimi...bila sem doma v postelji s prekletim občutkom krivde na vesti...Včeraj popoldne sem se še uspela oblečt in it z njim k njegovim na kosilo...potem sem hotela bit doma...ne morem se pretvarjat,nazdravljat..se veselit...Čemu le??In seveda tega ne razumejo,jaz pa nimam niti energije niti volje več pojasnjevat...tudi če kaj omenim,itak ne razumejo...Saj ne zamerim..Samo dodatno hudo mi je..
Kot sem povedala,sem dobila informacijo,da oče,ki me je popolnoma uničil,kao umira..In sem po 20-ih letih šla v domači kraj,v hišo,kjer se je vse dogajalo...z namenom,da se soočim z njim...Ni ga bilo doma,bila je pa babica in ostali sorodniki,ki so me gledali ko da sem z marsa padla...Povedali so mi,da je moj ati prav zdrav...da potuje po svetu,da mu prav nič ne manjka....Počutila sem se ..ma sploh se ne da opisat...Vprašala sem jih,če jih lahko še obiščem,pa je teta rekla,da me bo poklicala...da mi bo povedala,kakšna bo njegova reakcija...na to,da sem bila dejansko tam...rekla sem jim,naj mu vseeno povedo,da bi mu rada odpustila...za vse,kar mi je naredil...In par dni kasneje me je teta poklicala...da je govorila z njim...in da mi ON sporoča,da ga sicer ne moti,če obiskujem sorodnike...a da mi ON NE BO NIKOLI ODPUSTIL!!!!!!!!!!!!!!!!!
Da sem ga izdala...in da je preveč trpel zarad tega(njegov ugled)...
Rekla mi je še,da kar naj se oglasim...
Pol sem pa jaz nora?!?!
On meni ne odpusti???!!!
...tko sem zmedena,da se prav zares bojim...da se mi bo do konca zmešalo...
...zdajle,ko tole pišem...sem čisto potna...moja zdravnica se vrne šele 7-ega...
Bojim se,da ne bom zdržala do takrat...

[Jagodka]

Kleopatra, kaj naj ti rečem?
Rada bi ti rekla, da bodi pogumna. Ker zmoreš. 7.1. bo hitro. To je manj kot en teden.

Silvestrovo naj te prav nič ne mori. Če je človek bolan, ne more praznovati. Saj tisti, ki imajo angino tudi ne veseljačijo.

Glede odpuščanja, pa menim takole. Nekateri pravijo, da nimam prav, ampak tako mislim.

Človek mora sebi odpustiti. Odpuščanje drugim ljudem je povezano s tem, da sami sebi priznamo, da nismo krivi za stvari, ki so nam jih povzročili drugi. Da si ta občutek krivde oprostimo.

Za to, kar se je tebi dogajalo v otroštvu, nisi kriva. Oče ti je to storil. Ti si žrtev njegovega trpinčenja. In nimaš mu česa odpuščati le za to, ker si želiš biti dobra hči. Ti si dobra hči. Poskusila si, pa si bila zavrnjena.

Nisi kriva za svojo bolezen, ki sigurno v veliki meri vpliva na tvoje psihično in duševno stanje. In oče ti še zdaj nabija krivdo. Ker je njegova mentalna zrelost na stopnji nekaj letnega otroka. In ti tega ne moreš spremeniti.

Zdaj pa moraš prenehati biti njegova žrtev, ker on v tem očitno uživa.

Prevzeti moraš odgovornost zase. To si dolžna predvsem sami sebi. Odgovornost, da si odpustiš, ker si nabijaš krivdo in dovoliš, da to delajo še drugi.

Punca moja, drži se. 

[pupika]

Keopatra....pošiljam ti topel objem in kanček poguma
Strinjam se z Jagodko. Ni štos v odpuščanju drugim. Meni se zdi pomembno spoznati, da so bila njihova dejanja napačna, za nas škodljiva..vendar pa krivda za njihova dejanja NI V NAS! Spoznati, da nismo krivi, če nam starši niso znali ali želeli izkazati ljubezen, ki si jo vsak otrok zasluži.
In končno spoznati, da smo vredni ljubezni. Poskusi se imeti rada, vsak dan malo bolj 

[trina]

Draga Kleopatra,
na žalost je tole, kar si opisala, povsem klasični vzorec zlorabe - in na še veliko večjo žalost še zdaleč nisi edina, ki jo poznam, da se mora z njim spopadat.

