je to konec?

[kleopatra]

Lep pozdrav vsem...
Okvirno na hitro bom opisala le trenutno situacijo...umira mi oče,ki me je zlorabil na vse možne načine..Zdaj,po več kot 20-ih letih bi rad stik z menoj..pa tega ne zmorem...Pred dvema tednoma me je udaril sin najstnik..je v postopku..nimam pojma,kaj se bo zgodilo...
Jemljem Paroxat,lyrico,heleks...zdaj že deveti dan tudi Welbutrin...Na vsake par dni injekcije Prazine..
Kljub vsemu,kar požrem...se mi zdi...da padam v brezno pogube...
Moram rečt,da po Welbutrinu čutim ogromno str.učinkov...Ne bi rada odnehala zdej,ko sem na pol poti..pa me zanima,kake izkušnje imate s tem zdravilom...A je sploh teoretično možno,da mi bo sploh kdaj bolje...glede na že kronično obliko depresije...pa še kaj zraven...??
Zdi se mi,da zgubljam bitko..Niti ne vem,kaj me bolj boli...to,da me je udaril lastni otrok..al to,da umira oče..zarad katerga sem v stanju...kakršnem sem...
Za vsak odgovor bom zelo hvaležna...
                                             Kleopatra

[Lost]

Vsekakor je dobro da si o tem spregovorila tu na forumu, da nisi sama s tem.
Vsekakor pa je dobro da to predelas se s terapevtom. Ceprav zloraba oceta sedaj njegovo umiranje
nima realne povezave z tem da te je sin udaril, kot vidis ti to povezujes.
Sam nimam izkusnej z zlorabo, imam pa z tezavami ki sem ji "zanikal" in so v casu depresije
postale neznosne in so me vlekle navzdol. Sedaj si prav zelim, resiti strahove iz preteklosti
ki se sedaj odrazajo v situcijah ki nimajo nic skupnega z prvotno, samo mi pa grenijo zivljenje.
Ker ko ozavestis in se soocis s strahom....in ga premagas je obcutek olajsanje nepopisen.

NA forumu ti bodo dali ljudje ki so bili in so v podobni situaciji svoj pogled in nasvet,
jaz ti pa se enkrat svetujem da zadevo sedaj ko se se koliko toliko obvladljiva
predelas z terapevtom in skusas tisto kar bosta dorekla tudi uresniciti.

[kleopatra]

Dragi Lost..
Najprej hvala..moram povedat,da mi psihiatrinja svetuje,naj stopim v stik z očetom...ker bi mu strašno rada odpustila...ne maram tega počet,ko bo že v grobu...
Niti ne povezujem teh dveh dogodkov...le oboje hkrati se dogaja...Sodelujem z zdravnico,ki me ambulantno zdravi le zato...
Prehitro se dogaja vse...obenem pa me je še partner zasnubil...in res je preveč vsega....
Ubijajo tudi str.učinki Welbutrina..Vem,da je precej zmedeno spisano...sem pač zmedena...
Glede straha..on,moj oče je bil celo življenje moj strah...in moram se soočit z njim...
Druge strahove sem se naučila v tolkih letih kolk tolk obvladovat...
Lost,še enkrat hvala

[Lost]

Pohvalno....delujes in resujes na vseh podrocjih.
Samo sama si napisala "v tolkih letih"   ja vsi smo dolgo casa padali in pocasi tonili.
Sedaj pa.....pocasi.....se zadeve spreminjajo. Pogumno, naprej.....in pocakaj
se ostale da se prebudijo in ti kaj napisejo.
Tudi moja socenja z najvecjimi strahovi so na zacetku naletela na odpor. Psihologinji
sem rekel "NI SANS....raje umrem kar tule" samo z casom in resevanjem zapor....sem tudi
to zmogel. Sicer je bilo vse bolj tako "ponesreceno" samo....   smo zmogli in gremo naprej.
Vsekakor VSEEEE strahove ki te ovirajo da "prides" do  oceta  povedati psihologinji.
Mogoce je hud strah da bo "odsel" predno bos pri sebi zadeve resila in nikoli ne bos mogla zaziveti.
Toda v depresiji so vsi strahovi pretirani in vcasih brez racionalne razlage. Samo pocakaj da
zacne delovati kemija in ce zaupas psihologinji potem ne odlasaj.   