Občutek krivde, ker nisi dočakala novega leta s partnerjem in njegovo družino, je povsem nepotreben - poleg tega si naredila kompromis in šla k njim na kosilo, ne? Če se je partner odločil, da te navkljub stiski pusti samo doma, bo pač moral vsaj razumeti, kako se počutiš. Povej mu, razloži mu, dopovej mu - govori. Razloži mu, zakaj se tako počutiš, razloži mu, da rabiš oporo in podporo. Koliko sta do zdaj govorila o tvojih travmah?

Naprej: kar ti je storil oče, je zločin in tudi po vseh formalnih merilih kaznivo dejanje. Da ob tem nisi dobila podpore v družini, žal tudi ni sploh nič neobičajnega. Ne obremenjuj se z nekim imaginarnim odpuščanjem - tega ne rabiš. Kar rabiš, je spoznanje, da nisi ne odgovorna ne kriva za to, kar je storil oče. To je zelo naporen in težak proces - in z neko podporno psihoterapijo bo lažji. Še zmeraj bo pa dolgotrajen. Pusti očeta, ne ukvarjaj se z njim, ne boš ga spremenila, ne boš mu uspela dopovedati, kaj ti je storil - ampak tega niti ne rabiš. Rabiš samo sebe nazaj, in sebe boš našla pod krivdo, ki ti jo je uspel naložiti oče.
Mimogrede: mame nič ne omeniš - kaj pa je z njo?

Jagodka: odpuščanje drugim ljudem nima nobene zveze s tem, da sami sebi priznamo, da nismo krivi za stvari, ki so nam jih storili drugi. To sta dve povsem ločeni zadevi. In občutka krivde si ne oproščamo, ampak spoznamo, kako zgrešen in nepotreben in škodljiv je. Prav tako (in še bolj pomembno) ne gre za to, ali je Kleopatra oziroma katerakoli žrtev na njenem mestu bila dobra hči ali ne - to je samo po sebi nesmisel. Nobenemu otroku ni treba biti 'dober otrok' - samo otrok je pač; smo pa starši dolžni biti dobri, ja - ampak to je nekaj povsem drugega. Starši imamo do otrok na vsak način dolžnosti - obratno pa ne samo, da ne drži, ampak je v primeru zlorabe s strani starša še toliko bolj neumestno poudarjati. Vsaka manipulacija zlorabljevalca z žrtvijo namreč temelji ravno na občutku dolžnosti, ki ga vcepi svoji žrtvi in ravno preko tega mehanizma mu uspe odgovornost in krivdo preložiti s sebe na žrtev. Sploh ne gre za to, kakšna hči je bila in je Kleopatra - v nobenem primeru se ji ni smelo zgoditi, kar se ji je.
Kategorizirati otroka kot dobrega ali slabega ali karkoli vmes je narobe - ne samo narobe: je vir daleč premnogih otroških travm.
Saj vem, Jagodka, da nisi tako mislila - ampak to je nujno potrebno razjasniti.

[Jagodka]

Trina, saj pravim, moje mnenje. Govorim lahko le iz svojih izkušenj, ki v primerjavi z Kleopatrinimi in najbrž tudi tvojimi, niso omembe vredne. Moje življenje je v primerjavi s tem z rožicami postlano.

Moje težave so v večji meri povezane z ljudmi, ki sem jih srečala kasneje v svojem življenju.
Odpuščanje tem ljudem je zame zaenkrat še imaginarnost. In vsa čast tistim, ki to lahko naredite. Preprosto ne poznam načina. Še... Še vedno se ukvarjam s krivdo, napačnimi odločitvami....kaj pa če imajo prav... Ali je odpuščanje sploh mogoče? Ali je odpuščanje produkt srednjeveške krščanske morale, ki je na ta način želela doseči nekakšno oblast nad ljudmi?

Všeč mi je ta tvoj izraz imaginarno odpuščanje. Ja besede. rečemo lahko karkoli. Kaj pa v resnici mislimo in čutimo?

To, se otrok ne kategorizira na dobre in slabe, mi je popolnoma jasno. In tu se v celoti strinjam s teboj. Niti za trenutek nisem pomislila, kadarkoli v življenju, da bi bil otrok lahko slab.