[Yang]

Kleopatra, glede tvojega "očeta"; vso pravico imaš in to brez brez vsake samokrivde, da mu prav nič ne odpustiš - lahko pa, če želiš, in če bi ti bilo lažje, se soočiš in komuniciraš z njim (in morda prisluhneš kar ti ima za sporočiti; (morda se bo opravičil, kesal)).

Naredi kar čutiš, po lastni presoji, kar sama meniš, da bi ti bilo najbolje; prav nič se ti ni treba siliti v karkoli, pa čeprav ti biološki oče umira (verjetno je zate itak že davno "mrtev", čeprav je fizično bil in je še živ).

Kar se pa tvoje želje po odpuščanju tiče, je pa itak iluzija, da bi mu v kratkem času lahko odpustila.
Proces odpuščanja in celjenja naših ran je postopen, dolgotrajen in terja veliko časa (leta); pa tako ali tako ni nujno ali sploh mogoče odpustiti (če so dejanja prehuda), pomembno je da v sebi postopoma, počasi (sprevidimo vse in) predelamo nam prizadejane bolečine (npr. ogromno potlačene jeze pride "ven" iz nas), zlorabe in na koncu dosežemo notranji mir,...

...ki pa z odpuščanjem storilcu slabih dejanj nima veze, saj je to njegova odgovornost, ki se ne reši, če mu kdo odpusti.

[alexx]

Kleopatra...Yang je dobro napisal. Vso pravico mu imaš neodpustiti. In če čutiš, da te bo to dodatno sesulo, ne hodi.
Mene bolj skrbi, da te je sin udaril. Pa kje je sinov oče? Ne sprašujem iz radovednosti....le za to, da morda lahko kaj ukrene. Pomaga. Ljudje imamo očeta in mamo (vsaj na papirju). Oba sta pomembna za razvoj.

Pa morda kakšna skupinska terapija. Ali pa ti in tvoj sin.

[kleopatra]

Sinov oče...poglavje zase...Za sina se nikol ni zanimal...Ko se je to zgodilo...sem ga naslednji dan odpeljala k njegovmu fotru,češ..da se ga bojim..in da trenutno ne zmorem več...pa ga je enostavno nazaj domov pripeljal...Na njega se ne da prav nič zanest...Soc.delavka,ki spremlja primer,mi je v petek dejala,da ga moram kazensko ovadit...da je to edina rešitev zanj in zame..Pridejo jutri,policist in soc.delavka..
Meša se mi,ker tega ne morem narest,svojga otroka prijavit!!!!..Čeprav se globoko v sebi zavedam,da je mogoče to res edina rešitev,ker se ga ne da obvladat...vsaj jaz ne morem več..Star je pa 17 pa pol..

[masi]

Draga Kleopatra,

Ne vem kaj naj napišem, kajti niti približno si ne morem predstavljati kako ti je ob tvoji res kruti situaciji in si ne predstavljam kako bi sama ukrepala.

Drži se, kakor se lahko in želim ti, da se zadeve čimprej umirijo da se boš lahko posvetila sebi, svojemu zdravju.




 

[kleopatra]

...že to,da mi pišete...me gor drži...Hvala vam...da ste..

[krasendan]

huh kleopatra...tudi jaz težko kaj svetujem...edino kar bi ti rekla...sina imaš odraslega in ti si na vrsti...da poskrbiš zase in premisli kaj bi ti dalo mir za dušo...ali je to da se soočiš z očetom, ali ne...postavi se na prvo mesto...

vrjamem da si zmedena...drži se!

[vesnav]

Kleopatra,
med novoletnimi željami boš v mojih mislih tudi ti.
Drugega ti ne znam povedat.

Vse dobro,

Vesna

[Rob]

Kleopatra...Krasendan pravi, da postavi sebe v prvo vrsto...naredi tako.
Spomin na očeta od prej...nov spomin, ki bi se pojavil ob srečanju...s katerim boš na dolgi rok lažje živela? Po moje smeš biti sebična pri izbiri, poleg tega izbiraš med dežjem in kapjo...
Sin nekega dne ne bo več najstnik, vseeno ga spremljaj pri tem...mulci znajo biti izredno trdoživi in brez težav poskrbeti zase (ni pa nam to vedno všeč, ne)

Partner te je zasnubil, pomeni, da so tudi dobre stvari pred tabo,ja?   

[Tanjas]

Kleopatra vse dobro ti želim držim pesti zate drži se in poslušaj svoje srce

srečno

[kleopatra]

Vsem sem zelo hvaležna za nasvete,svoj pogled na situacijo...

[mina]

Naredi po svoji vesti. In ne obremenjuj se z odpuščanjem. To je izredno intimna zadeva. Vsak ima pravico tudi ne odpustit. Čeprav je oče pred odhodom, mu nisi nič dolžna!

Drugo poglavje je sin. Kakšna družinska terapija bi bila zaželjena, če se "mali" sploh strinja. V nasprotnem primeru, kufre pred vrata in čav! Je zadosti odrasel. Če si je drznil odločiti o nasilju, naj bo tudi dovolj odrasel za samostojno življenje.

Predvsem pa - trenutno (in v bodočnosti tudi) si najbolj pomembna ti, potem pridejo ostali. Zato glej, da poskrbiš najprej zase! Srečno!

[ton]

Kleopatra, zelo fino bi bilo, da tole zdajšnjo krizo nekako izkoristiš, da s psihoterapijo obdelaš tudi vzroke (domnevam, da so ti res tisti, ki jih navajaš), ki so vplivali na tvoje današnje stanje.
O kakem odpuščanju ima, kot so ugotovili že predpisci, biti govora samo v primeru, ko se ti sama odločiš za kaj takega, nikakor pa ne, če gre samo za to, da bi si oče pred odhodom rad malo olajšal vest. Edini argument, zaradi katerega bi MORDA veljalo premisliti o srečanju, je ta, da je morda v tvojem interesu, da se z njim soočiš v živo in mu odkrito poveš, kaj ti je storil in kako te je za zmeraj obremenil. Govorim s stališča, da potem, ko neka oseba umre, morda čutimo, da bi ji želeli prej par stvari povedati.

Jemlji tudi sinovo gesto v celotnem kontekstu: tudi on te je udaril ranjeno in ranljivo, morda pa niti ne ve, s kakšnimi strahovi in tegobami se spopadaš že leta? Vsekakor pa naj mu tudi drugi povedo, da nasilje pač ni nekaj, kar bi tolerirali ne doma ne kjerkoli.

Srečno, Kleopatra.

[Arwen]

žal kakega pametnega nasveta nimam na zalogi; pa saj so Ton, Mina, Yang, Lost... že napisali.... lahko ti le virtualni objem pošljem 

[trina]

Kleopatra,
seveda je jasno, da bi te oče rad videl iz enega samega razloga: da bi dobil tvoje odpuščanje. Sama praviš, da bi mu strašno rada odpustila... Globoko v sebi res tako misliš?
Zloraba otroka je grozljiva reč; najbolj grozljivo pa je na koncu, da ostane žrtev z občutkom, da je sama kriva za vse hudo, ki se ji je storilo. Vsi zlorabljevalci manipulirajo z žrtvijo ravno na ta način: vcepijo ji občutek odgovornosti za storjene grdobije in posledično krivde; ravno preko tega občutka je manipulacija sploh možna.
V podpisu praviš: jeziti se pomeni kaznovati sebe za neumnosti drugih. Ravno obratno, Kleopatra: tlačiti jezo vase, ker je kot grdo in prepovedano čustvo, pomeni kaznovati sebe za grdobije drugih. Če ima kdo pravico biti jezen, jo imaš ti - imaš vso pravico biti ne samo jezna, ampak še vse kaj drugega.
Ravno tako, kot tvoj oče nima prav nobene pravice, da te pred smrtjo mori s svojo željo po tem, da mu odpustiš; sama vidiš, kam te je ta njegova želja pripeljala... Ne samo, da ti je z zlorabo naložil breme, ki ga že 20 let prenašaš (kako, sama najbolje veš); zdaj hoče naložiti nate še tiste poslednje občutke krivde, ki jih morebiti nosi, in olajšane vesti oditi.
Če mene vprašaš, Kleopatra, bi bila to samo še ena, ponovna in zadnja zloraba. Jo rabiš?

Ne prigovarjaj si, da moraš odpustiti, ker je tako prav in lepo in se spodobi - ali pa celo morebiti iz razloga, da je po 20 letih pa res že čas, da pozabiš...
Nikoli ne boš pozabila, to je jasno - ampak saj sploh ne gre za to, da bi morala pozabiti: samo za to gre, da boš enkrat lahko pustila to za sabo in šla naprej; pustila za sabo s polno vednostjo, kaj se ti je zgodilo in predvsem z vednostjo, da za to ne nosiš prav nobene odgovornosti, da nisi ničesar kriva, sploh pa ne karkoli dolžna očetu. Z vednostjo, da si spoštovanja in upoštevanja vredna oseba navkljub temu, kakor je s tabo ravnal oče.