Govorila sem za sedanjost, ne za čas otroštva. Tudi danes je dobra hči, tako kot je bila vedno. Pokopana pod krivdo, nabito s strani očeta, z občutkom, da ni dobra, se je Kleopatra vrnila k njemu, da bi z njim govorila... in ponovno doživela zaničevnaje in manipulacijo in nabijanje krivda v smislu, da ni dobra. Da ni vredna. In po njenih prejšnjih postih sklepam, da želi stvari nekako razčistiti. Mu pokazati, da je pripravljena z njim govoriti... mu pokazati, da je dobra... čeprav to je. 

Zapleteno in tragično. Žalostno.


Držte se, dekleta. 

[odbita]

Uf, tole pa je zgodba, da me kar trese. Iz kože bi skočila. In ravnokar sem imela na tvojo temo doma precej eksploziven monolog pred možem. To so zgodbe, ki so res rob tega, kaj se lahko zgodi, če ti tako vcepijo občutek dolžnosti, kot je napisala trina - da se bojiš, da imaš strah..da si zlorabljen do konca. Vse v tvojem življenju postane dolžnost in če ne boš izpolnila tega in tega, si kriva, kriva, kriva???!!!

Vse je dolg, dolg, dolg, prosim no...lahko kar padem dol in v joku, sam in poscan umrem?

Tvoja zgodba me je, uf, ganila, stresla, odneslo me je s stola do stropa in me metalo po sobi, ti, ki to živiš, ženska, tebe premetava še toliko bolj. Kolk si ti močna!!!! Tableti, injekcije, iskanje ravnotežja...je čudno?? Ni, sredi monologa sem se drla: Je čudno, da sem vas odrivala??? Ni! Ker moraš nekako sredi tega preživet!! Odrini njegov odrinek, kleopatra, to je njegovo, njegovo in samo njegovo. Ti si pogumno šla do konca in to je to. Nimaš si kaj očitati, storila si vse, do konca si izčrpala ljubezen in si lahko samo ponosna nase. Zdaj bo menda dovolj. Odpočij si.

Poznam te občutke, zjutraj sem se komaj odpravila voščit novo leto, božič in ostala sranja sem izpustila letos brez občutka krivde...v kuhinjo je v podobi očeta vstopil strah in razlezel se je po vseh kotičkih duše in širše, zaleze se po prostoru in potuje po hiši, črno kot sam hudič z rogovi...najmanj kar bi rabila, je to, da mi partner reče...pa dej, sprost se. Sprost se ti, mater ti ...da ne rečem kaj.
Do konca si dolžan, kaj bi še radi, tukaj imate žile in pumpajte...pumpajte živali.

Reševala me je jeza. Eksplozije jeze. Marsikdaj tukaj na forumu preklinjam kot furman, še huje, ampak najhuje je to, da bi še bolj, če bi se dalo. Pi.... vam mate... v ku.... prokle...ti... beda..ki... fak, fak, fak, razpočla bi se, vam razbila glave, da bi šprica..la kri, masaker (saj ne bom v resnici no), odsekat vse to in it naprej, brez njih, brez tega voza...na klancu. Nee, mi Francke, za vozom, pa vsi naši "ljubi" bi morali gor sedet.

Vem, kaj počnem zdaj in vem, da vsaj trina,  (vrinjen stavek, vejica ) šteje pike in vejice in se križa, kako stojijo, baba sm, neurejena:). Itak da sem, divja, odbita in brcam, da se kar kadi. Uf, pozabila sem že, kako se preda pravim, res ljubečim ljudem. Še na belo zastavo praskam. Ampak ok, paše, da se razpočiš, da daš ven, da stiskaš zobe in renčiš, pošlješ vse v p.m... mislm, daj mi razloži, kaj so to za eni partnerji? Ne razumejo, da ne moreš vstat, ker te boli, ker se valjaš v bolečini zapuščenega, pretepenega otroka, sirote???!!! In pol jokam...

Kakšen je to oče???!! Nimam besed. In poznam občutke. In predvsem...nisi mu dolžna odpustit in nisi dolžna sploh. Sirote. Jerice. Svoje laske češeš z glavničkom iz kosti in kri ti mezi čez oči na lobanji. Da bi pa morala odpustit, oprosti, ženska, dejmo se malo skulirat...ni nam treba.

Enkrat sem se šla zapret tudi v samostan v tišino in me je ganila zgodba sv. Frančiška. On je svetnik, kot veš, pa ni mogel odpustiti očetu. Ker ne moreš odpustiti, če ne sprejmejo, če ne znajo sprejeti. Nočem ali ne morem, isto ti je. Razložil si je, da gredo nekatere vezi med nami pač onkraj. In niso rešljive na tej zemlji. In je šel naprej s svojimi brati ubožci, delat drugačno cerkev, drugačno skupnost kot nam jo prodajajo dandanes... ubožci pač, počenčki, bratje, mal kruha so nafehtal pa se poskušal imet nekak radi. Dejmo se nehat slepit. Ubožci smo vsi, samo eni si priznamo:).

Nimaš kaj, vedno bomo iskali svojo družino, svojo bližino, svojo varnost, nikoli te sanje ne bodo umrle, ampak marsikdaj to družino najdemo povsod drugje, samo doma ne...kar je, hvalabogu, hvalabogu, hvalabogu...da obstajajo neki ljudje, kjer ti ni vse samo dolg in krivda...nikoli se ne bodo nehali dogajati čudeži in vedno boš našla še koga, ki te bo razumel in bo razumel tvojo bolečino. In hkrati menda lahko eno tako intimno varnost lahko spleteš še s kom edinim, ki res, res res razume in je potem to to, tista bližina, v kateri lahko vsaj dihaš, ker si lahko res ranljiv, majhen, ubogi, pa tudi barvit, karakteren, dolg pa postane bolj veselje, saj za ljube ljudi rad kaj storiš.

Kaj si delamo res, včasih bi ponoru, kakšen je ta svet. Blazno.

Kleopatra, počasi, po korakih, ne rabimo vsega danes rešit. Cel svet, kot da se je na nas zrušil, pa je treba vzet si lahkotneje, preveč dolga čutimo, moramo rešit, moraaamooo. Ampak dejmo po korakih. Jemat si. Pa kaj sproti živet. Pa kaj videt, pa počasi odvozlat, videt, zakaj je tako... Pa kaj se mogoče tudi reši. Poskusi še kaj prebrat že tukaj na forumu v temi "sočutje notranjemu otroku...", pa knjige, pa psihoterapevt, pa počasi iz dneva v dan.

Včasih je res vsega preveč naenkrat in kloneš ampak se da. Jaz sem mislila, da se ne da, da je konec, da sem že vse doživela in da je to blo to. Pa ni. Mislim pa, da partner ti bo moral prisluhnit, ob njem se boš morala počutit vsaj tako varno kot se počutiš tukaj na forumu. Bi mu upala tole pokazat? Kaj pišeš tu gor? Če ne, se osvobodi... da bi morala še snubitvi v takem nekaj bit dolžna. Hjoj...zakaj le. Ljubezen umije spomin, to ni fraza. Odpustila si, šla čez sebe, bila prebičana, osramočena in vse po spisku...amen zdaj, še kristis na križu se je, po tem, ko je odpustil svojim krvnikom dvignil v novo življenje;). Prepuščaj se ljudem, ki bodo razumeli in prenesli. Človeško bi bilo ane. In zato, vidiš, prav zato, bo še vse dobro:).

Lepo bodi in vseeno lepo praznuj, iz srca, srca, srca ti želim, da si privoščiš kaj - zase. Drži se! 

[kleopatra]

V službi....za šankom..en hudičev skot se je nažrl in se znaša nad mano...dovolj imam...pkličem 113..Povem,kaj se mi dogaja v lokalu,policist pa reče.."ej,a je vaš sin že vrnil 70e..?"....Nič mi ni jasno..šok..glas mi zastane v grlu...ne morem niti vprašat za kaj gre...kako..od kje???..
Pokličem mojega dragega...naj me odpelje domov...ne morem več..rada bi domov..Odpelje me pred rojstno hišo...Fotrov avto je doma...srce mi od strahu razbija kot noro..."Ljubi,zakaj si me peljal sem???"...Pravi mi,naj kar grem tja...a da on ne more z menoj...da je konec med nama...da je vsega preveč...V solzah se opotekam proti vratom...pozvonim...ON mi odpre..strah me duši..solze mi zakrivajo pogled nanj...v stanovanju je temno...a kljub temu vidim,da je tam moj sin!!!Nič mi ni jasno...Moj ljubi me je zapustil,trga me na kose od bolečine...pa nikogar ne zanima....Na mizi zagledam tistih prekletih 70e...Vprašujoče pogledam tamalga,oče stoji za njim..Oba sta v prizoru..In začutim..Udarec..Udaril me je...ne vem..kdo od njih...
Na ves glas zatulim...slišim nekje od daleč glas mojega najdražjega..."Ljubi,Ljubi...zbudi se...zakaj jokaš..?"
...KONČNO odprem oči...mater...spet hudičeve more...Pa to ni res..Ne morem nehat jokat,zato se poberem v kuhinjo...prižgem cigareto...in še vedno čutim tist udarec...Pa razmišljam o besedah prijateljice,ki mi je nekoč dejala,da sanje čistijo dušo...Pa si nekak ne morem tega zdajle vbit v glavo..Mene bodo te more pokončale...če se ne bom sama...
Še pet dni,pa se vrne moja draga zdravnica...Še pet dni...
Morda je egoistično...vendar se na vas,moji dragi neznanci,zanašam...da mi boste pomagali..Teh dolgih pet dni...Ker me grabi panika ob misli,da mi zmanjka Helexa,ki mi pomaga preživljat tele agonije...Prekleta kemija...a brez nje ne bi bilo mene...Pravijo,da je vsaka stvar za nekaj dobra...Zakaj neki je dobro,da niti spat več ne upam..?