Ena od teorij o nastanku depresije pravi, da je depresija dejansko nase in vase obrnjena jeza. Usmeri jezo v tistega, ki jo zasluži. Daj jo iz sebe in s sebe, pomagalo ti bo. Seveda pa boš to najlaže storila skozi ustrezno psihoterapijo.

Vso srečo ti želim, Kleopatra, in javi, kako ti gre.

[Kristy]

Trina ima prav, se strinjam z vsako črko njenega sporočila... je tako lepo napisala, da res nimam kaj dodati.


To bi še posebej izpostavila:

Kleopatra,
seveda je jasno, da bi te oče rad videl iz enega samega razloga: da bi dobil tvoje odpuščanje. Sama praviš, da bi mu strašno rada odpustila... Globoko v sebi res tako misliš?

Zloraba otroka je grozljiva reč; najbolj grozljivo pa je na koncu, da ostane žrtev z občutkom, da je sama kriva za vse hudo, ki se ji je storilo. Vsi zlorabljevalci manipulirajo z žrtvijo ravno na ta način: vcepijo ji občutek odgovornosti za storjene grdobije in posledično krivde; ravno preko tega občutka je manipulacija sploh možna.
V podpisu praviš: jeziti se pomeni kaznovati sebe za neumnosti drugih. Ravno obratno, Kleopatra: tlačiti jezo vase, ker je kot grdo in prepovedano čustvo, pomeni kaznovati sebe za grdobije drugih. Če ima kdo pravico biti jezen, jo imaš ti - imaš vso pravico biti ne samo jezna, ampak še vse kaj drugega.
Ravno tako, kot tvoj oče nima prav nobene pravice, da te pred smrtjo mori s svojo željo po tem, da mu odpustiš; sama vidiš, kam te je ta njegova želja pripeljala... Ne samo, da ti je z zlorabo naložil breme, ki ga že 20 let prenašaš (kako, sama najbolje veš); zdaj hoče naložiti nate še tiste poslednje občutke krivde, ki jih morebiti nosi, in olajšane vesti oditi.
Če mene vprašaš, Kleopatra, bi bila to samo še ena, ponovna in zadnja zloraba. Jo rabiš?

Ne prigovarjaj si, da moraš odpustiti, ker je tako prav in lepo in se spodobi - ali pa celo morebiti iz razloga, da je po 20 letih pa res že čas, da pozabiš...

Nikoli ne boš pozabila, to je jasno - ampak saj sploh ne gre za to, da bi morala pozabiti: samo za to gre, da boš enkrat lahko pustila to za sabo in šla naprej; pustila za sabo s polno vednostjo, kaj se ti je zgodilo in predvsem z vednostjo, da za to ne nosiš prav nobene odgovornosti, da nisi ničesar kriva, sploh pa ne karkoli dolžna očetu. Z vednostjo, da si spoštovanja in upoštevanja vredna oseba navkljub temu, kakor je s tabo ravnal oče.

Ena od teorij o nastanku depresije pravi, da je depresija dejansko nase in vase obrnjena jeza. Usmeri jezo v tistega, ki jo zasluži. Daj jo iz sebe in s sebe, pomagalo ti bo. Seveda pa boš to najlaže storila skozi ustrezno psihoterapijo.

Vso srečo ti želim, Kleopatra, in javi, kako ti gre.

[Sinuska]

oh, kleopatra! pogumna si! močna!
koliko ti jaz lahko pomagam? samo toliko, da dodam svoj kamenček...
jaz imam neurejen odnos z mamo. jezilo me je, skrbelo, občutki krivde, bla bla bla... potem sem pa ugotovila, da je to njen problem. in vsakič, ko mi hotela naložiti nov občutek krivde, kako sem nepokorna hči, sem jo mirno zavrnila, da je to njen občutek... da se ne bom spuščala v nobeno novo vojno...

počutim se dobro. ker sem se postavila zase.

to ti tudi svetujem. postavi se zase.

kar se pa sina tiče, pa ne upam nič reči, ker še nimam otrok in ne vem, kak občutek je to, če te otrok napade.

srečno!

dobrodošla pri nas!