[Jagodka]

Samo še pet dni. Hitro bo. Tukaj smo.

Če se ti zdi čakanje predolgo, pokliči v bolnico. Na SOS telefon.

Drži se 

[odbita]

Na ves glas zatulim...slišim nekje od daleč glas mojega najdražjega..."Ljubi,Ljubi...zbudi se...zakaj jokaš..?"
...KONČNO odprem oči...mater...spet hudičeve more...Pa to ni res..Ne morem nehat jokat,zato se poberem v kuhinjo...prižgem cigareto...in še vedno čutim tist udarec...Pa razmišljam o besedah prijateljice,ki mi je nekoč dejala,da sanje čistijo dušo...Pa si nekak ne morem tega zdajle vbit v glavo..Mene bodo te more pokončale...če se ne bom sama...

Kleopatra, to je posttravmatski stres. Bila si po 20-ih letih v rojstni hiši, tukaj na forumu razčiščuješ na nek način, pogovarjaš se z dragim, želiš si, da bi bilo vse rešeno, podzavest išče izhode in marsikaj je priplavalo na površje... Po takih "sanjah", morah,  si še kak dan res, kot bi bil tepen, srce ti pospešeno bije, odvijajo se flashi... Mislila sem, da so to celo nekakšne izventelesne izkušnje, onostranstvo pa to, dokler mi ni psihiatrinja razložila, kaj to pravzaprav je. Stisni se k dragemu in naj te crklja, bodi mali otrok, jokaj, če te je vprašal, kaj je s tabo, mu ni vseeno! Kdaj se prestrašijo in ne znajo povsem reagirati, zato mu povej. Ni mu vseeno, to veliko pomeni, to pomeni vse. Vse bo še dobro, te dni si veliko doživela in je vse pravzaprav "logično", čeprav boli. Vendar se res "čistiš" in počaaasi se bo sestavilo. Potrebuješ smiselnost dogajanja v tvojem življenju in to je počasen proces. Zdrži, vse bo še dobro, počivaj, naredi si svoj ritem dneva, razloži dragemu, kako bi reagiral, če bi te danes našel tako, kako bi te rešil... crklja naj te v glavnem, ti pa si to le privošči..
Ne spusti ga, privošči si ga, tudi njegovo lahkotnost, oni nas tega vseeno učijo . Objem, rada te imam, čeprav te ne poznam...

[Rob]

Teh nekaj dni se bolj zanesi na svojega dragega.
Zdi se mi, da mu ne poveš vsega, kar se dogaja v tebi.
Vendar moraš, saj ti bo le tako znal pravilno pomagati.
Ljudje smo za druge pripravljeni storiti marsikaj, tudi v svojo škodo. Temu pravimo prijateljstvo.

Četudi ti forum vsaj malo pomaga, bolje in hitreje lahko to stori tvoj dragi.

Po sedmem Januarju bo še osmi, pa Februar...tvoj najbližji pa je ZDAJ tu...nauči ga...

Ne obupaj, 

[poletje]

Kleopatra, situacija v kateri si trenutno, je zelo zapletena, a sem prepričana, da boš s pomočjo zdravnice (terapevta) zadeve počasi uredila. Držim pesti zate!

Sem pa vesela, da imaš sedaj ob sebi razumevajočega partnerja. To ogromno pomeni.